Desetletje Boruta Pahorja

Zastavitev je formalna in skromnejša; obravnavali bomo zadnjih deset let prisotnosti in dela Boruta Pahorja, od leta 2010 do 2020, za katera v izhodišču ne mislimo, da so kako posebej pomembna v njegovem življenju ali pa da jih je Pahor posebej zaznamoval. Gotovo pa so ta leta imela nek določen pomen oziroma ga je v teh desetih letih mogoče najti, in Pahor je ta čas, ki v burji sedanjih dogajanj naglo postaja zgodovinski čas, gotovo tudi v določeni meri sooblikoval. V intervjuju za revijo Playboy januarja leta 2008 je pojasnil svoje zanimanje za politiko z nekim svojim osrednjim interesom, namreč interesom za zgodovino in, bolj specifično, za vprašanje razmerja med posameznikom in zgodovino, pri čemer je dospel do spoznanja:

»/D/a ljudje nismo rezultat, da naša življenjska pot ni rezultat vnaprej napisanih usod, ampak da smo v veliki meri mi stvarniki svoje življenjske poti. Večja ko je naša moč, toliko bolj vplivamo ne samo na svojo življenjsko pot, ampak tudi na življenjsko pot skupnosti. Ta moč, ta vpliv je seveda povezan s politiko. To me je začelo zanimati.«

Nemogoče je zares vedeti, v katero smer bo zgodovinopisje v prihodnosti napredovalo, slutiti je, da je to še najbolj odvisno od prihodnosti same. V tem oziru je nemogoče vedeti, s katerimi stvarmi in osebami bo zapolnjevala časovne kalejdoskope naših zanamcev. A če smo v hipotezi konservativni, si lahko drznemo napovedati, da jo z določenimi stvarmi in osebami gotovo bo, in z današnje perspektive je težko izpodbiti, da bo pomembno mesto v zapleteni sestavljanki prihodnje slovenske zgodovine našel tudi Borut Pahor. V preteklih treh desetletjih je opravljal malodane vse najpomembnejše državne politične funkcije, bil je zmagovalec in poraženec pomembnih volitev, dobival in izgubljal je pomembne referendume ter podpisoval pomembne sporazume. Pahorjevemu političnemu udejstvovanju smo nepretrgoma priča že vsaj od leta 1990, ko se je kot član slovenske delegacije udeležil znamenitega 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, pa vse do danes, ko dopolnjuje tretje leto svojega drugega mandata predsednika Republike Slovenije.

Ko bo čez dve leti odstopil mesto predsednika nekomu drugemu, bo star 59 let. Posebnih političnih funkcij, ki bi jih na svoji politični poti potlej še lahko dosegel oziroma osvojil in ki bi zanj predstavljale zaresne ambicije ter v tem oziru motivacijo, zares ne bo več. Kar se medijske krajine tiče, je moč opaziti, da danes niti medijev ne zanima Pahor niti Pahorja ne zanimajo mediji, vsaj ne toliko kot v prvem predsedniškem mandatu. Vsake toliko mu ostaline civilne družbe še očitajo molk pri tem ali onem, občasno dobi največ poluren intervju, v katerem simulira skromnost, državniško držo in kvanta s pomirjujočimi oziroma streznitvenimi floskulami.

Dobri obeti in zaostritev

Jeseni leta 2010 je bil Pahor predsednik stranke Socialni demokrati (SD) in predsednik vlade Republike Slovenije. Spomladi istega leta mu je uspel veliki politični met, dobil je kočljiv referendum o arbitražnem sporazumu, katerega podpis je jeseni leta 2009 pospremil z besedami: »Kakšen fantastičen dan.« Padec gospodarske rasti, ki se je beležil še v prvem četrtletju leta 2010 (–0,9 %), je bil zaustavljen in v zadnji četrtini leta smo bili glede na takratne razmere deležni spodobne rasti (2,5 %). Slovenija je postala 32. članica OECD in se s tem simbolno umestila v klub najrazvitejših držav sveta; klub, v katerega smo kot »druga Švica« po osamosvojitvi želeli priti. Obeti za zaključek mandata predsednika vlade so se zdeli vzpodbudni, a bili so tudi težki. Po zunanjepolitičnem manevru s hrvaško premierko Jadranko Kosor so ga na domačem parketu čakale zahtevne reforme: pokojninska, zdravstvena, reforma o malem delu. Zadnjo je doletel aprilski referendum, ki so ga volivci zavrnili s kar osemdesetimi odstotki, in majske študentske demonstracije, ki so se sprevrgle v izgrede. Prvič se je zgodilo, da so izgredniki med protestniki na trgu, ki je gostil že vrsto protestnih srečanj, v pročelje parlamenta metali granitne kocke in ga v veliki meri poškodovali – odraz izgube spoštovanja do institucije, neartikuliranih frustracij in zaprečenosti dialoga. Nad potekom pogajanj o pokojninski reformi je brez zadržkov rohnel nekdanji Pahorjev partijski sodelavec in predsednik ZSSS Dušan Semolič. Stranka DeSUS, ki je tvorila takratno koalicijo in katere predsednik je pred volitvami leta 2008 upokojencem obljubljal drastičen dvig pokojnin (1000 evrov), je vlado zapustila, kar je pomenilo, da je ta postala manjšinska. Z današnje perspektive se zdi, da je bil referendum o malem delu preizkusni kamen razpoloženja med volivci, a se osemdesetodstotna zavrnitev ni zdela zadosten razlog, da bi predsednik vlade od svojih usmeritev zmogel odstopiti, nato pa se je moral soočiti s superreferendumsko nedeljo, ko so volivci odločali o pokojninski reformi, delu na črno in varstvu arhivov. Vsi referendumi so bili zavrnjeni s podobnim rezultatom kot aprilski (med 70 in 75 %). Po neuspeli zahtevi za rekonstrukcijo vlade je koalicijo zapustila stranka Zares, in sicer z očitkom, da je za nizko kredibilnost vlade najbolj odgovoren ravno Pahor; pot do predčasnih volitev je bila odprta.

Zastoj uspešnega nastopa vlade je 28. oktobra 2011, teden po tem, ko je predsednik republike razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, v intervjuju s Pahorjem opažal tudi novinar RTV Slovenija Miha Žorž, ki je Pahorju oponesel, češ, kako da ni znal skovati dobička iz tolikega političnega kapitala, ki je bil pospremljen tudi z dvigom minimalne plače. Pahor je odgovoril:

»Slovenska vlada se je odločila konec leta 2009, da sprejme odločitev o povišanju minimalne plače zato, ker bi sicer prišli v t.i. področje moralnega hazarda, kjer ne bi bilo pravzaprav razlike med subvencijami za nedelo in delo; tisti, ki dela, mora od tega tudi sorazmerno dostojno živeti. In se mora poznati razlika med tistim, ki dela, in tistim, ki dobiva nadomestilo za odsotnost oziroma za nezaposlenost. Zato smo minimalno plačo dvignili in sindikati so to odločitev seveda pozdravili, medtem ko so delodajalci takrat stisnili zobe misleč, skupaj z vlado, danes vidim to kot naivno, da bodo zato sindikati lažje razumeli tiste reforme, ki bodo potrebne za konkurenčnost na drugi strani.
S tem smo dali velik impulz socialni povezanosti /…/ ko pa je prišel čas, da bi sindikati popustili pri reformah, ki so terjale nekaj koncesij z njihove strani, pa na to niso bili pripravljeni. Sindikalni voditelj je rekel: ‘Če uspemo, da pade pokojninska reforma, bomo ustavili vse reforme.’ To je bil zadnji stavek na pogajanjih, ki je povedal vse. In mislim, da je šlo za zelo zavestno odločitev.

Tudi ko sem jaz podaljšal pogajanja, ne vem če se tega javnost spomini, po koncu običajnih pogajanj na ekonomsko-socialnem svetu in tako naprej, sem jaz sklical vrh sindikalnih partnerjev: delodajalcev, sindikatov in vlade. Nekaj mesecev smo sedeli skupaj, nič se ni premaknilo. Sindikati so v bistvu menili, da se bo politika ustrašila njihove grožnje z referendumom in pokojninske reformene ne bo sprejela. Jaz pa sem bil odločen, za razliko od večinskega prepričanja javnosti, da veljam za neodločnega, in sem seveda vedel, da je pokojninska reforma najbolj pomembna za vzdržnost javnih financ ta hip. Tisti, ki vam bo rekel, da to ni res, in da Slovenija lahko odlaga pokojninsko reformo, vas bo zavajal. Jaz sem sedaj gledal na evrovrhu statistiko, Slovenija sodi med države z najnižjo upokojitveno starostjo. Italija je šla na 65 let, morda bo šla celo na 67 let, da se bo izognila trkom na finančnih trgih. Slovenija pa je odložila pokojninsko reformo, zato ker je sindikat trmastno vztrajal pri tem, da ne bo pristal na spremembe in s tem ogrozil interese tistih ljudi, ki jih zagovarja.«

Med moralnim hazardom in stisnjenimi zobmi delodajalcev, torej; hic rhodus, hic salta, Pahor. V času od nastopa manjšinske vlade do predvolilne kampanje so mediji od Pahorja zahtevali mnogo pojasnil tako glede vladnega kot njegovega delovanja, so se pa v intervjujih pojavljala tudi vprašanja o njegovi nadaljnji poti. Med Pahorjem in SD je še obstajalo soglasje, da Pahor ponovno popelje stranko na volitve. Dne 4. decembra 2011 so ob zmagi stranke Pozitivna Slovenija (PS), ki jo je vodil Zoran Janković, Socialni demokrati zasedli tretje mesto z desetimi poslanskimi sedeži, s čimer so se vrnili na število sedežev, ki so jih zasedali pred zmagovitimi volitvami leta 2008. Kljub temu da se je zdelo, da sta PS in SD stranki, ki bosta tvorili novo koalicijo levo-sredinskega bloka, sta na konstitutivni seji parlamenta 21. decembra 2011 ob kandidaturi predlagali vsaka svojega kandidata za predsednika Državnega zbora. Kandidat SD je bil Pahor, ki ni dobil ne zadostne podpore ne podpore PS, kar je že tako ne najboljše odnose med vodjema PS in SD še poslabšalo. Sledil je Jankovićev januarski fiasko ob glasovanju za mandatarja, kjer ob glasovih PS ni dobil vseh »obljubljenih« glasov stranke DeSUS in SD. Časopis Dnevnik je takrat sicer poročal, da je Pahor videl ustrezno obkroženo glasovnico Janka Vebra (takratnega vodja poslanske skupine SD), ni pa poročal o tem, če je videl tudi Veber Pahorjevo.

Sestop in ponovni vzpon

Medtem je Slovenija tonila na drugo dno gospodarsko-finančne krize, a voz reform, ki jih je vodil finančni minister Janez Šušteršič, je del javnosti še zmeraj kategorično zavračal. Dne 18. aprila smo bili v Sloveniji priča največji stavki javnega sektorja do tedaj, na ulicah je bilo 100.000 ljudi. Dan zatem, 19. aprila, je Državni zbor kot drugi med parlamenti držav članic Evropske unije potrdil fiskalni pakt (pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji), ki je predstavljal osnovo za vnos fiskalnega pravila v ustavo, do česar je nato prišlo 24. maja 2013. Pahor z odhodom v opozicijo ni spremenil mnenja glede reform, ki jih je leto prej zagovarjal, in ni pozabil poudariti, da se z delom reform Janševe vlade (vsaj deloma) strinja. Glede na stališča PS in njenega predsednika je to pomenilo, da opozicija v usmeritvi svojega nastopa ni delovala enotno, in čeprav se je na radarju DURS-a in v kazenskem postopku znašel Janković, je bila leva javna beseda kritična predvsem do Pahorja. Tako mu je Marta Kos 24. maja 2012 v oddaji Pogledi Slovenije na RTV Slovenija povsem naravnost očitala, da je populist, da verjame, da je mesija, in da straši, Lojze Ude pa, da ne razume, kaj je v interesu Slovenije, saj da to ni pot v neoliberalizem, kar da podpora vnosu fiskalnega pravila v ustavo je. A Pahor se ni nameraval umakniti, vztrajal je v kandidaturi za predsednika SD, kjer sta mu nasproti stala Patrik Vlačič in Igor Lukšič. V zaključku že omenjene oddaje je tako opredelil svojo vizijo razvoja SD:

»Še toliko bolj se mora zavedati (SD op. a.), da ta hip ljudi nekoliko manj zanima, kaj je levo in kaj je desno, ampak jih zanima, kaj rešuje njihove probleme in kaj jih zaostruje. Kar ne pomeni, da se v  zakulisju tega ne dogajajo neke politične paradigme. Ampak ne obstoji evangelij levice, kjer bi bilo mogoče iti pogledat, kaj je piše v njem in to resnico potem oznanjati; ta levica nastaja sproti. In jaz ne bi rad prihodnosti napovedoval, rad bi jo ustvarjal. Ustvarjamo pa lahko samo tako, če sem realen. Realnost je, da smo v težkih časih in da moramo imeti veliko, veliko potrpežljivosti in vizionarstva, da skupaj zlezemo iz te krize, drugače bodo plačali revni ljudje.«

Lukšič je uspel Pahorja na kongresu tesno premagati in napovedal je, da bo stranko usmeril precej bolj v levo in da bo v vladi bolj gledal pod prste, Pahor pa je napovedal kandidaturo za predsednika države. Še preden so ga mediji uspeli povprašati kaj več o razlogih za to odločitev, jim je bilo že postreženo z intervjuji v revijah za življenjski slog, ki so kazali Pahorja v izrazito osebni luči in kjer je denimo govoril o doživetju bolnišnične izkušnje, ko so mu decembra 2011 operirali uho. Govoril je o počitku, jutranjem sanjarjenju, angelih, evtanaziji in vizionarstvu Steva Jobsa. Ko je konec junija 2012 gostoval v pogovorni oddaji Milo rase vitica, vitica življenja mila, ki sem jo od leta 2009 do 2014 urejal skupaj z Matjažem Jurnom, sva po nesreči spregledala prihod Pahorja in njegove asistentke Špele (Špela Vovk, v mandatih 2012–2017 in 2017–2022 imenovana za svetovalko predsednika republike za komuniciranje in odnose z javnostmi v Uradu predsednika Republike Slovenije), saj ima znameniti blok št. XIV v študentskem naselju Rožna dolina dva vhoda. Špela Vovk naju je pred glavnim vhodom, kjer sva z Matjažem vzneseno pričakovala visoki obisk, uspela najti šele zatem, ko se je z Borutom že povzpela do 5. nadstropja. Seveda sva se s Špelo v naslednjem trenutku, ne da bi si sploh uspela vzeti nekaj trenutkov za vljudnosti ob srečanju, hipoma povzpela do 5. nadstropja, kjer je medtem Borut čakal sam. A ko sva prispela, se je najprej zdelo, da Boruta ni; uzrla sva ga šele v naslednjem hipu. Mirno je stal na drugem koncu dolgega hodnika in skozi zastekljena balkonska vrata zrl v večer najdaljšega dne v letu, ki se je počasi spuščal na Ljubljansko barje in Notranjsko (s tistega konca hodnika pogled seže daleč vanjo). In upal bi si trditi, da se je v duhu njegove zazrtosti nato odvil tudi intervju. Na vprašanje »Kaj je najboljše v življenju?«, ki sva ga kot zadnje zastavila vsakemu gostu, je po kratkem premolku kratko odgovoril:

»Da greste za svojim srcem.«

Po oddaji sta se s Špelo hitro a korektno poslovila, pri čemer so mi v spominu ostale njene besede: »Danes pa ste bili precej filozofski.« Sam nisem delil tega vtisa.

V kandidaturi za predsednika RS sta mu stala nasproti Milan Zver in Danilo Türk. Kljub temu da je tedanji predsednik Türk z izjavami o drugorazrednosti določenih tem ob določenem dnevu in nepodelitvijo mandata Janši po Jankovićevem neuspelem naskoku na tron izvršilne oblasti v delu javnosti izgubil naklonjenost, je bilo pričakovati, da bo ob ponovitvi konstelacije izbire med »nekaj kot levim« in »nekaj kot desnim« kandidatom na predsedniških volitvah nastopil tudi drugi mandat. A niti nekdanji pomočnik za politične zadeve generalnega sekretarja OZN niti nihče drug ni mogel slutiti, kako silovito se bo Pahor vrnil v jedro galaksije slovenske politike. Priča smo bili prelomni politični kampanji in morda eni najbolj edinstvenih političnih potez v času slovenske državnosti, v kateri je Pahorju uspelo odigrati vlogo, ki je spremenila to, kaj pomeni biti predsednik republike. V kampanji, v kateri naj bi se kandidati predstavili kot najprimernejši za določeno politično funkcijo, je spremenil podobo same politične funkcije. V kampanji, v kateri naj bi ljudje odločili, komu podeliti politično funkcijo, za katero tako niso dobro vedeli, kaj predstavlja in čemu služi, je ustvaril tisto, kar bi si ljudje želeli, da bi politična funkcija (predsednika republike) bila. Pa tega ni ustvaril s kakšnim posebnim razglasom, temveč z dobesednim ustvarjanjem lastne medijske prisotnosti iz nič – creatio ex nihilo. Kot nekdo, ki je bil politično izničen, je z ničnim dogodkom (npr. prinesti rože gasilcem) ustvaril medijski dogodek, ki je stal ob boku skrb vzbujajočim novicam glede uveljavljanja ZUJF in Janševim grožnjam o prihodu trojke. Potem ko se je Pahor v prvem krogu uvrstil tesno pred Türka, ga je v drugem krogu 2. decembra 2012, ko je Slovenijo že zajel val množičnih ljudskih protestov, premagal z veliko večino: s 67,44 % glasov, z odstotkom, ki je bil domala enak tistemu, s katerim so le leto in pol prej volivci sesuli njegovo pokojninsko reformo in ostale. Podkrepimo: medtem ko je pred drugim krogom Türk podprl proteste, je torej Pahor, če povzamemo iz teksta Borisa Vezjaka Pahorjev boj kot narcisistični populizem (In media res, 2012), medijem sporočal, da protestov ne vidi kot rešitev, da pa svojo veliko prednost vidi v tem, da je on sam preprosto glas upanja in zavedanja, da se je treba začeti boriti. Od enega najbolj nepriljubljenih politikov je v letu in pol, kakor je leta 2016 zapisal že omenjeni Boris Vezjak v uredniškem uvodniku tematskega sklopa Medijske konstrukcije realnosti: zakaj se ukvarjati s podobami predsednika republike revije Dialogi (Dialogi 3-4, 2016), izskočil iz politične vloge in politično funkcijo naredil za nekaj javnosti in medijem izjemno ljudskega, odprtega ter sproščenega. Pri tem je treba izpostaviti, da mediji Pahorju niso podlegli zato, ker bi si želeli vrniti ga na politični oder. Pahor se nam je strateško predstavil kot bebec, v katerega je bilo treba usmeriti potrebo oziroma poželenje javnosti po zgražanju, da bi se v trenutku, ko so vanj zagrizli čekani nezadovoljstva, ki ga je leta aktivno podžigal, s to ubogo žrtvijo v mlinu negotove usode, ki pa (pri svoji bebavosti) vztraja, z njim začeli identificirati. Med kampanjo, po izvolitvi in od takrat so njegovi pogledi ostali enaki. Govori o potrebi po sodelovanju, preseganju razlik in moči povezovanja. Glede na turbulentno obdobje od začetka leta 2011 do konca 2012 je do danes moral poskrbeti le za to, da se je nekako izmazal iz afere »Miška mala«, da je odločitev o arbitražnem sporazumu ob razglasitvi sodbe pospremil s pozitivnim odzivom in da je s kako težavo več, kot je pričakoval, na predsedniških volitvah leta 2017 premagal Marjana Šarca.

Iztek drame

Kmalu po njegovi izvolitvi je vlada Janeza Janše padla. Nasledila jo je vlada Alenke Bratušek, ki je le mesec prej postala predsednica Jankovićeve PS. Za Pahorja obdobje omenjenih dveh let predstavlja proces sestopa s položaja predsednika vlade in stranke na položaj, ko je ostal samo poslanec Državnega zbora. Postal je nepriljubljen tako med ljudmi kot znotraj političnega pola in celo stranke, ki jo je vodil poldrugo desetletje. A temu sta sledila preobrazba in proces, v katerem si je v zelo kratkem času uspel priljubljenost med ljudmi in pomemben politični položaj povrniti.

Onkraj Pahorja je to obdobje, ki je z vodenjem vlade v času nastopa mednarodne finančne in dolžniške krize spremenilo tudi levi politični pol. Medtem ko je SD pod Pahorjem zastopala programska izhodišča, ki jih je Pahor povzemal z oznako »tretja pot« (po Tonyju Blairu), po sestopu z oblasti, navkljub Lukšičevim izjavam o usmerjanju SD v levo smer, ni zmogla več privzeti posebnih programskih izhodišč, čeprav je takratni starosta stranke Miran Potrč ob izvolitvi menil, da bo Lukšič stranko lažje povezal, kot bi jo ob morebitni ponovni zmagi Pahor. Tako jo je doletelo, da je idejno torišče na levi morala prepustiti Združeni levici (2014) oziroma zatem Levici (2018). Ni težko ugotoviti, da je bila SD leta 2012 razklana, treba pa se je vprašati, koliko je bila kadarkoli ideološko poenotena. Po eni strani nam seveda lahko pade na misel, da se je v stranki bil nek notranji boj – med starejšo generacijo, ki se je oblikovala v skladu s socialističnimi doktrinami upravljanja, in mlajšo generacijo, ki je stavila na novost »blairovske« levice in tako lahko zase trdila, da odraža prekinitev z doktrinami Zveze komunistov Slovenije. A z zrnom pragmatizma lahko ocenimo, da sta do Pahorjevega sestopa v SD sobivali dve medsebojno oplajajoči se ideji ali generaciji, v tej konstelaciji pa Pahor prvenstveno ni deloval kot vodja, ki je tudi ideolog, ampak zgolj kot politolog,  ki je stranko vodil kot nekdo, ki, kot je zase sam rekel, mora biti realen; kot nekdo, za katerega sta levo ali desno zgolj forma, ki jo v oziru svoje profesionalne in osebne politične ambicije pač naseliš, hkrati pa z razcepom parazitsko upravljaš.
Tako tudi kot predsednik republike vsak ideološki razcep, ki obstoji znotraj neke skupnosti, hipoma obravnava tako, da se postavi na mesto izreke nekakšne nedotakljive nadideološke pozicije.  Prizadeva si za spravo,  a svojega znanja, osebnosti in položaja ne investira v razrešitev, temveč zgolj vzpostavlja vsebinsko prazno strukturno mesto, v katerega nima nobenega namena resno zagristi.Ustvarja vtis, da poteka nekakšen veliki spravni proces, ki pa bo trajal, s čimer ohranja razcep znotraj skupnosti. Za ilustracijo: govor ob letošnji 30. obletnici prve spravne slovesnosti je naslovil s »Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se konča, se začne trpljenje«,  To je nekako tako, kot če bi ob svojem slovesu s položaja predsednika SD izjavil: »Kadar levico v postzgodovini sreča zgodovina, se začne trpljenje.«

***

Če Pahor v dolgi vrsti politikov, ki delujejo v poosamosvojitvenem času, po čem izstopa, je to, da se med tranzicijo nanj ni uspela nalepiti niti ena afera, ki bi ga dolžila kakšnega spornega materialnega okoriščanja. Ne boste ga videli, da bi se med opravljanjem svojega dela vedel ali govoril nespoštljivo, dajal svoje politične nasprotnike v nič ali s kom bil kakšne surove ideološke boje. Je mogoč vtis, da se ga nič ne dotakne? Kdaj, pod katerim pogojem? Kako misliti profesionalni pragmatizem politologa skupaj z mesijanstvom, ki mu ga je v oddaji RTV Slovenija očitala Marta Kos? Kako premočrtno mesijanstvo misliti skupaj s tisto zazrtostjo v poletni večer, ki sem mu bil priča pred intervjujem na Radiu Študent, in z domala zblaznelo retoriko, s katero je pred usodno referendumsko nedeljo agitiral med članstvom SD:

»Sedaj je treba ohraniti samo mirne živce, jasen pogled daleč naprej, vedeti, kako bomo naredili tretjo šahovsko potezo, kje je šah mat, in potem premakniti kmeta. In vsi ljudje bodo rekli: ‘Kaj, samo kmeta je premaknil?’ To je dovolj, da odpremo pot do kraljice in kralja. Obstaja majhna možnost, da uspemo s pokojninsko reformo, ampak dokler obstaja ta možnost, ne bomo popustili niti za milimeter.«

Posnetek tega govora je na youtubu in nosi naslov Pahor pod vplivom. Če imamo Pahorja za nekoga, ki ga  ga vodi želja, da bi bil v bistvenem sam stvarnik svoje življenjske poti, kakor je uvodoma pojasnil svoje zanimanje za zgodovino, in tega na vse pretege ne prepustiti usodi , in če je za dosego tega cilja potrebna politična moč, potem je njegov profesionalizem in vse politične vloge sredstvo, s katerim ohranja svojo nedotakljivost, da lahko tako  nek del sebe ohranja ločen od tega sveta. To je tisti del njega, v katerem so  realistu dovoljene sanje; jutri je nov dan – kakšen fantastičen dan.