Zgodbe Dina Buzzatija sledijo enotnemu principu. Človek ima nek opravek. Poslan je na misijo, poročati mora o plazu v zakotni vasi, obišče prireditev, zdravit se gre v bolnišnico, z vlakom se pelje v daljno mesto. Človeku postane hitro jasno, da ima ta opravek dva možna izida. Mogoče ga je, seveda, uspešno izvršiti. Toda po drugi strani te lahko opravek tudi pogubi. Vožnja z vlakom, denimo, se lahko izkaže za pot v mesto, ki ga je opustošila nepoznana katastrofa (in na ciljni postaji se bo namesto sprevodnikovega žvižga slišalo kričanje neke ženske), na gledališki predstavi se zgodi, da potaneš tarča anarhistične organizacije, svet se lahko preprosto konča. Dva rezultata torej, uspeh in poguba.
Toda med njima obstaja bistvena asimetrija. Poguba ima namreč to prednost, da se javlja s pomočjo znamenj. Obstajajo znamenja pogube, vendar nikoli ne obstajajo znamenja uspeha. Prav zato, ker človek domišljavo misli, da bo »itak« ozdravel, da bo »itak« uspešno parkiral avtomobil, da bo »itak« ostal največji glasbenik v državi, se uspeh ne more kazati z znamenji. Znamenja so vedno prihranjena za izjeme: poguba je takšna izjema, a kljub temu se, nekoliko paradoksno, Buzzatijeve zgodbe vedno znova končajo prav s pogubljenjem.
Človeka torej obdajo znamenja pogube. Bolnika premestijo v nižje nadstropje, bližje zemlji. Iz vlaka zagledaš ljudi, kako si mrzlično izmenjujejo neko novico in se nato poženejo v tek, vendar v nasprotno smer kot vlak. V zgodbi Nekaj, kar se začne na G, se vaški zdravnik noče približati potujočemu trgovcu, ki še ne ve, da je gobavec (vendar to sluti, kajti zdravnikova zadržanost je že znamenje tega, kar mora pomeniti »G«). Človek trdovratno zanika veljavnost teh znamenj. Toda ker jim ne more postaviti nasproti drugih znamenj, takšnih, ki bi bila ugodna za njegovo podjetje, se z njimi spoprime na svoj način. Proti pogubi, ki jo izpričujejo znamenja, prične človek argumentirati.
To je najduhovitejši del Buzzatijeve proze, točka, na kateri se približa dlakocepstvu Kafkovih junakov. V zgodbi In vendar trkajo na vrata bogata meščanska družina poskuša uživati v mirnem večeru, medtem ko narasla reka zunaj počasi požira mesto. Bralec ve – in to v resnici sluti tudi družina, kajti znamenja so jasna –, da bo povodenj slej ko prej pogoltnila tudi njihovo hišo. Toda družina Gron ostaja doma. Hreščanje temeljev hiše je lahko navsezadnje karkoli, pravi gospa Gron, morda so miši, morda so celo duhovi, zakaj bi morali sklepati na uničujočo poplavo? (In tukaj vidimo, da smo pogubo pripravljeni zanikati z vsemi sredstvi, celo z nekim drugim načinom pogubljenja). V Nekaj se je zgodilo si ob jasnih znamenjenih nepoznane katastrofe potnik prigovarja: »Če bi šlo za kako hudo nesrečo, bi vendar ustavili vlak«. Buzzatijevi bralci se bodo nedvomno spomnili tudi nesrečnega častnika iz Tatarske puščave, ki si je svojo rumeno polt – v resnici znamenje smrtne okvare jeter – poskušal pojasniti kot optični učinek novo zrasle brade.
Logika, racionalnost, silogizem: to so po Buzzatiju pojavne oblike človekove mauvaise foi, momenti njegovega slepomišenja pred očitnim dejstvom pogube. Ko se znajdemo pred pogubo, se v naglici priučimo in oklenemo veščine silogizma. Zato ni čudno, da je se njen eksemplarični sklep glasi: »Smrten je Sokrat« – on, in ne jaz, smrt je namenjena Sokratu, in ne meni. Posamične oblike pogubljenja, denimo utopitev, prihod v najnižje nadstropje v bolnišnici, nenavadna podreditev mišji rasi v Miših, večno čakanje pred vrati skrivnostnega mesta v Zidovih Anagoora, se med seboj v zadnji instanci razlikujejo zgolj po tem, kakšen logični prostor sklepanj in sofizmov se odpre z njimi. Vsaka posamična oblika pogube prinaša s seboj poseben kalkul upanja; Buzzatijeve zgodbe so dlakocepske razdelave teh računic.
Ampak med usodami Buzzatijevih junakov in figurami Kafkove proze obstaja pomembna razlika. Pri Buzzatiju človekova racionalnost trči ob znamenja pogube, ki se ne menijo zanjo. Pri Kafki pa je človek lahko odrešen, vendar ne zato, ker bi bila pri njem poguba milostna – v tem primeru bi namreč še vedno vztrajala na svojem lastnem terenu, pri moči izjeme –, temveč ker je dlakocepska tudi poguba sama. Človek lahko pred obličjem pogube razvije svoje sofistične sklepe do neslutenih, predrznih razsežnosti, vendar mu poguba (in prav zato se jo pri Kafki pogosto zamenja za »birokracijo«) odgovarja z istim dlakocepstvom. Joseph K. in duhovnik najdeta v Procesu skupen jezik, govorico sholastike.
Buzzatijevi liki nimajo te sreče. Znamenja pogube ne more ukiniti nobeno dlakocepstvo. Buzzatijeva literatura je podobna njegovemu slikarstvu, ki pa je samo podobno slikarstvu de Chirica: sredi pustinje stoji neka figura, neko znamenje, ki počasi prestopa svoje meje in preplavlja celotno pokrajino. Šestdeset zgodb je zbirka osmrtnic.