Diogen Laertski: Življenja in misli velikih filozofov

Glavnino številnih poglavij Življenj filozofov tvorijo antični retorični prijemi, ki jih je mogoče z rahlim semantičnim zadržkom uvrstiti v anekdotično (chreiatično) in aforistično (gnomično) literaturo. Brez obilice specifičnih in ilustrativnih (biografskih) anekdot iz življenj filozofov, ki so jih Grki imenovali chreia,in kratkih izrekov, aforizmov, imenovanih gnome, bi od dela ostalo samo objedeno in nerabno okostje. Chreia obravnava kak pomenljiv dogodek, pri tem pa navadno karakterizira in razgalja prepričanja, principe, filozofsko držo, habitus, emotivni ustroj ali lastnosti filozofa oziroma filozofov, ki v njej nastopajo. Tipična chreia je lakoničen dvogovor med dvema filozofoma oziroma med filozofom in meščanom, mogočnikom, kraljem ali sužnjem, lahko pa opisuje tudi dejanja, ki niso verbalne narave. Najznamenitejša je bržkone ta, v kateri kinik Diogen iz Sinope na ponudbo Aleksandra Velikega, da mu izpolni katerokoli željo, odvrne, naj se mu umakne s sonca. Gnome so maksime, poučni izreki, največ pa jih Laertski pripiše sedmerici modrih (npr.: »govor [je] odraz dejanja«; DL, I, 58).
Prvi prominenten, a neprimerljivo krajši zgodovinski pregled filozofije najdemo v 1. knjigi Aristotelove Metafizike, vendar je ta zastavljen tako, da je z njim avtor prikazal lastno filozofijo superiorno do predhodnih, kot prima philosophia. Takšen pregled je Francis Bacon (1623) upravičeno označil za »imperialno zgodovino filozofije«, ker želi z njim filozof prevladati nad ostalimi, dozdevno inferiornimi filozofi(jami), ki jim ravno Aristotel pripiše nižji status dokse, mnenja. Tu najdemo tudi izvor H. Dielsovega neologizma doksografija (popis mnenj), kar implicira problematičnost površnega in neavtentičnega prenosa izvorne filozofije. Čeprav sta bila od zgodnje sholastike dalje Platon in Aristotel edina duumvira filozofije, je mesto najvplivnejšega zgodovinarja filozofije pripadlo Diogenu Laertskemu.
Srednjeveški filozofi, renesančniki in humanisti so drug za drugim ekstenzivno vpijali snov tega monumentalnega dela in iz načrpanega izgrajevali lastno mišljenje (npr. Montaigne), njegova forma pa je za več stoletij ukalupila način podajanja filozofije zgodovine. Po Diogenovi dokso-biografski, aforistično-anekdotični šabloni je nastajala srednjeveška in renesančna Historia philosophica, predhodnica moderne zgodovine filozofije, in Diogenovo predlogo lahko zasledujemo pri večini kasnejših piscev zgodovin filozofije, delujočih od trinajstega do sedemnajstega stoletja. Številni med njimi so delo označevali za največjo in najboljšo zgodovino filozofije.
Platona in Aristotela so v osrčje filozofske obravnave postavili že poznoantična in srednjeveška krščanska teologija in apologetika (Klemen Aleksandrijski, Origen, Avguštin iz Hipona, Dionizij Areopagit Platona, Akvinski in sholastiki Aristotela) ter zgodnjerenesančna obuditev neoplatonizma. Renesančno odkritje Laertskega (in še nekaterih drugih antičnih avtorjev, Seksta Empirika, Galena, Plutarha, Cicera, Seneke in Lukrecija) je razvelo zatohlo dogmatično ozračje: skeptični, materialistični, ateistični in etični impetus antičnih mislecev je v renesansi in zgodnjem razsvetljenstvu preoral s teologijo zaraslo intelektualno ravnico. Iz tega izročila je nastalo za zgodovino filozofije prelomno delo Historia critica philosophiae, (1742), v katerem je Jacob Brucker postavil temelje novonastajajoči moderni disciplini zgodovini filozofije, s tem pa zadal historiografskemu dominiju Življenj filozofov pogubni udarec. Biografske podatke o filozofih je zavrnil kot filozofsko nepomembne, namesto fragmentiranih, gnomičnih in apotegmatičnih filozofskih misli (mnenj) pa zahteval sistematizirano prikazovanje filozofskih doktrin. Uvedel je metodološki koncept filozofskega sistema, ki implicira, da mora filozofija obstajati v obliki kompleksnega sistem notranje urejenih, medsebojno povezanih filozofskih doktrin. Tisti misleci, ki svojih misli niso uredili v sistem, oziroma jih vanj ne morejo urediti zgodovinarji filozofije, si ne zaslužijo statusa pravih filozofov. S tem je prišlo do historičnega preloma v razumevanje bistva filozofije, zgodovinarji so retrogradno »iskali« filozofske sisteme, pri tem pa pregnali življenjske filozofe, kot so Sokrat, Antisten, Diogen iz Sinope in Aristip iz Kirene, iz atrija filozofske galerije v njena zakotja; podobna usoda pa je doletela tudi kasnejše žrtve, katerih misli ni bilo mogoče koherentno sistematizirati, npr. Giordana Bruna, Pica della Mirandola in druge italijanske renesančne sinkretike.
Dokso-biografska zgodovina filozofije je umrla, iz njenega groba pa sta vstali filozofija kot sistem in moderna disciplina zgodovine filozofije. Tako se je horizont zgodovinskofilozofskega raziskovanja zopet zožil na »očeta« pisane filozofije, Platona in Aristotela, ki v modernih zgodovinskih pregledih in obravnavah še vedno zasedata daleč največ prostora. A nekateri filozofi so že v 18. in 19. stoletju ostro nastopili proti temeljnemu konceptu »filozofskega sistema«, med njimi Kierkegaard in Nietzsche, ki so ju Življenja filozofov korenito zaznamovala. V osrčju preloma s staro historiografsko paradigmo leži razlika med dvema pojmovanjema filozofije: med filozofijo kot sistemom in filozofijo kot načinom življenja.
Filozofija kot način življenja potrebuje zgodovino filozofije, ki bo združevala biografsko in doksografsko pisanje, zahteva Laertskega. Dogodki, popisani v anekdotah, razkrivajo, kako je določen filozof živel in kakšni so njegovi filozofski nazori. A ta pripoved ne poteka paralelno, kjer bi imeli na eni strani navajanje trivialnih dejstev o filozofovem življenju in na drugi oris njegove filozofije, ampak je to dvoje podano kot eno. Poglavje o kirenaiku Aristipu konča Laertski z besedami, da je popisal njegovo življenje (DL, II, 85), čeprav nam je predočil njegovo filozofijo. Ko govorimo o antični filozofiji, moramo namreč imeti pred očmi, da se je ta dejansko pogostoma manifestirala v obliki »filozofskih šol« (pitagorejci, kirenaiki, kiniki, stoiki, pironisti, epikurejci, itd.), katerih privrženci filozofi so filozofijo ne samo vzneseno ubesedovali, zapisovali in učili, marveč enako ali še strastneje živeli. Prominenten zgodovinar idej, Pierre Hadot v odmevni študiji Kaj je antična filozofija? prepričljivo pokaže, da antična filozofska teorija še ni ločena od prakse, »da je treba filozofski diskurz razumeti z vidika načina življenja, čigar sredstvo in hkrati izraz je, in potemtakem tudi, da je filozofija res predvsem način življenja, ki pa je tesno povezan s filozofskim diskurzom«. Malokje se v takšni meri, nikjer pa v takšnem obsegu ne odstira filozofski način življenja – ali raje kar filozofski načini življenja –, kakor v Življenjih filozofov (John. M. Cooper, izhajajoč iz Hadotovega dela v Pursuit of Wisdom utemelji in razdeli življenjske načine na sokratskega, aristotelskega, stoiškega, epikurejskega, plátonskega, tem pa je treba prišteti še kirenaiškega in kiniškega). Za antični pogled na filozofijo, utelešen v anekdotah Lartskega – čeprav je s časovno razdaljo in predelovanjem teksta njihova filozofska vsebina ponekod nekoliko zvodenela –, je življenje filozofa nerazpletljivo zvezano z njegovo filozofijo.
V oklepaje je mogoče postaviti celo vprašanje avtentifikacije, saj to ali je Piron dejansko živel  pri svoji sestri, na trgu prodajal piščance in umival prašiča, pri tem pa bil do vsega in vseh okoli sebe popolnoma ravnodušen (DL, IX, 66), niti ni toliko pomembno, kakor to, da so pironisti v liku svojega učitelja prepoznali praktični izraz in samopotrditev njegove filozofije (neopredeljenost do reči, ker reči niso opredeljive) ter po njem tudi tako živeli, neprizadeto. Nenazadnje je Enesidem ustanovil pironistično šolo šele tri stoletja po Pironovi smrti, in je svojega protoskeptičnega mojstra poznal zgolj iz zapisov in pripovedovanj. Na podlagi tega dejstva bi prejkone smeli sklepati, da je moral učiteljev nauk učinkovati na privržence tudi oziroma predvsem zato, ker ga je mogoče praktično živeti. Iz dejanja in duševnega stanja kakega filozofa, iz njegovega soočenja z opozicijskimi filozofi ali z nefilozofi (ki so se v zgodovini pogosto izkazali za hujše nasprotnike), iz govoric o njem, dovtipov in drugih anekdotično-biografskih dejstev lahko izluščimo filozofovo idejno podobo, ki je, čeprav morebiti zgodovinsko netočna, učinkovala zelo realno, tako da je spodbujala, navdihovala, prepričevala in učila določen način filozofskega življenja. Nekaterim šolam je uspevalo pridobivati svoje privržence še dolgo po smrti utemeljiteljev: kinizem in platonizem sta se obdržala sedem stoletij, peripatetiki šest, stoicizem pet in epikurejstvo štiri stoletja, nekatere pa so po zaslugi Laertskega v oživetih vidikih prehajale v kasnejše filozofske tokove in ubežale izginotju.
Filozofija je v grštvu in v heleniziranemu rimstvu ljubezen do modrosti, zato se mora, če naj to ostane, udejanjiti v življenju, saj modrost pomeni vsekakor tudi modro delovanje. Ker je antična filozofska teorija neločljivo zvezana z življenjsko prakso, se misel inkarnira v življenje, doxa prehajav bios, filozofova dejanja pa izražajo njegovo filozofijo: ko Diogen iz Sinope odvrže svojo edino skodelo, ker vidi dečka, kako zajema vodo z rokami, ali ko si Sokrat na tržnici ogleduje raznovrstno blago, pri tem pa zadovoljno pripominja, koliko stvari ne potrebuje, se anekdotična biografija preliva z doksografijo, skupaj pa prikažeta poenotenje filozofske teorije s prakso.
Filozofija, ki »se ukvarja z življenjem in vsem, kar je povezano z nami«, se v antiki zlasti živi; filozofsko, značajno, pokončno življenje je preizkusni kamen, ki prekali ali stre vsako filozofsko doktrino.