Glosa pomeni govorico in naj bo ta glosa o govorici. Zaradi zakonskega predloga, ki bi omogočal širšo rabo tujih jezikov v visokem šolstvu, se je letos znova sprožila razprava o slovenščini in znanosti. Če povzamem: mnoge skrbi za usodo slovenskega jezika na univerzi. Materinščino ogrožajo angloimperializem, privatizacija in neoliberalizem, ki so za naš jezik tako škodljivi procesi, da jih lahko izrazimo le s tujkami. Za ta kvarni vpliv naj bi bila še posebej dovzetna humanistika. Zgodovinopisje, na primer, ali literatura se gibljeta v miljeju smisla, čigar osnova je jezikovna senzibilnost, ki jo lahko priskrbi samo materni jezik. Če začnemo humanistiko predavati v tujih jezikih, naj bi ta čut slej ko prej zakrnel.
Ta razprava spregleda stvarnost študija. Vzemimo filozofijo. Od približno štiridesetih predmetov, ki jih obiskujejo slušatelji filozofije na Filozofski fakulteti, je samo eden namenjen slovenski filozofiji. France Veber ni deležen niti ulomka pozornosti, ki jo prejema Masaryk na Češkem ali Ingarden na Poljskem. Naš študij je prej zasnovan kot posredovanje tujih avtorjev, zlasti nemško pisočih, denimo Hegla, Wittgensteina in Heideggerja. Veliko je tudi Lacana (te vednosti žal ni mogoče potlačiti v podzavest, čeprav psihonaliza uči drugače). Ta usmerjenosti v tuje mislece pa lahko pomeni samo to, da študij filozofije idealno stremi k obvladovanju besedila v tujejezičnem izvirniku. Pet let branja Kanta bi porabili zaman, če se ob koncu študija ne bi znali orientirati tudi v izvirnem besedilu Kritike čistega uma. In ker najboljši interpreti danes med seboj razpravljajo v angleščini, pri učenju katerekoli tujejezične filozofije – tudi starogrške – pomaga suverenost v tem jeziku. Bojazen pred vdorom tujih jezikov v predavalnice torej pozablja, da se v njih govori pretežno o avtorjih, ki sami niso pisali v slovenščini. Poleg tega se mi zdi, da je ta strah preprosto lingvistično zmoten. Temelji na domnevi, da je jezikovna kompetenca neka končna količina, kot denimo liter in pol kokakole, ki jo moramo varčno porazdeliti med posamezne jezike, ter da se izurjenost v angleščini lahko doseže le na škodo znanja materinščine, tako kot lahko Betka pije kokakolo le na račun Cvetke. Logika ničelne vsote je tukaj neumestna.
Slovenski jezik je v humanistiki obroben. Tudi Veber je moral osvojiti zavito, z latinsko terminologijo obloženo nemščino, kot sta jo uporabljala Alexis Meinong in Franz Brentano, da bi lahko kasneje razvil pojmovni aparat lastne, v slovenščini zapisane filozofije. Toda kaj mu je potem sploh prineslo pisanje v maternem jeziku? Odgovor je enostaven. Za vsako mišljenje, in s tem ni zajeta le filozofija, je materinščina naravno delovno okolje. Tuji jeziki sicer ponujajo stabilen sistem uveljavljenih terminov. Toda ko hočemo misliti sami od sebe ali tvoriti nove argumentacije, se ta sistem, ustvarjen za skupno rabo sveta učenjakov, pogosto izkaže za pomanjkljivega. Materinščino si je treba predstavljati kot gromozansko orodjarno, v kateri drug poleg drugega ležijo tisoči ključev, klešč in izvijačev, ki so vsi ustvarjeni prav za eno nalogo, eno matico, en žebelj in vijak; mi, mojstri v tej orodjarni, pa imamo kljub njeni velikosti pregled nad vsemi instrumenti v njej. Težko je doseči podobno mojstrstvo v tujem jeziku. Vebrov filozofski genij se je lahko polno izrazil le v slovenščini, kar je najbolje razvidno prav pri njegovih terminoloških izbirah, npr. v razvitju koncepta »naperjenost«, ki neprimerno bolje kot nemška »Intentionalität« izraža izven sebe moleči, v neko nanašalnico usmerjeni značaj človeške duševnosti.
Prednosti rabe maternega jezika torej zasijejo pri izvirnem mišljenjskem delu. Manj očitne so pri študiju ali recepciji kakšnega mišljenja. Eden od paradoksov študija humanistike je ta, da so začetniki vedno, torej tudi tedaj, ko poslušajo predavanja v nominalno lastnem jeziku, soočeni z izzivom prevajanja v svojo primarno govorico. Za novo bralko Spinoze je termin »podstat«, uporabljen v Simonitijevem prevodu Etike, v isti meri, če ne še bolj potujujoč kot izvirni izraz »substantia«. Humanistika črpa svoje termine iz naravnega, v vsakdanjem svetu govorjenega jezika, a jih predela do te mere, da jih morajo tudi v ta jeziki rojeni študentje sprva prevajati nazaj v običajne kategorije. Sčasoma postane ta prevod odveč. Tedaj študent ugotovi, da termini technicihumanistike, denimo »historična zavest«, »fenomenologija« ali »bit«, preprosto nimajo ustreznic v njegovi vsakdanji govorici, torej v njegovi materinščini v ožjem smislu besede. Tu pa je lahko storjen še korak dlje. Izvirno delo v humanistiki se prične tedaj, ko v lastni primarni govorici ne vidimo več področja vsakdanjih intuicij, v katerega prevajamo učene izraze znanosti, temveč produktivno polje, ki je lahko tudi samo vir pojmovnega odkritja (in lep primer je tu prav Vebrova »naperjenost«). Šele na tej točki pride materni jezik do besede.
Ne verjamem, da to dinamiko prestavljanja iz jezika v jezik ogrožata neoliberalizem in ameriški imperializem. Ampak jaz sem jezikovni čistun. Morda neoliberalizma in imperializma ne jemljem resno samo zato, ker sta slabi besedi.