Govoriti o mestu pomeni razmejevati. Manj pomembno je, kaj natanko ločimo, oddelimo ali razmejimo. Romul je območje, ki ga je izbral za ustanovitev Rima, odmeril z brazdo pluga; sodobni urbanist na geodetski podlagi določi geolocirane točke, med katere nato na terenu zarije bager in skoplje jarek za novo obvoznico. Šteje ločnica in nasprotje med prostoroma na tej in na oni strani linije, ki nastaneta šele zaradi nove ločnice. Mesto je zato predvsem negativna definicija: vse tisto, kar ni na drugi strani mestnega obzidja.
Mestna obzidja danes niso več obrambni sistemi, ampak turistična znamenitost. Ponekod pa s svojimi slikovitimi cinami, stolpi in obrambnimi jarki še vedno učinkovito ločujejo skomercializirana stara mestna jedra od četrti, kjer meščani živijo in delajo. Zgodovinska oddaljenost je srednjeveške obrambne sisteme nevtralizirala in obdala z nostalgičnim sijem. Njim nasprotna so žičnata mestna »obzidja«, kakršna so nam jih, ne da bi nas vprašali, med drugo svetovno vojno postavljali italijanski vojaki. Najbolj znana je ljubljanska Žica, malo manj pa vrsta podobnih ograd v manjših mestih in naseljih. S svojimi armiranobetonskimi bunkerji in žičnatimi ogradami so vztrajali samo nekaj let. Premalo in prekmalu, da bi se vojno nasilje, ki so ga utelesila, lahko umaknilo romantičnemu sanjarjenju, kot smo ga navajeni doživljati med srednjeveškimi zidovi. Poleg tega so bili ti žičnati zidovi postavljeni navznoter: meščanov niso branili, ampak so jih priprli. Zato z veseljem posedamo na Rimskem zidu na Mirju, ker je star dva tisoč let, čeprav so tudi tega postavili osvajalski prišleki iz Italije. Spomin na žico pa je lahko ostal pri življenju samo tako, da smo mu postavili edinstven protispomenik, Pot ob žici. Protispomenik zato, ker ga obeležuje na način, ki ga obenem zanika: z gibanjem množic ljudi v komemorativnem sprevodu ali v rekreativnem vsakdanu vzdolž linije, ki je bila postavljena, da bi preprečila gibanje človeških teles.
Akademskih konferenc in knjig, ki so v posvečene problemu urbanega, je danes cela vrsta. Kaj je urbano in kje je njegova meja, je danes namreč povsem odprto vprašanje. Vsi si delimo samo mnenje, da urbano ni stvar mestnih obzidij. Bolj kot meje mestne občine ali žičnata ograja percepcijo urbanega določa kakovosten brezžični signal. Podobno so ga pred nekaj desetletji radijski valovi kakšne bolj izbrane radijske postaje, recimo Radia Ars ali Radia Študent. Delegati na konferencah morda pogrešajo kamnite zidove, ki bi nedvoumno zakoličili, kaj je zunaj in kaj znotraj, kdo je meščan in kdo ni, kje ima oblast mestni svet in kje lokalni plemič, kdo je oblegovalska in kdo branilska vojaška posadka. Še ena variacija na staro vižo o stabilnih mejah in zanesljivih definicijah preteklosti, ki jih je nezaustavljiv napredek zadnjih dvesto let razbil, fragmentiral in porušil. Ne samo, da gre za neizvirno vižo, njena variacija je tudi nenatančno komponirana. Meje urbanega so bile vedno dinamične, spreminjajoče se, predvsem pa zelo redko fizične in oprijemljive. Celo Rimski zid na Mirju, ki naj bi stal že dve tisočletji, bi bil brez arheoloških izkopavanj in Plečnikovih monumentalnih prenovitvenih del komaj opazna sled kamnov ped ali dve pod rušo. Arhitektura si rada laska s pridevniki, kot so večnost in stabilnost. Teh pridevnikov pa ne smemo brati kot opisa stanja, ampak kot seznam skritih želja. Brez vzdrževanja bo še tako mogočen zid v nekaj stoletjih – v smešno kratkem času, skratka – izginil in ostal pozabljen, če ga ne bodo arheologi skrbno izkopali, arhitekti pa rekonstruirali. Arhitektura je v resnici precej efemerna zadeva; če bi se zanašali samo na kamne in malto, danes morda niti vedeli ne bi, na ostankih katerega antičnega mesta živimo.
Gluha loza
Da urbanost ni le zadeva mesta, ampak prej zadeva civilizacijskega ideala neke dobe, bom poskušal dokazati na literarnem fragmentu, ki je na prvi pogled vse prej kot urban. Celo v kontekstu slovenske literature devetnajstega stoletja, ki ima v vsakem primeru zelo malo velemestnih scen, zgodbe pa se odvijajo kvečjemu v meščanskih salonih provincialnih trgov in podeželskih gradičev, če že ne v kmečkih krčmah, so Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih izrazito podeželska zadeva. Ko pa prisluhnemo besedam krošnjarja Pavleta, ki je svoj čas vendar prehodil dobršen del Nemškega in je bil za svoje podeželsko okolje nekakšen svetovljan, lahko zaslutimo, da res pomembne ločnice urbanega niso tekle po linijah mestnih zidov ali ograjah ohišnic. Bile so precej težje določljive in predvsem manj otipljive. Da bi za stavo dokazal svojo možatost, gre Pavle iz Bele krajine na Dolenjsko mimo ovinkastih cest naravnost čez največjo divjino Gorjancev, ki se je domačini vraževerno izogibajo in jo imenujejo Gluha loza:
Nad Štreklovci je ptičev vse mrgolelo. Peli in žvižgali so liščki, kosi, kalini, konopljenke in še brez števila drugih. Koder sem pa zdaj hodil, ni bilo čuti ne enega glasa. Bilo je mrtvo in tiho kakor v grobu. Od groze me je spreletavala zdaj zima, zdaj vročina. Rad bi se bil vrnil, pa nisem vedel, ne kod ne kam. Lezel sem počasno dalje kakor kak izgubljenec. Zdaj nisem mogel več dvomiti, da sem zablodil v Gluho lozo, v tako hosto, kamor se ne sliši noben zvon, v hosto, katere ni posvetila ne noga nedolžnega otroka ne molitev spokorjenega grešnika, v tisti nesrečni kraj, ki ni prejel nikoli božjega blagoslova in božje milosti.
Kaj je Pavle v Gluhi lozi nato doživel, je stvar za drugo tematsko številko Razpotij – morda kakšno, ki se loteva grozljivega in nadnaravnega. Iz krošnjarjeve pripovedi sem želel izluščiti element, o katerem urbanisti ne govorijo tako pogosto, pa je za definicijo urbanosti morda bolj odločilen kot gostota poselitve ali mreža cest. Pavle ne preči kakšnega plota, ki označuje prepovedano ozemlje, pa tudi običajnega gozda se kot popotni Slovenec vendar ne more bati. Namesto tega zaide v drugačno zvočno pokrajino. Pravzaprav ni kakšen nov zvok, ampak odsotnost domačih in povsod prisotnih zvokov tista, ki ga opozori, da je zares onkraj, na drugi strani. Tišina ne pomeni le odsotnosti ptic in cerkevnih zvonikov, ampak tudi ljudi, živali, objektov in predmetov, ki spletajo vsakodnevno mrežo civiliziranih odnosov, ki je za Pavleta še krščanski, za nas pa sodobni. Urbani vsakdan nasprotje med mestom in podežljem opiše le približno in nenatančno; prašna podeželska cesta z arhaično infrastrukturo gostišč in cerkva je celo v devetnajstem stoletju bliže mestu kot nedotaknjeni divjini. Zato bi bil za predmodernega človeka abstrahiran dvodimenzionalni zemljevid cestnih omrežij in zgoščene pozidave, na katerega smo se tako zelo navadili, precej nesmiseln. Bolje pa bi si znal pomagati z opisom lokacij cerkvenih zvonikov v okolici. Z njim bi si lahko ustvaril povsem drugačno mentalno kartografijo civiliziranega urbanega sveta, ki bi poleg specifične barve in tona zvonov zajemala tudi informacije o topografiji (kateri zvoniki stojijo na vzpetinah in se jih torej sliši dlje), veroizpovedih (ali pravoslavni zvonovi uskoških cerkva zvonijo istočasno kot katoliški?) in lokalnih pretenzijah (katera vas ima najboljše pritrkovalce). Čeprav v cerkve zahajam samo kot navdušenec nad arhitekturo in sem verjetno običajen predstavnik od krščanske tradicije že nekaj generacij odtujene populacije, zelo cenim daljni odmev Pavlove eksistencialne navezanosti na bakreno donenje. Opoldansko zvonenje v mestnem središču, ki do mojih ušes prihaja iz lepega števila različnih monumentalnih dvojnih zvonikov ljubljanskih baročnih cerkva, v prostoru ustvari preplasteno urbano zvočno cono. Med meščani za minuto ali dve splete posebno zvočno vez (ali pa si jo takrat samo umišljam, vendar pa zaradi zvonenja ne slišim nikogar, ki bi mi ugovarjal). Za trenutek preglasi počasi monotono glasne turistične skupine, slabo glasbo in malomeščanske pogovore – tri prekletstva mesta, ki ga imam sicer rad. Kako blagodejni so zvonovi v svoji brezprizivni pravici do preglasitve vsega ostalega – menda gre za enega zadnjih fevdalnih privilegijev pri nas? – se vsakič znova zavem šele, ko utihnejo. Izpred Prešernovega spomenika se spet oglasi ena izmed treh narodnozabavnih viž, ki jih ad nauseam poslušamo že leta. In ki so, mimogrede, najboljši dokaz, da zvočna slika ni samo indikator urbanosti, ampak je enako lahko tudi dokaz neurbanosti. Kar se mene tiče, je pravi dom harmonikarja s Prešernovega trga v Gluhi lozi.
Zvočne topografije
V Londonu so svoj čas povezavo med zvokom in urbano identiteto pripeljali še dlje. Za pridobitev dvomljive časti pravega Cockneyja, londonskega urbanega proletariata, ki danes živi samo še kot statist BBC-jevih kostumskih dram, je včasih veljalo, da si se moral roditi v območju donenja zvonov cerkve St. Mary-le-Bow. Zvonovi so bili prvič omenjeni leta 1469, ko so vsak dan ob devetih zvečer oznanili zapiranje mestnih vrat in konec delovnega dne. Zvon na Cheapsideu sredi londonskega Cityja je danes kaj slab indikator lokalne ali socialne pripadnosti. Edina bolnišnica na območju nima porodniškega oddelka, zvok zvonov pa je preglašen z gostim prometom in hrupom gradbišč poslovnih stolpnic, ki nikoli ne preneha. Nedavna študija je razkrila,da je bil urbani hrup Londona sredi devetnajstega stoletja primerljiv z današnjim podeželjem – približno dvajset do peindvajset decibelov ob večerih. Današnja raven hrupa je s petinpetdesetimi decibeli več kot dvakrat povečana. Seveda pa sta odsotnost porodnišnice in povečan hrup le posledici daljnosežnejših urbanih procesov: zvonik je izgubil svoje poslušalce, sodobni Cockneyji danes živijo pet ali deset milj stran oddaljeni od najdražjih londonskih nepremičnin. Zvonik med steklenimi fasadami bank in zavarovalnic je še zadnji arhitekturni, zvonenje pa zadnji zvočni spomin na čas, ko je bilo jedro Dickensovskega Londona kompleksno, pisano in raznoliko proletarsko mesto.
Ne le svetovne prestolnice, prav vsako naselje ima svojo specifično zvočno pokrajino, ki jo sestavlja kakofonija hup, elektronskih ritmov, zvonov, kričanja ponočnjakov, signalov za pešce, vpitja vran, harmonik, kosilnic, odmevov korakov na granitnem tlaku in melodij sladoledarjev. Zvok središča je drugačen od melodije predmestja, zaznamuje razliko med javnim prostorom (glasen, včasih predirljiv zvok) in zasebnim prostorom (pridušen, a še vedno slišen odmev okoliškega mesta), nakazuje letni čas in uro dneva. Pravzaprav ne vem za kakšen dober razlog, zakaj urbanosti ne definiramo z zvočnimi namesto z infrastrukturnimi zemljevidi. Zvok naj bi bil efemeren in nepredvidljiv, zato ga je nekoliko težje zanesljivo narisati. Ceste in stavbe si po drugi strani lastijo ne najbolj vznemerljiv naslov stabilnih in predvidljivih entitet. Pa so res? Pojdite na sprehod po Šiški in se poskušajte orientirati z zemljevidom s konca devetnajstega stoletja. Komaj dobrih sto let je tega, pa so na mestu polj stolpnice, na mestu dvorišč garaže, na mestu živih meja pločniki. Po današnji vpadnici je nekoč oral kmet, na mestu nekdanje domačije lahko danes kupite kebab. Koliko tlakovcev, fasad in opek iz trinajstega stoletja še imamo ohanjenih na izvornih mestih? Materialne ostaline srednjega veka so bolj ali manj doma samo še v muzejih, skrbno konservirane in iztrgane iz svojega izvornega konteksta. Ljubljanski zvok pa je še vedno natanko tam, kjer je bil pred sedmimi ali osmimi stoletji – drugačen, prav gotovo, a še vedno prepoznaven. Prepiri, pogovori, odmevi korakov, petje in zvonovi ustvarjajo polje ljubljanskega zvoka neprekinjeno že stoletja. Ljubljanski hipster 21. stoletja bi se tudi v srednjem veku umaknil kričanju neučakanega jezdeca, srednjeveški obrtnik pa bi s pomočjo zvonov tudi v enaindvajsetem stoletju z lahkoto našel pot do nedeljske maše.
Urbana pavza
Priljubljena misel Marka Twaina je bila, da nobena beseda ni tako učinkovita kot skrbno odmerjena pavza. Če pozna urbanost nešteto zvočnih odtenkov, hrupnih motivov in glasbenih variacij, se vsaj enako intenzivno kaže tudi v različnih tišinah in premorih. Vsaka tišina je različna. Kratek premor med koračnicama pihalne godbe, minuta molka ob žalovanju ali komemoraciji, nepričakovan izpad ozvočenja javne prireditve, spokojna tišina dvorišča tik ob hrupni glavni cesti, grozeča pridušenost množice na protestih. Najdaljši premor urbanega hrupa Ljubljane je bil morda kulturni molk med drugo svetovno vojno. Takrat je tišina pokazala svojo mobilizacijsko moč: molčati je mogoče bolj predirljivo od še tako oglušujočih vzklikov. Molk ni le odsotnost zvoka; v sebi skriva mavrično paleto odtenkov, ki je vsaj toliko bogata kot zvočni spekter simfoničnega orkestra.
Mesto seveda ni le splet različnih zvokov; vendar pa enako tudi ni samo nabor fizičnih oblik: opek, infrastrukture ali zgodovinskih arhitekturnih slogov. Oprijemljivost ali neoprijemljivost infrastrukture je sicer častitljivo, obenem pa le slabo uporabno merilo urbanega. Če bi ga dosledno uporabljali, bi morali bregove Kolpe in Sotle z obsežno žičnato obrambno infrastrukturo, obrambnim aparatom in dostopnimi cestami imeti za sodobno izpeljanko poznoantičnega rimskega limesa: ambiciozno zasnovano monumentalno urbano infrastrukturo sredi zelene divjine. Rezilna žica na meji pa bo v zgodovinskih pregledih obveljala kvečjemu za indikator neurbane province. Zato je urbanost zadeva hiš in cest, pa tudi vetrov in vremena, glasbe in tišine, rastlinskih in živalskih vrst, brezžičnih singnalov, običajev, družinskih odnosov in parcelnih meja. Mnoge izmed teh kategorij so v nasprotju z mitologijo urbanistov in arhitektov trpežnejše kot kamen in opeka: četudi ne vztrajajo v enaki obliki, se ponavljajo, razmnožujejo, mutirajo in dedujejo. Urbanost je nenehna, hrupna, konfliktna, skrbno predpisana in obenem kaotična zapuščinska razprava: časovno-prostorska izmenjava čustev, želja in interesov, ki določajo način sobivanja na nekem prostoru. Na kratek rok urbanost vežejo čustva, službe in osebne vezi, na dolgi rok pa tisti interesi, ki se najbolje dedujejo: lastnina in materialna varnost. Zato so parcelne meje, ki so podobno nematerialne kot glasba in obstajajo le kot kodificirani dogovor že davno mrtvih posameznikov, pogosto nekajkrat starejše od hiš, ki stojijo med njimi. Menjujoči se režimi in ideologije menjajo lastnike zemljišč, rušijo stare zgradbe in gradijo svoje, nove – parcelne meje, parkovne zasaditve in hrup urbanega življenja pa največkrat brez pomislekov podedujejo. Na tako prirejeni optiki urbanega hiše in ceste niso več izhodišče, fiksna podlaga efemernega urbanega vsakdana, ampak obratno: nezanesljiva in hitro spreminjajoča se vrhnja plast mesta. Pod njo se spleta stoletna dinamična kontinuiteta dogovorov in konfliktov, rastlinskih in živalskih vrst, vetrov in temperatur, zvokov in tišin, ki izrisujejo zares stabilne meje urbanosti.