Dolgčas in upravljanje s časom

Za Aristotela sta čas in gibanje sopripadna na način, da kolikor ne bi bilo nobenega gibanja, ne bi mogli govoriti o času, saj bi bil ta nezaznaven. Ker pa je za ljudi gibanje najbolj elementarno izkušeno v dejavnosti, bi mogoče veljalo razmisliti o sopripadnosti naših dejavnosti in časa. Drugače rečeno: ali ne izrekamo dolgčasa ravno z ozirom na naše dejavnosti? Tako se zdi recimo nepredstavljivo, da bi človek, ki »se ne vidi ven iz dela« tarnal, da mu je dolgčas. Za njega čas teče, celo beži, tako da v času, ki ga ima na razpolago, ne more opraviti dela, ki ga čaka. V nasprotju s tem je dolgčas čas, ki traja, saj ga ne uspemo zapolniti z našo dejavnostjo. Tako se nam včasih pripeti, da ne vemo, kaj bi počeli sami s seboj; in ne vedeti, kaj bi počeli sami s seboj, se nam dogaja ravno tedaj, kadar nič ne počnemo. V takšnih situacijah negotovo iščemo in izbiramo kaj početi, kako biti dejaven, kako to našo preveč živo zaznavo trajanja časa utopiti v dejavnosti. Kolikor sta čas in dejavnost res tako sopripadna kot predpostavljamo, bi lahko bila dejavnost tisto, kar použiva čas, saj ta dobesedno izginja v dejavnosti, v vsem kar počnemo, pa naj beremo, telovadimo, pišemo, gledamo televizijo … Ko pa prekinemo našo dejavnost in naša početja, čas ponovno zaživi, zavemo se časa, ki je minil medtem, ko smo nekaj počeli. Ali je torej upravičeno reči, da nam je dolgčas tedaj, kadar nismo dejavni?
Toda ljudje počnemo marsikaj in nekatera naša početja so izrazito usmerjena v čas, celo v preganjanje in ubijanje časa. Primer takšne naravnanosti do časa je kratkočasenje. Kadar se z nečim kratkočasimo, je tisto poglavitno, na kar merimo, čas, ki ga použivamo z našim, v kratkočasenje usmerjenim početjem. Tako se recimo kratkočasimo s tem, da med čakanjem na pregled pri zdravniku z nekom klepetamo ali pa listamo po reviji. V kratkočasenju poskušamo odpraviti čas, ki nam ostaja. Zdi se kot da bi se pred nami odpirala praznima, ki jo poskušamo napolniti s svojim početjem, ki preganja čas. V kolikor nam ne uspe, zapademo v dolgčas. Ali je torej kratkočasenje početje, s katerim preganjamo čas in odganjamo dolgčas?
Nekateri ljudje imajo vedno čas, drugi ga nimajo nikdar. Fascinantno pri tem in popolnoma skregano z vsako zdravo pametjo pa je dejstvo, da ljudje, ki skoraj ničesar ne počno, nimajo nikdar časa. Ljudje, ki pa – objektivno gledano – nimajo časa, saj ves čas nekaj počno, ga imajo vedno še nekaj na razpolago. Mogoče je s tem povezano dejstvo, da se prvi ves čas pripravljajo, da bodo začeli nekaj početi, začnejo pa ne. In ko takšne ljudi vprašamo, ali imajo čas, nam pravilo odvrnejo, da ga nimajo. Zelo verjetno zato, ker čakajo, da bodo začeli nekaj početi in to neprestano »čakanje na …« pomeni ne imeti časa za nič drugega, kot za to čakanje samo. Drugi pa ne čakajo na to, da bodo šele začeli nekaj početi, ampak so že dejavni; dovolj jim je, da prekinejo svojo dejavnost in že imajo časa na pretek.
Spet drugače se »imeti čas in ne imeti časa« kaže z vidika nujnosti. Kdor je vpet v nujo, v to, kar mora storiti, kar je treba narediti, temu je čas »v naprej« določen in zaseden. Kmet med žetvijo nima časa ležati v senci drevesa. Nuja lačne živine in grožnja prihajajočega dežja, ga silita, da čimprej spravi seno. Kdor ima čas, ta ravno nima pred seboj nič obveznega in nujnega. Sprehajalec lahko v senci drevesa mirno opazuje, kako kmet hiti spravljat seno.
Če je katera disciplina zares pograbila čas in zlasti časovnost človeških dejavnosti, je bila to ekonomija. V ekonomiji ni prostora za dolgčas, pa čeprav se nam nemara zdi ekonomska teorija še tako dolgočasna. Doprinos ekonomije k preganjanju dolgčasa je vsebovan v delovni teoriji vrednosti. (Naj bo ta teorija, kot radi rečejo, vulgarno-meščanska ali pa razsvetljeno-kritična ne spremeni ničesar). Delovna teorija vrednosti naj bi se vrtela predvsem okrog človeškega dela, kar seveda drži. Toda človeško delo, kot posebna vrsta človeške dejavnosti, je, kot vse dejavnosti, časovno. Če kdo, potem se je te časovnosti dela jasno zavedal Marx, ki vedno, kadar govori o nastanku vrednosti, goni isto: vrednost je določena s kvantiteto dela, količino dela, časovnim trajanjem dela … (glej recimo Kapital, razdelek »Blago«). Pri delu, bo dejal Marx, ni pomembno, kaj ljudje delajo, kako ljudje delajo, ampak samo koliko delajo (količina dela, ki je merjenja po času trajanja dela). Delovna teorija vrednosti je pravzaprav delo-časna teorija vrednosti. Če pa je vrednost neposredni rezultat trajanja časa dela, potem v ekonomiji ni prostora za dolgčas in še manj za prosti čas.
Nad časom se je, v neki preprostejši obliki, navdušil tudi management. Taylorjeva osrednja maksima se glasi: učinkovitost! Učinkovitost je pri njem predvsem časovni fenomen, njena poanta je preprosta: nenehno skrajševanje časa dela. Seveda ne z namenom, da bi skrajšan čas dela odprl prostor za prosti čas. Namen učinkovitosti je skrajševanje časa ob hkratnem ohranjanju časa, tako da v istem času opravimo več dela. V tem oziru je učinkovitost tudi zdravilo zoper dolgčas. Ob branju Taylorjevih Principov znanstvenega managementa postane bralcu takoj jasno, da če kaj, potem delavcem, ki jih tam opisuje Taylor, res ni bilo dolgčas. Delovna sila, če naj rečemo z Marxom, je morala pod taktirko Taylorja res delati z vso silo. Praktično od danes na jutri je bilo potrebno povečati produktivnost za tristo, štiristo, petsto in več odstotkov. Kdor pa dela petkrat več kot je delal do pred kratkim, ta res ne trpi za dolgčasom.
Taylorjevi časi so sicer mimo, toda skrb in pozornost managementa za čas je ostala. O tem zgovorno pričajo nadvse dolgočasni managerski priročniki za upravljanje s časom. Ti priročniki so mišljeni kot orodje in pripomoček, s katerim lažje opravimo samoanalizo svojega časa. Če skrbno beležimo v tabele in preglednice, bomo spoznali, kam odteka naš čas. Obroženi s tem spoznanjem pa se lahko podamo v spopad sami s seboj. V današnjem managementu človek jemlje samega sebe kot predmet lastne analize in izboljševanja, tu so ljudje sami sebi razpoložljivi. S pomočjo priročnikov za upravljanje s časom se bomo jasno zavedali svojega časa, saj je čas, kot nenehoma poudarja management, »redka dobrina.« S to »redko dobrino« bomo sedaj bolje upravljali, kar ne pomeni nič drugega kot: bolje bomo managerirali sami sebe. Managerirati samega sebe pa pomeni: biti sam sebi (in ne več drugim!) na razpolago. Nemara se bo nekaterim ljudem to zdelo celo nekaj »humanega in emancipatornega«, saj se človek, ki skrbno upravlja s svojim časom, zave svoje dragocenosti, on je dragocen človeški vir. Ta dragoceni človeški vir pa je potrebno pravilno upravljati, ga usmerjati proti tem ali onem cilju, viziji, poslanstvu. In kdo krmili in managerira človeški vir? To počne človeški vir sam, tako da sam sebe časovno izmeri, si postavi cilje, jim sledi in na koncu preveri, če jih je dosegel. Kdor pa najprej načrtuje svojo dejavnost, jo nato izvaja in na koncu še preverja, če jo je praviloma izvedel, temu res ne more biti dolgčas. Management nas, s svojimi priročniki za upravljanje s časom uči predvsem, kako imeti čas, z namenom, da bi ga imeli še manj.
Seveda je vse to, kot radi nekateri rečejo, le teorija – kaj pa praksa? Kdor bi rad, pa ne ve kako, izkusil dolgčas, temu svetujem, da preživi nekaj časa v družbi dolgočasneža, ob katerem zaživi čas v neki drugačni kvaliteti. V takšnem druženju dobi čas kvaliteto trajanja, celo vlečenja. Zgodi se, kot da bi se čas, ki je pred druženjem tekel kot bistra voda, spremenil v med. Seveda ne, da bi postal tako sladek in privlačen, ampak tako počasi tekoč in lepljiv, do te mere, da se dolgočasneža le stežka otresemo.
Dolgčas pa seveda ni isto kot prosti čas; toda kako razumeti prosti čas? Prosti čas recimo ni delovni čas (javna uprava ne šteje). Kdor je v delovnem času, ta ima svoj čas napolnjen in vnaprej določen: prebiti ga mora v dejavnosti dela. Značilnost prostega časa je torej predvsem ta, da to ni vnaprej določen čas. V prostem času smo »osvobojeni-od«. Ta »od« pa je lahko delo, nuja, obveznosti, vsakdanja opravila … karkoli izmed tega, kar vnaprej strukturira in določa naš čas. V prostem času se odpre možnost svobode, tedaj lahko s časom prosto razpolagamo in ga usmerimo v tisto dejavnost, ki nam je ljuba, smiselna, prijetna … V prostem času postanemo gospodarji svojega časa. Toda nekateri postanejo, žal, sužnji svojega prostega časa, saj pravzaprav ne vedo, kaj bi z njim. Za njih postane prosti čas dolgčas. Zato obstajajo seveda prostočasne dejavnosti, v katerih utopimo čas, ki ga imamo na razpolago.
Na sploh pa se zdi, da dolgčas ni prijeten nikomur, saj tedaj mrknejo vse naše dejavnosti in pravzaprav ne vemo, kaj bi počeli sami s seboj. Dolgčas je naše preveč živo zaznavanje trajanja časa, trajanja, ki se vleče in ga ne zmoremo preliti v naše dejavnosti. Toda tudi prosti čas je za nekatere ljudi muka. Kdor hoče živeti prosti čas, mora najprej zmoči biti sam s seboj, ne da bi neprestano bežal stran od sebe v delo, opravila, v vedno nove samonaložene obveznosti. Zdi se torej, da je za prosti čas potrebna tudi zdrava mera lenobe.