V zimski noči, ko je hladno sonce stalo na mestu in se je zemlja gibala z nam nepredstavljivo hitrostjo, je Irina, najmlajša od sester, stopala po stopnicah. Vendar ni stopala samo po stopnicah, ampak tudi po sprejemnici, ki se je, polna znanih in manj znanih ljudi, razlezala v nekakšno spužvo. Ob uri, ko se je zdelo, da človek komaj še lahko diha in je sonce, potem, ko je ožarilo Moskvo, skozi oblake sijalo na majhno gubernijsko mesto v hišo, je ta mala ruska nenavadnost oznanila svojo misel: »Treba je delati«. »Treba je,« je kot gosta rumena pena svežega mareličnega soka pokrilo vse zbrane. »Delati« pa je, kot kolcanje po popitem soku, vse zbrane sililo, da spregovorijo. Tuzenbah, sin bogatih staršev, se je opogumil: »Hrepenenje po delu, o moj bog, kako to razumem!« Vse življenje je živel v Peterburgu, kakor pravi sam, v družini, ki ni poznala dela in skrbi. Njegov odnos do dela je zelo enostaven, saj se spomni, da je prihajal iz kadetske šole domov in medtem, ko mu je služabnik sezuval škornje, je on nadenj zlival svojo slabo voljo, mama pa ga je gledala z občudovanjem. To je bil tako zanj kot za njegovo mamo dogodek. Kaj so torej ti ljudje počeli? Nič! Pozornost jim je danes vzbudila Irinina izjava. Omogočila jim je, da so v množici sebi enakih ljudi lahko izpadli pametni, dobro situirani visoki meščani, in ne idioti ali pijanci.
Tedaj se je pripetila druga nenavadnost, Irini inherentna. Srce ji je razbijalo in za trenutek obstalo, potem pa začelo znova biti, tokrat z zanosom. Povrhu tega je njene poslušalce prelil sicer neutemeljen, vendar tako vroč znoj, da bi najraje kriknili od veselja. Irina: »Kako lepo je biti delavec, ki vstaja ob zori in tolče kamenje na ulici, ali pastir ali učitelj, ki uči otroke, ali strojevodja na železnici … Moj bog, ne samo biti človek, lepše je biti vol, lepše je biti navaden konj, samo da delaš, kot pa mlada ženska, ki vstane ob dvanajstih opoldne, potem v postelji pije kavo, potem se dve uri oblači … O, kako je to grozno!«
Za like iz Čehova (ki delu pripisujejo, kljub vsemu, zelo pozitivne lastnosti) je poglavitni problem povezan z dojemanjem trajanja, ker jim preveč pozornosti jemljeta kraj in dogajanje, torej majhno mesto in brezdelje. Kot da ne bi bili zbegani, zrejo naokoli, ne da bi razumeli, kaj jih je prestrašilo – prebledijo, nagubajo čelo in pomislijo: »Le kaj nam je, tako se nismo počutili še nikoli, srce mi nagaja, preveč sem delal, nemara bi bilo najbolje da pošljem vse k vragu in grem v Moskvo …« Kar se je hladni popoldanski zrak zbistril pred njimi in iz njega stopi Olga, Irinina starejša sestra, ženska nadvse nenavadnega videza. Olga: »Oče nas je navadil vstajati ob sedmih. Zdaj se Irina zbuja ob sedmih in najmanj do devetih leži in nekaj premišljuje. Drži pa se resno!« Zbrani, ki se neprestano pritožujejo, da je brezdelje njihova poguba, hkrati pa vedo, da bi pa morali vsak dan nekaj časa posvetiti analizi časa in dela, se sedaj vsak po svoje obregnejo ob to izjavo. Eden pravi: »Tako je,« drugi: »jaz ne bom delal«. Ko tretji obljublja, da bo prvemu poslal kroglo v glavo, četrti pametno prida, da je, odkar je prišel z univerze, samo bral časnike. Kot se kasneje izkaže, je beseda tekla o dolgem času, času brezdelja, času čakanja. Zbrani so bili na rabo te besede popolnoma nepripravljeni in niso bili kos Olgini izjavi, češ da se Irina vsako jutro v postelji tri ure budna drži resno. Le kaj premišljuje? Naj omenim, da je bila Olga zelo premetena in je v svoji izjavi spretno opozarjala vse zbrane, da so v resnici žrtve želje po dogajanju in se zato pehajo za delom in časom na škodo dogajanja. Dogajanje tako postane čakanje. Čakanje pa v dramah večinoma poteka kot čas, ki mora preteči do dogodka. Če pa je dogodek nemožen ali nemogoč, postane čakanje tista bistvena stvar, ki jo gledamo in s tem postane čas dolg čas.
Ali je možen drugačen čas?
Velik mož, z od nafte in premoga zamaščenimi očali in v prav tako umazani spodnji majici, v premajhnih hlačah in starih vojaških čevljih, stopi na oder z ogromnim kladivom. Ob dolgem, oglušujočem, nesmiselnem udarjanju ob kos železa, ponavlja gib, ki poganja kladivo vedno znova navzgor. Posreči se mu celo, da z glasnim udrihanjem ne moti čisto rahle soosebe, ki se v dolgi široki obleki ukvarja s kosom papirja in iz njega sestavlja nekaj podobnega ladji. Na tej točki se prikaže še tretji, mlajši, z otroškim obrazom, in lomi nekaj podobnega jajcem. Če torej povzamemo, gre za človeka, ki dela in je medosebno povezan. Kaj dela, in čemu je njegovo delo namenjeno? »Včasih je bil mlad, lep, zdaj pa se je postaral. Pa tudi lepote ni več iste,« pravi Čehov. On sam pa skozi zamaščena očala nadaljuje: »Da … V desetih letih sem postal drug človek. In kaj je vzrok? Zgaral sem se …« Od jutra do večera je stalno na nogah, ne pozna miru, ponoči pa, namesto, da bi spal, bedi v strahu, da ga bodo odvlekli h kakšnemu bolniku. Gre za Astrova, podeželskega zdravnika v majhnem mestu. Čeprav poskuša spraviti na svoj obraz nasmeh, je ta kisel in jezen. Poskusi izmenjati nekaj molčečih besed z žensko, ki se še vedno ukvarja s kosi papirja, zato se molčeči naoljenec predstavi sam. Pravi, da ni božiček in naj ga tožimo, če hoče kaj vrniti družbi. Ves čas, od kar dela, ni imel niti enega prostega dneva. Kako se ne bi postaral. Življenje samo po sebi je zanj dolgočasno, umazano in bedasto in kot tako edino, kar pozna. Ko Astrov izreče vse te neumnosti, se loti družbe. Pravi, da živi med samimi čudakarji, brez izjeme, in da je čez kakšni dve, tri leta tudi sam, ne da bi opazil, postal čudakar. Ničesar si ne želi in ničesar mu ni treba, nikogar nima rad – samo delo, in že kot otrok je imel rad samo delo. Zakaj tak človek danes podvomi v čas? Nekega dne se je cel dan vozil, nič posedel, ničesar jedel, ko pa je prišel domov, mu ne dajo, da bi si odpočil, pripeljali so kretničarja, nameril se ga je operirat. Ta pa gre in umre pod kloroformom. In ravno, ko ne bi bilo treba, se v njem zbudijo čustva in zapeče ga vest. Pomisli: »Sem ga mar namenoma umoril?« V desetih letih je Astrov, podeželski zdravnik, ki velja za poosebljeno delo, izluščil iz časa, ki se je vlekel dolgih deset let, naslednje besede: »Sedel sem, zaprl oči in mislil: tisti, ki bodo živeli sto, dvesto let za nami in katerim mi zdaj utiramo pot – a se nas bodo spomnili z dobro besedo?« Oblika dolgega časa Astrova torej izhaja iz drugačne oblike, kot smo je vajeni. V bistvu gre za dolgo in vztrajno eno in isto delo, gre za produktivni dolg čas in ne za brezdelje, za čas, ki ga kot dolgega definira komaj občutek smrti.
Kaj, če je dolg čas samo oblika popačenega hitrega trenutka in gre tako pri enih kot pri drugih le za diverzijo gledalca v gledališču, in je Čehov pisal sočne hitre drame? Ali drži, da so junaki vsi počasni in neaktivni? To, kar govori Čehov v svojih dramah, je v svetu gledališča dobro opredeljeno. Brez dolgega časa dogajanja ni. Naslednji lik pa problemov z dolgim časom nima, saj opredeljuje čas vseh ostalih. Lopahin iz Češnjevega vrta ima razlog za smeh. Lopahin: »Jaz sem ga kupil! Počakajte, gospoda, imejte usmiljenje. V glavi se mi je stemnilo in ne morem govoriti.« Tukaj se zgodi konec časa za vse zbrane v sprejemnici, ki mu sledi druga stopnja, stopnja obupa. Ne glede na njegov vesel in samozavesten ton, je v vsaki vrstici čutiti nekaj izredno lažnivega in neprepričanega. Zdi se, da se vtisa konca ne more otresti. Da kupec tega vrta ne govori, kar bi ostali zbrani hoteli slišati, in da to poganja v bes čisto vse. Lopahin: »Ej, muzikanti, igrajte, hočem vas poslušati! Pridite vsi pogledat kako bo Jermolaj Lopahin s sekiro zamahnil po češnjevem vrtu, kako bojo drevesa popadala! Letoviških hiš bomo postavili in naši vnuki in pravnuki bojo videli novo življenje … Muzika, igraj!«
Potem je prišla, predstavljajte si, tretja stopnja, strah. Ne, ni bil srečen, veste, strah ga je bilo drugih reči, ki z vrtom niso imele nič opraviti. To je ljubezen, ki je za like Čehova minljiva, kakor vse drugo. Tako se na primer obrne k Andrejevni. Skratka, nastopilo je stanje čustvene otopelosti. Zdi se, posebno v tem večeru, tik pred spanjem, da se nekakšen valeč se, vendar zelo gibčen čas, plazi s svojimi lovkami naravnost k njihovemu srcu. Tako morajo danes spati s prižgano lučjo. Tukaj gre za čas, ki se bo vlekel in valil skozi vso noč. Vsaka sekunda bo trajala ure in ure. Tako bo v polmraku, sredi noči češnjev vrt odšel. Legli bodo ob prižgani svetilki. Zbudili jih bo občutek, da se bliža konec. Tipali bodo v temi in posrečilo se jim bo ugasniti luč. Na lepem se jim bo posrečilo ugasniti luč. Žepna ura bo kazala dve ponoči. Zopet bodo legli in zopet se jih bo polotila bolezen. Tema bo vdrla skozi okna in se zlila s sobo, in oni se bodo v njej utopili. Ko bodo vstali, bodo ljudje, ki nimajo več oblasti. Zavpili bodo, oglasil se bo nesmisel, oni bodo legli. Kot brezumen človek se bo bojeval vsak s seboj. Imeli bodo še toliko moči, da bodo stopili do peči in zanetili ogenj v njej. Ko bodo drva prasketala in bodo vratca peči škripala, bodo prestopili prag in odšli in izgledalo bo, kakor da jim je malo odleglo. Kakšen je ta čas? Čas človeka, ki vso noč strmi skozi okno na svoje staro življenje in ve, da je zdaj končano? Dolg. Najdaljši.
Napisal sem nekaj o tem, da se gledališče dolgega časa ali nedogajanja boji, in da ga shranjuje do prihoda dogodka. Vzame ga in nam ga predstavi kot dogajanje, potem nas začne opominjati in nam govoriti, da bi rajši umrlo ali bi se predstava končala kot da bi me pustilo v takšnem stanju, da mi je dolgčas gledat predstavo. Vendar se Čehov poda v to neogibnost in mi jo predstavi. Dogodek bo prišel tisti drugi dan, le počakati je treba.