“En littérature comme dans la vie, les gens heureux n’ont pas d’histoire”*
»Mesta, ki so na mejah, so vedno zanimiva, Maribor še posebej. Vsi poznamo njegovo zgodovino, od 19. stoletja dalje. Ko je leta 1941 v mesto prišla vojska, so mnogi pričakovali, da bo prišla stara dobra Avstrija. A zgodilo se je nekaj drugega. Teror. In to je zgodba tega romana,« je povedal Drago Jančar na premierni predstavitvi In ljubezen tudi v Mariboru. Zgodba, ki skuša z veliko mero empatije razumeti medčloveške odnose v izrednih razmerah, s čimer presega okvir zgodovinsko-romanesknega žanra.
Vse se začne s fotografijo. Na videz običajen mestni prizor iz časov črno-belega sveta, ki pozdravlja bralca z naslovnice, razkrije manj lagodno plat (»trenutek nevidne napetosti«), ko se zavemo, da v desnem kotu koraka človek v uniformi, ki je, kot zapiše Jančar, »skoraj zanesljivo uniforma pripadnika enot Schutzstaffel«, torej esesovec. Ženska, ena od dveh v prednjem planu fotografije, se bo vsak čas pognala za njim − in s tem sprožila neizbežni zgodbeni mehanizem, ki bo za vedno spremenil življenja treh osrednjih literarnih likov.
Zgodovina, usoda, naključje, hamartija. Kljub nekaterim izjemam Jančarjevo prozo že vse od literarnih začetkov v sedemdesetih obvladuje premišljen, neredko tragičen preplet kritičnih zgodovinskih razmer, v katerih se znajdejo avtorjevi junakinje in junaki, ter naključja oziroma usodne napake (hamartije), posledice nevednosti, s katero zapečatijo svojo vlogo v razvoju nadaljnih dogodkov. Jančarjeva proza je tako predvsem popis epskih posledic premišljeno nepremišljenih dejanj, ki jih z roba eksistenčnih (in eksistencialnih) zmožnosti ponavljajo ljudje, ki so »želeli samo živeti«. Razlikujejo se le po načinu preživetja − in zdi se, da je prav to ena ključnih problematik, ki jih načenja Jančarjev enajsti roman In ljubezen tudi.
»Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti,« je bila misel, ki jo je izrazil eden od likov v Jančarjevi uspešnici To noč sem jo videl. Ta v marsičem spominja na In ljubezen tudi. Kljub vojni je namreč tisto, kar junake obeh zgodb − metaforično ali konkretno − pokonča, osebna agenda užaljenega, maščevalnega posameznika, tokrat utelešenega v liku samovšečnega nemškega kolaboranta Mischkolniga, ki ga Sonja prosi za posredovanje pri oblasteh v imenu njenega fanta Valentina, zaprtega zaradi suma sodelovanja s partizani. Sonji sicer uspe, Mischkolnig izpusti Valentina, a je za svojo požrtvovalnost kaznovana z napotilom za Ravensbrück.
Če se Valentin in Mischkolnig ukvarjata predvsem z lastnim preživetjem ter hote (Mischkolnig) ali nehote (Valentin) ogrozita življenje drugih, je Sonja postavljena v vlogo žrtve. Zaradi skrajne, brezkompromisne predanosti s katero se je pripravljena izpostaviti, da reši Valentina, preostanek vojne preživi kot ujetnica v programu »ukrepa za pospeševanje moške ustvarjalne moči«. V romanu je njena zgodba povzeta na pičlih 25 straneh, njen lik pa zreduciran na zlomljen, neangažiran, v usodo vdan literarni stereotip, čeprav ima prav Sonja (in z njo Mischkolnig) daleč najzanimivejše zgodbeno ozadje; Valentinova (ki v romanu zaseda neprimerno (pre)več prostora) je, nasprotno, nekoliko generična − tako kot njegov značaj. Veliko se mu zgodi, od tega pa le malo ponotranji. In zdi se, da ga prav zaradi nezmožnosti refleksije avtor prihrani bridko usodo izpraznjenega življenja.
V nasprotju z njim je Sonja sposobna iti naprej. Predvsem zato je škoda, da se kot so-protagonistka znajde na stranskem tiru zgodbenega obsega. Pri ozaveščanju lastnega položaja si pomaga z literaturo: In ljubezen tudi je metaliteraren, pa tudi avtoreferencialen roman. Naslov je citat iz Byronove Glej, ne pojdeva več v dvoje, na katero slučajno naleti ostarela Sonja, ki v mariborski knjigarni čaka predstavitev romana Severni sij. Tako roman kot pesem povezuje slutnja neizbežnega: Severni sij (1984) pripoveduje o trenutku, »ko je nad mestom aprila osemintrideset zažarelo nebo v čudnem nebeškem pojavu«, in napovedalo tragično medvojno usodo Maribora. Nasprotno se Byronove vrstice umikajo v intimno: »in razum duha utrudi / in utrudi se srce / in ljubezen tudi«.
In ljubezen tudi ima nekaj strukturnih pomanjkljivosti, a toliko več vsebine. Je roman z močno zgodbo, ki ga lahko priporočim najraznolikejšemu krogu bralcev.
*Iz spletne recenzije francoskega prevoda romana To noč sem jo videl: »Tako v literaturi kot v življenju ni prostora za srečne ljudi.« (Ali dobesedno: »… srečni ljudje nimajo zgodovine/zgodbe«.)