Pričujoči zapis ima zanimivo strukturno mesto, saj v njem sovpadata tema zapisa, ki upošteva tematska izhodišča nove izdaje Razpotij, in pa razlog za sam zapis. Kakor je v navadi, je tudi spočetju tega zapisa botrovalo povabilo člana uredništva revije, ki se mi je v kratki izmenjavi izhodišč pridušal, da oseba, ki je bila prvotno predvidena za avtorja, zapisa ni uspela oddati, in ali bi lahko vskočil. Ker je bilo časa za pripravo tega besedila nenormalno malo, se kot avtor temi nisem mogel posvetiti na študiozen način, ampak sem zgolj skušal zbrati nekatere svoje občasne in mimobežne vtise o lenobi.
Torej. Nerodno naključje je, da osebo, ki ji ni uspelo oddati zapisa, razmeroma dobro poznam, saj sem z njo dobra štiri leta urejal neko zgolj deloma posrečeno radijsko oddajo in imam občutek, da vem, zakaj ji besedila ni uspelo oddati. Seveda bi površna ocena lahko šla v smer, da zato, ker se je predvidenega avtorja polotila lenoba, toda zdi se mi, da gre pri tej lenobi za nekaj bolj specifičnega in morda celo drugačnega; sumim, da imamo opravka z nečim, čemur bi v slengovski maniri lahko rekli jebivetrstvo.
Morda na prvi pogled lenobi in jebivetrstvu pritiče nekakšna sorodnost, toda kakor hipoma pojma zoperstavimo, ugotovimo, da med njima zeva globok prepad. Če se lenoba zdi kot pomanjkanje volje do dela, pomeni jebivetrstvo odsotnost skrbi oziroma brezbrižnost, ki posledično vodi v to, da se neko delo ne opravi. Če lenoba pomeni nezadostnost določene kapacitete, pomeni jebivetrstvo zanikanje te kapacitete, pomeni zanikanje volje do dela. Če lenoba še pomeni, da je lena oseba pri delu preveč mlahava ali pa ne zmore dosegati zahtevane ravni zbranosti ter razumevanja za opravljanje določene vrste dela, kjer osebo pri delu doletijo razne težave in se ji zato upira, je jebivetrstvo aktivna oblika upora. Ne gre več za to, da je človek nevoljan opravljati delo, gre za to, da se opravljanju dela upre.
Toda značilnost jebivetrstva je, da ne zanika zgolj dela kot nečesa, kar bi lahko imelo ali tvorilo kak smisel, temveč vsebuje ideja jebivetrstva ta ključen potencial, da ji je preprosto prav malo mar čisto za vse. Se jebivetru lahko absolutno jebe? Je to sploh mogoče? Namreč, če absolutno jebivetrstvo ni možno, potem jebivetrstvo zares ne more obstajati, pač pa je resnično zgolj skozi svojo upodobljenost ali narejenost, je drža, hkrati pa to namiguje, da gre jebivetrstvu pač za neko drugo vrsto skrbi.
Da bi se lahko dokopali bližje obravnavani značajski drži, je sprva potrebno preseči predstavo o lahkoživosti, bonvivantstvu in zaljubljenosti v lastno udobje. Nato jo lahko mislimo kot določeno vrsto askeze, osebi ni več mar, ali je dostojno oblečena, in ji tudi ni mar za kariero ali višino mesečnega osebnega dohodka. Nato prav tako ne spremlja več dnevnoinformativnih oddaj ali lestvic popularne glasbe, pozneje pa se začnejo pojavljati že povsem očitne oblike avtodestruktivnega vedenja, kjer se za-ne-marja skrb za dobro prehranjenost in dobro zdravje. Sledi, da se oseba odpove še bogu, soljudem, državi in na koncu popustimo še v tem, da nam bi bilo mar za to, kaj in kako mislimo. Izplen tovrstnega napredovanja tako ne more biti nič drugega kot smrt.
Ta ugotovitev nas lahko sprva potre, toda potrebno se je ovesti, da taka smrt pomeni drugačno vrsto smrti. Gre za smrt, ki je odraz zavestnega odpovedovanja, ki je doživeta smrt in ne smrt, ki nas samo doleti. Odpovedati se, umreti sam, ne od drugega in ne od sveta, to je tista veličastna smrt in to je tista druga skrb, skrb človeka o tem, da je smrten. Če si dovolimo tovrstno spravo, kaj potem še preostane skrbem, skrivnostni zvezi s svetom, imenom naših ljubezni? Prav bi bilo, da jim preostane veliko, ne more pa jim več nobena neskončnost ali bolje rečeno, usodnost.
Ob tem, da lahko jebivetrstvo obravnavamo kot radikalizirano bivanjsko držo posameznika, se je glede absoluta jebivetrstva treba vprašati, če je ta že del vsakogar od nas in se pri ljudeh zgolj kaže bolj ali manj poudarjeno. Ali obstaja človeško bitje, ki bi mu bilo vse mar, ki bi molilo nos v vsak kot in bi mu to povzorčalo neverjetne skrbi? Seveda ne obstaja. Vanj je naravnost domala s krvjo zapisano, da ko ljubi nekaj, ne more ljubiti nečesa drugega; da ko dela nekaj, ne more delati nekaj drugega; da ko namenja čas nekomu, ga ne more namenjati nekomu drugemu. Je pač tako, da je izbira za nekaj zmeraj tudi izbira proti nečemu.
Ljudje se radi kitijo s tem, kako ljubijo svojo državo, kako so se pripravljeni žrtvovati za svoje družine in se vsakodnevno trudijo za rast in razvoj podjetij ter se v okviru parlamentarne demokracije včlanjujejo v uveljavljene politične stranke. Te izbire se v splošnem obravnavajo kot pozitivne izbire, kot izbire, ki življenju dajejo smisel in gotovost, in ki v naslednjem koraku postanejo stvari, za katere se sploh živi. Take ljudi smatramo za ljubeče, odgovorne in požrtvovalne in se za zgled tega, kaj bi naj pomenilo živeti dobro in prav.
In ravno zato je jebivetrstvo potrebno razumeti kot odziv na izbire sprevržene morale, ki človekovo padlost zakriva s cilji, ambicijami, samouresničevanji in njih blodnjavimi spoznanji. Moči zadržati imperativ poklicanosti v življenje. Človek sam nima izbire, naj bo rojen ali ne in zato naj mu bo skrb, da razpolaga s svojo smrtjo, priznana.