So določeni dogodki, ki vstopijo v kolektivni imaginarij, postavijo ločnico med prej in potem, globoko in neizprosno zaznamujejo družbo in posameznike, ki jo tvorijo, in nazadnje postanejo konkretna reprezentacija neke epohalne spremembe. Kot vsi vemo, letos praznujemo dvajseto obletnico enega od teh dogodkov: napad na newyorška dvojčka WTC enajstega septembra. Istega leta, slaba dva meseca pred tem, se je zgodil še en dogodek, ki je prav tako spremenil življenja mnogih, odnose med državljani in institucijami ter verjetno tudi samo bistvo političnega boja: vrh G8 v Genovi julija 2001.
Antiglobalizacijsko gibanje
Konec devetdesetih let se je malodane spontano, zlasti ob protestih proti določenim mednarodnim institucijam, kot so: Svetovna trgovinska organizacija (WTO), Mednarodni denarni sklad (IMF) ali Svetovna banka, oblikovalo veliko in raznoliko mednarodno protestniško gibanje. V svetu brez Sovjetske zveze in posledično dvojnosti (tudi v smislu vizije sveta in družbe), ki je zaznamovala obdobje hladne vojne, so svetovne elite z odprtimi rokami sprejele kapitalizem in svobodni trg, institucionalnih prostorov za disenz in oporečniška mnenja pa je ostalo bolj malo.
Kljub združevanju ljudi in izkušenj, ki so se izoblikovale v prejšnjem desetletju, so protiglobalistične sile prvič prišle v ospredje šele novembra 1999 v času srečanja WTO v Seattlu: takrat je prišlo do ostrih spopadov med pretežno miroljubnimi protestniki in policijo, ki se je posluževala nasilnih metod, da bi proteste preprečila. V tem okviru je prvič govora o Black Blocu, skupini protestnikov, ki se uničevanja tuje lastnine (zlasti simboličnih tarč, kot so recimo banke) in odzivov na policijsko nasilje lotevajo na organiziran način.
Podobni protesti so v naslednjih mesecih potekali tudi v Davosu, Göteborgu in Neaplju, gibanje pa je, čeprav je nasprotovalo liberalistični globalizaciji, postopoma pridobivalo vse bolj globalen značaj, tudi zaradi rabe interneta, ki je ravno v tistem času postajal orodje, dostopno praktično vsakomur. Tako pride tudi do ustanovitve platforme Indymedia, ki aktivistom omogoča decentralizirano objavljanje vsebin, kritičnih do politike in družbepogosto v formatu videa (slogan platforme je »Ne sovraži medijev, postani svoj lastni medij«). Konec istega leta izide knjiga No Logo avtorice Naomi Klein, temeljno delo, ki, skupaj z deli intelektualcev kot sta Noam Chomsky in Joseph Stiglitz, deluje kot kulturna osnova za utemeljitev oz. legitimacijo takratnih protestov.
G8 v Genovi
V pričakovanju srečanja G8 (srečanje predsednikov vlad osmih najbogatejših držav na svetu) napovedanega za september 2001 v Genovi, je bil kakšno leto prej ustanovljen Genovski socialni forum (GSF). Šlo je za široko mrežo društev, strank, gibanj, sindikatov in NVO (več kot 1000, med njimi okrog 200 mednarodnih), ki je združila precej različna gibanja (na primer katoliške aktiviste in avtonomne politične oz. izvenparlamentarne skupine), njen glavni cilj pa je bila zavrnitev razvojnega modela, ki so ga vsilili mogočniki tega sveta (Drugačen svet je možen) in ki je neuravnotežen, neenakopraven ter temelji na izkoriščanju surovin, kakor tudi zavrnitev zamisli, da lahko peščica ljudi odloča o usmeritvi celotne družbe (Vas je G8, nas pa 6 milijard). GSF je v svoji kritiki napovedoval ekonomsko in socialno krizo brez primere, ki naj bi se pojavila v naslednjih letih, migracijske tokove in okoljske katastrofe z nepredstavljivimi posledicami, zagovarjal pa je na primer zaščito javnega dobrega in javnih dobrin, kot sta voda in skrb za migrante, katerim je bil posvečen prvi shod, saj jih je GSF videl kot prvo žrtev sistemskih krivic.
V mesecih pred srečanjem G8 sta v Genovi naraščala napetost in strah,; zlasti zato, ker Genova – in to z razlogom – zaradi svoje razporeditve velja za mesto, ki je izredno neugodno za vzdrževanje javnega reda in miru. Poleg tega se je med meščani in institucijami razširila nekakšna kolektivna preganjavica: pristanišče in letališče sta bila zaprta, prav tako železniške postaje, avtoceste je nadzirala policija, na letališču pa so zaradi strahu pred atentati namestili baterije raket zemlja-zrak. Policija je preventivno preprečevala vstop v mesto desetinam aktivistov, trgovine so se zapirale, odtočni jaški zaplombirali, mnogi meščani pa so zapustili mesto. Skušali so, četudi neuspešno, celo odpraviti določbe Schengenske pogodbe, ki zagotavljajo prost pretok blaga in ljudi v Evropski uniji.
V tem kontekstu je bila sprejeta odločitev, da se ohranjanje javnega reda in miru ne zaupa mestu Genova, temveč različnim posebnim enotam iz drugih delov Italije. Posledica tega so bile nejasnosti in zmeda pri vodenju represivnih organov: prihajalo je do težav pri komuniciranju med oddelki, do pomanjkljivega poznavanja mesta in njegovih ulic, nejasnosti v verigi poveljevanja in do širjenja konfrontativne drže, kakršno poznamo na primer med množicami na stadionu. Situacijo je še poslabšala genovska policijska uprava, ki je izdala nenavaden in pretirano alarmističen dokument, v katerem je svarila pred Black Blocom in tveganjem, da bi lahko prišlo celo do tako nenavadnih nasilnih dejanj, kot je metanje sadja s skritimi žiletkami ali vodnih balončkov, napolnjenih z okuženo krvjo.
Za nameček so okrog Vojvodske palače, sedeža G8, določili prostrano rdečo cono, zaščiteno s petmetrskimi barikadami v katero je bil vstop brez dovolilnic onemogočen (vzpostavili so čisto prave kontrolne točke, ki so dostop omejevale tudi lokalnemu prebivalstvu) in v kateri so bili protesti prepovedani. Silvio Berlusconi, takratni italijanski premier in s tem tudi gostitelj, se je odločil, da bo rdečo cono olepšal: stavbe v slabem stanju so prekrili, iprepovedali so obešanje perila na oknih in na ulice Genove postavili na desetine limonovcev (zanimivo naključje je hotelo, da so bile ravno limone, ki so jih protestniki prinesli s sabo, najučinkovitejše obrambno sredstvo proti učinkom policijskega solzivca; zaradi tega je naslov izvrstnega podcasta na temo G8 v Genovi, ki ga je letos za revijo Internazionale ustvarila novinarka Annalisa Camilli, ravno Limone,).
Izbruh nasilja
Četrtkova protestna povorka, ki je bila posvečena migrantom, je štela kakih 50 tisoč glav in je potekala brez kakršnega koli incidenta. Za petek so bili po mestu napovedani različni protesti, med njimi tematski shod Cobasa (samostojnega sindikata terenskih delavcev, kot so npr. kmetje), povorka mreže Lilliput, ki jo tvorijo razna pacifistična društva, in povorka Belih pajacev (Tute Bianche), v kateri je sodelovalo na desetine tisočev ljudi (govori se celo o številki 150 tisoč) in ki je v imenu civilne nepokorščine razglasila, da bo simbolično kršila pravila v rdeči coni.
Takoj zatem se je aktivirala skupina Black Bloc. Nekaj sto oseb, med njimi veliko tujcev, se je začelo pomikati po mestu in razbijati banke, bencinske črpalke in supermarkete ter zažigati avtomobile in kontejnerje, da bi tako ustvarili barikade. Več kot uro se policija sploh ni zganila in je samo od daleč opazovala, kar je Black Blocu omogočilo nemoteno delovanje; šele nato, ko so se člani bloka nato zbrali na trgu, na katerem so že bili sindikalisti Cobasa, je policija do zadnjega pregnala vse protestnike in izpraznila trg.
Black Bloc se je nato pomaknil proti zaporom Marassi in začel napadati glavni vhod, policija pa, ki je bila prisotna v precejšnjem številu, se je iz neznanega razloga odločila, da se umakne in odpravi po okrepitve. Vpoklicana sta bila dva druga oddelka, ki sta dobila navodila, naj se čimprej pojavita pred zaporom. Da bi bila mera polna, je prvi oddelek prispel prepozno in med povratkom napadel povorko pacifistov, drugi oddelek pa je zgrešil ulico, trčil ob shod Belih pajacev in ga silovito napadel.
Vsi ti neupravičeni policijski napadi so bili nasilni brez primere: policisti so na protestnike metali solzivec in plin CS (plin je v mednarodnih sporih prepovedan) in proti njim uporabljali nedovoljeno orožje in pendreke. Napadali in pretepali so tudi ljudi z dvignjenimi rokami, skupinsko in divjaško so se spravljali celo na ranjence, ki so obležali na tleh; z blindiranimi kombiji so se z veliko hitrostjo zaletavali v protestnike in jih preganjali celo po pločnikih; vodni topovi so protestnike zalivali z vodo, pomešano z dražilcem. Policisti so napadali in pretepali tudi novinarje in snemalce, četudi so se ti identificirali kot predstavniki medijev, izstreljenih je bilo vsaj dvajset strelov iz ognjenega orožja, med katerimi mnogih niso merili v zrak.
Ne samo, da so bili ti napadi nesorazmerno nasilni, bili so tudi popolnoma neupravičeni, kar potrjuje tudi razočaranje, ki ga lahko razberemo iz interne policijske komunikacije, v kateri je bilo nasilje nad Belimi pajaci nemudoma obsojeno. Ob tem so se ti napadi zgodili časovno in prostorsko precej daleč od neredov, ki so jih povzročali člani Black Bloca, in so bili usmerjeni proti mirnim in prijavljenim protestnim shodom, ki so se dogajali na predvidenem mestu, medtem ko so nasilni protestniki imeli proste roke.
Pri ohranjanju javnega reda in miru je prišlo do veliko (preveč) napak: zatajila je komunikacija med enotami in ni bilo jasno kdo, zakaj in po čigavih ukazih ukrepa; člani Black Bloca so delovali nemoteno, medtem ko so bile miroljubne povorke napadene na točkah, s katerih niso imele možnosti izhoda, kar je med protestniki povzročalo nevarne zgostitve, gnečo in paniko; poleg tega pa so oddelki policije in karabinjerjev delali velike strateške napake in, na primer, prepuščali nekatera vozila na milost in nemilost protestnikov, kar je močno ogrožalo tudi varnost posameznih policistov.
Umor Carla Giulianija
Na tej točki je delovanje policijskih enot privedlo do pravih urbanih gverliskih spopadov, ki so trajali več ur in so se jim, zatem, ko so se po prvem napadu policistov nanje ponovno zbrali, pridružili tudi pripadniki Belih pajacev in posegli po podobnih odporniških prijemih kot Black Bloc.
Vsled neverjetnega in malodane nemogočega niza napak, ki jih je storila policija, je v tem času kaosa in nasilja prišlo do umora enega od protestnikov, triindvajsetletnega Carla Giulianija, ki ga je s pištolo ustrelil 20-letni vojaški rezervist Mario Placanica. Giulianija je krogla zadela malo pod očesom, medtem ko je v roki držal prazen gasilni aparat, ki ga je bil pobral s tal, le nekaj metrov stran od džipa karabinjerjev, v katerem se je rezervist nahajal, iz džipa pa so molele pištole in merile v ljudi.
Jeza in gnus do agresije na protestih, do dotlej nezaslišanega nasilja, do strelov iz pištole, se zdita malodane neumestna, ko izvemo, kaj se je dogajalo s Carlom Giulianijem v minutah, ko je obležal pod strelom: takoj zatem so se znova slišali streli v zrak, s katerimi so policisti skušali izprazniti trg; džip karabinjerjev je kar dvakrat, naprej in nazaj, zapeljal čez telo (in zlasti glavo) Carla Giulianija, ki je bil takrat še vedno živ, medtem ko mu ni bila ponujena nobena zdravstvena pomoč; edina skrb policistov je bila, kako naj ga obkrožijo, da bi pogled nanj prikrili: nekega fotografa, ki se je nahajal v bližini, je eden od policistov grobo zagrabil, njegovo glavo približal glavi že mrtvega Giulianija in mu nato razbil kamero; nedolgo zatem se je ob Giulianijevem obrazu pojavila s krvjo zamazana skala, z njegove glave je izginila podkapa, pojavile so se poškodbe in rane, ki jih prej še ni bilo.
Takratna poglavitna skrb policistov je bila prikriti resnično naravo dogodka: Giuliani ni umrl zaradi strela iz pištole, temveč zato, ker so ga po nesreči pregazili, oziroma zato, ker ga je zadela skala … Ko so policisti televizijski kameri končno dovolili, da se približa (šlo je za ekipo prvega programa nacionalne televizije Rai, ki je tradicionalno naklonjena vladi), je nek policist začel pred kamero vpiti v smeri mladeničev, ki so stali nedaleč stran, češ da so bili oni tisti, ki so vrgli skalo, zadeli Giulianija in ga tako ubili.
Do sodnega postopka v zvezi s smrtjo Carla Giulianija nikoli ni prišlo: preiskovalni sodnik se je odločil, da je Placanica deloval v samoobrambi, da je bil njegov izstrelek usmerjen v zrak, kjer je zadel skalo, ki so jo vrgli protestniki, se od nje odbil in tako zadel Giulianija pod očesom v glavo. Na podlagi te domišljijske rekonstrukcije dogodkov, ki jo je ovrgla prav vsaka analiza video in fotografskih posnetkov, ni bilo mogoče priti do sodne resnice, mnoga pomembna vprašanja pa tako ostajajo neodgovorjena: kdo je ukazal streljanje, kdo v policiji in v institucijah nosi odgovornost za ta dogodek, kdo je v resnici streljal – sploh glede na to, da je Placanica v letih po dogodku večkrat spreminjal svojo zgodbo in celo zanikal, da bi bil storilec zločina?
Nasilje se nadaljuje
Genovski socialni forum se je navkljub izrednim pritiskom, naj prekliče sobotno povorko, v odgovor na nerede prejšnjega dne, odločil za organizacijo enotnega protesta: udeležencev je bilo še več kot na prejšnjem (govori se o tristo tisoč ljudeh), saj so mnogi v mesto iz različnih koncev Italiješe vedno prihajali.
Napetost je bila, tako kot v petek, od samega začetka izredni visoka, obnašanje policistov pa ustrahovalno (eden od policistov je v eni od internih komunikacij, ki so bile naknadno objavljene v javnosti, rekel, da je ena proti nič zanje ter da upa, da vsi ti drekači čim prej pocrkajo). In znova je policija brez kakršnegakoli nasilnega povoda napadla protestnike povorko so spet grobo napadli in jo razbili na dva dela, tisoči ljudi (med njimi starostniki, družine in otroci) pa so bili ponovno brutalno pretepeni in prisiljeni v beg, kjer je bilo to mogoče. Po ulicah Genove je potekal lov na ljudi, protestniki pa so se zatekali v hiše Genovčanov in na plažo med kopalce (kjer smo lahko spremljali popolnoma nadrealističen prizor, ko so plažo zasedli pripadniki posebnih enot policije v polni bojni opremi).
Genovsko srečanje G8 bi se tukaj zaključilo, če na sobotno noč ne bi bilo tistega grozljivega, nedoumljivega dogodka: okrog polnoči je približno 500 policistov vdrlo skozi glavni vhod šole Diaz, ki je Genovskemu socialnemu forumu nudilas tavbo v uporabo kot medijski center in v kateri je spalo 93 oseb, med njimi več tujcev, mladih in akreditiranih novinarjev. Kar se je zgodilo v šoli Diaz, je bila živa grozljivka: policisti so vdrli v stavbo in uničili vse, kar so lahko, pretepli vse prisotne in se brutalno znašali zlasti nad ranjenci in že poškodovanimi, ki so ležali na tleh in/ali v nezavesti, ter jim lomili roke, noge in rebra, izbijali zobe itd. Pomoč v bolnišnici je po dogodku poiskalo 63 oseb, med njimi so bile tri težko poškodovane (Mark Cowell, angleški aktivist mreže Indymedia, je bil zatem cel mesec v komi), ves posneti video-material pa je bil uničen.
Da bi upravičili takšen neopravičljiv masaker (ki ga je eden od udeleženih policistov oklical za »mehiško klavnico«, Amnesty International pa ga je označila za največjo opustitev spoštovanja človekovih pravic v neki demokratični državi po drugi svetovni vojni), so se policisti – kot je bilo kasneje razkrito v sodnem procesu – zatekali celo v ponarejanje dokazov in dejanj. Eden izmed njih si je izmislil, da ga je v šoli nekdo zabodel z nožem, nek drugi pa je v šolo prinesel molotovke in trdil, da jih je našel v stavbi.
A grozljivke v šoli Diaz na žalost s tem še ni bilo konec. Na stotine oseb, ki so jih aretirali v tistih dveh dneh srečanja G8, so odpeljali v genovsko vojašnico Bolzaneto, kjer so jih večkrat brezkompromisno in brutalno mučili. Niso jim omogočili dostopa do pravne ali medicinske pomoči, niso jim dovolili komunikacije z zunanjim svetom, aretiranci pa so morali ure in ure stati z rokami v zraku in v drugih neudobnih položajih, pri čemer jim niso dovolili niti do toalete (mnoge ženske so si bile primorane kar pred vsemi prisotnimi menjati svoje vložke ali tampone). Neprenehoma so jih brutalno pretepali, jim trgali telesni nakit (piercing), lomili ude in jim nenehno grozili z nasiljem (ženskam tudi s spolnim nasiljem). Ženske so na primer prisilili, da so se slekle, medtem ko so policisti na glas komentirali njihova telesa, nadlegovanje pa se je ob sokrivdi in sodelovanju zdravstvenega osebja nadaljevalo tudi v ambulanti vojašnice.
Pričevanja na sodnem procesu so razkrila, da so se policisti pri izživljanju nad protestniki zabavali v nekakšni evforiji, ki jo je napajal fašističen, nacističen in rasističen imaginarij. Tako so, na primer, silili aretirance, da z njimi prepevajo pesem: »1, 2, 3 / Viva Pinochet / 4, 5, 6 / Smrt Judom! / 7, 8, 9 / Brez milosti do črncev! / Sieg Heil! / Apartheid!«.
Sodne posledice
Po prej omenjenih dogodkih so se odprle tri različne niti sodne preiskave: prva se nanaša na umor Carla Giulianija, ki je bil s precejšnjo mero domišljije predstavljen kot samoobramba policista že pred samim sodnim procesom; druga je bila usmerjena proti aretiranim protestnikom, tretja pa proti policistom, ki so bili odgovorni za nasilje.
Kar zadeva slednje: kljub temu, da so policisti zagrešili veliko neupravičenega nasilja in kaznivih dejanj, ki so bila izpričana in video-dokumentirana, sta pred preiskavo stali dve veliki oviri: nezmožnost, da bi prepoznali posamezne policiste, ker Italija od njih še dandanes ne zahteva, da na svoji uniformi nosijo identifikacijsko številko, in neobstoj kaznivega dejanja mučenja, zaradi česar je Italija prejela že številne globe, a ga je v pravni sistem uvedla šele leta 2017, čeprav bi ga morala že leta 1984.
Zaradi tega je tudi tistih nekaj kaznivih dejanj, ki jih je bilo mogoče pripisati tistim nekaj identificiranim policistom, hitro zastaralo in, verjeli ali ne, noben pripadnik policije ni odslužil niti enega samega dne zapora, ne zaradi nasilja med protesti ne zaradi šole Diaz ne zaradi vojašnice Bolzaneto. Še bolj neverjetno, in na nek način tudi srhljivo, pa je bilo kasnejše obnašanje institucij do vpletenih policistov in odgovornih v verigi poveljevanja: vsi v policiji in v državnih organih so karierno napredovali do najvišjih stopenj (Gianni De Gennaro, generalni direktor Italijanske policije v času srečanja G8, je kasneje postal predsednik državnega podjetja Finmeccanica, ki se ukvarja z varnostjo in obrambo in je eno od največjih tovrstnih podjetij na svetu).
Kar zadeva protestnike, so bile praktično vse obtožbe zoper nje precej hitro ovržene in skoraj vsi obtoženi, vključno z aretiranimi v šoli Diaz, so bili oproščeni vseh obtožb. Na koncu je bilo za kazniva dejanja uničevanja in ropanja lastnine, ki pravno izvirajo še iz fašističnega obdobja, zanje zagrožene kazni pa so nesorazmerno visoke glede na dejansko škodo (v primerjavi s podobnimi kaznimi drugod po Evropi), sojeno manj kot tridesetim osebam, med katerimi so jih obsodili le deset. Ti so bili obsojeni na povprečno deset let zaporne kazni – nekateri pa so priprti še danes. Nihče od obtožencev ali obsojencev ni bil pred sodniki prepoznan kot pripadnik skupine Black Bloc.
Gnila jabolka?
Dogodki v času srečanja G8 v Genovi so bili v naslednjih mesecih in letih predmet na trenutke precej žolčnih razprav tako v političnih kot tudi v zasebnih krogih, med prijatelji ali v družinskem krogu, zlasti glede vprašanja nasilja tako s strani protestnikov kot državnih organov. O Carlu Giulianiju se, na primer, pogosto govori kot o prestopniki, ki je s svojimi dejanji izzival nasilje in si malodane zaslužil smrt; v isti maniri po tem poletju 2001 nihče več ne razmišlja, da bi javno protestiral na nemiroljuben način in kdor koli se ne že vnaprej preventivno distancira od morebitnih spopadov s policijo, je praktično enačen z islamističnim teroristom.
K temu je že od samega začetka pomembno prispevala pripoved institucionalnih medijev: Carla Giulianija se je vsakič prikazoalo samo na eni fotografiji, in sicer tisti, na kateri v jezi dviguje gasilni aparat, četudi je bil prva žrtev prav on; ko je šlo za nerede, se je obtoževalo protestnike ne samo nasilnih dejanj, temveč tudi nasilnega tona in pristopa, čeprav je bilo samo deset oseb (od več kot nekaj sto tisoč) na sodišču spoznanih za krive; za razdejanje Genove so vedno krivili pripadnike Black Bloca, četudi so odgovornost za javni red in mir, kakor tudi za neuspeh, da bi ju ohranjali, nosili policisti in karabinjerji. Od začetka se je ves čas poveličevalo dejanja represivnih organov, čeprav je bila Italija zaradi njih večkrat tarča ostrih kritik in obsodb tako strani Amnesty International kot tudi evropskih institucij.
Kar zadeva nesprejemljivo nasilje s strani policije, je vedno veljalo, da gre za dejanja »gnilih jabolk« in skupin, ki jih je zaneslo ter da zaradi njih ne smemo metati slabe luči na delo vseh organov pregona. Državni tožilec Enrico Zucca, ki mu je bila zaupana zahtevna naloga preiskave odgovornosti policistov, je odkrito spregovoril o omertà (zavezi molčečnosti), ki se jo ponavadi povezuje z mafijo in organiziranim kriminalom: zakaj se v dvajsetih letih nihče od policistov ni ponudil, da bi pred sodnikom pričal proti svojim kolegom, če gre res le za nekaj izjem? In če so nasilni policisti ukrepali na lastno pest, zakaj nihče od njih ni bil niti interno kaznovan in zakaj so vsi nemoteno nadaljevali svojo kariero? Kdo je pravzaprav v tistih dneh sploh poveljeval in katera povelja je dejansko izdajal? Kdo je odgovoren za krvavo zatiranje legitimnih protestov v neki demokratični državi in zadušitev tega ogromnega globalnega protestniškega gibanja (verjetno poslednjega tovrstnega gibanja) s pomočjo fašističnih metod?
Od možnega do nujnega
V zadnjem času se v ZDA veliko govori o tem, da bi se zmanjšalo moč policije in premislilo njeno vlogo. Dogodki iz časa srečanja G8 kažejo, kako je lahko neka izredno nasilna in nestrpna miselnost, polna sovraštva do vsega drugačnega in globoko v nasprotju z vrednotami ustavnih demokracij ter resolucije o človekovih pravicah, miselnost, ki se poslužuje gnusnih kulturnih referenc (od nacizma in fašizma do rasizma in mačizma), sestavni del organov reda in miru, institucije, ki bi morala, vsaj na papirju, zagotavljati dostojnost in spoštovanje do drugih. Tisti julijski dnevi leta 2001 so za mnoge ljudi (mednje sodim tudi zgoraj podpisani) prinesli izgubo zaupanja v varuhe reda in, kar je še huje, v institucije nasploh. Z drugimi besedami to pomeni strah, da boš v rokah organov reda in miru žrtev nasilja: je normalno, da se bojiš tistih, ki naj bi te varovali? Če je ta ekstremna in nestrpna miselnost tako globoko prodrla v organe javnega reda in miru, da onemogoča ugotavljanje resnice in prevzemanje osebne odgovornosti, bi bilo potem morda bolje, da se vodstvene skupine razpusti in od začetka na novo premisli, tako kot se to počne z institucijami, v katere se je zajedla mafija?
Če je zaupanje državljanov do institucij tako okrnjeno, da si morajo vladajoči postavljati barikade in se izolirati, ob tem krvavo zatirajo odpor in zamegljujejo resnico, smo potem še lahko prepričani, da je njihov projekt – svobodni trg, kapitalizem, liberalizem – res tista prava smer? Mar ne bi morda na novo premislili tudi te odnose in omogočili nove vzvode, s katerimi bi državljani nadzirali institucije in poskrbeli, da se bolj sliši tudi njihov glas?
Zapuščina tistih dni je dvajset let kasneje naslednja: sistem je krhek in ga je na smrt strah disenza, danes še bolj kot kadarkoli; trditve antiglobalističnega gibanja danes držijo še bolj kot prej in odmevajo v različnih političnih gibanjih, ki so si sledila v zadnjih letih, od Fridays for Future do Occupy. Ker se oporečnikov ni upoštevalo, ko bi še lahko spremenili smer, smo danes v situaciji, ko nek drugačen svet ni samo možen, kot se je glasil slogan Genovskega socialnega foruma, temveč je postal popolnoma nujen, nepogrešljiv..
To spremembo pa bo, vsaj glede na odziv vladajočih, mogoče doseči samo na organiziran način: z bojem in odporom.
Prevod: Bojan Albahari