Aktivisti za človekove pravice že dlje časa opozarjamo na nevarnost, ki jo predstavlja razrast pojava tako imenovanih Social Justice Warrios (SJW) oziroma »borcev za družbeno pravičnost«. To je neposrečen pojem, ki se je prilepil na sektaške fanatike »identitarnih gibanj«, ki pod krinko zaščite pravic družbenih manjšin svoj aktivizem usmerjajo v iskanje grešnih kozlov in širjenje sovraštva, pri čemer povzročajo nezanemarljivo škodo naprednim gibanjem, saj rušijo politična zavezništva in vsakogar, ki se zoperstavlja njihovim taktikam, razglašajo za sovražnika.
Nekateri ta gibanja označujejo kot postmoderna, drugi kot »identitarna«, a v končni fazi ne gre za nič drugega kot za »profesionalce sovraštva«, ki strategije aktivističnega delovanja oropajo političnega konteksta in jih spreminjajo v mehanizem grešnega kozla, prek katerega utrjujejo svoj vpliv. Pojav se je v zadnjih letih razširil predvsem v ZDA, njegovo žarišče pa so univerze, še posebej elitni humanistični kolidži. Zadnje čase zaradi vpliva ameriških vzorcev opazujemo širjenje tega pojava v kontekste s povsem drugačno družbeno stvarnostjo, na primer v Brazilijo. V teh okoljih marsikje že obstajajo močna gibanja za človekove in socialne pravice in mnogi aktivisti se sprašujejo, kako se odzvati na novi fenomen, ki pronica iz ZDA. Aktivisti pogosto mislijo, da velja stopiti v stik z »družbenimi pravičniki« in v odprtem dialogu pretehtati, kako jih vključiti v razpravo o taktikah in smotrih. To je zmota, saj so »družbeni pravičniki« po dinamiki svojega delovanja destruktivna sila, ki uničuje ideale, v imenu katerih govori. Njihov smoter ni tkanje zavezništev, temveč boj v imenu boja samega. Dialog z njimi je nemogoč.
Generacijski problem
»Bojevniki za družbeno pravičnost« so izrazito generacijski pojav. Gre za posameznike med 18. in 30. letim starosti, ki pripadajo tako imenovani »milenijski« genaraciji (kritiki jo ne brez razloga označujejo kot cry baby generation oz. »cmeravo generacijo«). V veliki večini gre torej za mladino, rojeno v 90. letih, ki je odrasla v zaščitniškem okolju, zaznamovanem z levoliberalno ideološko hegemonijo. Izpostavljanje lastne »krhkosti« je zanje strategija boja, ki pod kolektivističnimi slogani skriva izrazito individualistično naravnanost.
Prek vzpostavljanja tako imenovanih »varnih prostorov« (safe spaces) zahtevajo izločitev »žaljivih« mnenj. Problem je, da je zanje tako rekoč vse žaljivo. V najbolj nepričakovanih mnenjih in dejanjih identificirajo stališča, ki jih levoliberalna hegemonija upravičeno marginalizira (kot so rasizem, homofobija ali transfobija) in nato zahtevajo njihovo odstranitev. Ta taktika nima ničesar skupnega z zaščito interesov manjšin, temveč je način, kako monopolizirati govor v imenu hegemonskih stališč. Podobno kot maoisti v kontekstu marksizma ali fašisti v kontekstu nacionalizma »družbeni pravičniki« uporabljajo skrbno inscenirano radikalizacijo, da bi si izborili pravico do ekskluzivnega zastopstva konsenza širše politične sfere.
Njihova miselnost v veliki meri izhaja iz odsotnosti pomembnih družbenih konfliktov v ZDA in Evropi v času finančne stabilnosti na prelomu tisočletja. Na splošno gre za generacijo, ki se je v obdobju gospodarske rasti in relativnega socialnega miru (poudarjam besedo relativnega) morala spopasti le z redkimi problemi. V tem kontekstu je prišlo do obrata od širših družbeno-ekonomskih bojev k bolj osebnim temam in spopadom na mikroravni. Zaostritev razrednih bojev in erozija srednjega sloja (ki se odraža v krizi meritokratske utvare, ki jo poosebljajo elitne univerze in visoko šolstvo nasploh) je sprožila radikalizacijo tem, ki se vrtijo okoli individualnih identitet, ki so postale nadomestilo za velike boje preteklosti.
Od družbe k identiteti
Boj proti rasizmu ali za pravice žensk se ne dojema več kot vidik ali nadaljevanje bojev za družbeno emancipacijo, temveč kot nekaj izoliranega, kar je samemu sebi cilj. Ne gre za to, da bi denimo razumeli kapitalizem kot del seksizma ali kolonializem kot del rasizma. Sama levica je zadušila takšna široka razumevanja v procesu redefinicije svoje politične identitete, ko se je oddaljila od problemov odrinjenih skupin v iskanju sinergije s srednjimi sloji. Govor o intersekcionalnosti, značilen za »socialne pravičnike«, je način, kako izkoristiti šibkost leve sredine glede tem, ki se tičejo marginaliziranih identitet, in se predstaviti kot nadaljevalci velikih socialnih bojev preteklosti, redefiniranih za potrebe multikulturnih družb, občutljivejših za interese manjšin. Toda »družbenim pravičnikom« ne gre za sintezo fragmentiranih identitet v imenu boja za skupne cilje niti jim ne gre za to, da bi, v klasični marksistični tradiciji, v bojih na mikroravni videli odraz globalnih trenj; velike socialne teme reinterpretirajo kot vprašanja osebnih identitet.
»Socialno pravičništvo« je radikalizirana različica individualističnega nazora. Čeprav ga ne moremo enačiti s progresivnim liberalizmom, pa izhaja iz njega, zato se v njegovem aktivizmu v sprevrženi obliki kažejo osnovne predpostavke liberalnega nadzora. Če je stara revolucionarna levica verjela, da se bodo z zrušenjem kapitalizma (kot po čudežu) rešili »minorni« problemi, kot so rasizem, homofobija in mačizem, »socialni pravičniki« verjamejo ravno nasprotno. Iz ene radikalne utvare so zapadli v drugo, saj verjamejo, da bo z razrešitvijo problemov, ki jih je stara (»bela«, »heteronormativna«) levica zanemarjala, konec kapitalističnega zatiranja. Tu lahko zelo jasno vidimo odraz liberalnega prepričanja, da problem ni kapitalizem kot tak, temveč neenak položaj družbenih manjšin. »Socialni pravičniki« liberalizmu vrnejo z (navidezno) levičarsko kritiko, češ da je problem strukturne narave, toda ohranjajo isto hierarhijo problemov in isto individualistično perspektivo. Toda ta dva nauka nista združljiva oziroma vsaj ne na način, kot predlagajo »družbeni pravičniki«. To notranje protislovje se kaže v nasilnem, voluntarističnem in iracionalnem delovanju, ki je prepoznavni znak nekonsistentnih nazorov.
Konstrukcija in dekonstrukcija
Osrednja značilnost »družbenega pravičništva« je kratek stik med kolektivno in individualno ravnjo. Razsvetljenstvo poudarja univerzalnost razuma: vsakdo, ne glede na njegove osebne okoliščine, lahko ima objektivni uvid v realnost situacije. Postmodernizem problematizira to stališče in izpostavlja mehanizme, ki naše védenje postavljajo v odvisnost od naših (osebnih, zgodovinskih, družbenih, političnih itd.) okoliščin. Oba doprinosa sta ključna pri vsaki analizi sodobnosti. »Družbeno pravičništvo« je njuna posebno ponesrečena sinteza, saj po eni strani predpostavlja apriorno in neodrešljivo vpetost vsakega posameznika v mreže družbene moči, tako da je vsako stališče vselej že neizbrisni odraz osebne okoliščine govorca, po drugi strani pa ohranja naivno predstavo o objektivni spoznavnosti socialne realnosti in prozornosti mehanizmov dominacije.
Pri mnogih aktivistih za »družbeno pravičnost« se ta kratki stik kaže v neolombrosovskem naboju: barva kože, rasa in spolna usmeritev so zapisane v vsako posamezno identiteto. Vsakdo je odraz skupine, ki ji pripada, hkrati pa je skupina reducirana na posameznika in njegove probleme (kar se odraža v pojmu »življenjske izkušnje«). Posledica je esencializem, ki spominja na najbolj reakcionarno desnico: če (ni)ste pripadniki določene rase oz. skupine, ne morete imeti prav. Če ste predstavniki dominantne skupine, o družbenih problemih marginaliziranih ne morete povedati ničesar relevantnega. Kritika seksizma, rasizma ali homofobije se tako splošči v identifikacijo »napačnega« spola ali rase. Kot je zapisal Erick Felinto: »Vrhovni varuhi politične korektnosti na spletu so dosegli, kar je desnici spodletelo: utišati liberalne in levičarske glasove. Če podpirate zahteve določene manjšine, a niste njen član, je to zato, ker hočete piškotek. Če je ne podpirate, pripomorete k ohranjanju hierarhičnih struktur družbene moči. V izbiri med molkom in tem, da se izpostaviš in si obtožen, da ‘pripadnikom manjšin kradeš protagonizem’, mnogi izberejo molk. Politično korektni spletni aktivizem tako dejansko pomaga tistim, ki si prizadevajo za vse bolj razdrobljeno družbo, nesposobno avtonomne in močne politične koordinacije.«
Soočen s tovrstnim aktivizmom, vsakršen poskus dialoga trči ob steno klišejev in votlih sloganov, kot so »mesto izrekanja«, »protagonizem«, »kulturna apropriacija«. To so pojmi s teoretsko in zgodovinsko težo, ki pa so izgubili uporabnost in so postali orodje za nevtralizacijo kritike. Še hujša je raba pojmov, kot so »belec«, »moški« ali »hetero«, v slabšalnem pomenu. Namesto boja proti strukturnim razlogom, ki nekatere družbene kategorije identificirajo kot »normalne« in druge kot »nenormalne«, se borijo proti osebam. Belopolti rasist ni problematičen, ker je rasist, temveč ker je belec. Seksistični moški ni problematičen zaradi seksizma, temveč zato, ker je moški. Če temu oporekamo, nam oponesejo, da ne razumemo, kako so strukture družbene neenakosti vpisane v vsakodnevne prakse. Tej logiki se ne da ubežati, razen v kolikor nam fundamentalisti »družbene pravičnosti« dopustijo možnost »dekonstrukcije lastnih privilegijev«, ki pa ima obliko nedosegljivega ideala. Emancipatorno politiko na ta način zvedejo nazaj v predpolitične prakse greha in odpuščanja – politično prizadevanje za napredek po ovinku privedejo nazaj v logiko spovednice in pokore, zase pa pridržijo vlogo inkvizitorjev.
Strukture dominacije so dojete v psevdoreligioznih terminih. Ideja, da bi lahko empirično sledili napredku (ali nazadovanju) na posameznih področjih ter racionalno razmišljali o egalitarnih in emancipatornih politikah, je sabotirana z ozračjem permanentne moralne panike. »Družbeni pravičnik« ni nikoli zadovoljen in bo vedno iskal napake, saj bi sicer izgubil smisel obstoja. Ne želi popraviti stanja družbene izključenosti, saj živi od opozarjanja nanjo. Zato ga vprašanja učinkovitosti ali kontraproduktivnosti političnih strategij ne zanimajo. Vse je podrejeno narcizmu signaliziranja lastne kreposti.
Gibanje je v osnovi sovražno do ideala sobivanja. Lažna retorika inkluzivnosti zakriva željo po zapiranju v samovsiljene gete. Zanikajo celo tako osnovni pojem, kot je solidarnost. Če niste član skupine, ste sovražnik. Vse je »družbeni konstrukt«, toda kljub temu je sovražnik, zatiralec, nekaj prirojenega.
Izkušnje, kolektivizem, individualizem
Univerze, ki naj bi bilei obenem prostori dialoga in konflikta idej, se spreminjajo v okope, kjer fanatizirane skupine, ki znajo le kričati, preprečujejo vsako stvarno razpravo in onemogočajo minimalno razumsko izmenjavo mnenj. Manj, kot je razprave, bolje je. Sovražnike je treba križati, izobčiti, linčati na podlagi politične linije.
Kolektivistične teze tovrstnih skupin pa, paradoksno, odpirajo prostor za individualistične dinamike, ki vzdržujejo njihovo strukturo. Individualne »izkušnje« oseb, ki so postavljene za voditelje (ponavadi tisti, ki najbolj kričijo), so mistificirane in vzdignjene na raven političnih smernic kolektiva, medtem ko so heterodoksne izkušnje utišane, zanikane in izključene pod grožnjo izgona iz skupnosti. Frapantno je denimo opazovati monotone in skrajno kodificirane zgodbe o »izkušnjah« transspolnih oseb, ki se v rigidnih tropih širijo iz severne Amerike čez velikanske zemljepisne razdalje, ne upoštevaje velikih razlik v dejanski zgodovini družbene percepcije spolnih razlik v posameznih okoljih. »Dialog se izteče v fiksen, reguliran diskurz. Ta diskurz ne upošteva pripovedi številnih ‘trans’ posameznikov, ki se ne zadržujejo v aktivističnih skupinah. Poleg tega je ta diskurz tako rigiden, da ni odprt za kritike, oporečništvo ali drugačna mesta izjavljanja. Moški tako ne smejo govoriti o feminizmu, čeprav so tudi sami podvrženi spolnim normam, ki jih želimo problematizirati,« pišeta Helena Vieira in Sofia Favero v spletni reviji Travesti Reflexiva.
Aktivisti za »družbeno pravičnost« delujejo kot nekakšen kolektivni kartezijanski subjekt; pogosto so sestavljeni iz majhnih skupinic treh ali štirih posameznikov, ki govorijo v imenu množice, ki naj bi jo predstavljali – toda praviloma utišajo probleme množice, izbrišejo njene notranje razlike in vsiljujejo pravila obnašanja ter ozko in pogosto protislovno vizijo sveta. Ta pravila pogosto niso le neumna, temveč vodijo do ekscesov. V (pravilnem) poskusu, da bi kritizirali standarde, ki nam jih vsiljujejo množični mediji, uvajajo nove standarde, ki ne le da niso blažji, temveč niso niti novi. Gre za avtoritarne standarde, ki jih vsiljuje skupina z enostranskim odločanjem, kaj je norma in kaj odklon od nje. Jasno je, da se moramo bojevati proti nestvarnim medijskim standardom, toda cilj tega boja ne more biti nadomestitev ene simbolne diktature z drugo. »Resnica je, da ta nova, kaznovalna kultura skrajne čuječnosti ni preprečila prav nobene tragične smrti transspolnih posameznikov,« opozarja Henrique Guilera. »Vse, kar so uspeli doseči, je, da so številnim mladim priskutili levičarske ideje. Vsakdo, ki da kaj nase, se začenja v širokem loku izogibati razpravam, ki operirajo s pojmi, zaznamovanimi z aktivizmom za ‘družbeno pravičnost’. To je prava katastrofa za usodo emancipatorne politike.«
Zapravljeni in sprevrženi boji
Belec mora podpirati boj črncev, a ne sme ničesar reči. Ne sme govoriti, ne sme podati stališč. Vsak moški je potencialni posiljevalec. Ženska ima pravico do svobodnega razpolaganja s svojim telesom, a ne sme kazati svojega telesa za moški užitek. Pornografija je posilstvo, prostitucija je posilstvo, spogledovanje je nadlegovanje. Gre za mešanico libertinstva in puritanstva. Telo posameznice postane mesto političnega boja in mora biti kot tako podrejeno smernicam in pravilom skupine; namenjeno je uveljavitvi političnih ciljev kolektiva, zato ne pripada ženski, temveč stvari. Ni presenetljivo, da aktivistke kričijo slogane »moje telo, moja pravila« in v isti sapi napadajo razgaljene ženske, ki da svoja telesa postavljajo »v službo patriarhalnega užitka«. »Moja pravila« so v resnici pravila razsvetljenega kolektiva.
Črnec, ki ima belske prijatelje, je zagledan v »veliko hišo« (casa-grande je poslopje, kjer so v času suženjstva živeli veleposestniki in beli služabniki, v nasprotju s senzalo, kjer so živeli temnopolti sužnji; pojma je populariziral brazilski sociolog Gilberto Freyre v knjigi Casa-Grande & Senzala, 1933; op. prev.), črnec, ki se zaljubi v belko, je palmiteiro (palmito je palmin sadež bele barve; temnopolti moški, ki imajo odnose z belkami, so ponižujoče imenovani palmiteiros, tj. tisti, ki imajo radi palmito; op. prev.). Vsak heteroseksualec je inherentno homofoben in transfoben. In tako dalje. Pojem »življenjske izkušnje« (vivência) postane kolektivna katarza, ki nazadnje ubije individualnost in pravico do izbire. Taisti pojem pogosto privede tudi do zanikanja znanosti pod sloganom »izkušnja je pomembnejša od znanosti« (Vivência é mais que ciência).
Nedvomno obstajajo različne stopnje fanatizma in ekscesov določenih skupin ne moremo pripisati gibanju kot celoti (če bi to počeli, bi posnemali taktiko skupin, ki jih kritiziramo). Med stališčem, če se osredotočimo na feminizem, da »moški ne smejo sodelovati v demonstracijah proti posilstvom, ker ‘kradejo protagonizem’ ženskam«, do »treba je ubiti vse moške« obstaja velik razkorak, toda nemogoče je zanikati, da gre za dve točki na isti premici radikalizacije. Njeno logiko je povzel Henrique Guilera: »Ne, ne zanima vas razrešitev družbenih krivic, zanima vas popularnost. To dosegate z napadi na posameznike, ki so v omejenem družbenem kontekstu šibkejši od vas, da bi tako uveljavili dominacijo znotraj geta. Deliriji, v katere se zapremo, da bi se obvarovali pred realnostjo, nam lahko omogočajo mirno spanje. Toda ko pozabimo, da gre za delirije, ko naše prizadevanje za veličino in angelski status začnejo škodovati upravičenim interesom drugih – to je trenutek, ko se moramo zdramiti in začeti samorefleksijo. Da, enako kot to velja za zatiralske drže in nereflektirane privilegije. Toda če logiko zatiralca obrnete proti njemu in ga podredite svoji dominaciji, niste boljši od njega. Če žalite, zaničujete in utišate osebe, ki so hierarhično nižje od vas (in jasno je, da vsaka družbena sfera vzpostavlja lastne hierarhije, tako da posameznikov status variira glede na konkretne okoliščine), potem morda niste tako zainteresirani za pravičnost, kot se vam dozdeva.«
Iz severne v južno Ameriko
»Družbeni pravičniki« so pojav, uvožen iz ZDA, kjer je »levica« sinonim za »liberalce«. Človekove pravice so izrazito liberalna kategorija, saj temelji na valorizaciji posameznika, medtem ko je levica izven ZDA praviloma kolektivistična. Nova, postmoderna levica poskuša kolektivizem (neuspešno) spraviti s človekovimi pravicami. Ne pravim, da takšna sinteza ni nujna – vsekakor je, toda oblika je skrajno ponesrečena.
To nazadnje privede do tega, da individualne pravice usmerjajo kolektiv na povsem negativen način. Individualna »izkušnja« usmerja kolektivne akcije, kljub temu, da so dejanske osebne izkušnje protislovne in nimajo nobenega smisla v kolektivni obliki (od tod potreba po njihovi prisilni homogenizaciji). Oblikovanje kolektivnih razumevanj političnih in družbenih pojavov je nadomeščeno s standardiziranimi osebnimi vizjiami, ki v praksi omogočajo organiziranje okoli karizmatičnih posameznikov, ki postanejo glasniki odrinjenih individualnih identitet. To logično vodi v zanikanje znanosti (»izkušnja je nad znanostjo«) in v izgubo življenjskega smisla v družbi, saj spodbuja predstavo, po kateri so prevladujoče skupine inherentno sovražne. Kolektivizirana individualna »izkušnja« postane razlaga vseh družbenih krivic, vključitev v kult, zavajujoče imenovan »kolektiv«, pa je edina oblika za dosego končnega cilja (ki je lahko še vedno, kot pri stari levici, revolucija). Ni mogoče spregledati religiozne genealogije takšnih predstav v deželi, kjer so verska »prebujenja«, kristalizirana okoli karizmatičnih voditeljev, zgodovinsko nadomeščala velika socialna gibanja, ki jih poznamo iz večine drugih modernih družb. Prav tako ni mogoče spregledati, da se ta pojav najhitreje širi v deželah (kakršna je Brazilija) s podobno zgodovino religioznega verskega reformizma na karizmatični podlagi.
Kot sem omenil že na začetku, je cilj »družbenih pravičnikov« velike boje in pripovedi zamenjati za boje na mikroravni (mikroagresije, mikroseksizem itd.). V tem pogledu se umeščajo v postmodernizem. Kot opozarja Sofia Favero, pa »morajo družbena gibanja iti precej onkraj posameznega subjekta. Šele na tej podlagi lahko spoznamo, da je to, kar prizadene posameznika, v resnici odraz družbenega problema in posledično problem vseh. V nasprotnem primeru bodo tisti, ki so označeni za zatiralce oziroma pripadnike dominantnih skupin, v najboljšem primeru ostajali v svojih varnih nišah, daleč od diskusij, ki bi jih lahko spremenile v zaveznike. To je nezaželeno, a se dogaja. Strah pred tem, da bi predstavniki manjšin izgubili prevlado v gibanjih za emancipacijo, bo drago stal, v kolikor bodo ti predstavniki še naprej vztrajali na monologu, namesto da bi skušali oblikovati plodne prostore dialoga, v katerih se kali vpletenost različnih skupin v skupne projekte.«
Ta identitetna politika prihaja, kot smo rekli, iz ZDA, kjer se je krepila vzporedno z utopitvijo levice v sredinskem konsenzu. Sovpadanje sredinskega reformizma in radikalizma »družbenih pravičnikov« je le navidezni paradoks. Prav v Braziliji smo lahko videli, kako se je »družbeno pravičništvo« od leta 2013 dalje zasidralo v oblastni reformizem vladajoče Delavske stranke in se krepilo skupaj z njegovimi neuspehi. Oblastni reformizem nekdanje vladajoče levice na prvi pogled zagovarja natanko nasprotno taktiko – odpiranje k sredini. Toda s tem, ko se je Delavska stranka odrekla velikim bojem za socialni napredek, je svoj program spremenila v kolaž partikularnih zahtev in paliativnih rešitev. »Bojevniki za družbeno pravičnost« so po eni strani postali navdušeni navijači malih simbolnih zmag, ki jih je izbojevala vladajoča stranka, po drugi pa so se profilirali kot predstavniki partikularnih interesov in s tem krepili svoj vpliv v mozaiku vladajoče koalicije.
Naj bom jasen: ne trdim, da je identarizem otrok oblastne strategije nekdanje levičarske vlade, a se je krepil z njeno pomočjo, pa čeprav proti željam in nameram Delavske stranke. Začelo se je z radikalnim feminizmom, nadaljevalo s črnskim gibanjem in nazadnje okužilo še LGBT teme. Danes imamo vse bolj vidne oblike »družbenega pravičništva«, ki je doseglo najbolj vidno obliko v debati, ali lahko imajo črnci pristna razmerja z belkami. Takšne absurdne razprave očitno nadomeščajo diskusije o resničnih družbenih problemih.
Napadi se nadaljujejo in prepad se veča
»Bojevnike za družbeno pravičnost« bomo težko našli znotraj obstoječih družbenih gibanj, ki se bojujejo za široke politične cilje, kakršno je npr. argentinsko gibanje Mater z Majskega trga. Priljubljeni prostor njihovega delovanja so relativno zaprte skupine z lastno korporativno logiko, kakršne so univerze, razni filmski ali umetniški gremiji ali velika podjetja, ki so odvisna od svojega naprednega imidža. Njihova najljubša prostora delovanja sta seveda splet in množični mediji.
Vzemimo konkretni primer. Konec leta 2015 je priljubljeni brazilski duhovnik Fabio de Melo, jezuit in glasbenik, opisal svoje srečanje z znano transvestitko Luano Muniz. Iskreno je priznal predsodke, ki jih je gojil do nje, priznal svojo napako in katoličane pozval k molitvi za strpnost in razumevanje. Toda storil je napako, da je Luano imenoval z napačnim osebnim zaimkom. Kamenjali so ga. Nazadnje je priznal napako. Očitno je, da ni poznal besednjaka (navsezadnje še danes mnogi govorijo o gejih namesto o LGBT, o »homoseksualizmu« namesto o homoseksualnosti itd.), a ni mogoče zanikati iskrenosti njegovih naporov. Kljub temu so se nanj vsuli grobi napadi fanatiziranih aktivistov, ki jih bolj kot njegova moralna drža in pomen njegovega zavezništva v skupnem političnem boju zanima iskanje prestopkov zoper politično korektni pravorek. »Zaradi takih dogodkov,« piše Guilera, »mnogi zapuščajo levico. In to dezerterstvo se bo nedvomno le še okrepilo. To je toksično okolje. Američani temu pravijo call-out culture: kultura javnega obsojanja izjav in dejanj, ki so dojeta kot zatiralska. Po naše bi lahko rekli kultura prangerja. Kultura prangerja si ne prizadeva za debato o legitimnosti določenih pozicij, ki naj omogoči pogoje za javni dialog, temveč javno obsoja napake, ki jih ima za nedopustne.«
Primeri takšnih napadov postajajo vse pogostejši tudi v Braziliji. Svetovno znani sociolog Eduardo Viveiros de Castro je bil aprila 2016 deležen izjemno grobih javnih napadov, ker si je, kot belec, drznil govoriti na dogodku, posvečenemu misli domorodnih skupin. Ko antropologi ne morejo več govoriti o skupinah, ki jim ne pripadajo, lahko govorimo o napadih na osnovne predpostavke moderne znanosti.
Ko takšne ekscese toleriramo ali celo problematiziramo opozarjanje nanje, češ da gre za odraz reakcionarnih refleksov privilegiranih posameznikov, pripomoremo h gojenju generacije posameznikov, ki ne bodo sposobni soočenja z realnostjo. Nekateri že predlagajo uvedbo trigger warnings za umetniška dela, saj bi lahko povzročila travmo pri nič hudega slutečemu opazovalcu. Se spomnite na milenijsko generacijo, ki sem jo omenjal na začetku članka? Poznam kolege in znance, ki delujejo na ameriških univerzah in se v strahu pred napadi »kolektivov« kričečih social justice warriors izogibajo kočljivim temam. »Družbeni pravičniki« se hočejo zapreti v safe spaces, se izolirati pred realnostjo, ki ni ne enostavna ne lepa, in sočasno iščejo načine, kako bi vsakogar v svoji okolici, ki ne misli kot oni, prisilili, da se obnaša kot razvajen otrok, kakršni so sami.
Upravičeno nas lahko skrbi, kakšni vodstveni razredi bodo izšli iz takšnega izobraževalnega okolja. Še zlasti, ker dobro vemo, da je mladostniško levičarstvo plast, ki najhitreje odpade pri družbenem napredovanju. Če so nekdanji radikalci iz maja oseminšestdeset nazadnje razgradili socialno državo, kaj lahko pričakujemo od elit, vzgojenih v tako toksičnem konformističnem narcizmu? Zaenkrat je jasno le, da tovrstni »kolektivi«, tako v Braziliji kot v drugih državah, počasi zapuščajo splet in začenjajo sovražni prevzem širokih sektorjev levice. To je zaskrbljujoče. Toda nekaj je jasno: potrebujemo feminizem in žensko gibanje, potrebujemo gibanje za pravice črncev, drugih etničnih manjšin ter LGBT oseb. Potrebujemo politično mobilizacijo za zaščito odrinjenih skupin in potrebujemo boj za človekove ter socialne pravice. Česar ne potrebujemo, so osebe z očitnimi vedenjskimi motnjami, ki ugrabljajo ta gibanja in jih zlorabljajo za širjenje sovraštva in slaboumno propagando.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič