Kreativnost, izumiteljstvo, inovativnost so pojmi, ki so v sodobni kulturi rezervirani skoraj izkjučno za področje tehnoloških prebojev in sprememb. Le redko, če sploh, lahko v splošnem javnem diskurzu zaznamo besedne zveze kot je »politično izumiteljstvo«. Nastanek človeka, družbe in posledično sistemov, ki družbo upravljajo, jemljemo kot samoumevno danost, kot naravno evolucijo razvoja ne le vrste, temveč tudi njene vsebine, pri čemer je misel o kreativnem posegu v strukturo upravljanja družbe običajno pridržana le za redke eksperimentalne družboslovce. Ideja zamišljanja popolnoma novih političnih sistemov iz nič se nam zdi nemogoča, nobene težave pa nimamo z idejo, da v tem trenutku nekdo nekje na planetu Zemlja upravlja z raziskovalnim vozilom, ki se vozi po površini planeta Mars. Diskrepanca med tehnološkim razvojem in družbenim (ter političnim) razvojem je nepredstavljiva.
Na primeru ZDA lahko vidimo, da je ob velikanskem porastu državnih sredstev, namenjenih raziskavam in razvoju, delež, namenjen raziskavam družbe in izobraževanja, ostal nespremenjen – zgolj 1 %. Razkorak v resnejši obravnavi družbe in politike kot polja potencialne kreativnosti in inovativnosti je jasno razviden tudi iz dejstva, da za razliko od preštevilnih statističnih kazalcev, ki strukturirano obravnavajo investicije v tehnološke raziskave in jih lahko najdemo na več spletnih mestih (na primer Worldbank.org, Statista.com, Europa.eu/eurostat), podobno strukturiranih in obravnavanih podatkov o investicijah v raziskave na področju družbe ali konkretno v raziskave, namenjene novim družbenim ureditvam in političnim inovacijam, takorekoč ni mogoče najti. To seveda ne pomeni, da takih raziskav ni (glej denimo Audrey Osler, Why We Need Social Science, 2011), pomeni pa, da so vsaj v primerjavi s tehnološkim inoviranjem potisnjene tako daleč v ozadje, da so praktično neopazne in zanemarljive.
Kljub dejstvu, da je v sodobni družbi bolj prepoznana tehnološka inovativnost, ki lahko ob uspelem poizkusu razvoja neke nove aplikacije kreativca takoj izstreli v orbito bogatih, slavnih in zaželenih, pa se moramo zavedati, da človeštvo na tej točki potrebuje predvsem prenovo družbenih sistemov, ki bodo bolje odražali zahteve tehnološkega okolja, ki smo si ga zgradili.
Katere so torej obstoječe alternative sodobnim družbeno-političnim ureditvam? Do kod seže naša domišljija, kaj lahko uporabimo v praksi in kaj je utopija? V nadaljevanju bomo spoznali le nekaj predlogov iz različnih ciklov razvoja idej; nekatere med njimi so bolj normativno nabite, druge so zgolj obrisi končnega cilja družbene tranzicije in njene produkcijske realizacije; nekatere prej opisujejo družbeno atmosfero, kot zares ponujajo drugačno družbeno ureditev, druge so predvsem tehnične definicije alternativne ureditve, konkretnega recepta za celovito alternativno družbeno ureditev pa ne ponuja nobena od idej.
Svetovna družba
V globaliziranem svetu, kjer se vedno več ljudi ne identificira z nacionalno državo, temveč s pojmom globalnih državljanov, je morda uporabna ideja Niklasa Luhmanna o organizaciji civilne družbe v kontekstu »svetovne družbe« (»Weltgesselschaft«) oz. demokratične svetovne vlade, ki naj bi omogočala lažjo odpravo jedrskega oboroževanja, zagotovila globalno varnost, preprečila genocide, varovala človekove pravice in uredila podnebne težave (Niklas Luhmann, The World Society as a Social System, 1982). Iz perspektive moderne sistemske teorije svetovna družba temelji na komunikaciji, ki se po svoji naravi ne more ustaviti ob nacionalnih mejah, temveč je že po definiciji globalna, in ker komunikacija vedno bolj obvladuje ves planet, lahko skladno s tem obstaja le ena svetovna družba. Največja nevarnost, ki jo predstavlja tak sistem, je možnost, da se ureditve polasti posameznik, ki bi bil brutalno zatiralen. Ker ne bi bilo drugih držav, ki bi mu lahko nasprotovale, bi bili lahko nevarno blizu ponovitvi nacističnega režima na svetovni ravni. Vendar konceptu svetovne družbe vsaj za zdaj ne kaže najbolje. Če že kaj, se čedalje več etničnih manjšin, mestnih držav in narodov odloča prav za nasprotno, za popolno suverenost (poskusi odcepitve Benetk 2014, Škotske 2014, Katalonije 2017 ipd.).
Družba praznovanja
Zaradi naštetega je morda verjetnejši koncept Jonathana Kolberja, ki ga je avtor poimenoval »družba praznovanja« (»celebration society«). Gre za libertarno verzijo možnosti samooblikovanja družbe v kontekstu manjših civilnih enot v za ta namen umetno zgrajenih (pametnih) mestih, kot so (oz. bodo) Masdar v Abu Dhabiju, Akon City na obali Senegala ali Sandbox City v puščavi Nevade. Tudi nova država Liberland, ki nastaja po viziji ekscentričnega milijonarja Vita Jedličke na močvirnatem, sedem kvadratnih kilometrov velikem območju Gornja Siga med Hrvaško in Srbijo (to ozemlje je po balkanskih vojnah ostalo tehnično in pravno nezavzeto ozemlje) lahko predstavlja dober poligon za oblikovanje alternativnih družbenih ureditev. Kolber v takih mestnih državah in manjših, samostojnih družbenih enotah vidi številne prednosti; meni, da se lahko pred tehnološko povzročeno družbeno destabilizacijo, ki bi lahko vodila v veliko brezposelnost, povezano s tehnološkimi inovacijami, kot so umetna inteligenca, robotika, 3-D tiskalniki, ki bodo zmožni natisniti vse, od človeških organov do nebotičnikov, obranimo le z radikalno drugačnim pristopom obravnavanja družbe in politične ureditve, ki bi na strukturni ravni reševala problem poštene porazdelitve naravnih virov, bogastva, socialne moči ipd. Tako družbeno-politično ureditev bi lahko prakticirali prav v namenskih, samooskrbnih mestnih državah, katerih gradnjo Kolber ocenjuje na okoli 20 milijard dolarjev (gradnja mesta Akon City je ocenjena na 6 milijard dolarjev – sredstva so že zbrana). Kolber (glej A Celebration Society, 2015) navaja, da lahko delovanje mestnih držav (in posredno alternativnih družbenih ureditev) danes simuliramo v velikanskih spletnih simulatorjih. »Ko razvijamo in testiramo nove ideje družbenih organizacij, nam take simulacije ponujajo prednost hitrosti, lahkotnosti sodelovanja in nizkih stroškov. Tovrstni sistemi so lahko refinirani in razhroščeni že v nekaj letih in ne (šele) v nekaj desetletjih,« kot je to običajno (če do tega sploh pride) v »naravni« evoluciji tradicionalnih političnih režimov. Parlamentarni predstavniki v družbi praznovanja bi lahko bili izbrani z žrebom med prebivalci, s čimer bi bistveno zmanjšali vpliv premoženja in politike kot take, na tej točki pa se družba praznovanja stika s konceptom demarhije.
Demarhija
Družbeno-politična ureditev, v kateri so odločevalci izbrani po načelu loterije, t. i. lotokracija oz. »demarhija« je koncept, ki ga je razvil avstralski filozof in politolog John Burnheim. V demarhiji državi oz. konkretnim posameznim družbenim segmentom (npr. promet, zdravstvo, gospodarstvo, šolstvo) vladajo naključno izbrani odločevalci, ki so izbrani iz bazena izvoljivih državljanov. Že izvorna, starogrška demokracija je na podoben način izbirala svoje uradnike. Nasprotje takega sistema lahko prepoznamo v predstavniški demokraciji, ki daje povprečnim državljanom le malo možnosti za dejansko upravljanje družbe; ljudstvo lahko to možnost formalno udejanji predvsem (čeprav ne izključno) na splošnih predstavniških volitvah, ki so običajno vsake štiri leta, a tudi na takih volitvah posamezniki zares volijo le vnaprej (običajno) skrbno izbrane kandidate, prav v nobenem primeru pa ne volijo pomembnih funkcij v državnih podjetih, mednarodnih organizacijah ali vladni birokraciji. V sistemu demarhije prav zaradi naključne izbire predstavnikov ljudstva skupine pritiska in lobisti ter morebitni nelegitimni ali celo nelegalni postopki vplivanja na (bodoče) odločevalce nimajo praktično nikakršne moči ali vpliva, saj nihče ne more vnaprej vedeti, kdo bo zasedel kateri položaj. Proti morebitnim kritikam, češ da naključni posamezniki ne bi znali odgovorno sprejemati odločitev, je bilo v eksperimentalnih projektih pokazano, da so udeleženci vzeli svoje naloge zelo resno in da so bili sposobni priti do razumskih sklepov, ki niso bili nič slabši od sklepov prenekaterih politikov, tudi v primeru odločanja o strokovnih zadevah (na katere se pogosto niti ne spoznajo), »ti eksperimenti (pa) so najboljši dokaz, da imajo naključno izbrani ljudje iz družbe interes, zmogljivost in sposobnost sprejemati odločitve glede pomembnih (družbenih) zadev,« kot navaja Brian Martin (glej Demarchy: A Democratic Alternative to Electoral Politics, 1992). Po domnevah družboslovne znanosti so naključno izvoljeni in raznoliki odločevalci, podprti s profesionalnim osebjem in s potrebnimi sredstvi, bolj dovzetni za multiplikativni efekt t. i. kolektivne modrosti, zato lahko sprejmejo boljše družbene odločitve kot primerljiva skupina homogenih strokovnjakov.
Panarhija
»Panarhija« (»panarchy«) je v prvotnem pomenu pojma pomenila režim, ki zaobjema vse druge režime, danes pa pomeni predvsem obliko globalnega vladanja in nehierarhične organizacije, tudi t. i. »polidržave« (»polystate«). Polidržava je družbena ureditev, sestavljena iz geodržav (vezanih na geografsko lokacijo nacionalne države) in antropodržav (vezanih na politično in pravno jurisdikcijo), v kateri lahko ljudje izbirajo, kateremu političnemu sistemu želijo pripadati (kje spoštovati zakone in plačevati davke), ne glede na to, kje geografsko dejansko živijo (glej Zach Weinersmith, Polystate: A thought Experiment in Distributed Government, 2014). Tako lahko nekdo pripada monarhiji, njegov sosed fašističnemu režimu, sodelavec nemškemu davčnemu sistemu, čeprav vsi živijo v istem mestu, npr. v Tokiu. Panarhija je v jedru radikalno liberalna teorija, ki predvideva popolno enakost vseh ljudi ob vzajemnem spoštovanju popolne drugačnosti vsakogar, pri čemer ima vsak posameznik svobodno pravico izbrati »sebi lastno ideologijo, družbeno organizacijo [in] živeti v svojem ali kateremkoli izbranem sistemu, nemoten s strani drugih, celo voditeljev« (glej John Zube, The Gospel of Panarchy According to Sinner John!, 1986). Antropodržava je torej namišljena (lahko bi rekli virtualna) država, ki jo sestavljajo podobno misleči državljani, ljudje sorodnih nazorov. Čeprav je ideja zaradi praktične neuresničljivosti v analognem svetu (drugače bi lahko bilo v kombinaciji analogno-digitalne države) prej karikatura kot zelo resen predlog, pa vsekakor spodbuja misel na zdravo konkurenco med političnimi režimi, ki so danes eden redkih »proizvodov«, ki se (še) ne tržijo. Države imajo monopol nad jurisdikcijami, za monopole pa je znano, da si ne prizadevajo zagotoviti najboljših možnih rešitev. To se kaže npr. tudi v državno sponzoriranih konfliktih, ki so v 20. stoletju vzeli okoli 180 milijonov življenj, medtem ko je bilo v zadevah, ki niso povezane z državo, ubitih »samo« 8 milijonov ljudi. Strošek človeških življenj je velikanski, kot navaja Chaay Lin Lim in če bi se države ravnale po načelih prostega trga – tako, da bi imeli prebivalci več možnosti prosto izbirati prehode med različnimi sistemi oz. da bi bili stroški selitve v druge države nižji –, bi lahko bistveno bolj pritisnili na oblasti in jih spodbudili k implementaciji atraktivnejših politik, ki bi se prej ukvarjale s privabljanjem novih »klientov« kot pa s sponzoriranjem vojn. Tekma v tem, kdo bo ponudil najboljši politični režim, naj bi spodbudila zdravo konkurenco in v slogu liberalne doktrine povzročila politične migracije Zemljanov v njim bolj ustrezne ureditve. Sorodno idejo predstavi Bruno Frey, ki predlaga novo obliko federalizma: funkcijske, prekrivajoče in kompetitivne jurisdikcije, ki bi državljanom omogočale lažji vstop v posamezne jurisdikcije in izstop iz njih, kar bi »povečalo učinkovitost javne administracije in vplivalo na učinkovitejšo družbo«, vendar tak sistem zakonsko za zdaj ni nikjer podprt, saj je v nasprotju z interesi politikov in visokih javnih uradnikov, ker bi jim odvzemal moč.
Ciberokracija
Medtem ko je ideja polidržave težko uresničljiva v praksi, pa je »ciberokracija« (»cyberocracy«) verjetno le vprašanje časa. Pomeni način vladanja s pomočjo velikanske količine metapodatkov iz vseh segmentov družbe, ki smo jih s pomočjo hitrega razvoja umetnointeligenčnih sistemov za obdelavo gigantskih baz podatkov sposobni analizirati že danes, saj »informacijska tehnologija počasi, a radikalno vpliva na to, kdo vlada, kako in zakaj«. Ciberokracija se lahko pojavi v ožji obliki kot oblika organizacije, »ki bo izpodrinila tradicionalno obliko birokracije in danes prevladujoče tehnokracije«, ali v širši obliki kot »oblika vlade, ki bo redefinirala relacije med državo, družbo ter zasebnim in javnim sektorjem,« kot navaja David Ronfeldt. Za ciberokratsko organizacijo lahko štejemo že režim Stasi, ki je v Vzhodni Nemčiji zbral podrobne podatke šest milijonov ljudi, kar je tedaj pomenilo več kot tretjino celotne populacije Vzhodne Nemčije. Sistem se je zaradi pomanjkanja tehnološke, računalniške obdelave podatkov zadušil pod goro podatkov, kar je poleg znanih zgodovinskih dejstev pripomoglo k dokončnemu kolapsu režima, zato ni jasno le to, da bodo informacije in nadzor nad njimi postali primarni vir moči kot naravni naslednji korak v politični evoluciji, temveč da so informacije glavni vir vzdrževanja krovnih pozicij moči v družbi že dolgo, verjetno že od nekdaj, le ustreznega orodja za obdelavo velikanskih podatkovnih baz do danes nismo poznali. Čeprav lahko nove tehnologije pomagajo izpodriniti stare tipe zaprtih režimov (in jih naredijo zato bolj odprte, transparentne), to še ne pomeni, da bodo demokracije bolj demokratične ali totalitarizmi manj mogoči, saj se »zna zgoditi, da bodo zavzele novo hibridno obliko med demokracijo in totalitarizmom, kjer bodo nekateri delovali bolj demokratično kot kdajkoli prej, medtem ko bodo drugi podrejeni novim tehnikam nadzora in kontrole« (David Ronfeldt, »Cyberocracy is Coming«, Information Society, 1992), kjer bomo vsi (tudi vodilni politiki) prepuščeni na milost in nemilost nadzora z vseh strani. Nadzorujejo nas zasebne korporacije, »lastnice« svetovnega spleta (Facebook, Twitter, Google), vlade, ki imajo dostop do teh podatkov (uradno ali neuradno) ter hekerji, pred katerimi ni varen nihče, niti vlade in politiki (WikiLeaks, PanamaPapers, ParadisePapers). David Ronfeld in Danielle Varda (»The Prospects For Cyberocracy (Revisited)«, SSRN, 2009) definirata mogoče trende v prihodnosti: porast zaznavnih senzoričnih aparatov; mrežno zasnovan socialni sektor, sestavljen pretežno iz nevladnih organizacij; mrežna vladnost in multiorganizacijsko sodelovanje. Avtorja sicer povzemata, da države, zagotovo pa tudi družbe, ne morejo obstajati brez hierarhije. Države bodo po njunem mnenju najverjetneje ostale dom tovrstne organizacije in čeprav bo tehnološka revolucija spremenila, decentralizirala in premrežila odnose, bo hierarhija ostala v njihovem središču.
Nookracija
Na ekstremnem koncu premišljevanja je futuristična ideja »nookracija« (»noocracy«). Noosfera, ki jo je leta 1922 utemeljil Pierre Teilhard de Chardin, je prostor, v katerem je človeška kognicija prepoznana kot integralni del naravnega okolja, v katerem neko biološko bitje (človek) spreminja svet tako, kot ga ne more nobeno drugo bitje. Skladno s tem lahko utemeljimo nookracijo kot družbeno-politični sistem, ki temelji na povezavi možganov vseh prebivalcev določene skupnosti ali vsega sveta (Vladimir I. Vernadsky, »The Biosphere and the Nöosphere«, American Scientist, 1943); panjsko združen civilizacijski razum, ki bi ga lahko dosegli z mreženjem vseh komunikacijskih mrež v medmrežju ali celo s telepatsko povezanimi možgani. Nookracijo je v smislu vladavine in avtoritete razuma (in aristokracije modrih) že Platon videl kot tisto, ki bo logično nasledila demokracijo kot avtoriteto in vladavino množice, kar nam sporoča, da so na demokracijo že nekateri snovalci koncepta gledali kot na prehodno obliko, ki naj bi jo nadomestila kolektivna vladavina razuma, in čeravno bi lahko tako pozicijo šteli za intelektualno-elitistično in množično izključevalno, pa je treba iz tega potegniti predvsem dejstvo o pretočnosti in neskončnosti kateregakoli že sistema in s tem nakazati nujno potrebo po takojšnjem razvoju novih možnosti. Kevin Warwick, britanski znanstvenik in profesor kibernetike na univerzi v Readingu, in Anders Sandberg, nevroznanstvenik z inštituta za prihodnost človeštva na univerzi v Oxfordu, trdita, da je možnost telepatske noosfere zelo verjetna in da imamo večino tehnologije na voljo že danes, manjkata nam le še denar in etično privoljenje. Sandberg opredeljuje možnost telepatskega komuniciranja z uporabo pametnih telefonov in nošenih pametnih naprav (»wearables)«. Ko bodo te naprave sposobne prepoznavati naše nevronske signale kot misli, jih bomo lahko prek elektronskih omrežij pošiljali naslovniku daleč stran. Težava, ki jo vidita znanstvenika v začetni fazi, je predvsem v dekodiranju znakovnih in simbolnih konceptov, ki jih pomeni določen pojem za različne ljudi, a nedvomno bo noosfera tako kot vsaka informacijska revolucija povsem spremenila razmerja v družbi.
Singelton
Na ekstremnem koncu premišljevanja je prav tako tehnološko odvisna ideja »umetno-inteligenčni singleton«. Singleton je (svetovni) red, ki mu vlada ena vrhovna odločevalska agencija oz. entiteta s sposobnostjo preprečevanja grožnje, zunanje ali notranje, ki bi bila uperjena proti njeni eksistenci, in s sposobnostjo učinkovitega nadzora nad vsemi glavnimi družbenimi področji, vključno s teritorialnimi alokacijami in davki, kot navaja Nick Bostrom. Za obstoj singletona je pomembno predvsem to, da v njegovi daljni okolici ni nobene druge ureditve, ki bi lahko delovala kot enovita. Država, ki bi (ali bo) kot prva posedovala orožje, s katerim bo lahko onemogočila kakršnokoli zunanjo (ali notranjo) grožnjo, ne da bi pri taki obrambi (ali napadu) tvegala uničevalne povračilne ukrepe, bo lahko postala efektivni singleton (James D. Miller, »The Singelton Solution«, H plus Magazine, 2001). Gre torej za sistem brez konkurence. Korak naprej predstavlja umetnointeligenčni singleton, ki bo prevzel človeške odločitve ter s pomočjo naprednega nadzora nad ljudmi in tehnologijami za nadzor misli in obvladovanje velikanskih količin podatkov deloval v ozadju družbe na neopazen, samoumeven način, kar v določeni meri predvideva že Jacques Fresco s svojim Venus Project. V projektu Fresco vzpostavlja idealizirano podobo družbe, kjer popolnoma vse odločitve – tudi to, koliko televizorjev in hladilnikov potrebujemo – sprejema centralni inteligentni sistem. Skozi senzorično tehnologijo bo lahko umetnointeligenčni singleton uravnaval najmanjše podrobnosti družbe, celo telesno pripravljenost in dobro počutje človeštva. Največja nevarnost takega monolitskega sistema je enaka kot pri svetovnem redu; če se pokvari, nimamo nobene alternativne agencije, ki bi servisirala popravilo.
Futarhija
Ekonomist Robin Hanson si je zamislil ekonomsko definiran družbeni sistem, kjer bi družbeno-politične odločitve sprejemali na podlagi predvidevanja tržnih zakonitosti. »Futarhija« (»futarchy«) je sistem, kjer izvoljeni predstavniki formalno definirajo in upravljajo postfaktična numerična merila nacionalne blaginje, špekulativni trgi pa so v tem primeru najboljši viri informacij, saj so sposobni zaznati in akumulirati spremembe in informacije v družbi hitreje kot politika. »To (pa) ne pomeni, da so stave glede cen (vrednostnih papirjev) vedno bolj natančne kot drugi viri informacij, temveč da je trg robustno natančna javna institucija, ki je sposobna ocenjevati (tudi) politično relevantne teme,« pravi Hanson (»Shall We Vote on Values, But Bet on Beliefs?«, The Journal of Political Philosophy, 2013). Medtem ko demokracijam pogosto ne uspe akumulirati informacij, špekulativni trgi v tem blestijo.
Gerontokracija
Omeniti velja tudi zelo verjetno posledico hitrega podaljševanja zdravega življenjskega razpona, ki ga že omogoča tehnološki razvoj na področju medicine, tj. »gerontokracijo« (»gerontocracy«), oligarhično vladavino, kjer vladajo tisti, ki so bistveno starejši od povprečja odrasle populacije. Pri drastičnem podaljšanju življenja na dvesto ali več let se bo vzpostavil povsem nov družbeni red že samo zato, ker bodo starejši ljudje na političnih ali gospodarsko vplivnih položajih onemogočali mlajšim vstop na obstoječe pozicije moči, kar pa se v veliki meri dogaja že danes. James Hughes v gerontokraciji sicer ne vidi problema, ker »mladi doživijo veliko več čustvenih pretresov in negativnih emocij; odgovorni so za veliko večino nasilja in zločinov«, tako da nam modrost starejših, po njegovem mnenju, v današnjem stanju ne bi škodila.
Likvidna demokracija
Med številnimi izpeljankami demokracije, ki skušajo vsaka na svoj način definirati razmerja v družbi in osrediniti demokracijo, kot so npr. deliberativna demokracija, participativna demokracija, predstavniška demokracija, kontrademokracija, kozmopolitska demokracija, zapatistična demokracija, konfucijanska komunitarna demokracija in npr. wikidemokracija, lahko na tem mestu izpostavimo predvsem tehnološko pogojeno »delegativno oz. likvidno demokracijo«, ki je v svojem konceptu prav ob pomoči sodobne tehnologije še najboljši približek čisti demokraciji in ena najresnejših alternativ (ali dopolnil) danes najbolj razširjeni obliki predstavniške demokracije, v kateri ljudje zares ne vladajo, temveč volijo posrednike, zastopnike, ki nato kot maloštevilna politična elita vlada v imenu ljudstva vsaj do naslednih volitev, v vmesnem obdobju pa imajo državljani le malo možnosti vplivanja na družbene odločitve. V likvidni demokraciji temu ni tako; tukaj je volilna moč zaupana vsakemu posamezniku in prek posameznika potencialno delegatu. Sistem vsakemu posamezniku omogoča, da se udeleži razprave, snovanja predlogov in glasovanja na posameznih področjih, ki ga zanimajo, lahko pa upravljanje s svojim glasom (začasno) podeli delegatu na področjih, kjer sam nima dovolj znanja ali če nima časa, da bi se razprave udeležil. Medtem ko v predstavniški demokraciji izgubiš nadzor nad svojim glasom v trenutku volitev in ga pridobiš nazaj šele na naslednjih, ga v likvidni demokraciji obdržiš stalno. V likvidni demokraciji ljudje med seboj komunicirajo neposredno po načelu mnogi-mnogim, tovrstne ideje pa je v praksi mogoče uresničiti zgolj ob podpori sodobnih informacijsko-komunikacijskih orodij, ki z uporabo svetovnega spleta omogočajo nastanek t. i. elektronske demokracije.
Sklep
Seznam inovativnih idej alternativnih družbeno-političnih sistemov in t. i. »-kracij« tu nikakor ni izčrpen, a to tudi ni namen tega prispevka, kjer želimo predvsem pokazati, da premišljevanje o družbenih ureditvah seveda obstaja, da pa je v primerjavi s tehnološko inovativnostjo v precejšnjem zaostanku.
Robin Hanson z modeliranjem in aplikacijo ekonomske logike sicer pokaže, da »kolonisti nimajo razloga, da bi zapustili Zemljo, dokler ekonomska rast ne zavre zgodovinskega trenda rasti,« kar preneseno v obravnavani kontekst lahko pomeni, da se ljudje ne bomo spustili v eksperimentiranje z novimi družbenimi sistemi, dokler nam obstoječi prinašajo »dobiček«. Ali smo torej že prišli do točke preloma?
Problem večine idej, ki smo jih spoznali v tem prispevku, je, da opisujejo idealizirano okolje končnega rezultata družbene tranzicije (družba praznovanja, Venus Project), ne obravnavajo pa strategije, kako do cilja priti, predvsem pa se ne poglabljajo v tehnična vprašanja družbenega odločanja, načina izbora kandidatov in odločitev, načinov reševanja manjšin in pat pozicij razklane družbe, kar so temeljna tehnična vprašanja vsakega politično-družbenega sistema. Teorija, ki bo obravnavala zgolj novo integralno organiziranost družbe (polidržava), ne bo pa jasneje opredeljevala ali spreminjala postopkov odločanja glede družbenih vprašanj in izvolitve izvrševalcev, nas v iskanju resnih alternativnih družbenih sistemov ne more zanimati. Tako gerontokracija ne pomeni drugega kot novih družbenih razmerij in ciberokracija ne drugega kot novo osnovo, na podlagi katere odločevalci lažje sprejemajo odločitve; podobno velja tudi za futarhijo. Polidržava sicer pomeni novo družbeno ureditev, ne pa nujno tudi novih odločevalskih procesov pri sprejemanju politik in zakonov, čeprav spodbuja zdravo konkurenco med političnimi režimi. Lotokracija govori predvsem o novem postopku izbora kandidatov, ne pa tudi o tehnologiji vladanja, nookracija in umetnointeligenčni singleton pa sta na tej točki preveč oddaljena koncepta, da bi lahko predstavljala nastavek za nadaljnjo obravnavo.
Dodatna težava, s katero se sooča družboslovna znanost in jo je vredno omeniti na tej točki, je, da za razliko od tehničnih in naravoslovnih znanosti družboslovje nima laboratorija, v katerem bi lahko ideje testirali varno in v kontroliranem okolju. Narava je predvidljiva in merljiva, človek pa bistveno bolj nepredvidljiv, konstantno spreminjajoč, poln prikritih in nejasnih namenov. Prostor družbenih eksperimentov, družboslovni laboratorij, če mu lahko tako rečemo, je lahko kvečjemu naša družba sama. Drugega kot to, da si zamislimo nov družbeni ali ekonomski sistem, ga »vržemo« v družbo in testiramo na ljudeh ter čez kakšno desetletje ali dve odčitamo prve rezultate, vmes pa pogosto zagrešimo nepopravljive napake, ne moremo narediti. Šele danes počasi dobivamo orodja za vzpostavitev družbenih laboratorijev v kontekstu umetne inteligence in superračunalnikov, ki bodo kmalu sposobni analizirati abstraktne informacije, predvidevati rezultate in simulirati t. i. kompleksne sisteme, veliko pa je govora tudi o vzpostavitvi neodvisnih držav na plavajočih modulih v mednarodnih vodah oceanov (»seasteading«) ali celo na drugih planetih (Mars), ki bi lahko služili kot laboratoriji za preizkušanje alternativnih družbenih ureditev.
Na tej točki se poraja vprašanje, ali je možno, da lahko tehnologija napreduje veliko hitreje kot družba (tehnološkega napredka, proti splošnemu prepričanju, ne bi smeli enačiti z družbenim napredkom – ta tematika presega okvir tega prispevka) ravno zato, ker je tehnične eksperimente mogoče izvajati v kontroliranem laboratoriju, rezultate dobimo skoraj takoj, na njihovi podlagi pa lahko vstopne informacije in protokole takoj tudi prilagodimo, izboljšamo. Se človek torej razvija bistveno počasneje kot tehnologija, ker družba nima okolja, v katerem bi lahko testirala svoje alternative na produktivnejši, hitrejši in manj reaktiven način, kot je bilo to možno do sedaj?
Pri snovanju bodočih predlogov družbeno-političnih ureditev bi se bilo treba zateči tako h kombiniranju pozitivnih lastnosti različnih režimov (lotokracija pomeni univerzalno pošten izbor kandidatov, polidržava zdravo konkurenco med političnimi režimi, ciberokracija sprejemanje odločitev na bistveno bolj informirani podlagi, družba praznovanja ponuja nov prostor za razvoj družbenih idej), predvsem pa bo treba bodoče ideje snovati večplastno in podrobno odgovoriti ne samo na vprašanje, kakšna naj bi bila idealizirana podoba nove družbeno-politične ureditve, temveč tudi oz. predvsem, kako do tja priti, kako urediti razmerja med državljani in odločevalci, kdo so odločevalci, po kakšnih postopkih odločamo glede družbenih vprašanj, kakšna je družbena hierarhija, kje je v tej ureditvi mesto ekonomije in gospodarstva, idealno pa bi bilo, da bi vsaka nova ideja družbene ureditve predlagala tudi mesto znanosti, šolstvu, zdravstvu, umetnosti ter umestila družbo v odnosu do drugih družbenih ureditev – vsaka celovita, kreativna ideja nove družbeno-politične ureditve bi tako morala vsebovati tudi predlog družbeno-političnega manifesta. Nazadnje pa je izjemno pomembno tudi, da teorija ne sme učinkovati brezhibno zgolj v normativni obliki, temveč da jo je mogoče neposredno uporabiti tudi v praksi. Le tako bomo lahko pridobili zares celovit kreativni načrt za postavitev in preizkus novih družbenih, političnih in ekonomskih ureditev v testnih okoljih, ki nam bodo na voljo, pa najsi bo to pod okriljem novo nastalih mestnih držav na Zemlji, na plavajočih otokih v mednarodnih vodah oceanov, v superračunalnikih ali v kolonijah na Marsu.
Andrej Vozlič je doktor politologije in glasbeni menedžer. Prispevek je bil v daljši in izčrpnejši obliki prvič objavljen leta 2019 v Časopisu za kritiko znanosti (let. XLVII, št. 275).