Nič ni nenavadnega, da tovrstna tematika razdeli državljane. Zavest o antitetičnosti vsake vrednostne opredelitve je stalnica zahodne tradicije od Protagorovih Antologij dalje. Odlika našega časa naj bi bila v tem, da razpolagamo z zmagovitim načinom za soočanje s takimi situacijami: s kulturo dialoga. To načelo je temelj demokracije, v kateri je telo, ki mu gre najvišja raven legitimnosti – parlament –, poimenovano prav po govorjenju. Izhajamo iz univerzalnega komunikacijskega okvirja, zaradi česar naj bi se razhajanja, vselej ko jih prepustimo preizkusu javne razprave, omehčala ali celo izginila.
Debate okoli družinskega zakonika nas opozarjajo, kako naivno je to prepričanje. Razlike se v diskusijah ne mehčajo, temveč zaostrujejo. Vpletene strani komunikacije ne izkoriščajo za prepričevanje, pač pa za diskvalifikacijo nasprotnika. Z vsako diskusijo, soočenjem, razpravo, je razkol večji. Ta izkušnja vnovič potrjuje, da zgolj implementacija formalnega okvirja sama po sebi nikakor ne zagotavlja demokratičnega življenja neke skupnosti. Če bi bilo to možno, bi bila Irak in Afganistan danes demokraciji. Priznati si moramo, da imamo tudi pri nas sled »fundamentalizma« v svoji kulturi. Prvič, pripravljeni smo se fanatično okleniti do skrajnost poenostavljene razlage problematike, ki jo slepo zagovarjamo do konca. Kolega Miha Kosovel je npr. pred kratkim v diskusiji v okviru KTZ opozoril na nedopustno spregledovanje razlike med negativno in pozitivno pravico do otrok, česar se ni dotaknil še nihče. In drugič, vrednot si ne znamo zamisliti brez brezpogojne univerzalistične zahteve, a contrario, brez uničenja vseh drugačnih pogledov. Vsaka diskusija takoj postane mimus boja na življenje in smrt. Ko uspe eni strani, krene nasprotna na uničevalni pohod. Ko uspe tej, se krogotok obrne.
V Filozofiji zgodovine Hegel ta slepi ping pong nasprotnih stališč – očitek leti na francoski »liberalizem« – opiše takole: »Ker je nezadovoljen, da veljajo razumne pravice, svoboda osebja in imetja, da obstaja državna organizacija in v njej življenjski krog državljanov, ki naj sami izvajajo državne zadeve, da imajo razumni vpliv v ljudstvu in da vlada pri tem zaupanje, postavlja liberalizem vsemu temu nasproti princip atomov, posameznih volj – vse naj se dogaja z njihovo izrecno močjo ali izrecno privolitvijo. (…) Volja mnogih vrže ministrstvo in tako nastopi dosedanja opozicija, ta pa ima, kolikor je na vladi, mnoge takoj proti sebi. Tako se gibanje in nemir nadaljujeta.«
Tudi sicer velja Hegel v očeh zagovornikov liberalizma za negativen lik. Posebej so popularna mesta, kjer spregovori o pravici do javnega izražanja. Slednja je zanj v najboljšem primeru prosti tek, saj predstavlja izključno »zadovoljitev onega zbadajočega gona, da poveš in si povedal svoje mnenje,« kot pravi Oris filozofije pravice. Država se vselej sooča z izzivi, glede katerih – vsaj del – državljanov »ne ve, kaj hoče«. Kajti vedeti kar je umno, »je sad globokega spoznanja in uvida, kar ravno ni stvar ljudstva«. Prepoceni bi bilo Hegla pavšalno zavrniti kot antidemokrata, saj na drugi strani ve, da mnenja državljanov ni mogoče preprosto prezreti: »Javno mnenje si zato zasluži, tako da ga spoštujemo, kot da ga zaničujemo«. Svobodna država lahko eksistira le v zavesti državljanov, ki morajo njeno legitimnost na vsakem koraku verificirati in potrjevati. Zato je javno mnenje vendarle nepogrešljivo.
Toda: ostajajo področja, kjer javno mnenje še ni – recimo – dovolj omikano. Zato je potrebno do javnih diskusij zavzeti ambivalentno stališče: potrebno jih je negovati in hkrati brzdati, spodbujati in prekinjati. V nekaterih primerih je diskusija izključno pregrevanje reaktorja, ki lahko ustvari zgolj popolno blokado pri reševanju primera. Šolski je primer izbrisanih. Debate o družinskem zakoniku dokazujejo na vsakem koraku, da osnovni teoremi demokracije – kultura dialoga, iskanje konsenza, zmanjševanje razlik,– ne delujejo avtomatično. Zato ni drugega, kot da na tej točki zaupamo institucijam. To bo najverjetneje Ustavno sodišče. Pomemben korak naprej v demokratični kulturi bi bil, če se v njegovo odločitev – kakršnakoli že bo – ne bi ponovno zaletavali. Vsaj nekaj naslednjih let.