Doba hiperintimizma v literaturi še vedno traja in bralstvo še vedno uživa v najbolj intimnih razkritjih avtorjev, ki jih sicer najraje nikomur ne bi zaupali. Razgaljanje je še vedno na prodajnih lestvicah, a ne tako kot strip, temveč kot seks. Vseeno pa to dvoje gre skupaj bolje kot recimo čips in pivo: seks se dobro poda stripom in stripi se imajo radi s seksom. Razmerje je vzajemno plodno in ustreznih primerov je nebroj, od slavnih ameriških tijuana bibles iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja pa vse do Iztoka Sitarja ali Marka Kocipra (ali Maxa Modica – too soon?) danes … Stripi so tako ali tako neke vrste nepoštena konkurenca vsemu tekstovnemu zgodbopisju, ker jim zmožnost, da namesto besed nizajo podobe, odpira dodatne možnosti komunikacije. So neke vrste lifehack za tiste, ki radi (veliko in hitro) berejo, ker nobeno prozno delo ne more biti tako likovno oz. grafično nazorno, kot je lahko ravno strip. Lahko bi celo trdili, da so stripi za tekstovno literaturo (oz. diskurzivno v primerjavi s figurativno) pogosto tisto, kar so porniči za filme Pedra Almodovarja ali Tinta Brassa. Užitek v stripih je ekspliciten, razkrit, razgaljen in neposredno dosegljiv, oko bralca stripov pa neovirano uživa v nestrukturiranem ugodju, ki ga ponuja pogled na lepo. V tem smislu so stripi radi nesramno neposredni in zato precej pornografski.
Fuč fuk zagotovo ni takšen strip. Daleč od tega, da bi prodajal spolno draženje s pomočjo artsy akvarelov v stilu Serpierija ali Manare, in ne gre mu za ceneno kontroverzo ali klišejsko »razbijanje tabujev«, kot avtorji danes radi upravičujejo svoje kink-works. Bralec ali bralka lahko mirno pozabi, da bo v stripu uživala s pomočjo škatle robčkov in udobnega kotička na kavču/postelji. Ravno nasprotno: v resnici je Fuč fuk, vsaj glede na naslov, precej benigno branje. A pojdimo raje po vrsti.
Fuč fuk je zbirka kratkih dvostranskih stripov, pogosto s samo dvema prizoroma in včasih humornim, vselej pa preprosto pomenljivim punchlinom. Avtorici nas tu in tam vržeta naravnost v »akcijo«, a še precej bolj pogosto gre za risane dialoge, ki tematizirajo falirane spolne odnose, torej fuk, ki je (postal) fuč. Avtorici sta stripe začeli ustvarjati najprej po lastnih izkušnjah, nato pa še po spolnih anekdotah svojih prijateljev, znancev in drugih ljudi. Material je torej nastal »po resničnih dogodkih« (ki znajo biti še bolj čudaški od fikcije), humanistično podkovane bo zato vsaj malo spominjal na dnevnik nesrečnega antropologa, ki je obtičal pri plemenu spolno nepotešenih.
Slogovno je strip über-francoski, slog risbe je preprost, poenostavljen in očiščen vseh podrobnosti, ki ne prispevajo k štosu (barve so itak za slabiče in ljudi brez domišljije). Ligne-claire je očitno še vedno in, laviranje pa out. Ne da bi bilo kaj narobe s takšno risbo, le tvegano početje je, ker potem breme (ustvarjanja in ohranjanja) kredibilnosti pade na dialoge, s temi pa ima prenekateri risar težave. Rednih likov, razen samih avtoric, tukaj ni, ampak to ju prav nič ne moti, da ne bi vsakega epizodaša in enkratpojavnico narisali povsem enkratno in drugače kot ostale like. To jim štejem v plus ne samo zaradi cele plejade likov, ki se zvrstijo v knjigi, temveč prav zaradi preprostosti sloga, ki otežuje likovno diverzifikacijo likov. Ker se avtorici nista nič trudili z laviranjem in detajli, sklepam, da sta hoteli, da za protagonista obvelja zgolj in le fuk.
In fuk res dominira celotni izdaji. S strani seva tudi takrat, ko liki niso pri onegavljenju, temveč ko kofetkajo. Seks je vseprisoten od naslovke do nazadke: tudi ko nihče ne seksa in tudi ko nihče ne govori o seksu, sigurno vsaj misli nanj … in to je eden od bolj opaznih dosežkov avtoric. Te so seks raz-čarale, detronizirale in prizemljile. V njihovem svetu (sklepam, da to pomeni francosko buržoazijo različnih formatov plus naprednjakarske art-kulturniške kroge) je fuk pač beseda iz treh črk, tako kot srp ali krt. Snet je s prestola in položen na polico k ostalemu orodju; avtorici ga obravnavata strastno, a do neke mere rutinsko: vsi ga hočemo, vsi si ga želimo, dejmo ga početi, da nam bo fino – in to je to. Nobenih panegirikov o stapljanju dveh duš in utapljanju v Enem, prav tako nihče v knjigi ne slavi tantričnih dimenzij onegavljenja, vsi seksajo ateleološko, brez nekega višjega cilja, ker lahko in ker se jim je pač dvignil.
Seks se tako rad zvede na golo biološko potrebo, ki se ne razlikuje od prehranjevalne ali izločevalne. No, saj se tudi o hrani (lahko) piše z veliko strasti (čeprav je za kuharske knjige ponavadi značilen nek precej banalen in prozaičen ton), to je že res, ampak ne vem, če bi na enak način, kot uživam v pogledu na seks, užival tudi v prizorih ljudi, ki sedijo in jejo. Sem pa bil do branja te knjige vseeno prepričan, da zadeva, ki bi ji lahko rekli »slab seks«, enostavno ne obstaja: seks pač je – ali pa ga ni. Seks bi moral biti vrednota sam po sebi, sem si mislil, in zdaj me ti dve Francozinji s celo knjigo primerov prepričujeta, da se da tudi fuk prav fino zajebati. Okej, ampak na sploščitev seksa na občasno rekreativno dejavnost za partnerje ali popolne neznance ne morem pristati, ker bi si potem moral priznati, da sem tudi sam sebi lahko čisto dovolj in da ne potrebujem nekega drugega mesa, da bi moje meso lahko trzalo v sladostrastju. Saj želodec si lahko napolnim tudi v obratu hitre prehrane, ampak … je to vse, kar si želim od hrane? Je prehranjevanje samo prijetna dejavnost med enim in drugim obdobjem lakote? In ali je potem tudi seks zgolj nekakšno orodje, ki daje red in strukturo naši pohoti, ki poželjivost spreminja v potešenost?
Ob vsem tem »ploščenju« postane seks nekaj, kar se piše z malo začetnico, nekaj površnega in plitvega ter enodimenzionalnega. Morda pa je tako tudi prav, ljudje smo itak že siti obljub, v katere vse višave nas bo izstrelilo uspešno in bogato spolno življenje. V hiperseksualiziranem obnebju sodobnih množičnih medijev je impotenca znamenje inkompetence, torej osebne pomanjkljivosti, medtem ko je v Fuč fuku pač nekaj, kar »se lahko zgodi«. A tam, kjer je seks banalen, naključen in nepomemben, tudi ne more imeti neke večje transformativne vloge (kot mu jo pripisujejo sodobni pravičnjakarski krogi), temveč tiči v domeni zasebnega, torej družbeno nepomembnega, efektivno in ne brez ironije je skopljen ter steriliziran.
To je neprivlačen sklep, ki pa malo pridobi na teži vsakič, ko med branjem opazimo, da se ves ta prikazani (in namignjeni) seks v knjigi varno nahaja znotraj tako liberalnega kot tudi konservativnega pojmovanja politično korektnega seksa (sic!). V knjigi ni nikakršnih »deviantnih« oz. »manj konvencionalnih« oblik spolnosti, nikakršnih »dveh deklet z enim lončkom«, koketnih lolit ali slinastih voajerjev, da homoseksualnosti ali kakšnih drugih seksualnosti niti ne omenjam. Avtorici nam kažeta svoje videnje fuka, to pa je tisto »prednastavljeno« vanilla naziranje »čiste in neomadeževane« heteroseksualne spolnosti, za katero je celo intrakoitalni talking dirty lahko tisto nekaj preveč in razlog, da fuk postane fuč. A nič hudega: v času, ko je »spodobna« heteroseksualnost (vsaj v določenih krogih) marginalizirana, prezirana in malodane zastrupljena, je Fuč fuk opomnik, da takšna ni nič bolj problematična kot kakršna koli druga spolnost. Ima svoje vzpone in padce – in to je knjiga o teh padcih. Dvomim sicer, da si takšno knjigo zaslužimo (že zaradi naših habitusov: avtorici sta srednjerazredni urbani Francozinji, povprečen bralec stripov pa je pri nas 40-letni Štajerec), ni pa nobenega dvoma, da jo potrebujemo tako, kot potrebujemo par iskrenih nasmehov, nekaj okusnih obrokov, pa še kakšen orgazem navrh na dan – vsak dan.