Kadar razmišljam, kaj je pomenila Nova Gorica za širšo skupnost in kaj zame, kako me je oblikovala in kaj mi je trajno zapustila, mi vselej prideta na misel dva izraza – ameriški »melting pot«, talilni lonec, in urbanost-v-nastajanju – oba seveda socialistične, načrtovane sorte ter kot demokratično, egalitarno sosedstvo in sodelovanje pripadnikov različnih slojev; razredov – vsaj uradno – ni bilo.
Urbanost-v-nastajanju je bila najprej pomembna kot obilica bolj slabo zavarovanih gradbišč, ki so bila idealna in nevarna prizorišča celodnevnih, svobodnih mladostnih avantur, daleč od kakršnegakoli starševskega ali oblastnega »totalitarizma«, in praznih prostorov, kjer so poleg žog leteli tudi kamni iz frač – tako v naše glave kot na ptiče po starih topolih. Neko poletje v poznih petdesetih pa se je med »staroselci« iz avstrijskih blokov okrog železniške postaje in »prišleki« iz novega dela mesta razvila cela »soška fronta« s strelskimi jarki, organiziranimi enotami ipd., znana kot rabutanje češenj in drugega sadja na kmetijah sredi »mesta«.
V kulturni identiteti mesta pa so v prvih desetletjih poleg »domačinov« sodelovali ljudje iz cele Slovenije; to sem zaznaval tako v najbolj neposrednem okolju – v ruskem bloku št. 11, kjer sem stanoval – kot nato v šoli, posebej v gimnaziji, kjer je bilo v govorici profesorjev slišati različna slovenska narečja. Ta razlika med govorico doma in ono v šoli je vplivala, da se severne primorščine nisem navzel v taki meri, da bi me kasneje ovirala pri delu na radiu (celo sproščeni Radio Študent je kar strogo pazil na izgovorjavo) in nato na televiziji. Najbrž pa me je ta intranacionalna multikulturnost tudi nekoliko cepila proti dobremu staremu slovenskemu medpokrajinskemu šovinizmu: bolj kot na »primorskost« sem bil ponosen, da prihajam iz »newtowna«, iz nič kaj ustvarjenega sodobnega vzorčnega mesta, ki se je pospešeno in uspešno razvijalo v skladu s socialističnim vzorcem in vrednotami.
Del te identitete je bila tudi obmejnost, konkretno maloobmejna prepustnica, ki mi je omogočala, da sem lahko še bolj prosto kot lastniki potnih listov prestopal mejo. In tu nastopi druga osrednja razsežnost »kulturne dediščine, zgodovine in spomina« na Novo Gorico, kot jo razumem v njenih prvih desetletjih in v prejšnji državi, in sicer status mesta ob meji, kar je imelo za posledico, da sem že v osnovni šoli okusil razliko med bogatim kapitalizmom in manj bogatim socializmom, ko sem moral navsezgodaj zjutraj z mamo najprej v dolgo vrsto k mesarju, nato pa čez mejo (z mano na prepustnici je mama lahko čez mejo nesla več), kjer se je nadaljevalo mučno stanje na nekakšnem tržnem mestu, pred mimohodom lepo oblečenih gospa ali dekel …
Kasneje mi je prepustnica omogočala, da sem v tuj, »pravljični« potrošniški svet lahko šel bolj enakopravno, s svojim denarjem, peš ali s kolesom do konca Erjavčeve in čez mejo, ki je bila že na prvi pogled daleč od kakršnekoli železne zavese. Spomnim se samo navadne kovinske ograje (čeprav so mi povedali, da je bila ta v »hladnovojnih« desetletjih na vrhu »okrašena« z bodečo žico).
Tako se mi je zdelo popolnoma absurdno in že kar sprevrženo, ko so po osamosvojitvi Slovenije in nato še ob vstopu v EU razni italijanski vladajoči gospodje zanosno vpili, kako da je končno vendarle padla »železna zavesa«! In njihovi slovenski kompanjoni niso nič ugovarjali, četudi je šlo za grdo potvorbo in tlačenje Slovenije v »socialistični lager«, v katerem že davno ni bila. To pristajanje naših velmož na prevlado idej »zmagovitega zahoda« o nas je bil eden prvih zloslutnih znakov – skupaj z državomorno in narodomorno privatizacijo, da se »sovražnemu prevzemu« Slovenije po prehodu v kapitalizem in še posebej po vstopu v EU ne bodo prav močno upirali, če sploh.
Mimogrede: avtorstvo ideje o nevarnosti »sovražnega prevzema« Slovenije s strani »Evrope« pripada Petru Kraljiču, slovenskemu bankirju v Nemčiji, ki jo je izgovoril na TV-okrogli mizi pred referendumom o vstopu v EU. Njegovo svarilo, kot vemo, ni zaleglo – bil je edini. Ne morem soditi, ker me v Novi Gorici takrat že dolgo ni bilo, a ne bi se čudil, če bi tudi takšna drža nacionalnih in lokalnih veljakov pripomogla k določenemu usihanju tistega pionirskega, optimističnega, samozavestnega duha, ki sem mu bil priča. Resda se je veliki Novogoričan, kozmopolitski novinar in globetrotter Ervin Hladnik Milharčič rad posmehoval temi in sivini, ki te je zajela ob večernem prestopu iz osvetljene stare Gorice takoj za Rafutom ali katerim drugim mejnim prehodom, sam pa vendarle menim, da je bila tista kulturna in družbena razlika med starim, formiranim mestom in nastajajočim, spreminjajočim se prostorom nastajanja mesta z gradbišči, travniki, praznimi površinami kot potencialnimi delovišči in prostori igre ter domišljije kljub tedanji nerazvitosti pomemben del one izvorne identitete in spodbudne atmosfere, duha Nove Gorice. Za razliko od globoko provincialne stare Gorice je bilo nova mesto bodočnosti, rasti in razvoja in tudi na konici nekega socialno-političnega projekta, ki je bil nekaj časa dokaj uspešen in celo globalno relevanten, vselej pa neodvisen in samostojen – za razliko od sosednje »Natove letalonosilke«. Razlogi, da se kljub temu nisem vrnil, so drugje.
Del drugačnosti čezmejne »kulturno-potrošniške« izmenjave Novogoričanov v primerjavi z ostalo Slovenijo je bil tudi v tem, da je slednja obljubljeno deželo kavbojk in vsega drugega konzumirala v Trstu – sam sem na Ponte Rosso prvič stopil šele v 90. letih –, v ulici Rastello pa je bila večina trgovin slovenskih.
Če pa se vrnem k talilnemu loncu in urbanosti-v-nastajanju, ne morem mimo urbane forme, ki so se ji mnogi bodoči »liberalci« že tedaj posmehovali in jo prezirali kot ostanek kratkega flirta s »totalitarnim« sovjetskim urbanizmom, vsekakor pa kot urbanistični izraz duha zastarelega socialističnega kolektivizma: stanovanjski bloki, katerih najbolj »zloglasni« so bili »ruski«. Vendar po moje tam biva velik del zgodnje novogoriške identitete – Grčna enodružinskih hiš kot simbol prodora socmeščanskega individualizma in premožnosti se je razmahnila kasneje. Dejstvo pa je, da se mnogi eminentni in izobraženi prebivalci »ruskih blokov« niso odločili za gradnjo hiše – tudi v času »titoističnega potrošništva« sedemdesetih let, ko so bili stanovanjski krediti zelo ugodni kot del »zgodovinskega kompromisa« med ljudstvom in oblastjo. In tako so se v istem bloku in stopnišču »znašli« zdravniki, pravniki, državni uslužbenci, delavci in seveda njihovi otroci, ki smo se brez predsodkov družili in igrali.
Ta egalitarizem in »kolektivizem« pa ni oviral razvoja in ustvarjalnosti posameznika – morda prej obratno. Tako so iz populacije enega samega bloka izšli akademski slikar in prejemnik Prešernove nagrade Kostja Gatnik, igralec in vrhunski kantavtor Iztok Mlakar, pa vrhunski kirurg dr. Janez Bajc. In če sam ne bi bil zgornji sosed Gatnika, pionirja sodobnega slovenskega stripa, se verjetno kasneje ne bi ukvarjal s teorijo stripa in ne bi v okviru ŠKUC-a oskrbel izdajo njegovih zbranih stripov »Magna Purga«. Da ne pozabim: Kostjev oče je bil Tigrovec, kar sem žal izvedel dolgo po njegovi smrti.
Zgodnje zanimanje za popularno kulturo je zagotovo vplivalo, da sem krenil na še bolj »kriva«, alternativna glasbena pota. Odprtost zanja je po mojem ključen del identitete »socialistično-samoupravne« Nove Gorice, seveda skupaj z relativno visokim standardom in odsotnostjo nezaposlenosti, prekerstva, kriminala in problema z drogami, četudi se je vsaj slednji začel že v prejšnjem režimu.
Kasnejša, postosamosvojitvena zgodba Nove Gorice, njena »devolucija« iz mesta razvite industrije v slovenski Las Vegas je seveda drugačna – čeprav o tem ne morem relevantno soditi –, se mi pa zdi pomembna, morda tudi simbolična žalostna anekdota, povezana z redko, a kljub temu dvomljivo »svetlo točko« omenjene devolucije po nastanku igralnice Perla. Njen finančnik je bil namreč moj cimer iz prvih let študija – Darko Makuc, po rodu iz okolice Gorice. Postal je in ostal edina prava žrtev afere Perla/Kovačič. Glavnega krivca Danila Kovačiča je predsednik Drnovšek pomilostil, Darko pa je svojo poštenost dokazoval na najbolj tragičen način.Ne morem trditi, da je ta epizoda značilna za postosamosvojitveno ali današnje mesto. Vsekakor upam, da ni, in da mu – posebej po ustanovitvi univerze – že sveti luč na koncu tunela pod Kostanjevico. Lahko noč in srečno.