Sedemdeset let od nastanka Nove Gorice je seveda čas, ko je mogoče oceniti prehojeno pot in pogledati v prihodnost. Mene, ki sem dolga leta deloval v kulturi in pri oblikovanju kulturnega razvoja mesta, predvsem zanima, kaj se je v teh letih dogajalo na kulturnem področju. Zame je namreč bila kultura tista, ki je zasipala jarke med ljudmi, ki so jih povzročile vojne vihre. Obenem pa kultura odpira vrata za soočenja in sodelovanja med ljudmi različnih narodov in pogledov.
Razvoj mesta Nova Gorica je zato iz več pogledov svojevrsten, saj je mesto nastajalo na praznem prostoru v času, ko je po 2. svetovni vojni dotedanje regijsko središče Gorica prišlo pod Italijo, goriška regija pa v Jugoslavijo. Nova Gorica je zato nastajala najprej kot novo upravno središče Goriške, kot spalno in industrijsko mesto. Priseljenci v nastajajoče mesto, prebivalci Solkana, Šempetra in Mirna so se zaposlovali v nastajajočih tovarnah Meblo, Vozila, Gostol, Iskra, Apnenec, SGP Nova Gorica itd. Mesto Nova Gorica je tako kar dobro desetletje živelo kot spalno naselje. Življenje prebivalcev ob meji pa je jezila tudi sprva neprodušno zaprta meja, ki je ločevala številne sorodnike živeče v dveh državah. S podpisom Videmskega sporazuma leta 1955 in kasneje Osimskih sporazumov so nastale razpoke v meji, ki so z leti omogočale vse več stikov med prebivalci obeh mest.
Prvi stiki med občinama Nova Gorica in Gorica na upravni ravni so po ustnih navedbah nastali na pobudo župana Celovca g. Gugenberga, ki je leta 1964 organiziral sestanek med županom Gorice, g. De Martinom in predsednikom skupščine občine Nova Gorica, g. Jožkom Štrukljem. Od takrat naprej so zaživeli stiki med občinama tako na upravnem kot na ostalih področjih družbenega življenja. V naslednjih petindvajsetih letih so med mestoma in med prebivalci obeh mest zaživele najrazličnejše oblike sodelovanja tako na področju gospodarstva, kot pri urejanju prostorske in komunalne problematike. Še posebej živahno je bilo sodelovanje na športnem, šolskem, zdravstvenem in kulturnem področju. Tovrstno sodelovanje so spodbujali vsi izvoljeni predsedniki Občinske skupščine Nova Gorica. Tudi po njihovi zaslugi je bila meja med Italijo in Jugoslavijo ocenjena kot najbolj odprta meja med vzhodom in zahodom.
Na področju kulture naj omenim vsakoletno srečanje pevskih zborov v okviru »Primorska poje«, srečanja pihalnih orkestrov, izmenjave razstav, koncertov in kot posebnost sodelovanje likovnikov v skupini »2XGO«. Obenem so začele sodelovati tudi nastajajoče kulturne ustanove v Novi Gorici: Goriški muzej, Pokrajinski arhiv, Goriška knjižnica Franceta Bevka in Zavod za varstvo kulturne dediščine z ustreznimi ustanovami v Gorici.
Med kulturnimi prireditvami, ki so v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja presegle okvire sodelovanja in nakazale možnosti skupnega kulturnega sodelovanja obeh Goric, je bil Festival »Srečanja malih odrov«, ki se je v drugi polovici osemdesetih let razvil v mednarodni festival držav »Alpe-Jadran« pod pokroviteljstvom obeh občin. Festival »Srečanja malih odrov« je leta 1968 ob profesionalizaciji Primorskega dramskega gledališča ustanovil takratni direktor gledališča Jože Babič z namenom, da bi obiskovalce novogoriškega gledališča seznanjal z novostmi pri gledališkem ustvarjanju in tako omogočal tudi domačemu gledališču izvajati zahtevnejše gledališke projekte. Festival »Goriška srečanja malih odrov« je pomenil velik družabni in kulturni dogodek za prebivalce Nove Gorice in širše Goriške. Z uvrstitvijo v program kasneje tudi najboljših predstav jugoslovanskih gledališč in nekaterih alternativnih skupin iz evropskega gledališkega prostora pa je festival postal pomemben kulturni dogodek širšega mednarodnega prostora. Za prebivalce Nove Gorice je omenjeni festival pomenil prelomno obdobje, ker je pomagal ustvarjati odmevno in širšemu občinstvu dostopno kulturno življenje. Mesto Nova Gorica je z njim začelo dobivati podobo mesta z dušo. Odmevnost festivala je seveda vodila tudi v njegovo širitev tako k rojakom v Gorico z izvedbami v kulturnem domu, kot kasneje v goriško gledališče »Verdi« z vključitvijo italijanske gledališke skupine. Do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja je festival postal skupni projekt obeh Goric. Čeprav je v začetku devetdesetih let zamrl zaradi prostorskih, kadrovskih in finančnih zadreg, je festival pokazal, da je mogoče na kulturnem področju sodelovati in da je v tem sodelovanju priložnost sožitja prebivalcev ob meji. Kmalu zatem je to dejstvo utrjeval še danes odmevni festival »Video monitor«, delujoč v Gorici, in na poseben način tudi delujoča dvojezična revija »Isonzo-Soča.«
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so za Novo Gorico pomenila velik razvoj na področju kulture in s tem tudi mesta samega. S profesionalizacijo gledališča je zaživelo gledališko življenje prebivalcev, od najmlajših preko srednješolcev do starejših. Izrazito se je razvijala glasbena kultura z vse bolj odzivnim delovanjem Kulturnega doma Nova Gorica pod vodstvom Alenke Saksida. Goriški muzej je po obnovi gradu Kromberk postal pomemben raziskovalec naše dediščine pod vodstvom Branka Marušiča in kasneje Nelide Nemec. Z uvedbo samoupravnih kulturnih skupnosti smo v Novi Gorici načrtovali izgradnjo Kulturnega doma, Pokrajinskega arhiva, novo gledališko stavbo in novo knjižnico. Do konca prejšnjega tisočletja je tako Nova Gorica dobila nov kulturni dom za filmske in glasbene prireditve, Pokrajinski arhiv, novo gledališko hišo in novo knjižnico. S tem in s programi lastne kulturne ustvarjalnosti ter ponudbe je Nova Gorica postala mesto v pravem pomenu besede in obenem nadvse pomemben kulturni center mlade države Slovenije ter obmejnega prostora.
Ko sem bil leta 1990 izvoljen za predsednika skupščine občine Nova Gorica, mi je pri pregledovanju oblik sodelovanja med Novo Gorico in Gorico postalo jasno, da dosedanja sodelovanja na različnih področjih, razen izjem, niso prerasla v višje oblike sodelovanja. Razlogi za enostavne oblike sodelovanja med mestoma so bili različni. Vsekakor je bil najpomembnejši tisti, ki ga vidimo v dejstvu, da je Nova Gorica nastala kot nadomestek za izgubljeno regijsko središče Gorico. V tem pogledu smo vse od začetkov izgradnje Novo Gorico razvijali z enakimi funkcijami in institucijami, ki smo jih izgubili hkrati z Gorico. Zato se je Nova Gorica doslej razvijala kot mesto dvojček in konkurent Gorici. Tovrsten razvoj je bil seveda logičen, saj sta obe mesti živeli v različnih družbenih sistemih in različnih državah, ki so prinašali zaradi preteklosti tudi grenke izkušnje in medsebojne zamere.
Zaradi podiranja pregrad med vzhodom in zahodom, zaradi sprememb v Sloveniji, ki so nastale z osamosvajanjem, sem ocenil, da je čas za postavitev koncepta, v katerem bi se obe Gorici razvijali kot eno mesto. Kajti dejstvo je, da sta tako Nova Gorica kot Gorica v svojih državah tako geografsko kot po pomenu zadnjih trideset let potisnjeni na obrobje. Samo skupen nastop in razvoj jima lahko da nov zagon. Skupni nastop in razvoj pa bi dobil zagotovo podporo v EU, ki posebej razvija tovrstna sodelovanja in multikulturnost. V tem pogledu sem takrat predlagal:
- skupno urbanistično načrtovanje Nove Gorice in Gorice,
- ustanovitev brezcarinske cone,
- skupno TV postajo,
- uvedbo spoznavanja kulture svojih sosedov v osnovnih in srednjih šolah,
- skupni mednarodni projekt s področja zdravstvene preventive »CINDI«
- uvedbo podnapisov v obeh jezikih v razstavnih prostorih muzejev in galerij v obeh mestih,
- enotno turistično ponudbo,
- uvedbo demilitarizirane cone,
- skupno zasedanje dveh mestnih svetov pri odločanju o skupnih zadevah.
Predlogov je bilo še veliko več, nekateri so se uresničili, nekateri pa še čakajo na lepšo prihodnost.
Geografski položaj Gorice (Italija) in Nove Gorice (Slovenija) ima tudi v evropskem prostoru poseben položaj, kajti na skupnem urbanem mestnem prostoru (Miren, Nova Gorica, Šempeter, Vrtojba in Nova Gorica) živijo že stoletja skupaj prebivalci treh narodnosti: Furlani, Italijani in Slovenci. Prebivalci tega prostora se ne srečujemo čez mejo, ampak na skupnih ulicah, dihamo isti zrak, pijemo vodo iz skupnih virov in jemo kruh iz istih žitnih polj. Prav to dejstvo je omogočilo, da smo v tem prostoru prebivalci zadnjih petdeset let tkali vse bolj živahne medsebojne stike.
Padec meje in poudarjanje večkulturnosti ponujata možnosti za boljše sožitje prebivalcev v tem prostoru. Da bi od sobivanja prišli do sožitja, je potrebno storiti nekaj več kot doslej.
Na novem skupnem trgu, nastalem po padcu meje, imamo stavbo kolodvora, ki zgodovinsko in geografsko povezuje Gorico in Novo Gorico ter stavbo »remize« in z ustreznimi novogradnjami omogoča nastanek novega središča obeh mest. Nove možnosti za kultiviranje prostorov in kvalitetne programe nudijo tudi opuščeni prostori, hale, bolnišnica idr. na stičnih točkah obeh mest. Ovrednotiti je potrebno železniško progo (in prostor vzdolž nje), ki povezuje oba goriška kolodvora.
Reintegracije opuščenih hal ne vidimo v novih igralnicah, saj je prostor že sicer preveč zasičen z njimi, pa tudi ne v novih trgovskih centrih, temveč predvsem v vnašanju programov kulturne industrije in kulturnih vsebin v izpraznjen prostor med mestoma.
Bevkov trg je potrebno kultivirati in ga usposobiti za prireditve na prostem.
Amfiteatru ob gradu Kromberk, v katerega je bilo vloženih veliko sredstev, je potrebno zagotoviti ustrezne programe za družabno in kulturno življenje prebivalcev Goriške.
Razmisliti velja o nadaljnji rasti aleje pomembnih osebnosti na Erjavčevi ulici in umeščanju sodobnih skulptur v mestni prostor.
Ne glede na družbeni položaj družbenih dejavnosti vidimo, da razvoja in hotenj na tem področju ni mogoče ustaviti. Vidijo se nove pobude, nastajajo nove oblike dejavnosti, opazen je razvoj sodobnega plesa tako pri nas kot v Italiji. Tako je letos festival sodobnega plesa bil organiziran na obeh straneh meje, v Gorici in Novi Gorici. V obeh mestih se načrtuje kandidatura za evropsko kulturno prestolnico, kar je velika priložnost za afirmacijo slovansko-romanske kulture na Goriškem s širšim evropskim odmevom in uvedbo stalnega srečevanja najodmevnejših stvaritev romanske in slovanske kulture. To je velika priložnost za obe Gorici. Upam, da jo bomo znali in zmogli uresničiti.