Retorika pomeni veščino javnega govora; toda obenem se je neizogibno drži madež zla: potvorjenosti, zavajanja, manipulacije, vnašanja iracionalnega v javno življenje in odločanje. Za sodobno zavest sicer ni povsem izgubila sijaja, ko gre za elegantno izpeljano zdravico ali brezhibno predstavitev tehnološkega gadgeta; retorika v eminentnem smislu političnega voditeljstva pa je bila nepopravljivo zaznamovana s podobami govorov Hitlerja ali Mussolinija. Danes smo spet soočeni s politično situacijo, ki že vsaj kako leto nosi močan pečat lomljenja, s serijo dogodkov – Brexit, Trump ipd. – ki so (v glavnem negativno) osupnili tudi najbolj trezno-cinične opazovalce; sprožili so nov val diagnoz o – zdaj pa naposled res – absolutnem izginotju vsake sledi razumnosti in razumljivosti procesa političnega odločanja. Ali lahko sklepamo, da je to razburkanje politike povezano z nekakšno vrnitvijo retorike kot (bolj) odločujočega faktorja politike?
Takšna ideja ima očiten problem: v verjetno osrednjem političnem prelomu lanskega leta je svoj mandat zaključil – in bil v nekem smislu, sicer samo posredno, poražen – Barack Obama, nemara najbolj retorično sposoben politični voditelj zadnjega časa. In ne le to: trenutno se morda zdi, da se je sesutje dostojne politike zgodilo leta 2016; toda če razmislimo, vsaj kar se predsednika največje zahodne demokracije tiče, se reči že nekaj časa niso zdele povsem resne – Reagan, Clinton, Bush ml.? Pravzaprav je bil prej Obama tisti, ki je izstopal iz tega zaporedja oziroma izstopal kar nasploh: v spominu moje generacije, ki se je sveta začela zavedati v kar naivno optimističnem zgodovinskem momentu 90ih (in to v državi, katere obstoj je bil neločljivo zvezan s tem optimizmom), ne da bi se zavedala dejanske krhkosti reda, v katerem se je znašla, je bila nato izvolitev prvega temnopoltega predsednika ZDA pravzaprav edini pomemben politčni dogodek, ki je v grobem sledil planu.
In še več kot to: Barack Obama je bil – preprosto ne obstaja ustreznejši pojem – izjemno kul predsednik. »Kul« tu ne pomeni nedoločeno odobravajoče sodbe, temveč nekaj preciznejšega: pozicijo v vrhu hierarhije zapopadanja. Kulskost je težko ulovljiv ideal prave mere, neka kvaliteta avtentičnosti, nezrežiranosti nastopa, določena nepodrejenost – ne da bi obenem zahtevala absolutno novost ali prelomnost.
Kul in zabavna politika?
Očitno je, zakaj je kulskost pri politikih tako redka poteza. Ne gre le za to, da je politikov nastop načeloma vsaj nekoliko planiran in da lahko zato izpade bolj ali manj naučeno, oziroma da le redkim uspe zabrisati to priučenost; politikov nastop je zrežiran v nekem bolj temeljnem smislu, da namreč po sami funkciji naj ne bi izhajal iz njega samega. Govor politika vedno reprezentira in posreduje. Postavljena mu je absurdno nemogoča naloga povzemanja in izrekanja kompleksnosti družbene situacije, obvladovanje katere naj bi bilo njegovo delo. Vse to pomeni, da skorajda brez izjeme čutimo, kako je politik, ki govori, v resnici govorjen – oklepa se občih toposov, ki mu zasilno organizirajo svet, vrzeli polni z ustaljenimi besednimi zvezami in stavčnimi konstrukcijami, z mašilnimi označevalci, ki mu jih priskrbuje njegova politična opcija ipd.
Dejstvo, da politiki tipično projicirajo razmeroma nekul podobo, je torej strukturno pogojeno. Izhaja iz tega, da so politiki vedno obenem obremenjeni z neko vlogo, hkrati pa ta vloga ni predpisana. Politik hkrati ne sme in mora biti on sam. Tako se giblje med dvema nasprotnima nevarnostma: bodisi je očitno, kako mu je uradna maska tuja in nelagodna, bodisi – in pri profesionalnih politikih je to verjetno pogosteje – se zdi z njo že kar neprijetno spojen, do te mere, da si je težko predstavljati normalno osebo zadaj za funkcijo.
Zadeve lahko tu postanejo bolj zapletene: že kar uveljavljena strategija vstopa v politiko je zanikanje te distance z osebnim tonom, igranje na avtentičnost in averzijo do potujitve, ki jo zahteva vstop v polje javnega; takšen politik gradi svojo javno podobo na odsotnosti vsake maske (domnevni odsotnosti – gre pač še za eno masko). To velja za »sem eden izmed vas« politike, kot je kak Nigel Farage, in za poslovneževe-politike, kot so Janković, Berlusconi ali Trump.
Še kompleksnejši pristopi pa izkoriščajo nove tehnologije politične komunikacije, da nadzorovano predstavijo samo distanco med politikom kot zasebno in javno osebo. Putinove »zasebne« hipermačistične podobe tako sicer priznavajo obstoj Putina-zasebnika, ampak hočejo dati vedeti, da je ta Putin-zasebnik karseda enak Putinu-predsedniku, da avra moči izven opravljanja funkcije ne zapusti konkretne osebe. In naposled, menim, da bi določeno dovršitev te refleksivnosti morali videti v medijiski strategiji Boruta Pahorja. Pahor ves čas razkriva svojo domnevno avtentično osebnost v ozadju funkcije, toda na način, da je očitno, da njegov najbolj iskreni in notranji jaz ne sestoji iz ničesar drugega kot ravno iz užitka v igranju predsednika, v izgubljanju v svoji javni podobi.
Če se vrnemo k Obami: nikakor ne trdimo, da se mu ne da ničesar očitati; ne le porazov proti sistemu, temveč tudi kup bistveno prevelikih koncesij zahtevam sistema. Toda vsekakor je znal dobro upravljati s tem razmikom med sabo kot zasebno osebo ter svojo reprezentativno funkcijo. Preizkusni kamen obvladovanja tega razmika je humor (vsa potencialna komičnost politika pravzaprav izvira iz tega nelagodnega sovpadanja občega in konkrentega v enem posamezniku): tako so bili – vsaj nam, zunanjim opazovalcem – eden najbolj spomina vrednih momentov Obamovega mandata nastopi na večerjah korespondentov.
Humorni predsedniški vložki imajo v ZDA morda daljšo tradicijo kot v Evropi (lahko se spomnimo Reaganovih šal o Sovjetski zvezi); toda Obama se je tu razlikoval po tem, da je bolj obladoval situacijo: vedno je bil najprej subjekt šal in njihov predmet le tedaj, ko si je sam to dopustil, tj. smejali smo se njegovim šalam in ne njemu, ko govori šale. Oziroma: njegove šale o samem sebi so bile načeloma boljše od šal drugih avtorjev (zato je na večerjah dopisnikov običajno nadkrilil gostitelja večera.); pogosto je v njih ravno zazvzemal distanco do predsedniške funkcije in omejitve, ki mu jih nalaga – najboljši primer je bil tako kratek predstavitveni film za izmišljen Spielbergov biopic Obame, v katerem je Obama sam igral Daniela Day Lewisa, ki razmišlja o izzivih upodabljanja Obame. To posrečeno upravljanje distance med sabo kot osebo in kot predsednikom (drugače kot v zgoraj omenjenih primerih je to razliko nedvomno vzdrževal), način, kako ju je držal vsaksebi, ne da bi pri tem katerokoli od njiju zanikal, ga je naredil za politika, s katerim bi si človek predstavljal iti na kavo, tudi ob zavesti, da na Bližnjem vzhodu po njegovi odgovornosti tolčejo nadvse neprijetni novi ubijalski stroji. Če torej politiki načeloma vzbujajo vtis, da je treba za vstop v politiko, kot bi se reklo, prodati dušo, je Obama pokazal, da to ni nujno; pri tem pa je tudi razkril, da je ohranitev duše prej posledica neke diskurzivne drže in da prenese tudi težke realpolitične odmike od idealov, ki jih, kot rečeno, ni manjkalo.
Most in naracija
Gotovo, ta vešče dovršena diskurzivna drža in njen učinek nista mogli biti zgolj posledica Obamove notranje nadarjenosti, temveč sta bila bistveno pogojena z njegovim mestom v ameriški zgodovini. V članku »The Obama Speeches« v reviji n+1 Georges Blaustein kot ključen Obamov retoričen manever izpostavi »grajenje mostov«, spravno zgodbo med antagonističnimi silami ameriške zgodovine, ki pa obenem tega antagonizma ne zanika. Paradigmatičnem primer je tu most med mentorsko figuro bojevitega čikaškega pastorja Jeremiaha Wrighta ter Obamovo ljubečo in rasistično (belo) staro materjo: »I can no more disown him than I can my white grandmother«, je dejal med prvo predsedniško kampanjo, ko je moral braniti svojo povezavo z Wrightom. V tem primeru postane jasno, da je bil Obama možen le zato, ker je bil Obama, s svojo specifično biografijo in poreklom, ki je, pozor, idiosinkratično afro-ameriško, ne pa v strogem smislu afroameriško – kar je njegovo izkušnjo temnopoltosti verjetno naredilo za bistveno manj obremenjeno. Toda še vedno je bil prvi temnopolt predsednik ZDA, spričo česar so velike spravne pripovedi, ki bi iz ust kogarkoli drugačnega zvenele kot naivno ali pa cinično leporečje, pri njem učinkovale vsaj približno prepričljivo: on sam je bil – po zrahljanih logičnih pravilih politične retorike – njihov ključen dokaz.
Kot posrečeno zaključi Blaustein, bi torej Obamov retorični in nasploh predsedniški slog najprecizneje opredelili z oznako »vrhovni pripovedovalec«. Torej, kot smo že videli na odločilnem terenu humorja, se je ves čas umeščal na vrhovno pozicijo izrekanja, pozicijo, ki zaobseže in anticipira vse ostale, če ne drugače tako, da je v odnosu do same sebe, torej, se zaveda in implicitno sporoča zavedanje teh omejitev.
Sedaj pa hočemo seveda spraviti v igro dejstvo, da je Obamo nasledil Trump. Gotovo mora vsaka velika zgodba, ki bi jo hoteli razbrati v tem premiku, upoštevati, da se Trump in Obama nista spopadla neposredno, da ni nihče izbral Trumpa namesto Obame in da je slednji zapustil Belo hišo ob zgodovinsko visoki javni podpori. Toda še vedno je očitno vsaj to, da se Obamove pripovedi niso prevedle v brezpogojno avtoriteto onkraj njegovega mandata. In zanimivo je, da nemara prav tej Obamovi najmočnejši točki ni le spodletelo pri zagotavljanju demokratske kontinuitete, temveč je tudi bistveno prispevala k porazu.
Drugače kot Obami lahko Trumpu pripišemo retorično sposobnost le v zelo ohlapnem smislu. Četudi po drugi strani nima nobenih blagodejnih političnih ali osebnih atributov razen retoričnih, pa to ni retorika govorov. Inavguracijski govor »American carnage« je bil sicer dovolj udaren, toda po sporočilu v resnici izjemno konvencionalen oziroma klišejski. Sicer ni bil konvencionalen po (dosedanjih) merilih inavguracijskega govora, se je pa dalo tovrsten nabor konservativnih toposov strupenejše sorte slišati v neštetih malomeščanskih rantih. Na misel pa pridejo tudi blodnje Travisa Bickla (Trump: »…trapped in poverty of inner cities«), ko se v Taksistu vozi po nočnem New Yorku. Ob tej asociaciji postane jasen tudi določen anahronizem sporočila: slikovito urbano razpadanje 70ih je že davna preteklost in pri čiščenju in praznjenju podobe mestnih središč je v vlogi nepremičniskega mogotca bistveno prispeval prav Trump.
Trumpova zgodba torej ni le zgodba obujanja preteklosti, temveč zgodba obujanja preteklosti iz preteklosti. Toda njegova retorika sploh ni retorika zgodbe. Kot prikaže izjemen video esej How Donald Trump Answers a Question, je prava enota za preučevanje Trumpove retorike stavek, pa še to le zato, da se pokaže na njegovo nepomembnost. Ves fokus njegovega govora je na posameznih velikih in udarnih besedah (»Tremendous!«); da jih pripelje v središče pozornosti, pogosto žrtvuje eleganco stavčne strukture. Slišimo pa lahko, da takšne poteze delujejo: mar se niso, vsej odbijajoči smešnosti navkljub (oz. kar zaradi nje), ti manevri že priplazili v splošno podzavest diskurzivnega mišljenja? Sad!
Trumpova retorika je torej retorika lomljenja in udarcev, retorika, ki je tako rekoč zreducirana na ritem. Obamova retorika je retorika artikulacije, torej spajanja in razčlenjevanja obenem, pripoznavanja in spravljanja različnih akterjev in tradicij političnega kolektiva, tudi protislovnih. To pa od občinstva/državljanov zahteva nekaj napornega: ne toliko v neposrednem smislu, da pač zahteva nekaj več intelektualne pozornosti, temveč v bolj temeljnem smislu eksistencialnega napora: prenašanja lastne umeščenosti v ta politični kolektiv. Torej, prenašanje mišljenja kompleksne politično-družbene totalnosti skupaj s preteklostjo neštetih nepravičnosti in totalnih antagonizmov (ki so daleč od tega, da bi bili odpravljeni); in vsem tem nasprotujočim si silam je v zgodbi, ki jo je ponujal Obama, treba pripisati vsaj minimum resnice in upravičenosti. Predvsem pa je Obama, kot rečeno, zasedal edinstveno mesto, od koder se je to zgodbo dalo povedati, in torej tudi edino mesto, kjer je ta zgodba zares obstajala. Poltičen učinek tega je lahko dvoumen: od posameznika se tu pravzaprav zahteva, da svojo fragmentirano, najverjetneje na nek način nepravično izkušnjo življenja rešuje s tem, da jo vpiše v lepo zgodbo naporne sprave nekoga drugega. Ta resnica o posamezniku, ki se dogaja nekje drugje, učinkuje vse prej kot mobilizacijsko, zares, ni presenetljivo, da lahko postane tudi predmet neke grde sorte sovraštva.
Konec partitokracije (in ali smo ga res hoteli)
Podoben retoričen premik lahko seveda najdemo tudi v drugih državah, kjer pa imajo sile centra in reda običajno šibkejše in medlejše zastopnike od Obame. Med mnogimi možnimi diagnozami političnih premikov zadnjih let je zanesljivo vsaj to, da se je v globoki krizi znašel režim vladavine strank.
Osredotočimo se lahko na tri države, v katerih se je vzpostavljala moderna zahodna demokracija: ZDA, Združeno kraljestvo in Francijo. Vse tri države imajo neko formo večinskega sistema odločanja (Združeno kraljestvo in ZDA neposredno, Francija zaradi pomena predsedniške funkcije) in zato (poleg tradicije) tudi verjetno najtrdneje usidran dvostrankarski režim, v katerem si oblast izmenjujeta največja desna in leva stranka. V obdobju zadnjega leta ali leta in pol pa je te dominantne stranke v vseh treh državah doletel močan pretres, totalen polom notranje strankarske politike v soočenju z javnostjo. Pri britanskih Torijcih Cameronovo ponesrečeno hazardiranje z referendumom, pri Laburistih (dvakratna) zmaga Jeremyja Corbyna na volitvah za predsednika stranke, pri ameriških Republikancih nominacija Trumpa, pri Demokratih fenomen Bernieja Sandersa in poraz Clintonove, pri francoskih Socialistih (očitno uspešna) defekcija Macrona ter nominacija obrobnega Hamona na internih volitvah ter pri francoski desni sredini (ki je tudi sicer nemara od naštetih strank najmanj stabilna in na voditelja osredinjena) škandali in neuspeh Fillona na volitvah.
Preambiciozno bi bilo določiti, v katero smer tu teče vzročnost; toda spremembe v osnovnih formah politične organizacije so nedvomno vsaj korelirane s formami politične komunikacije. Zaton strank je manj presenetljiv (četudi to še vedno ne razloži, zakaj do njega prihaja prav zdaj), če pomislimo na vse dolgo zaničevane komunikacijske figure, ki so neposredna posledica bolj ali manj posrečenega zaodrnega, javnosti bolj ali manj skritega formiranja enoglasnosti stališč in politične volje: dejstvo, da se mora izrečeno formirati v notranjih razpravah in usklajevanjih, je verjetno tisto, kar proizvede učinek konvencionalnosti, neavtentičnosti in potvorjenosti politikovega javnega govora. Izide torej iz tega, da v javnost prodira interni diskurz neke skupine. Omenimo seveda, da strankarski režim proizvaja tudi bolj podtalne in patološke oblike komuniciranja – nemara že simptom razpada –, kakršne denimo tvorijo temo serije The Thick of It,katere stalna in gonilna problematika je ravno informacijska ekonomija »puščanj« (leaks) med mediji in strankami; ta zaprt proces strankarskega formiranja enoglasnosti nikoli ni povsem čist in obstaja kup situacij, ko hoče stranka ali njen del sporočiti nekaj več ali nekaj drugega, kot si lahko privošči izreči.
Ne vemo torej povsem, kaj je bilo prej, disfunkcija organiziranja ali disfunkcija komunikacije. Vsekakor pa je očitno, da diskurzi in figure, ki so prepuščeni v javnost preko notranjih mehanizmov strankarskega odločanja, eden za drugim doživljajo odločne zavrnitve. Nagrajeni so, nasprotno, bolj ali manj odpadniški politični akterji, ki so znali z opazno gorečnejšim pristopom nasloviti ljudstvo. Uspeh nestrankarskih ali zunajstrankarskih kandidatov tako ni nujno toliko rezultat dojete moralne neomadeževanosti s sistemom, temveč nečesa osnovnejšega, namreč relativne prostosti in enotnosti govora, ki jo omogoča odmikanje od pravil strankarskega diskurza.
Funkcija strank je mediacija in reprezentacija kompleksnosti družb. Ta funkcija se je najkasneje v zadnjih (sedaj že) štirih desetletjih vztrajno razkrajala. Vzporedno s tem se je razkrajala tudi – menim, da je treba poseči po tako velikopoteznih formulah – potrpežljivost do resnice. Daleč od tega, da bi slednjo, kot je bilo nedavno razglašeno, kar pustili za sabo. Disfunkcije politične reprezentacije prej porodijo nestrpnost do posredovanja oziroma – kar je isto – nestrpnost do sistema; ne do tega konkretnega sistema, temveč sistemskosti kot take (ki pomeni ravno to, da posameznik znotraj politično-družbenega življenja nikoli ne bo naletel neposredno na resnico z velikim R). Zmagujejo torej kandidati, ki jim uspe približno prepričljivo navleči nase podobo antisistemskosti, ki domnevno niso ujetniki sistema, temveč posedujejo njegovo resnico. Takšna pretenzija je seveda absurdna, pri Trumpu bo skoraj gotovo – pa naj se to zdi boljše ali slabše – vodila v najbolj reakcionaren konformizem. Politiki se novih pravil hitro učijo: v Franciji sta se v drugem krogu predsedniških volitev soočila kandidata, ki sta se (podobno smešno neupravičeno) predstavljala kot antisistemska. Od tega, ali se bodo enako hitro učili tudi volivci (oz. celoten volilni aparat z mediji vred), je odvisno, ali bo šlo za prehodno epizodo rekonfiguracije političnega polja ali pa za trajno (ne)politiko novih obrazov.