Zaupanje lahko razumemo kot razmerje med vsaj dvema osebama, ki je posredovano z neznanim. Moment neznanega je pri dani opredelitvi ključen. Zaupanje namreč ni vednost o delovanju, temveč predstavlja manko takšne vednosti. Zaupamo lahko zgolj nečemu, česar ne poznamo, ravnanju drugega, ki ga ne moremo vnaprej določiti. Zaupanje lahko torej opredelimo kot razmerje med vsaj dvema osebama, do katerega lahko pride zgolj takrat, ko je prihodnost delovanja ene izmed teh oseb neznana in nepredvidljiva. Kapitalistični produkcijski način je družbeni odnos, ki je zasnovan na ekonomski prisili in eksploataciji. Zaradi svoje narave ne more dopuščati, da bi se ekonomska razmerja tvorila na podlagi zaupanja. Temeljni gradnik družbenih odnosov v kapitalizmu je zato privatna lastnina. Privatna lastnina je pravna forma, ki poskrbi za to, da človeško delovanje ne more biti popolnoma nepredvidljivo. Z vnaprej določenimi pravicami in dolžnostmi namreč poskrbi za to, da družbenih odnosov ni treba graditi na podlagi zaupanja.
V 18. stoletju je Adam Smith definiral tri vrste privatnega lastništva, ki omogočajo tri različne vire dohodkov in s tem preživetja v kapitalističnem produkcijskem načinu. To so lastništvo zemlje, ki omogoča prejem rente, lastništvo delovne sile, ki omogoča prejem mezde, in lastništvo kapitala, ki omogoča črpanje presežne vrednosti. Vendar pa se tako kot vsaka druga forma družbenega odnosa tudi forma privatnega lastništva skozi čas spreminja. Kapitalizem mora za lastno preživetje ves čas razvijati in nadgrajevati produkcijska sredstva, kar pomeni, da mora ves čas razvijati tudi pravno formo privatne lastnine, na kateri ta razvoj temelji. Omenjene tri oblike lastnine, o katerih je govoril Adam Smith, so skozi čas postale preveč rigidne, da bi lahko posredovale čedalje bolj kompleksno strukturo razvijajočih se družbenih odnosov. Z razvojem kapitalističnega produkcijskega načina je razmerje privatne lastnine zato pričelo postajati čedalje bolj abstraktno in se je pričelo tudi kazati na čedalje bolj sprevržene načine. V tretji knjigi Kapitala je Karl Marx analiziral razvoj finančnega kapitala v 19. stoletju, s čimer je pokazal, kako se je prek delniških struktur privatna lastnina razvijala v čedalje bolj spekulativni smeri. Še bolj je spekulativnost postala značilna za kapital ob koncu 20. stoletja. V začetku 21. stoletja pa smo s finančnimi derivati in drugimi izvedenimi finančnimi instrumenti pridobili povsem nove oblike finančnega kapitala, ki danes močno uravnavajo svetovno ekonomijo.
V delu Capital is Dead. Is This Something Worse? (2019) McKenzie Wark postavi provokativno tezo, da se je pri razvoju forme privatne lastnine v zadnjih letih zgodil kvalitativni preskok. Trdi, da so se družbeni antagonizmi kapitalističnega produkcijskega načina v preteklih desetletjih tako zaostrili, da se ne morejo več razrešiti znotraj obstoječih družbenih razmerij, zato je pričelo nastajati povsem novo družbeno razmerje. Slednje je še vedno osnovano na privatnem lastništvu, vendar ne zemlje, delovne sile ali kapitala, temveč na lastništvu informacij. Tako kot zemlja in delo je tudi informacija obstajala že v preteklih produkcijskih načinih, vendar pa je sedaj pridobila pravno formo privatne lastnine, kar ji je omogočilo, da ustvari dva nova družbena razreda: hekerski razred in vektorski razred. Hekerski razred je razred, ki nenehno proizvaja nove informacije. Katera informacija je nova, odloči zakon o intelektualni lastnini, ki ga v praksi poznamo predvsem prek patentov in znamk. Vektorski razred je razred, ki si lasti vektor, abstraktno infrastrukturo, po kateri se informacija premika skozi prostor in čas. Vektor obsega vse od proizvodnje novih informacij (npr. googlanje, sprejemanje piškotkov na spletnih straneh, nalaganje zastonj aplikacij v zameno za prenos lastništva svojih podatkov ipd.) do produkcije in prodaje novega izdelka. Vektorski razred si ne lasti produkcijskih sredstev, temveč si lasti informacije in zmožnost, da produkcijska sredstva reorganizira na logistično najbolj optimalen način. V vektorski razred spadajo veliki informacijski konglomerati, kot so Google, Meta in Apple.
Razvoj pravne forme intelektualne lastnine in z njim povezano lastništvo informacij lahko razumemo kot način, kako se v novih sferah družbenega življenja ustvarjajo odnosi, ki temeljijo na (ne)zaupanju. Pri tem pa ne gre toliko za to, da se regulacija in nadzor vpeljujeta na področja, ki pred tem niso bila regulirana in nadzorovana, temveč predvsem za to, da so se dejansko pričela ustvarjati povsem nova področja medsebojnih odnosov, utemeljenih na formi informacije, ki sama na sebi ne dopušča nepredvidljivosti delovanja. Eno izmed najbolj dovršenih abstraktnih oblik privatnega lastništva informacij danes predstavljajo nezamenljivi kriptožetoni oz. NFT-ji (non-fungible tokens). NFT-ji so način, kako podatke, ki so sicer prosto dostopni in jih lahko vsak kopira, spremeniti v obliko privatnega lastništva. Nastali so na podlagi metode veriženja podatkovnih blokov (blockchain), ki je paradoksno nastala ravno z namenom, da bi v ekonomski in finančni svet ponovno vnesli moment zaupanja. Uspelo jim je ravno obratno: z nastankom NFT-jev so se paradoksno ustvarili pogoji za najbolj spekulativne investicije zadnjih treh let. Če pogledamo samo prodajo NFT-jev na področju digitalne umetnosti, vidimo, da NFT-ji svojim lastnikom prinašajo milijonske zaslužke. Famozni CryptoPunks se prodajajo po ceni od 5 do 12 milijonov dolarjev, 2. decembra 2021 pa so prodali The Merge, do sedaj najdražje prodani NFT, za kar 91,8 milijona dolarjev.
Veriženje podatkovnih blokov (blockchain)
Trenutno se nahajamo v začetnih stopnjah tretje generacije interneta. Medtem ko je prva generacija (1991–2004) uporabnikom omogočala dostop do podatkov na spletnih straneh, je druga generacija (2004–danes) uporabnikom omogočila, da ne zgolj konzumirajo spletne vsebine, temveč jih prek družbenih omrežij in spletnih platform (kot so npr. Wikipedia, blogi, spletne strani) tudi soustvarjajo. Glavna težava druge generacije je v tem, da večino nastajajočih internetnih vsebin monetarizira manjše število privatnih podjetij. McKenzie Wark bi rekla, da je težava druge generacije v »asimetriji informacij«. Veliki tehnološki konglomerati si lastijo vektorje informacij, s čimer posredno obvladujejo, kdo ima na internetu dostop do česa, zaradi česar lahko med drugim vplivajo na vsakodnevno življenje svojih uporabnikov. Tretja generacija interneta želi biti v celoti decentralizirana, zato naj bi svojim uporabnikom omogočila, da si lastijo svoje informacije in s tem tudi del internetne mreže podatkov, na kateri te informacije ustvarjajo. To lahko naredi zato, ker podatke povezuje s posebno metodo, tj. metodo veriženja podatkovnih blokov (blockchain).
Idejo za metodo veriženja podatkovnih blokov je leta 1982 začrtal ameriški računalničar in kriptografer David Chaum, zares relevantna pa je postala šele leta 2008, ko je Satoshi Nakamoto na njej utemeljil delovanje prve kriptovalute bitcoin. Tudi v primeru kriptovalut je metoda veriženja podatkovnih blokov nastala kot odgovor na težavo zaupanja in centralizacije. Ni namreč naključje, da smo prvo kriptovaluto dobili ravno po veliki finančni krizi in zlomu spekulativnega nepremičninskega balona leta 2008. Čedalje večja deregulacija finančnih trgov je povzročila, da so se finančne institucije, ki naj bi skrbele za stabilnost ekonomskega sistema, pričele vesti povsem nepredvidljivo. Pričele so trgovati s krediti, kar pomeni, da so začele dajati tvegana posojila in prek izvedenih finančnih derivatov preprodajale možnost njihovega odplačevanja. V beli knjigi Bitcoin: A Peer-to-Peer Electronic Cash System Nakamoto neposredno kritizira takšno delovanje finančnih institucij in pravi, da nujno potrebujemo »elektronski plačilni sistem, ki temelji na kriptografskem dokazu namesto na zaupanju«.
Nakamoto je imel prav, ko je rekel, da je zaupanje ključni moment blockchaina, vendar se je motil glede tega, kaj to pomeni. Največja prednost metode veriženja podatkovnih blokov, na katero opozori tudi Nakamoto, je, da se znebi centraliziranih posrednikov. Pri navadnem, torej fiat denarju morajo biti vse denarne transakcije posredovane prek bank ali drugih internetnih plačilnih storitev, kot so PayPal, Mastercard, Visa, Western Union ipd. Posrednik je tisti, ki jamči, da bo do transakcije dejansko prišlo in da je denar res tam, kjer mislimo, da je. Pri metodi veriženja podatkovnih blokov to ni več potrebno, saj je celotni algoritem zasnovan tako, da je v vsakem trenutku vsem jasno razvidno, kje se kaj nahaja. Metoda veriženja podatkovnih blokov tako rešuje predvsem problem dvojnega zapravljanja, ki je onemogočal decentralizacijo fiat valut, hkrati pa tudi vsaj deloma onemogoča težavo spekulativnih financ. Vendar pa to ne pomeni, da je blockchain bolj zaupanja vreden kot pretekle finančne institucije. Rekli smo, da moramo zaupanje razumeti kot razmerje z neznanim. Metoda veriženja podatkovnih blokov v delovanje finančnih institucij, pametnih pogodb in ostalih reči, ki jih omogoča, ne vnaša več zaupanja, temveč v celoti izpodrinja potrebo po njem. Algoritem, po katerem deluje, namreč poskrbi za to, da nam ni treba nikomur zaupati, saj bo sistem sam poskrbel, da bodo vsi sodelujoči ravnali tako, kot morajo ravnati. Tu torej ne gre za zaupanje, temveč za prisilo. Metoda veriženja podatkovnih blokov je resnično bolj decentralizirana in transparentna, vendar pa v praksi to pomeni predvsem popolno avtomatizacijo in večjo efektivnost že obstoječega sistema.
Če že kaj, bi lahko rekli, da gre pri blockchainu za avtomatizacijo ne-zaupanja. V večini primerov namreč blockchain danes deluje po validacijskem mehanizmu dokazila dela oziroma PoW (Proof of work). Dokazilo dela je oblika kriptografskega dokaza, ki deluje kot validacijski mehanizem transakcij. Prvotni koncept so iznašli že leta 1993, ko so poskušali najti rešitev težav, kot so npr. vsiljena e-poštna sporočila, zares popularen pa je postal – ponovno – z bitcoinom. Posamezniki, ki v verigi podatkovnih blokov potrjujejo opravljeno delo, se imenujejo rudarji (miners). Ime je nekoliko zavajajoče, saj nakazuje, da rudarji brskajo po algoritmu in iščejo bitcoine tako, kot so včasih iskali zlato. V resnici rudarji ne iščejo ničesar, ampak prispevajo računalniško moč, da se lahko rešujejo težavne matematične enačbe, ki omogočajo potrjevanje transakcij, opravljenih v blockchainu. Njihovo delo ni toliko to, da sami potrjujejo transakcije, kot to, da onemogočajo, da bi jih potrjeval nekdo drug. Preprosto rečeno, rudarji varujejo verigo podatkovnih blokov pred zunanjimi vdori. Za svoje delo so nagrajeni s tem, da dobijo lastništvo nad enim delom podatkovnega bloka, ki predstavlja en kriptožeton oziroma bitcoin. Težava dokazila dela je v tem, da na trenutni stopnji delovanja porabi ogromno električne energije in je posledično okolju neprijazna metoda. Zaradi tega razloga je Kitajska, do tedaj glavna rudarska država, maja 2021 v celoti prepovedala rudarjenje kriptovalut. Vpliv na okolje se s tem sicer ni zares izboljšal, saj se je večina rudarskih farm preselila v Ameriko, predvsem v zvezno državo Teksas.
Počasnost potrjevanja transakcij in negativen vpliv na okolje sta tudi glavna razloga za to, da se dokazilo dela postopoma nadomešča z dokazilom deleža oz. PoS (Proof of stake). Ethereum, ki predstavlja drugo generacijo blockchaina in je tudi po vplivu na razvoj te tehnologije takoj po Bitcoinu, napoveduje, da bo sredi leta 2022 prešel z dokazila dela na dokazilo deleža, s čimer naj bi zmanjšal porabo električne energije za kar 90 %. Za razliko od dokazila dela dokazilo deleža ne potrebuje rudarjev, temveč validatorje, ti pa podatkovnih blokov ne rudarijo, temveč jih kujejo (»mintajo«). Če je bil lahko rudar praktično kdorkoli, ki je imel primerno opremo, je lahko validator zgolj tisti, ki zastavi določeno denarno vrednost, ki služi kot garant tega, da bo prav preverjal transakcije. V primeru napake ali poskusa lažne transakcije so validatorji kaznovani z odvzemom začetnega vloženega zneska. Vsak lahko na začetku opravi število validacij, ki je sorazmerno z vloženim zneskom. Dokazilo deleža predstavlja napredek glede na dokazilo dela predvsem zato, ker je za preverjanje vseh transakcij potrebnih mnogo manj ljudi. Kot rečeno, to pomeni, da bodo transakcije hitrejše, poraba električne energije ob kovanju novih podatkovnih blokov pa bo neprimerno manjša. Na prvi pogled se morda zdi, da je validatorstvo manj demokratičen postopek od rudarjenja, saj privilegira tiste, ki imajo denar. Vendar to ni čisto res. V resnici je dokazilo deleža v trenutni situaciji bolj demokratično in decentralizirano. Oprema, ki bi danes omogočila efektivno rudarjenje, je izjemno draga, tako da je začetni vložek za vstop v validacijski postopek pri dokazilu dela večji kot pri dokazilu deleža. Poleg tega ima dokazilo dela že dolgo težavo, da se rudarji združujejo skupaj v rudarske bazene (»mining poole«), ki si delijo delo in nato tudi izkupiček. Če pogledamo zgolj rudarje bitcoina, vidimo, da trije veliki bazeni obvladujejo večino rudarjenja.
Nezamenljivi kriptožetoni (NFT-ji)
Zelo preprosto lahko nezamenljive kriptožetone razumemo kot lastninjenje informacij. To moramo razumeti v precej dobesednem pomenu. Pri NFT-jih gre za proces ustvarjanja novih informacij, ki se jih nato s pomočjo metode veriženja podatkovnih blokov prodaja kot privatno lastnino. Če hočemo iz neke vsebine narediti NFT, ga moramo »skovati« (minting) na eni izmed verig podatkovnih blokov. Sam proces je zelo preprost in deluje podobno kot nalaganje slike na internet. To, da je NFT skovan, pomeni, da je dobil digitalni zapis na eni izmed verig. Ko je enkrat vključen v verigo, postane »nezamenljiv«. NFT-ji so nezamenljivi preprosto zato, ker se jih med seboj ne da menjati. En evro lahko menjamo za drug evro, saj sta enaka. En bitcoin lahko ravno tako menjamo za drug bitcoin, ker sta v osnovi enaka. Enega NFT-ja pa ne moremo menjati za drug NFT, saj oba predstavljata nekaj unikatnega. Poleg tega so NFT-ji »kriptožetoni«, saj so vpisani v verigo podatkovnih blokov in ne obstajajo drugače kot digitalni zapis.
Prvi NFT, Colored Coins, je bil narejen na omrežju bitcoina, zaradi česar je imel omejeno funkcionalnost, zato nekateri za zares prvega štejejo Quantum NFT, ki ga je leta 2014 skoval newyorški umetnik Kevin McCoy na Namecoin blockchainu. Večji razmah so NFT-ji dosegli leta 2015, ko je nastalo omrežje Ethereum, katerega verigaje omogočal najbolj optimalno platformo za njihovo razvijanje. Leta 2017 so se pričeli pojavljati tisti NFT-ji, ki so danes najbolj popularni, to so CryptoPunks, MoonCats, EtherRocks, CryptoKitties ipd. Vsesplošna norija okoli NFT-jev pa se je pričela šele v začetku leta 2021, ko je gigant kriptoiger Dapper Labs izdal serijo NFT-jev, ki so prikazovali najboljše trenutke različnih tekem ameriške Nacionalne košarkarske zveze (NBA). Serija digitalnih trgovalnih kartic je za Dapper Labs predstavljala neverjeten uspeh in predvsem zaslužek, ki je kmalu vzpodbudil še druge umetnike, da so poskusili z NFT-ji monetarizirati svojo vrednost. Eden izmed danes najbolj znanih NFT-jev je umetniško delo Everydays: the First 5000 Days, ki predstavlja kolaž 5000 digitalnih podob, ki jih je zadnjih 13 let ustvarjal umetnik Mike Winkelmann, znan tudi kot Beeple, in je bilo prodano za kar 69,3 milijona dolarjev.
Rekli smo, da moramo nezamenljive kriptožetone razumeti kot lastninjenje informacij. Ob tem je pomemben predvsem poudarek na informaciji. Ko kupimo neko digitalno delo (npr. sliko ali glasbo) v obliki nezamenljivega kriptožetona, ne kupimo reči same. Lastništvo NFT-ja ni isto kot lastništvo predmeta, na katerega NFT napotuje. Kaj potem je? Nezamenljiv kriptožeton si najlaže predstavljamo kot račun. Račun ni kupljena stvar sama, temveč je potrdilo o transakciji, s katero smo kupili določeno blago ali storitev. Na isti način NFT ni že samo kupljeno delo, ampak zgolj potrdilo o transakciji. Je digitalni zapis, ki dokazuje, da smo to transakcijo opravili. Poleg digitalnega zapisa sicer pripada vsakemu NFT-ju še dodatni parameter, na katerega se lahko shranijo informacije, kot so slika, tekst, avdio ali video datoteke, vendar si z nakupom NFT-ja ne lastimo te reči same. Lastimo si zgolj dokaz za to, da smo za dostop do določenega dela plačali določeno vsoto denarja, plačana vsota pa je popolnoma transparentna in vsem na vpogled. Tu je treba poudariti, da gre tudi v primeru, ko dva NFT-ja predstavljata isto stvar, npr. dve kopiji različne slike, še vedno za različna NFT-ja.
Vendar pa NFT-jev ne moremo razumeti preprosto kot lastninjenje že obstoječih informacij. Pri ustvarjanju NFT-jev gre za ustvarjanje certifikatov avtentičnosti, ki nastanejo kot novi digitalni zapisi v prostoru, ki ni zaščiten z avtorskimi pravicami in posledično dopušča prosto cirkulacijo spletnih vsebin, npr. fotografij in posnetkov. Gre torej za kovanje povsem novih predmetov, ki imajo formo informacij, zato da se ustvarja lastniška struktura tam, kjer je prej ni bilo. Če pogledamo na NFT-je iz tega zornega kota, lahko opozorimo na mnoge pomanjkljivosti in nedoslednosti, vezane tako na tehnološki vidik kot na poskus njegove ideološke legitimacije.
Tehnološko gledano NFT-ji predstavljajo razširitev področja, ki so ga odprle kriptovalute. Pri tem imamo v mislih predvsem idejo, da se z metodo veriženja podatkovnih blokov skupaj s posredniki znebimo tudi potrebe po zaupanju v delovanje neke centralne instance. To je do neke mere seveda res. NFT-ji omogočajo, da se tudi nekatere ostale institucije, ki niso vezane na finance – npr. v glasbeni industriji, pri pripravi pametnih pogodb in v gejmerski industriji – znebijo posrednikov pri delovanju. V glasbeni industriji se NFT-ji res lahko uporabljajo zato, da se prek njih umetniki izognejo posrednikom, kot so glasbene založbe in distributerji. Vendar pa je treba opozoriti, da decentralizacija prinese ravno toliko težav, kot jih odpravi, poleg tega pa porazdeljuje predvsem breme delovanja in ne npr. ekonomsko moč. Od prodaje NFT-jev v resnici profitirajo zgolj tisti, ki so profitirali že do sedaj. Poleg tega zapis v blockckainu NFT-jem ne podeli nobene dodatne vrednosti. Kriptovalute niso bolj zaupanja vredne zato, ker za razliko od fiat denarja dejansko imajo neko svojo vrednost. Ravno tako vrednost NFT-jev ni na noben način določena s tehnologijo, ki jih omogoča, temveč je v celoti odvisna od njihove prodaje na spletnih tržiščih, kot so OpenSea, Solanart, Foundation, SuperRare ipd. Prvi tvit, ki ga je Jack Dorsey prodal marca 2020 kot NFT, je vreden 2,5 milijona dolarjev preprosto zato, ker je bil nekdo zanj pripravljen toliko plačati. V praksi pa je še vedno prosto dostopen na ogled vsakemu uporabniku spleta.
Večinski del trenutne uporabe NFT-jev predstavlja spekulativni balon, znotraj katerega poteka preprodaja umetnin za profit, kar se naknadno upravičuje s tem, da naj bi se ob tem revolucioniziral internet. Trgovanje NFT-jev se ideološko podpira predvsem z idejo tretje, zares svobodne internetne generacije. Res je, da gre pri NFT-jih do določene mere za ustvarjanje novega virtualnega sveta, kot je npr. Metaverse, znotraj katerega posamezni NFT deluje kot digitalni zastopnik predmetov. Ta novi prostor naj bi temeljil na egalitarnosti, decentraliziranosti in neposredni demokratičnosti, saj naj bi imel vsak predmet fiksno določenega predstavnika, s prostorom v celoti pa ne bi mogel upravljati nihče. Takšen prostor je raj za desne libertarce, ki mislijo, da bo tretja generacija interneta z digitalnimi predmeti nadomestila družbeno realnost in vse njene pomanjkljivosti. Vendar se to seveda ne dogaja. Odnosi ekonomske in ostale moči se s prenosom v digitalni svet zgolj prerazporedijo in ne izničijo. Predvsem pa prihaja do izpodrivanja področij, kjer se lahko tvorijo družbeni odnosi, ki niso podrejeni efektivnosti, predvidljivosti in nadzoru. Vsekakor je dobro, da se družbeni odnosi s pomočjo tehnologije optimizirajo, a glede na to, v katero smer gre današnja informacijska tehnologija, se bomo morali v prihodnje zavzemati predvsem za prostore, kjer se zaupanje lahko tvori.