Elevacija in degradacija mladosti

Marsikdo med vami je debelo pogledal ob naslovu tega članka. Degradacija mladosti? Pa saj nobeno zgodovinsko obdobje ni pripisovalo tolikšnega pomena mladosti, kar v veliki meri drži. A vendar je ideal mladosti izrazito »degradiran«, saj so se atributi mladosti, kot so vitalnost, lepota, moč, in da, tudi upornost, povezali z izrazito potrošniško-hedonistično miselnostjo našega obdobja, ki ga marsikdaj poimenujejo postmoderna ali hipermoderna. To pa v marsičem pomeni nekakšno degradacijo idealov mladosti oziroma, natančneje, omejitev teh idealov na bolj ali manj trivialne zadeve, kot sta hedonizem in fizična lepota.

Teoretski okvir

Najprej se za hip ustavimo pri moderni in postmoderni, da bomo videli, zakaj sta ta pojma relevantna za to razpravo. Oba pojma izražata določen koncept »svetovnega nazora« in s tem tudi pogled na zgodovino, kar igra predvsem pomembno vlogo pri koncepciji mladosti. Modernost lahko namreč razumemo kot stanje oz. svetovni nazor, ki je prevladujoč v zahodnem svetu zadnjih tristo let. Njegove temeljne prvine so: antropocentrizem, racionalizem, individualizem in predvsem »vera« v napredek. Krščansko vero v zgodovino odrešenja je tako nadomestila vera v napredovanje zavesti v svobodi, v napredek v zgodovini in v možnost stvaritve raja na zemlji s pomočjo politike in tehnologije. Tovrsten princip in vero v izpolnitev zgodovine pa so posebej radikalno utelešale velike ideologije, kot so fašizem in komunizem, ki so izpolnitev zgodovine tudi najjasneje definirale, in sicer bodisi v brezrazredni družbi bodisi v tisočletnem rajhu. Liberalizem, kot najstarejša in dandanes globalno prevladujoča »ideologija sodobnosti«, je do tovrstnih velikih družbenih projektov sicer kazala precej večjo skepso, a vseeno ni povsem imuna nanje, kot nam najbolj pomenljivo kaže Fukuyama s svojo idejo o koncu zgodovine, ki naj bi sledil padcu komunizma. S tem pa počasi prihajamo do vprašanja postmoderne in njenih značilnosti. Ena izmed najširše sprejetih definicij postmoderne pa izhaja iz dela Jeana-Francoisa Lyotarda z naslovom Postmoderno stanje, v katerem Lyotard postavi tezo, da smo z napredovanjem tehnik in tehnologije izgubili potrebo po velikih zgodbah, se pravi tistih zgodbah, ki predvidevajo izpolnitev zgodovine in s tem dajo družbam tako ali drugačno legitimacijo. Med te pa je uvrstil: napredek, razsvetljensko emancipacijo, marksizem itd., kar je v praksi pripeljalo do t.i. mehkega relativizma, se pravi prepričanja, da se o idealih in prepričanjih ne razpravlja, saj o njih ni mogoče podati objektivne sodbe. V članku bo tako podana analiza mladosti skozi čas t. i. visoke moderne, se pravi od druge svetovne vojne pa nekako do začetka devetdesetih let in opis končne degradacije ob nastopu postmoderne. 

Preludij

Čeprav so skozi zgodovinska obdobja obstajale različne interpretacije in vrednotenja mladosti, pa se je pravo cenjenje mladosti začelo z moderno in pojavom t.i. filozofije življenja ob koncu 19. stoletja. Kot v svojem delu Mojster iz Nemčije: Heidegger in njegov čas piše Rüdiger Safranski: »Pred letom 1900 je meščanska mladina hotela izgledati stara. Mladost je bila ovira za kariero. Časopisi so priporočali sredstva za pospeševanje rasti brade, očala so štela za statusni simbol. Posnemali so očete in nosili visoke trde ovratnike, pubertetnike so oblačili v redingot in jih učili umirjene hoje. Življenje je poprej veljalo za nekaj treznega in mladina se je morala v njem iznoreti. Zdaj pa je življenje vihravost in vznesenost in s tem tudi mladostnost. Mladost tako ni več hiba, ki bi jo bilo treba prikrivati. Nasprotno, zadaj se mora opravičevati in skrivati starost, saj se zanjo sumi, da je nekaj odmrlega in otopelega. Cela kultura, namreč vilheminska, je poklicana pred „sodni stol življenja“ (Dithley) in zastavlja se ji eno samo vprašanje: Ali to življenje še živi?« (str. 67–77 slovenskega prevoda). 
Zgoraj navedeni citat nam tako zelo ilustrativno kaže spremembe, ki jih je dojemanje mladosti doživelo ob koncu meščanske dobe in še toliko bolj po njenem dokončnem pokopu v prvi svetovni vojni. Z mladimi prostovoljci, čaščenjem figure neznanega vojaka in upanjem na novi svet po vojni je tovrstna filozofija življenja dobila le še dodaten zagon. Eden izmed izvornih predstavnikov filozofije življenja je bil namreč Friedrich Nietzsche, ki je življenje enačil z ustvarjalno potenco in ga v tem smislu imenoval volja do moči. Njegov učenec Ernst Jünger pa je videl nekakšno »izpolnitev« tovrstne filozofije na bojiščih prve svetovne vojne, kjer se mu je odprla možnost za preseganje varnosti in udobja meščanskega življenja. Nasploh lahko rečemo, da je bilo obdobje med obema vojnama tisto, kjer je bila mladost najbolj cenjena, saj so se z uničenjem starega sveta meščanskega stoletja odprle nove možnosti preoblikovanja družbe. Posebej ideologije in totalitarni režimi pa so s svojimi mladostniškimi organizacijami, čaščenjem vitalnosti in ustvarjanjem nove dobe pripeljale cenjenje mladosti do skrajnosti. Nobenega naključja ni bilo v tem, da so si fašisti za svojo himno izbrali pesem z naslovom Giovinezza (mladost), da je utemeljitelj ideje o tretjem rajhu (sicer nasprotnik Hitlerja), Arthur Moeller van den Bruck, govoril o Italiji in Nemčiji kot o mladih narodih, v nasprotju s starimi narodi, kot sta Anglija in Francija, in konec koncev tudi dejstvo, da je bil eden glavnih jugoslovanskih praznikov, rojstni dan maršala Tita, poimenovan dan mladosti. 

Mladost v visoki moderni

Spremembe pa so se začele dogajati, sicer predvsem na zahodu, v letih, ki so sledila drugi svetovni vojni. Zahtev po prenovi sicer ni bilo nič manj, kot po prvi svetovni vojni, a so izkušnje s totalno vojne in posledice totalitarizma pripomogle k večji pazljivosti, kar je povzročilo, da je podoba mladosti začela ubirati nova pota. Povojni gospodarski razcvet je namreč povzročil vzpon mladinske kulture oziroma bolj pikro povedano: vzpon rock’n’rollaje produkt žepnine. Mladina se je namreč zaradi vzpona popularna kulture in kasneje tudi kontra-kulture začela vse bolj ločevati od svojih staršev, tako po modi, glasbi kot tudi po svetovnem nazoru. To pa je bilo tudi nekakšno zadnje obdobje poudarjanja filozofije življenja in mladostništvu pripisane težnje po ustvarjanju novega. Gibanja, kot so bili beatniki in hipiji so namreč težila k stvarjenju nove družbe, kar se je najbolj izkristaliziralo v letu 1968. Študentska gibanja iz tega časa, ameriško gibanje za državljanske pravice in hipijevske težnje, da bi njihove komune predstavljale začetek nove družbe po zatonu zahoda, kot je iz svojega branja Oswalda Spenglerja zaključil Allen Ginsberg. Sanje o novi družbi so se znotraj mladostniške kulture v tem času povezale tudi s seksualno revolucijo in feminizmom, vse to pa je že znotraj mladinske kulture same dobilo svoj kontrapunkt. Znotraj iz hipijevskega gibanja izvirajočih zvrsti rock glasbe so se posebej v težjih zvrsteh pojavile drugačne tendence. Že Led Zeppelin in Rainbow so v svojo glasbo vključili podobo mistične, na evropski mitologiji in folklori ter fantazijski literaturi temelječe teme, ter vizualno, ki se je vračala k tradicionalni moškosti, kar je bilo do neke mere podobno, a hkrati tudi zavrnitev prejšnje bolj k vzhodnjaški mistike navezane lirike hipijevskih skupin. Ta je namreč bila še zmeraj močno zakoreninjena v hipijevski in tudi ”new age” duhovnosti, ki ji je manjkalo herojskega etosa, ki so ga obudili Led Zeppelin in Rainbow. Vse to pa se je še toliko bolj začelo poudarjati v nekaterih zvrsteh heavy metala (npr. Manowar). A vrnimo se k filozofskim težnjam in trendom, povezanimi s takrat vplivnimi študentskimi protesti in novimi intelektualnimi gibanji. Dekonstrukcija in poststrukturalizem sta tedaj postala trenda znotraj kontinentalne filozofije in sta močno poudarjala kulturni relativizem v znamenju postmodernega konca velikih zgodb. Če so bili nekateri takratni avtorji, kot je bil npr. Michel Foucault, v svojem relativizmu še dosledni, pa se tovrstna doslednost v širši družbi niti ni prijela, prej je šlo za zmagoslavje mentalitete, ki jo Charles Taylor imenuje kot mehki relativizem.

Mehki relativizem, hedonizem in zapiranje študentskega uma

Kaj je pravzaprav mehki relativizem? Gre za pojav, ki ga se ga je prvič dotaknil ameriški akademik Allan Bloom v svojem delu Zapiranje ameriškega uma (1987) in izhaja iz principa medosebnega spoštovanja med ljudmi. Posledično sprejema stališče, da so vrednote popolnoma subjektivne in jih je nemogoče podpreti z argumentacijo, prav tako ne bi smeli postavljati pod vprašaj in kritizirati vrednot drugih. S svojim zagovarjanjem medsebojnega spoštovanja in strpnosti pa se oddaljuje od doslednega (”trdega”) relativizma. Leo Strauss je o mehkem relativizmu hudomušno pripomnil, da gre pri sprejetju takšnega pogleda na svet za zmagoslavje liberalizma pred doslednostjo. Tovrstna mentaliteta med mladino vedno bolj napreduje in se je dokončno izpolnila v pojavu t. i. stepford students (kot aluzija na roman in film The Stepford Wives) kot jih je v svoji kolumni za angleški časopis Spectator poimenoval Brendan O’Neill. Gre za ljudi, ki so podobni študentom, izgledajo kot študentje, a nimajo več ”študentskih možganov”. Kot glavno razliko med pravim in ”stepford” študenti pa O’Neill navaja zamenjavo težnje po svobodi in debati s težnjo po zapiranju debate v imenu ”pravice do udobja” in tudi politične korektnosti. Na zahodnih univerzah se tako sedaj še bolj kot v Bloomovem času pojavlja relativizem takšne vrste, da za svoje zmagoslavje potrebuje žrtvovanje svobode govora. Od poskusa prepovedi časopisa Sunna univerzitetnem kampusu, saj naj bi slika nage ženske spodbujala posilstvo (a si predstavljate, da bi univerza v Ljubljani prepovedalaSlovenske novice?), do prepovedi delovanja Nietzsche Club na univerzi v Londonu, poskusa prepovedi določenih pop pesmi itd. Tovrstno mentaliteto odlično predstavlja slogan določenih študentov iz angleške univerze Cambridge o pravici do udobja. Se pravi, v mehki relativizem, ki prevladuje v družbi, se nikakor ne sme dvomiti. Pa naj bo to s strani filozofskih pozicij, ki zagovarjajo obstoj absolutne resnice in naravnega prava, ali pa s strani mislecev, ki so se posledic relativizma še kako zavedali, kot je bil med drugim Nietzsche. Študenti ne smejo več odkrivati kontroverznih mislecev, kot je npr. Carl Schmitt. Tovrstna želja po udobju pa je našla svoj izraz tudi v mladostniški popularni kulturi. Ni bilo več sanj o novem svetu s strani hipijev, antiavtoritarnosti panka ali fantazijskega imaginarija heavy metala. Kulturni izraz, ki je prevladal, je preprosto veseljaška glasba in edino, kar se pri atributih mladosti še pojavlja, je želja po užitku. Carpe diem

Postmoderna degradacija

Sedaj, ko smo v zgornjih vrsticah opisali simptome, pa se vrnimo k vzrokom. Zakaj je sprejetje t.i. mehkega relativizma današnje postmoderne funkcijo mladosti izrinilo na uživanje in hedonizem. Pri tem pa gre predvsem zato, da projekt postmoderne ni uspel in je postmoderna kot jo poznamo danes zgolj logično podaljšanje moderne. Mehki relativizem, namreč predstavlja eno izmed oblik zemeljske odrešitve, eno veliko zgodbo, skrit znotraj zanikanja teh velikih zgodb. Zanikanje vsega absolutnega je postalo novo absolutno. S tem se prepričuje, da bi (post)moderna emancipacija pojedla samo sebe s svojo dekonstrukcijo humanizma kot bodisi metafizičnega bodisi zgodovinsko relativnega prepričanja. Znotraj tega se je zgodila tudi sprememba mladosti. Mladost ne more biti več obdobje, ki hrepeni po novem boljšem svetu, saj absolutnega merila ni več. Tudi mlajše generacije socialistov so svoja prepričanja napolnile bolj z do večinskega prebivalstva všečno retoriko kot pa z idejo o dejanski revoluciji. Upor, povezan z mladostjo, in za njega potrebna vitalnost sta tako izgubila svoj pomen, možnosti za njun ponoven »vzpon« pa sta predvsem dva. Ali bo atribute mladosti prevzela konservativna stran, ali pa bo vzpon ostalih velesil prinesel marsikatero radikalno spremembo znotraj svetovnega nazora v današnjem zahodu. Do tedaj pa je ravno mehki relativizem, ki je izšel iz modernega rušenja norm tisto, kar je mladost degradiralo, in to tako, da ga postavilo v predmoderno stanje, kjer je bilo dojemanje mladosti nekako »organsko« in vpeto v kontekst celotnega življenja, s svojimi vrlinami in slabostmi.