V okviru novosti, ki jih prinaša projekt Evropske prestolnice kulture, je veliko javne pozornosti namenjeno obnovi železniške postaje na Trgu Evropa/Transalpina in revitalizaciji Kolodvorske poti, ki poteka tik ob mejni črti. Obnova in nova namembnost obmejnega trga je ena glavnih vsebin bid booka, kjer so predstavljeni programi in vsebine kulturnih prireditev v naslednjih letih (več na www.go2025.eu) Med njimi ima posebno mesto prav projekt obnove obmejnega prostora, imenovan EPICenter.
Po mnenju ocenjevalne komisije je ravno EPICenter vsebina, ki bo povezovala obmejno območje in prostoru tudi narekovala novo družbeno namembnost ter nadgradila vsebine prestolnice kulture v trajnostno zgodbo uspeha. Skupni trg med mestoma ima namreč vse potenciale, da postane skupna zgodba obeh mest in novi kulturni center Goriške. Obenem bi to pomenilo oživitev deprivilegiranega območja, ki je urbanistično nazadoval zaradi obmejne lege in politično-zgodovinskih situacij, ki so omejevale njegov razvoj.
Železniška postaja Transalpina kot okno v svet
Trg je bil nekoč vitalen del mesta Gorice, urejeno urbano območje, ki je bilo funkcionalno namenjeno postajališču leta 1906 odprte severne železniške postaje Transalpina. Locirana ob rob poti k samostanu na Kostanjevici in Goriškemu gradu, s hrbtom proti Soški dolini in vhodu v alpski svet, zazrta v padsko nižino in mediteranski prostor, je nova železniška postaja poosebljala razvoj prostora na prelomu prejšnjega stoletja. Po svoji namembnosti je bila severna postaja vedno prostor prihajanja, odhajanja in vsega vmes, prostor trgovskih kupčij, študentskih rajž v univerzitetna mesta, vhodna postaja za nove kraje in bežanje iz vojne, prostor vračanja beguncev ter taboriščnikov po obeh vojnah. Zaradi svoje strateške lege je bil trg Transalpina (skupaj z mostom v Solkanu) cilj bombardiranj tako v prvi kot drugi vojni. Septembra 1947 se je živahno življenje na trgu in okoli njega ustavilo, nastala je ograja, ki jo je desetletja spremljal napis Confine provvisorio – Začasna meja. Začasnost je trajala do podpisa Osimskih sporazumov, ki so leta 1975 potrdili državno mejo med Italijo in Jugoslavijo, kasneje Slovenijo. Državna meja med starim mestom Gorica in novo zgrajeno Novo Gorico je tudi po podpisanih sporazumih tekla po sredini trga. Razdelitev trga je zmotno dajala misliti, da je mesto deljeno na dva dela in da si Berlin in Gorica delita isto zgodbo totalitarnih (raz)delitev urbanih evropskih okolji. Mejo med mestoma so predstavljali kot drugi berlinski zid, kjer si prebivalci delijo podobne usode železne zavese.[2] Pri ustvarjanju takih zgodb so bili posebej aktivni mediji, ki so iskali podobne zgodbe in vsebine, »Il piccolo Berlino di casa nostra/ Naš mali Berlin« in med ljudmi ustvarjali občutek ločevanja in politične razdvojenosti. Specifičnost prostora vendarle ne sloni na zgodovini zadnjih osemdesetih let, temveč na tisočletni tradiciji cvetočega razvoja Goriške, kjer so se srečevale slovanska, romanska ter nemška kultura in kjer je ravno multikulturnost diktirala historični razvoj ozemlja. Goriška je veliko več kot razdeljeno ozemlje, je zgodba antičnih poselitev, srednjeveških dram med oglejskimi patriarhi, goriškimi grofi, beneškimi gospodi in habsburškimi princi, je zgodba zmožnosti izražanja in razumevanja nemškega, furlanskega, italijanskega in slovenskega jezika (nekoč dialekta) kot del kolektivnih identifikacij skupnosti. Razumevanje območja skozi prizmo nacionalne polarizacije prostora ni samo zmotna v oziru na njen multikulturni značaj, temveč tudi izkazuje, kako smo razumevanje naših identitet podredili politični in nacionalni paradigmi edinstvenosti.
Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je ravno na trgu Transalpina potekala mednarodna svečanost simbolične združitve Vzhodne in Zahodne Evrope. Diskurz ločevanja in prekomernega poudarjanja razlik, ki so delile povojno Evropo, je ob pridruževanju Evropski uniji povzročil evforična pričakovanja in upanja, da bo od tega trenutka dalje vse drugače, kar so redno poudarjali tako mediji kot politiki. V spomin na svečanost so slovenski del trga na pobudo Mestnega sveta preimenovali v Trg Evrope, italijanski del pa je ohranil svoje originalno ime v spomin na veličastno dediščino Bohinjske proge (ferrovia Transalpina), ki je nekoč povezovala mesta in kulture med Prago in Trstom.
Nova kulturna četrt EPICenter
Danes je trg z deljenim imenom in simboličnim mozaikom edinstven prostor prehajanja meje. Njegovo zgodbo bi lahko opredelili kot velik razvojni potencial znotraj območja, ki čaka na nove vsebine, umik obmejne ograje in razglasitve konca ukrepov proti zajezitvi pandemije COVID-19. V želji, da se bo v naslednjih letih prostor odprl, da bomo zavrgli zarjavele ograje in začeli skupne projekte urbanizacije območja, v okviru Evropske prestolnice kulture nastaja projekt kulturna četrt (kultur quartier, kulturni becirk), ki bo zavzemala površine današnje Kolodvorske poti. Projekt je osnovan na revitalizaciji območja in vsebinski obogatitvi obmejnega prostora, kjer bosta obe mesti ustvarili nove javne površine, ki bodo služile kvalitetnemu preživljanju prostega časa, formalnemu in neformalnemu izobraževanju, srečevanju vseh generacij in medkulturnemu dialogu. Program je namenjen ustvarjanju in aktivaciji skupnosti, ki obmejni prostor razume kot izziv in dodano vrednost. Skupnost je tudi tu razumljena kot sidrišče, ki prostor navdihuje, zato je primarni cilj ustvarjati za potrebe ljudi in ne politike, povezovanje lokalnega prebivalstva skozi skupne zgodbe in ne obratno, za vsiljevanje nepotrebnih vsebin brez uporabnikov. Uspeh mora sloneti na široki podpori uporabnikov in organizacij, ki želijo skupaj soustvarjati razvoj novih deprivilegiranih območji, ki imajo visok kulturno-kreativni potencial. Ob tem pa velja spomniti, da je dolgoročno načrtovanje, projektno vodenje, dobra finančna struktura in trajnostno naravnan poslovni model edina pot k uspešnemu realizaciji tako zahtevnih projektov. Ustvarjanje novih kulturnih con mora potekati na principu udejstvovalnega delovanja, kjer se vsebine generirajo za potrebe prebivalcev in skupaj s prebivalci, v krepitvi zmogljivosti in aktivnemu sodelovanju.
Kje začeti? Mesto brez živahnega in raznolikega kulturnega življenja ni privlačno in zanimivo, za oživitev sosesk pa sta pomembni komponenti aktivne družbe in dobrih idej. Kako lahko pripomoreta k trajno naravnanemu in pravičnemu razvoju deprivilegiranih območij in kako slednje aktivirati? Po svetu se pojavljajo dobre prakse odpiranja inkubatorjev, kulturnih hiš in ustvarjalnih središč, a vprašanje ostaja: kako privabiti ljudi k sodelovanju in oblikovati trajnostno naravnana okolja kulturnega razvoja? Kako ob lokalni podpori oblikovati prostor sodelovanja med partnerji, prostor trajnostnih poslovnih modelov, tesno povezane skupnosti in predvsem zadovoljevanja kulturnih potreb vseh, ki na tem območju živijo? V želji, da ustvarimo uspešno zgodbo dolgoročnih sprememb, potrebujemo ideje in sodelovanje lokalnega prebivalstva, ki ima vprašanja, ve, kaj potrebuje, in želi spremeniti sedanji obmejni prostor. Mesto ustvarjamo ljudje in skupaj lahko delujemo za boljšo skupnost. Skupnost je tudi tista, ki bo pisala zgodbo o novem trgu, postavljala konstruktivne zamisli in aktivne realizacije. Skupni občutek javnega lastništva in odgovornosti je eden od ključnih zagotovitev uspeha razvoja javnega prostora
EPIC – Hiša perspektiv o preteklosti za sožitje prihodnosti
European Platform for Interpretation of the 20th Century – Evropska platforma za interpretacijo XX. stoletja bo nov kulturni, izobraževalni in doživetveni center, ki bo svoja vrata odprl januarja 2025. V stavbi, ki bo umeščena na/ob območju državne meje, bo postavljena razstava, ki bo občinstvo spodbujala k razmišljanju ne le o zgodovinskih, ampak tudi o sodobnih dogodkih, pri čemer bo poseben poudarek na temah človekovih pravic in vrednot. Ne ustvarjamo tipični muzej, kot bi marsikdo sprva pomislil, temveč participativni prostor soočanja s preteklostjo skozi perspektive individualnega spominjanja in kolektivnih podob o preteklosti, ki so jih v različnih zgodovinskih trenutkih pisale nacionalne naracije in medijski diskurzi. Namen je iz različnih izkušenj o zgodovinskih dogodkih območja ustvariti novo, nadnacionalno razumevanje prostora in zapletenih odnosov med skupnostmi, ki se spominjajo. EPIC bo več kot le prenova nekoč izpodbijanega, zdaj enotnega trga, saj bo dal priložnost za ustvarjanje skupnega pogleda na kompleksne interpretacije o preteklosti in razmislek o nas, naših vrednotah, pripadnosti, drugačnih spominov na iste dogodke in skupno dediščino nemirnega stoletja. Nova stavba bo nekaj edinstvenega ne le zaradi izjemnega položaja, temveč tudi zaradi simbolike in vsebin, ki bodo razvijale nove strategije povezovanja z občinstvom, učile empatijo in spoštovanje. To bo učni center, ki bo poučeval o deljeni preteklosti regije, ustvarjal bo družbeno areno interpretacij in ustvarjalnosti, kjer ne bo le preteklost interpretirana z dveh različnih nacionalnih vidikov, temveč bo razvijal tudi diskusije o razumevanju t. i. problematične dediščine (difficult heritage). Projekt združuje sodelovanje več kulturnih organizacij iz različnih držav, sodelovanje priznanih zgodovinarjev in ustvarja veliko bolj human pogled na zapuščino obeh svetovnih vojn, selitev, družinskih delitev in različnih interpretacij zgodovine.
Razstavni prostor EPIC bo razdeljen na stalno razstavo in drugo, manjše območje, ki bo gostilo začasne razstave. Stalni del bo razdeljen na tri časovne odseke, kjer bo preteklost predstavljena skozi ključ istih dogodkov v interpretaciji dveh skupnosti, ki se dogodkov spominjata. Tematsko bo razstava razdeljena na Novo stoletje od odprtja železniške proge do konca prve svetovne vojne, Evropo v totalitarizmih od Rapalske pogodbe do Pariške mirovne pogodbe in na Povojno Evropo do širitve Evropske unije: od izgradnje Nove Gorice do danes.
Kar konceptualno loči EPIC od tradicionalnih razstav, je njena multikulturna naravnanost in večplastna interpretacija preteklosti, ki ne temelji samo na muzeološkem gradivu, temveč tudi na skupnih tematskih delavnicah in pripovedih ljudi. Spremljali bomo izkušnje in občutke posameznikov različnih spolov, verskih in političnih usmeritev, manjšin in priseljenskih skupnosti. Takšna metodologija dela ustvarja in omogoča deljeno (nikoli skupinsko) tolmačenje dogodkov iz subjektivne perspektive družinskih bolečin in emocij, ki so se v prostor prenašale generacijsko. To so več kot zgolj simbolne rane, saj nakazujejo na dolgotrajne travme, ki v času političnih nestabilnosti lahko postanejo vir političnih manipulacij in revizionizmov. Kako se v kolektivni skupini oblikuje in razlaga preteklost, katere podobe ali predstavitve preteklosti posamezna skupina ohranja in praznuje ter na katere dovoljuje pozabo, niso nepomembna tema, še posebej v obmejnih tolmačenjih preteklosti. Zato je toliko bolj pomembno, da poskušamo razumeti iste dogodke iz različnih zornih kotov, razmišljamo o bolečinah drugih in razumemo posameznike, ki so se odločali drugače.
Z namenom, da bi EPIC zaživel kot prostor skupnosti, bodo v letu 2022 organizirane participativne delavnice, kjer bodo ljudje lahko delili svoje zgodbe, družinske fotografije, pripovedi o prostoru in dojemanju življenja na meji. Sodelovali bodo lahko s predmeti, oblačili in vizualnim materialom, ki bo kasneje na razpolago za dodatno historično interpretacijo. Takšen, veliko bolj odprt in javno dostopen način dela zahteva večjo angažiranost, predanost in etičnost dela, ki niso ne po temah ne po čustvih enostavne. Obenem odpira možnosti drugačnega, veliko bolj empatičnega razumevanja sveta okoli nas in nas samih, v spreminjanju prostora v polje odprtega diskurza o strpnosti, spoštovanju in sožitju. Prepoznavanje in osvetljevanje kulturne dediščine skozi intimne zgodbe prebivalcev, tako z zbiranjem, digitalizacijo in promocijo gradiva ter javnim ovrednotenjem gradiva na spoštljiv način ponuja tudi razmislek o profesionalni etiki dela, razvoja stroke in oblikovanja muzejev kot javnih prostorov enakosti in pravičnosti. Ne glede na osebna prepričanja, politične afinitete in družinske bolečine, lahko takšen pristop spoznavanja preteklosti nudi možnost pozitivnega sobivanja, ki temelji na znanju in razumevanju vrednosti multikulturnosti. Spreminjati svet okoli sebe pomeni tvegati, delati dobro za skupnosti in s svojimi dejanji vzpostaviti zgled za boljši jutri. V porasti nestrpnosti in sovražnega govora želimo biti družba, ki zmore prostoru ponuditi več in postaviti zgled za zanamce. Oblikovanje kulturne četrti in njenih vsebin se usmerja v prihodnost in potrebe, ki jih bodo imele bodoče generacije: skrb za okolje in družbo, razumevanje multikulturnosti kot dodane vrednosti in znanje jezikov kot osnove za sobivanje.
Opomba:
[1] Več na spletni povezavi: https://www.go2025.eu