»Ko je otrok bil otrok, ni vedel, da je otrok,« piše angel v prologu filma Nebo nad Berlinom in nadaljuje: »zanj je vse imelo dušo in vse duše so bile eno.« In imel je slutnjo, da bo nekoč spet eno. Nekoč, ko ga ne bo več bolelo. Še prej pa se bo raztreščil na koščke – kot kristalna vaza. Ko je otrok bil otrok, ni vedel, da bo klovn. Saj ni vedel niti tega, da je otrok. In seveda ni vedel, da mu je mama podarila ime Srečko, ime, zaradi katerega bo zelo trpel. A ne še tako kmalu. Bil je popolnoma v svojem filmu in to je bil film, ki ga še niso posneli, čeprav je bilo v njem vse, kar smo ljudje že doživeli – ali še bomo.
Wendersov angel piše naprej: »Ko je otrok bil otrok, ni imel mnenja o ničemer, ni imel navad, Pogosto je sedel prekrižanih nog in tekel na mah. Imel je vrtinec v laseh in se ni pačil pri fotografiranju.« Gre za to, da se ne prepiraš, če se nimaš o čem prepirati, mar ne? In Srečko se ni želel prepirati. Njegova edina napaka je bila, da se ni smejal kot vsi normalni ljudje. Smejal se je – preveč. »Moja mama mi je vedno govorila, naj se smejem in si nadenem vesel obraz.« nam v svojem prologu zaupa Joker, ki ni nikoli slišal angela nad Berlinom, čeprav se zdi, kot da bi nadaljeval njegove verze in jih na nek način celo zaokrožil. Mama mu je dejala tudi to, da je njegovo poslanstvo dati svetu smeh in veselje. In tudi ona ni vedela, da otrok ne ve, kaj je tam zunaj, v tem svetu, ki ga še ne pozna. Za to bo seveda plačala, vendar ne še takoj. In se je začelo. Ko je otrok dojel, da svet ni tako vesel, kot se včasih zdi, in da je pravzaprav nor, je bilo prepozno. Slike so začele prehitevati sanje, dokler ni ostala samo še gola groza, groza smeha. Saj smeh je navsezadnje esenca groze. »Vsak otrok je lep, ko se rodi.« je kakšnih šest let pred filmom Nebo nad Berlinom zapisal lumpenproletarski pesnik iz Ljubljane. Nekje na drugem koncu Ljubljane pa je njegov prijatelj natipkal: »Noč, gozd, pot in D. Premišlja o tem, zakaj stvari ne stečejo tako, kot bi hotela. Ko mu pove, se mora on zadrževati, da ne pade v smeh zaradi njenega enostavnega načina razmišljanja. Noč.«
Tudi Joker je bil lep, ko se je rodil. In se je seveda smejal. Pa so mu rekli, da se lepo smeje, kot se lepo smeji otrok, za katerega je vsaka žlica zlata. In se je še bolj smejal. Dokler mu nekega dne ni bilo več do smeha! Dokler se mu ni začelo zatikati, ko je izvedel, da je smeh bolezen, za katero ni zdravila. Kaj storiti, ko pride ta dan? Ko so okrog sami veseli ljudje, tvoj smeh pa je nemočen in izpraznjen, kot so nemočni in izpraznjeni ljudje, ki te obkrožajo? Za povrh ima ta smeh diagnozo, ki so ti jo dali ti isti ljudje – brez rešitve zate in celotno družbo, sestavljeno iz večine, ki ji več ni do smeha in manjšine, ki se samo še smehlja, tam nekje, v varnem zavetju bábilona, nekoč ustvarjenega za vse nas? Kaj storiti? Koga ustreliti? Sebe ali njih? Ustreliti ali biti ciničen in zagrenjen »smeško« do konca predstave, v kateri je samo en igralec in kajpada en sam zmagovalec – tisti, ki se bo smejal zadnji. Kdor se zadnji smeje, ta se najslajše smeje, pravi eden naših nič kaj smešnih pregovorov, ki nosi v sebi tudi prikrito grožnjo – takšno kleno, domačo, za vsakdanjo rabo. Kajti biti zadnji pomeni tudi to, da tistih, ki se jim bo zadnji smejal, morda ne bo več, ali pa bodo brez ust, brez sredstev za odvetnika, nepremičnin, skratka, nečesa, kar jih bo zelo, zelo bolelo. Ja, seveda, tudi brez nasmeška. In tako gre to v nedogled pri nas in po svetu – že od francoske revolucije, ki je bila posledica vzvišenosti privilegirancev, ki so pozabili na ljudske pregovore. In so padale glave, še preden so padle maske.
Ciniki in intelektualci brez navdiha bodo govorili: ta pa se je zelo poistovetil z likom iz tega filma, morda celo malce preveč. Tako kot so se nekateri njegovi prijatelji punkerji iz Ljubljane, v istih zgodnjih osemdesetih, kamor sta Phillips in soscenarist Scott Silver postavila dogajanje Jokerja, preveč poistovetili z lastnimi besedili; preveč zlahka so padali v ene in iste obrazce, medtem ko so se njihovi brihtni »tovariši« že pripravljali na bližajoči se grabež družbenega premoženja. Kot kakšni otroci, ki se igrajo revolucijo in ne vedo, kaj vse lahko z njo povzročijo. Sla in gon sta vedno prevladala nad razumom in razsodnostjo. Še dobro, da je bil med njimi vsaj nekdo z distanco, nekdo, ki je znal ločevati med utopičnim in stvarnim: »Moj prijatelj je rekel, da bo z nekaj dobrimi prijatelji začel novo revolucijo za novo veselje po zmagi. Kurac. Mene to zelo skrbi. Kaj pa, če kdo pade? Kaj pa potem, a? Bom rajš kej spiu z njim.«
Avtor te pesmi, ki ni nikdar končal v najbolj gledanih oddajah, je v nekem drugem mestu, kjer je bila na strateških mestih namesto smeti megla in se podgan zaradi tega ni dalo dobro videti, prepeval komad Možgani na asfaltu, v katerem med drugim kriči: »Možgani bi res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu, ljudje bi hodili mimo in se naslajali. Kreten, bi rekli in se naslajali, kreten, bi rekli in se naslajali!« Štiriintrideset let kasneje je B. B. storil tisto, kar je napovedal v svoji pesmi in prehitel Jokerja, ki v svoji najbolj priljubljeni oddaji v besu prepričuje voditelja brez empatije, da bi čez njega stopali, kot da ga ni, če bi bil žrtev on in ne tisti trije japiji, ki so ga začeli tepsti v metroju, on pa jih je ubil. Ljudje, ki bi hodili mimo, bi bili seveda bogataši, skratka vsi tisti, ki jim je za razliko od pesnika iz Ljubljane in komedijanta iz Gotham Cityja v življenju uspelo, ker so bili pridni in delavni kot njihov župan, ki to seveda pove v glavnih poročilih in dokončno poniža reveže, ki so že tako brez moči. Ponižanje je seveda kaznovano. Vsaj v Gotham Cityju je tako. Kaj pa v Ljubljani? Seveda ne! Tam je Joker nekdo drug. Ampak to je neka druga zgodba, za nek drug smeh. Komad Možgani na asfaltu je izvajala skupina Berlinski zid, kar je še eno naključje, ki to seveda ni. Film je postavljen v čas, ko je bila slutnja tistega, kar se bo zgodilo čez slabih deset let, že zelo živa, če govorimo v kontekstu dogajanja v nekdanji Jugoslaviji, s tem pa seveda v Ljubljani, malce kasneje pa tudi v Beogradu in še nekaterih drugih mestih, v katerih se je punk že spremenil v slovanski novi val, drugačen od tistega zahodnjaškega, ki je bil seveda prej. Kosovo je že vrelo in tudi drugi indici so kazali na to, kar se ima zgoditi. Bil je čas pred zlomom dualizma, delitve na dobre in slabe, na rdeče in srečne, če lahko malce provociram. Vsi so imeli svojega sovražnika, mu zavidali in ga sovražili hkrati, nihče ni govoril o sovražnem govoru in nihče ni bil politično korekten tam, kjer ni bilo treba. Nasprotja so se privlačila in kvalitetno izkoriščala zablode totalitarizmov na obeh straneh. Nič čudnega potemtakem ni, če vse več avtorjev iz še vedno privilegiranega zahoda vse bolj pogosto vleče reference ravno iz tega obdobja (Stranger things, Dark), ko je še stal Berlinski zid, za katerim so bili varno spravljeni tisti z bogatimi maskami. Od nekdaj je tako, da bogataši radi vidijo, da kdo spi na cesti. Vedno je šlo za moč in naslajanje, za tisti občutek, da je treba pogledati razmesarjeno truplo, tudi če tega v resnici nočeš – fascinacija nad razkrojem je osnova za horror. Čeprav je bipolarnost težava, brez nje očitno ne bo šlo. Temu primerno je fikcija vse bolj naturalistična, tako da distance praktično ni več. Že nekaj časa opažamo trend promoviranja smeha, satire in cinizma kot komentar na dekadenco, ki se globalno širi kot virus. Estetika je vse bolj orodje v rokah neizprosnih in dialog med policistom in Jokerjem to samo potrjuje: »Look what you did. The city is burning because of you! I know. It is beautiful, isn’t it?«
Gotovo vas je kdaj vsaj za trenutek obiskal tisti občutek, da imate res vsega dovolj, in da morate nekaj storiti, samo še ne veste, kaj. Ja, ne veste, kaj! In na koncu ne naredite nič, čeprav se tolažite, da ste aktivni (kreativni) in dejavni – v mejah lastnih zmogljivosti, ki se šibijo z debelino oblakov nad tovarniškimi dimniki mesta. Vsak dan ista televizija, isti programi, sto slabih oddaj, ena dobra – pa še ta napačna. Vsak dan iste stopnice, isti »flek« na tleh. Pretvarjaš se, da te ne moti, čeprav ni res. Moti te. Vedno bolj. Tako zelo te moti, da ga ne pohodiš. Včasih zreš v njega, pa ne veš, zakaj. Pejd ga pogledat, Brane, ti šepeta nekdo in ti ga nočeš iti pogledat, ampak vseeno greš in se zgodi, kar se zgodi. Najprej je prepeval sam, v svoji prekleti sobi, medtem, ko je bolna mama v večji sobi gledala poročila in čakala odrešitelja, tako kot je Joker plesal sam – na tistih stopnicah, ki ne peljejo nikamor; kot Nick Cave v spotu Jubilee street. Tako kot je Bitenc na svojem koncertu v Križankah cele pol ure publiki kazal hrbet. Na nek način je želel ostati neviden. Kot bi počel nekaj, česar si sam ni želel, nekaj kar je zahtevala publika. Kot bi predvidel vse, kar se bo zgodilo po tistem. In to seveda ni bilo smešno. Bojim se, da bi se mu danes smejali, tako kot se je Jokerju smejal njegov najbolj priljubljen voditelj pogovorne oddaje na edini televiziji.
Srh me spreletava, ko se spomnim, kako sem v enem svojih težjih obdobij nenehno poslušal Franka Sinatro, še posebej pa sem se ujel v napev That’s life, s katerim se dovrši film Joker. Morda sem tudi sam ravno takrat spoznal, da življenje ni tragedija, temveč komedija. In je bil to edini izhod. Tako kot je bilo to pisanje pesmi, v katerih je smeh rešitev, kot za Jokerja, ki tako suvereno razloži terapevtki, kako težko se je ves čas trudil biti vesel – Srečko mora biti srečen. In ko vidi, da ga ta ne razume, bi ji najraje zakričal še en komad iz neke druge prestolnice, kjer vlada tiranija veselih ljudi in turistov: »Zamenite mi glavo, zamenite mi oči, da bom lahko pozitiven kot ste vi.« In res; ni težjega, kot ta večni trud biti vesel za vsako ceno. Ja, tudi za ceno norosti, ki ne osvobodi, tako kot osvobodi mati samohranilko na kolesu, z otrokom na zadnjem sedežu, ki ponavlja: »Končno nora, nič več sama. Končno nora, končno odrešena. Končno nora, končno umirjena. Končno nora, končno svobodna. Končno razsvetljena.« Še en film, posnet v osemdesetih, onkraj tistega zidu, ki bo kmalu padel in nas vse do konca razgalil, v Berlinu Wima Wendersa in Petra Handkeja. Nebo nad Berlinom se začne z monologom, pravzaprav s pesmijo, v kateri je otrok še vedno otrok in se nekaj let kasneje nadaljuje v neki drugi pesmi, ki je hotela biti besedilo za skupino, o kateri se danes govori le še po naključju: »Najprej hoče ven, zvezde štet. Senca je počasna, nikoli ne zajame tvojih misli. Ko znaš teči, se nikdar ne predaš, ko znaš teči, delaš samomor. Če bi še živel, bi se dolgo smejal, lep si samo, ko se rodiš. Ne glej skozi okno, mogoče te življenje ravno takrat mine in skočiš dol. Otrok spravi spomin in ga odnese s seboj v glinenem golobu strahu. Tudi kadar se lomi pod težo življenja, se nikdar do konca ne razdre, ker vsak ve, zase ve, kaj sme in kaj ne sme. Samo otrok ne ve, dokler ne izve, da so duše naprodaj in da vsaka laž šteje več od časti. In kmalu se ne spomni več, da vsaka pesem šteje, da vsak gram odtehta samost prestreljenega obraza, skozi katerega rastejo domače breze. Vsak otrok je lep, ko se rodi. Vsak otrok je slep, ko se rodi. Igrala v domačem parku nimajo moči, da bi se igrala sama s seboj, kaj šele s teboj, ali menoj. Vsak gleda dežnik svoj, vsak se boji, da ne postane gnoj. Ker mi nikdar ne odpovemo. V zadnjem trenutku skačemo s stolpnic, kričavi krokarji, na ramah sarkazma. Samo otrok se ne spreminja po zadnji modi, samo otrok lahko plava v prvi vodi in vidi reko, pred njenim začetkom. Noben tok ga ne zgreši, tudi kadar greši. Vsak otrok je pest, ki ne spusti, dokler se ne okrepi, vsak otrok je vest, ki kriči, dokler ne zaspi.« Kakšen literarni teoretik bi se spravil secirat pesem in se gotovo ustavil ob verzih »Vsak gleda dežnik svoj, vsak se boji, da ne postane gnoj«. Iskal bi odgovore in razloge za te verze. In jih gotovo ne bi našel. Tudi če bi spoznal avtorja. Spomnim se nekoga, ki je nekoč v navalu besa, izjavil nekaj takšnega: »Če si gnoj, vsaj zase zadrži, da si gnoj!« Njegove besede me spremljajo že vse od ogleda filma Joker in ne vem, kaj naj z njimi. Vem le to, da ima vsak svojega Jokerja ali vsaj misli, da ga ima. Tako kot ima vsak prekarec upanje in naivnost, s katerima ohranja svoj status Srečka, ki se smeje za druge, zato ker so ga tako naučili. Sreča je, da ne bo nikoli porabil vseh Jokerjev in postal gnoj, nikoli se ne bo včlanil v veliko stranko oportunistov, ki od nekdaj nosijo maske in jih, seveda, šse dolgo ne bodo odvrgli. Naši Jokerji so normalni ljudje, ki ne bodo spremenili ničesar, ker so gnoji precej bolje povezani kot se zdi. Teh gnojev ne more pokončati noben svobodnjaški Joker, ki se mu zatakne ob omembi njegovega imena. To pa je v bistvu edina groza tega trenutka, na tem svobodnem trgu, kjer se vedno prodajajo eni in isti gnoji.