Ker je Človeštvo kompleksnejše kot katerikoli drug organizem, bo na svoje okolje, ki ga bo podvrglo svojemu vplivu in ga spremenilo, delovalo močneje in trajneje.
Auguste Comte, Discours sur l’ensemble du positivisme (1848)
»Smeti«, začnimo z etimološkim oranjem semantičnega polja, so v prvotnem pomenu besede oznaka za to, kar je »skupaj metano«, se pravi zmetano, nametano, pometeno na kup. Kupe smeti ločujemo od vsakodnevnih prostorov, zaradi higienskih, estetskih in normativnih razlogov: delce prahu in umazanije pometemo na kup in na smetišnico, smet vržemo v koš ali v kanto za smeti in smeti odpeljemo na smetišče. Ker jih odstranjujemo oziroma mečemo iz krajev človeškega bivanja, so smeti »izmečki« ali »izvržki«. Odmrlo drevje v pragozdovih, grušč in mel, odpadajoča z gorskih sten, ali mrhovina sredi divjine niso smeti – smeti so proizvod človeške aktivnosti, so antropogene, njihov nastanek in zgodovina sta nerazvezljivo spojena s človekom. So objekt, ki ga proizvede subjekt.
Nevtralnejši izraz, ki megli aktivno in nasilno genezo smeti, je odpadek. V nasprotju s svojim poimenovanjem odpadki seveda ne odpadajo sami od sebe, odpadejo od nečesa in odpadajo kvečjemu v podobnem smislu, kot rečemo, da odpada listje: listje odpada, ker ga odvrže drevo, odpadki odpadejo, ker jih odvrže človek. Tisto, od česar odpadejo, je človeški svet oziroma za človeka uporabni svet. Smeti so snov, ki je izgubila ves produktivni potencial, zapišeta Wolfgang Habermeyer in Konrad Lotter v sestavku Filozofija smeti, 12 tez, v katerem vzpostavita razliko med odpadki in smetmi: odpadke je možno reciklirati, smeti so »končna točka v izmenjavi snovi med človekom in naravo, so nekaj mrtvega, ki pa hkrati razvija uničujočo aktivnost«. Smeti so zadnja stopnja v življenju odpadkov, odpadki so konec koncev smeti.
»Odlaganje« implicira časovno razsežnost nedokončanega stanja. Smeti odložimo na »odlagališče«, kar je treba povezati z »odlogom«, z zgolj-začasnostjo rešitve. Odložene reči nas slejkoprej začnejo preganjati, izvržek se vrne kot povračilo za nenehno odlaganje neodložljivega.
Prve smeti so človekovi telesni izločki, ekskre(men)ti. Vse vrste smeti, fiziološko ali tehnološko pridelane (fekalije, odpadne vode, gospodinjske, komunalne, industrijske, radioaktivne odpadke, odpadne pline, spam), so družinsko povezane s pojmom ekskrecije in jih je mogoče pojmovati kot rezultat izločanja odvečnih, nepotrebnih ali škodljivih snovi iz telesa (kakršnegakoli že). S tega vidika so industrijski ali gospodinjski odpadki to, kar se kot neporabno, nekoristno in odvečno izloči iz industrije oziroma iz gospodinjstva.
Filozofija tehnologije pravi, da so orodja in stroji »podaljšek človekovih udov in čutov« (Ralph W. Emerson) ter »razširitev, ojačitev in izostritev« naših organov (Ernst Kapp); da je tehnologija »razširitev našega fizičnega in živčnega sistema v moči in hitrosti« (Marshall McLuhan) oziroma funkcionalna »razširitev človeštva« (David Rothenberg). Smeti, ki jih v kakršnikoli obliki in agregatnem stanju proizvedejo kolektivna telesa moderne civilizacije, so po tej analogiji definicijsko razširjeni v ekskrement človeštva.
Duh družbenega statusa
Dva človeka najgloblje ločuje različno pojmovanje in stopnja čistosti. Kaj pomaga vsa vrlost in vzajemna koristnost, kaj pomaga vsa medsebojna dobra volja: nazadnje ostane pri tem – »niti duhati se ne moreta!«
Friedrich Nietzsche, Onstran dobrega in zlega (1886)
Obstoj smeti in onesnaženosti postane v evropskem prostoru obče zaznan kot družbeni problem v začetku moderne dobe. Najprej pa se pojavi ravno kot nelagodje ob telesnih odpadkih. Človeški telesni izločki, izpljunki, (iz)hrklji, izbljuvki in iztrebki se na prehodu iz srednjega veka v obdobje renesanse začnejo namreč umikati iz družbenega sveta ter skrivati pred pogledom in vohom drugega.
Sociolog Norbert Elias označi popularni Erazmov priročnik o vzgoji otrok De civilitate morum puerilium (1530) za »točko civilizacijske krivulje«, ki v času, ko je še povsem samoumevno, da posameznik nediskretno »izloča seč ali si prazni črevesje« na obljudenih krajih, »utira pot novemu standardu neprijetnosti in sramu«. Nek sorodni dvorni bonton iz šestnajstega stoletja uči, »naj nihče, najsi bo kdorkoli že, […] ne onesnažuje z urinom ali z drugo nesnago stopnišč, hodnikov ali soban, ampak naj hodi za opravljanje teh potreb na primerne in za to odrejene kraje,« tačasni nadškof beneventski pa ima »za neolikano navado, če kdo, kar se včasih dogaja, naleti na ulici na kaj ostudnega in se pri priči obrne k spremljevalcu in mu to tudi pokaže.« V Parizu, piše vojvodinja Orleanska ob koncu sedemnajstega stoletja, je »[s]mrad blata […] strašanski. Pariz je grozovit kraj; ulice tako smrdijo, da tam ni mogoče ostati. Neznosna vročina povzroča gnitje velikih količin mesa in rib, in če k temu dodamo množico ljudi, ki […] kar na cesti, dobimo ostuden vonj, ki ga ni mogoče prenašati«.
Zavračanje smeti, njihovega ostudnega smradu in gnusnega videza, ki ju najprej odklanjata izostreno aristokratsko nos in oko, se na tej stopnji razvoja nanaša na estetsko razsežnost okusa in družbeno čustvo sramu, ta pa ima, kot ugotavlja Elias, »nedvomno družbeno funkcijo in se oblikuje v skladu družbeno strukturo«. Eden od načinov kulturne samovzpostavitve višjega sloja je namreč ravno nova diferenciacija ravnanja s smeti glede na nižje sloje; to postane bolj diskretno, prikrito, odstranjeno v ozadje in podpodje družbenega življenja ter pregnano z javnih krajev. Za pripadnika višjega sloja se, kot učijo kurtoazna pravila iz 16. stoletja, ta čas več »ne spodobi, da kakor kakšen kmet, ki še nikoli ni bil na dvoru ali med blagorodnimi, uglajenimi ljudmi, brez sramu in zadržkov opravlja potrebo« pred drugimi ter onesnažuje neprimerne in za to neodrejene kraje. Zaradi socioestetske razsežnosti fenomena smeti tudi danes posameznikovi stiki z njimi utirjajo percepcijo njegovega družbenega statusa. Revni, ki brskajo po smeteh za hrano, zbiralci steklenic in starega železa, grezničarji, čistilci sanitarij, kanalizacij, smetarji in tako imenovani »pobiralci smeti« (waste pickers), ki v državah v razvoju nadomeščajo državno ali občinsko organizirano odstranjevanje odpadkov, so družbeno manj cenjene in nagrajene osebe. Delo z odpadki sodi v družboslovno kategorijo »umazanega dela«, s katero označujemo vsa dela, zaposlitve in poklice, ki nase pogosto vežejo stigme nečistosti in gnusnosti, pa tudi nečastnosti, ponižujočosti in nemoralnosti. V skrajnih primerih so ti »stigmatizirani« posamezniki zaradi fizičnega ali moralnega madeža odrinjeni na družbeno obrobje, marginalizirani, zavrženi. »Zavržek«, »izvržek«, »izmeček«, »drek«, »gnoj«, »govno«, »smrad«, »packa«, »nesnaga«, »smet« so obenem tudi vrednostno negativno zaznamovani izrazi, ki služijo označevanju dozdevno nemoralnih, nepomembnih in ničvrednih oseb. Teoretik francoske revolucije Emmanuel Joseph Sieyès opiše Francijo ancien régima kot kraj »[k]jer delo pomeni onečaščenje noblese, kjer je častno trošiti in pridelovati poniževalno, kjer se garaškim poklicem reče prostaški, malovredni, umazani; kot da je umazano lahko kaj drugega kot samo razuzdanost in kot da bi bilo največ te razuzdanosti v delovnih razredih in bi bila ravno pri njih najbolj izrprijena!« Ostudnost, ki je vojvodinja Orleanska ni zmogla prenašati, ni izhajala zgolj iz usmrajenih vonjav organskih odpadkov in zaudarjajoče odprte kanalizacije, ampak tudi iz aristokratskega prezira do dozdevno manjvrednih družbenih razredov. Smrad, umazanija in smeti so insignije revnih in obubožanih.
Čista država
Ne moremo biti močna nacija, če nismo zdrava nacija. Zato moramo vnovačiti ne le ljudi in materiale, temveč tudi znanstveno vednost v službi nacionalne moči.
Franklin D. Roosevelt (1941)
Higienološka racionalizacija modernega režima upravljanja s telesnimi in organskimi odpadki je kasnejšega nastanka kakor družbeno-vedenjska in estetska, ki sta navzoči v prehodnem obdobju iz srednjeveške družbenosti v novoveško. Higienološka racionalizacija doseže vrh v 19. stoletju na podlagi stare miazmatske teorije o nastanku in širjenju epidemičnih bolezni, ki naj bi jih povzročal »foul air«. Slab zrak oziroma strupene izparine bi naj izvirale iz močvirnatih tal, postanih voda, neprezračenih zatohlih prostorov, neočiščenih hlevov, iz razpadajoče crkovine, gnijočega organskega materiala ter iz bolnikovega, z izpuščaji, gnojem, krastami in z izcedki prekritega telesa. Čeprav je bila sama teorija zmotna in jo je konec stoletja naposled izpodrinila Kochova germinativna teorija, sta odstranjevanje razkrajajočega organskega materiala, živalskih kadavrov in fekalij iz urbanih površin ter urejanje kanalizacijskega in vodovodnega sistema z namenom preprečevanja nastajanja virulentne miazme, pozitivno vplivala na zdravje mestnega prebivalstva. Premik medicinskega operativnega polja od bolnika k populaciji in od kurative k preventivi, kar je Foucault poimenoval »rojstvo socialne medicine« (ki se je v Prusiji vršilo že stoletje pred tem s tako imenovano Medizinischepolizei, »zdravstveno policijo«), je bržkone najostreje zarezal moderno ločnico med človekom in smetmi.
V Angliji ponazarja pomembnost tega novega pojmovanja poglavitne »viktorijanske vrednote« tačas nadvse popularno reklo »cleanliness is next to godliness« (»čistoča je poleg pobožnosti«). To je pionirka zdravstvene nege Florence Nightingale postavila za osnovo osebnega pa tudi javnega zdravja, na kateri temelji moderno pojmovanje higiene. Nesnaga – »kupi umazanije«, stare stenske tapete, »zamazane preproge«, »neočiščeno pohištvo«, zadušljivi prostori, smog – in smeti so »laboratoriji« nalezljivih bolezni, piše v Zapiskih o negi (1860), namenjenih tistim ženskam, ki »so kadarkoli v svojem življenju zadolžene za osebno zdravje nekoga, najsibo otroka ali obnemoglega bolnika – z drugimi besedami, [skoraj] vsaka ženska je negovalka«. V prostorih, v katerih bivajo ljudje, morajo biti čisti zrak, čista voda in učinkovita kanalizacija, v njih mora vladati čistoča.
Sanitarni inšpektor je v letnem poročilu iz leta 1893 poročal o neki manjši velški reki, da »vsebuje velik delež človeških iztrebkov, hlevskega in svinjskega gnoja, strjeno kri, drobovje in druge klavniške odpadke, trupla poginulih živali, mačk in psov v različnih stadijih razpadanja, kose starih, zavrženih oblačil in posteljnine, škornje, steklenice, pepel, ulične smeti in množino drugih predmetov.« Sanitarec je resda zaključil, da »[v] suhem vremenu postane smrad neznosen«, toda namen poročila je higienološki. Smrad in smeti, ki jih popisuje to in številna podobna poročila z druge polovice 19. stoletja, niso postavljene primarno kot predmet (socialno)estetske presoje kot pri vojvodinji Orleanski, marveč so indikator virulence, kužnosti, kontaminacije, nevarnosti.
Nelagodje, ki ga vzbujajo smeti, preide v devetnajstem stoletju s področja osebnega čustvovanja in družbenega okusa v sklopu načrtovanja in upravljanja življenja populacij na polje biopolitike. Viktorijanski premier Benjamin Disraeli je sprejetje drugega najpomembnejšega britanskega zakona o javnem zdravju leta 1875 upravičil z besedami, da je javno zdravje »temelj, na katerem je osnovana sreča ljudstva in moč države«. Disraeli je uvidel, da »čistoča in red nista zadevi nagona, ampak kulture«. Da ne prideta naravno in spontano, ampak ju je treba privzgojiti, priučiti kot osnovo omike, kar je po njegovem mnenju naloga države. Smeti so postale državni problem.
Onkraj narave in kulture
Ti se razumeš s prirodo? Zares. Razumem te: ti si eno s prirodo, mi pa smo dvoje. Imamo iskanja, stremljenja preko nje in proti njej. To pa je naše prokletstvo.
Srečko Kosovel, dnevniški zapis
S fiziološko prispodobo smemo reči, da kultura pogoltne naravo, jo metabolizira in naposled izloči neprebavljiv preostanek, ki so smeti. Smeti kot rezultat kulturnih procesov družbene produkcije in reprodukcije (torej tudi konsumpcije) so kulturni otrebek, materialni residuum, odložen v medsvet kulture in narave oziroma ob njiju. Smeti ne sodijo v domeno nature naturata (ustvarjene narave), saj jo s svojo prisotnostjo onesnažujejo in zastrupljajo ter uničujejo nenadomestljivo bioto. Še nevarneje pa smeti v svoji totalnosti iztirjajo znanstveno predvidljivo trajektorijo nature naturans (ustvarjajoče narave), ker vnašajo nove, neznane in neizmerljive kompleksne spremenljivke. Povrhu se v zgodovini narave kataklizme, kakršne so bila množična izumrtja, odvijajo v geološkem času in so, merjeno s skalo človeške časovnosti, odložljive v nedogled. Za današnjo, jutrišnjo in pojutrišnjo prakso je povsem irelevantno, če bo Potop nastopil čez tri milijone, deset ali sto milijonov let. Antropogeno globalno segrevanje, katerega gorivo so ravno smeti (po razširjeni definiciji), pa je skrčilo razvojni čas kataklizme z geološke na človeško mero, kar pomeni, da je prihodnost postala neodložljiva. Stene sedirane sedanjosti se rušijo pod težo smeti, spričo katere se zdi zdajšnja ujetost zahodne družbene mentalitete v konec ideologije (Daniel Bell), v konec zgodovine (Francis Fukuyama), v stanje brez alternative (TINA – »There s no alternative« – večkrat uporabljen slogan Margaret Thatcher) oziroma v kapitalistični realizem (Mark Fisher) kot kapitulacija še preden je podana vojna napoved. Neizbežne spremembe podnebja, neustavljena hipertrofija globalnih odpadkov in razrast onesnaženosti, katerih vsakočasne pogubne posledice razkrivajo znanstvena predvidevanja, prinašajo, če invertiramo oznako Raymonda Arona za hladnovojno paralizo statusa quo, pohitritev zgodovine. Z industrializacijo človeštva smo pognali v tek mogočen stroj antropocena, ki ga še ne zmoremo ustaviti, prihodnost pa se nam pospešeno približuje.
Smeti ne (k)rušijo le naravnega reda. Če so bile v socioestetski fazi razvoja smeti v relaciji do človeka grde in nagnusne, postanejo z modernim higienološkim in patogeničnim aspektom nečistega in nevarnega prepoznane kot »umazanija« par excellence. Zato zanje velja enako, kot je v vplivni študiji Purity and Danger (1966) konstatirala socialna antropologinja Mary Douglas za umazanijo (dirt): »Umazanija je prekršek proti redu. Njeno odstranjevanje ni negativno dejanje, temveč pozitivno prizadevanje, da bi organizirali lastno okolje.« Smeti vnašajo v statično in varno urejen kozmos nepredvidljivost, negotovost, kaos; ne spreminjajo samo narave, ogrožajo tudi kulturo. Kajti smeti, ki so stranski proizvod človekovega materialnega in simbolnega urejanja sveta, so v svoji totalnosti objekt, ki zamaže uveljavljene klasifikacije stvari in natrga privajene, domače nam ontologije. Stara dihotomična shema narave in kulture, razumljene kot človekovega »sekundarnega ali umetnega okolja« (Bronislaw Malinowski) oziroma njegove »druge narave« (Arnold Gehlen), ne zadošča več za spoprijem s smetmi. Pomagati pa si ne moremo niti s hibridni modeli, ki stapljajo naravo in kulturo, niti z monističnimi, ki bodisi kulturalizirajo naravo bodisi naturalizirajo kulturo, saj ne pripadajo nobeni od njiju. Na smeteh je nekaj nenaravnega, a tudi ne kulturnega. Zato jih doživljamo kot unheimlich.
Kot preostanek modernega kulturnega procesa preoblikovanja, presnavljanja in prisvajanja predmetnosti narave se smeti upirajo prilaščevalskemu modusu operandi modernosti, ki ga romanticistična kritika locira na različna mesta: Schiller v razum, ki »mora objekt razuma najprej razbiti, da se ga lahko polasti«; Novalis v »suho Število in strogo Merilo« znanosti, ki sta Naravo »zvezala z železno verigo«; Coleridge in Keats v mehanicistično, »ledeno filozofijo« kartezijancev; Weber v racionalistično »odčaranje sveta«; kritični teoretiki Adorno, Horkheimer in Marcuse v instrumentalno racionalnost razsvetljenstva; in Heidegger, v bit-pozabljajočem tehniškem mišljenju, ki stvari narave »postavlja« za »razpoložljivi obstanek« – zemljišče postavi »za premogovni revir, tla za rudno ležišče«, kladivo za udarjanje žeblja in žebelj za žebljanje deske – v obstanek, ki ga je mogoče izrabiti do konca. Ta konec razpoložljivosti snovi, izgube njenega produktivnega potenciala, pa ni nič drugega kakor smet. S te perspektive so smeti ostanek realnega sveta, opomin, da ta človeku ni dan v celoti za konsumiranje in dokončno asimiliranje, da je svet po svojem noumenalnem bistvu nepostavljiv, človeku nehomologen in nepriličljiv.
Upor stvari (OOO in reizem)
Človekovo kraljestvo, doba človekovega vladanja (human-izem) se je končala. Začela se je doba Reči (res-izem).
Taras Kermauner, Na poti k niču in reči (1968)
Po lastnostih se smeti umeščajo v kategorijo hiperobjektov Timothyja Mortona, enormnih, časovno in prostorsko masivnih objektov, ki so v svoji delujočosti preveliki, da bi jih zaznali in scela spoznali daljnosežnost, globokosežnost in vserazsežnost njih vplivov ter posledic. Smeti – to Morton v predkritično spekulativnem slogu trdi za hiperobjekte – so viskozno prepletene z nami in mi z njimi; ne moremo jim zdajci ubežati, ne kot njihovi proizvajalci, saj je od takšne produkcije odvisen obstoj kapitalistične civilizacije, ne kot deležniki njihovega učinkovanja, preživetveno odvisni od okolja, ki smo ga z onesnaženostjo modificirali. Smeti so nelokalne, v smislu, da ni nobene bistvene razlike, ali je največ izpustov toplogrednih plinov na ameriškem ali na azijskem kontinentu, posledice in njihov obstoj so globalne. Smeti so fazne, vidimo jih po delčkih, fragmentarno; nemogoče je vse smeti zbrati na enem mestu, reciklirati jih ad infinitum, videti jih v njihovi totalnosti, v vseh fazah dekompozicije, agregatnih stanjih in učinkih na okolje in bioto. Zanje je mogoče tudi reči, da so temporalno valujoče, nastajajo nenehoma, nekatere vrste smeti (radioaktivni odpadki) bodo ogrožale človeško, živalsko in rastlinsko življenje še dolga tisočletja. Smeti kot (hiper)objekt, ki se izmika človekovemu nadzoru, tako posedujejo lastno »življenje«, so avtotelični akterji, samodejno in proti človekovi volji učinkujoči na naravo in na kulturo.
Podobno premestitev pozornosti s človeka na reči, s subjekta na objekt, kot to danes počnejo Morton in drugi zagovorniki k objektom orientirane ontologije (object-oriented ontology oziroma kar OOO), so pri nas opravili pesniki in umetniki, zbrani okoli skupine OHO (1966–1971). Ohojevci so se z novimi ustvarjalnimi koncepti in eksperimentalno poezijo, spreminjajočo strukturo in funkcijo znaka poskušali približati, kot so zapisali v svojem manifestu, »stvarnosti stvari« tako, da »stvar sprejmemo tako, kakršna je«. Njihovo teorijo stvari v njihovi nasebnosti in zatorej onkraj služnosti in koristnosti za človeka, je Taras Kermauner imenoval reizem, in jo lahko označimo za predhodnico k objektom orientirane ontologije. Tomaž Šalamun piše na deklarativni ravni, da »[n]edoumljive so stvari v svoji prekanjenosti / nedosegljive besu živih / neranljive v nenehnem odtekanju / ne dohitiš jih / ne zgrabiš jih / nepremične v strmenju.« Demonstrativni realisti, Iztok Geister, Marko Pogačnik in Aleš Kermauner, pa dejansko zaobrnejo antropocentrično perspektivo, ko potisnejo lirski subjekt v ozadje, njegovo vlogo pa namenijo objektom. Z reistično rušitvijo »stare antropocentrične svetovne zgradbe« je mogoč drugačen svetovni red, v katerem se vsakdanji predmeti, osvobojeni jarma človeške nadvlade, »osamosvojijo in v doseženi avtonomnosti funkcionirajo na ravni subjektov«. Kasneje sta Bruno Latour in ooojevec Levi Bryant o rezultatu takšnega preobrata govorila kot o »parlamentu stvari« in »demokraciji objektov«, kjer so ljudje in »neljudje« enaki med enakimi, podobno je pri ohojevcih »steklenica [ta, ki] bi rada pila«, in »žeblji ‘homo mensura’«. »Svet (stvari, službe, komunikacije) se razpenja od nefunkcionalnega,« objekti so predstavljani v njihovem nasebju brez vsakršne uporabnosti za človeka, »streha teče navzdol / k mavrahu«, »zavese minejo / [kakor] drevo raste« in piše se »poezija čevlja«. Tačas podobno misel razvija tudi Franci Zagoričnik, da »le stvar roka mi daje pravico / otipati stvar vijak« in da nas »udari svet«, ko se pokaže »s svojo to ali ono rečjo«. Človek je tukaj samo še objekt v kraljestvu avtonomnih stvari oziroma kot pravi Geister: »Bolj ko predmeti široke potrošnje centrifugirajo človeka, bolj ko je ta zdrobljen, bolj je sestavina sveta, ne pa njegov vladar.«
Teoretik T. Kermauner je inverzijo pogleda razvijal dalje, segajoč vse do obravnavanega pojma smeti. Čeprav smo se ljudje »razglasili za Gospodarje sveta (in reči)«, je človek »brez doma, njegov dom je v rečeh, te pa so ga site, saj jih je preveč tisočletij nadlegoval in puščal na njih svoje znamenite odpadke in iztrebke (kulturo)«. Z objektocentrične perspektive je utilitarna raba objektov, določenih za funkcionalnost in uporabnost, enak tujek kot so smeti tuje bivanjskemu okolju modernega človeka, zato ta nikdar ne more postati »gospodar biti«, ampak zgolj največji onesnaževalec bivajočega.
Ko »zaplešejo tovarniški dimniki,« je zapisal ruski futuristični pesnik Velimir Hlebnikov, se zgodi »upor stvari«. In ravno smeti so upor stvari zoper gospostvo človeka.