Javier Solana, prvi visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije, je pred petnajstimi leti o EU govoril kot o edinstveni svetovni sili. V globalizacijski utopiji, ki smo jo živeli pred izbruhom krize 2008, je bila državam na mednarodni ravni pripisana vloga koordinatorjev. Pri governance oziroma vladovanju ploskega in vedno bolj brezmejnega sveta naj bi bile države le eden izmed »deležnikov« ali kvečjemu prvi med enakimi, ki skupaj z mednarodnimi organizacijami, nevladnimi ustanovami in skupinami ekspertov deliberativno krmilijo svetovno politiko.
Solana je EU razumel kot že dovršeno obliko teh procesov, ki ostalemu svetu kaže pot – njena moč se ni skrivala v presežnih geopolitičnih kazalnikih, kot sta število letalonosilk in gospodarska špijonaža. Nasprotno, EU je posedovala »magnetno silo«, njen obstoj in blagostanje sta svet (predvsem pa severnoafriško in vzhodnoevropsko soseščino) vlekla z zgledom. Status »normativne sile« od napuhnjene EU ni zahteval drugega, kot da se ne izneveri sama sebi.
Josep Borrell, ki trenutno zaseda Solanovo institucionalno pozicijo (vmes je postala precej močnejša), govori drugačen jezik. Skladno z napovedjo Ursule von der Leyen, ki je ob začetku svojega predsedovanja oznanila “geopolitično komisijo”, si Španec prizadeva, da bi se EU profilirala kot ena izmed globalnih velesil, se priučila »jezika moči« in bila manj bojazljiva pri zagovarjanju svojih interesov. Za EU, ki svojo zgodovino razume ravno kot negacijo teh tradicionalnih zunanjepolitičnih atributov države, to predstavlja krizo identitete, predvsem pa spreminja razumevanje vloge države.
V očeh evropskih elit je bil ta premik vsiljen od zunaj. Sprožil ga je predvsem dolg a hkrati bliskovit »vzpon Kitajske«, ki so ga pred leti v Zahodnem imaginariju spremljale še nekatere druge rastoče sile, združene v kratico BRICS. Po tem ko je globalno politiko nekaj desetletij narekovala os EU-ZDA, se je geopolitično težišče pomaknilo na pacifični obroč oziroma na relacijo med ZDA in Kitajsko. Slednja z velikopoteznimi projekti, med katere sodita pobudi Belt and Road ter Made in China 2025, za mnoge v Evropi in ZDA naznanja vrnitev politike velikih sil, če ne kar – strah ima namreč velike oči – reprizo hladne vojne. Trend ameriškega osredotočanja na Kitajsko, ki se je začel že med predsedovanjem Baracka Obame, je bil prvi povod za evropska razmišljanja o spremenjenih razmerjih v transatlantskih odnosih. V tem oziru je bila izvolitev Donalda Trumpa precej močna brca. ZDA niso več namigovale zgolj diplomatsko, da je čas za bolj samostojno evropsko varnostno politiko in »enakomernejše prevzemanje bremen« pri financiranju evropske varnosti, pač pa je Trump pod vprašaj, čeprav zgolj retorično, postavil celoten obstoj Nata. »Transatlantski partner« je za EU postal še bolj enostranski in predvsem nepredvidljiv.
Obenem sta dolga stagnacija po krizi v evroobmočju ter politični pretresi, običajno zajeti pod oznako populizem, močno zamajala evropsko samopodobo kot nekakšne poosebitve konca zgodovine. Izkazalo se je, da domnevna evropska izjemnost z začetka tisočletja ni bila znanilec nove, post-politične dobe sestopa države v prid nehierarhičnemu vladovanju, pač pa je izvirala iz potlačitve spoznanja o ameriški hegemoniji kot pogoju svojega obstoja. Politični model EU nikoli ni bil alternativa ameriški imperialni robatosti, saj jo je slednja vedno šele omogočala. Zdaj ob relativnem geopolitičnem zatonu ZDA to postaja jasno tudi najbolj zagrizenim »EUtopistom«, razmerja moči pa se tako izrisujejo na novo.
Zunanjepolitična kriza, v kateri se je znašla EU, je torej večdimenzionalna in globoka. Eden od glavnih konceptov, ki za odločevalce, razne miselne voditelje in think-tankerje v bruseljskem mehurčku osmišlja aktualne globalne premike, je državni kapitalizem. Koncept državnega kapitalizma ima dolgo zgodovino, najprej pa je bil uporabljen kot trockistična kritika gospodarskega sistema Sovjetske zveze. A današnja polemična in pogosto nekoherentna raba tega koncepta s takratnimi marksističnimi razpravami nima prav veliko skupnega. Na splošno se danes uporablja v dveh nekoliko različnih pomenih – po prvem, ki je uporabljen za Kitajsko in nekatere druge »rastoče trge«, državni kapitalizem predstavlja domnevno novo obliko kapitalizma, drugačen politično-ekonomski sistem. Drugemu pomenu – vse pomembnejši in vidnejši vlogi države v ekonomiji, ki pa načeloma ostaja »prostotržna« -, pa se vse bolj približuje EU, kar utemeljuje prav z zahtevami geopolitičnega tekmovanja s Kitajsko.
V prvem in bolj vseobsegajočem pomenu predstavlja državni kapitalizem, kot ga pooseblja Kitajska, predstavlja nov razvojni model. Potem ko je »washingtonski konsenz« v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vprašanje razvoja in države domnevno rešil z univerzalnim receptom vsesplošne liberalizacije in »umika države«, se je v prvih letih novega tisočletja »država vrnila«. Razne oblike etatističnih, državno vodenih razvojnih strategij so na globalnem Jugu – taka je vsaj zgodba – botrovale vzniku velikih in pogosto transnacionalnih korporacij v državni lasti, državnih investicijskih skladov, razvojnih bank in strateškega subvencioniranja pomembnih industrij in podjetij. Med petimi največjimi svetovnimi podjetji so tako danes tri megakorporacije v lasti kitajske države. Te hibridne oblike, ki svojo državno podporo uporabljajo ravno za bolj učinkovito konkuriranje na globalnem trgu, lastnikom, predvsem pa zlovešči kitajski Partiji, omogočajo bolj strateško in dolgoročno delovanje. V geostrateškem tekmovanju je tako kitajski telekomunikacijski velikan ZTE za »svojo« državo precej bolj uporaben in odziven, kot pa na primer Cisco, njegov ameriški konkurent iz Silicijeve doline. Prav ta nabor industrij, podjetij in bogastva, predvsem pa njihov uspeh, obračanje v svet in prelivanje v razne infrastrukturne projekte, Zahod navdajata s strahom. Ko državnemu kapitalizmu kot koherentni razvojni alternativi primešaš še nekaj orientalizmov o kitajski potrpežljivosti, konfucionističnih vrednotah in tisočletni slavni zgodovini, je bavbav izdelan in učinkovit. Analitično ima sicer tako razumevanje državnega kapitalizma vse polno lukenj, a zares je bolj pomembno, kako ta funkcionira v geopolitičnem imaginariju, kjer za Zahod predstavlja grozečega Drugega.
Ravno ta zunanja grožnja, pa naj bo njen izvor pripisan posebnostim kitajske kulture ali bolj strukturnim spremembam v globalni politični ekonomiji, je izhodišče za drugo razumevanje državnega kapitalizma. Ta se nanaša na povečano vlogo državnega interveniranja v državah globalnega Severa, ki pa naj ne bi spreminjal liberalnega in prostotržnega značaja njihovih gospodarstev. Vidna roka države se je tu začela krepiti po finančni krizi leta 2008, ko je država s finančnimi injekcijami poskrbela, da finančni in širši družbeni sistem nista popolnoma kolapsirala. Od takrat je velikodušna monetarna politika zahodnih centralnih bank, predvsem pa ameriške Zvezne centralne banke postala že skoraj normalizirana državna popačitev sicer domnevno optimalnih tržnih zakonitosti.
V zadnjem desetletju pokrizne stagnacije so bili tovrstni posegi pogosto izhodišče za kritiko liberalnega vztrajanja na ločenosti (ali vsaj potencialni ločljivosti) države in gospodarstva – politike in ekonomije. Oživljeni so bili številni kritični pristopi, ki so poudarjali, tako zgodovinsko kot tudi sodobno, odločilno in pogosto nasilno vlogo države in prava pri vzpostavljanju in vzdrževanju pogojev, v katerih trg šele lahko deluje. Raznim teorijam neoliberalizma in neoliberalne države je tako skupen zaključek, da pri globalizacijskem »umiku države« tako nikoli ni šlo za njeno razpustitev, pač pa za spremembo njene funkcije in metod. Desetletja hiranja socialne države ter retorika prostega trga tako nista pomenila usihanja moči države na splošno, ampak prej preoblikovanje njene vloge. A pri konceptu državnega kapitalizma, ki nas zanima v tem primeru, ne gre za osmišljanje te stabilizacijske in pogosto avtoritarne vloge države pri zagotavljanju osnovnih pogojev za akumulacijo.
Potreba po »strateškem« elementu politike Zahodnih držav izhaja prav iz zgornjega razumevanja Kitajske. V kombinaciji z »bolj predrzno Rusijo« namreč na novo izrisuje globalno polje boja. Hladna vojna je predstavljala zadnji zares stabilen geopolitični imaginarij, po katerem so se zvrstili najprej konec zgodovine, potem pa še vojna proti terorju in obet multipolarnosti. Okvir vzpona državnega kapitalizma slika podobno zgodbo, katere namen sta poenostavitev in jasno začrtanje bojnih linij. Potem ko je Zahod državni kapitalizem leta 1989 enkrat že premagal, se ta zdaj vrača, le da ni okostenel in zbirokratiziran, ampak dinamičen in inovativen. Ne zavrača kapitalistične globalizacije, ampak jo selektivno izkorišča v svoj prid. Te zgodbe ne gre brati drugače kot wakeup call – ZDA in EU morata nekaj storiti, če naj ohranita primat ali vsaj eno glavnih vlog v svetovni politiki.
V tej luči je mogoče razumeti vsaj del Trumpove konfrontacijske politike do Kitajske, ki jo zdaj Biden v veliki meri nadaljuje. ZDA imajo za tovrstno zaostrovanje zaradi globalne vloge dolarja, gospodarske moči in vojaške prenapihnjenosti dovolj inštrumentov in izkušenj. ZDA, ta načelni zagovornik globalnih odprtih trgov, za vse enakih investicijskih pravil in političnega multilateralizma, se zdaj bojuje s kitajsko antitezo teh idealov v želji po ohranitvi globalnega liberalnega reda. Zgodba seveda vsebuje dobršno mero dvoličnosti in dvomljivih zgodovinskih trditev. Znova in znova so namreč ZDA uporabljale protekcionistične ukrepe za spodbujanje in zaščito svojih industrij, ter globalno spodbujale liberalizacijo na tistih področjih, kjer je imel ameriški kapital konkurenčno prednost. A v splošnem zgodba liberalnega hegemona v boju proti iliberalnim izzivalcem deluje.
Dokaz je ravno EU, ki je zgodbo v veliki meri vzela za svojo, a je v njej, kar se tiče njene lastne vloge, precej izgubljena. ZDA so namreč svojo vlogo liberalnega hegemona vedno opravljale z dobršno mero hinavščine oziroma so si, kot pravi globalni suveren, vedno pridržale pravico da določijo, kdaj nastopi izjema, ko v imenu branjenja globalnega liberalnega reda ravnajo iliberalno. Na drugi strani je bila EU ideji multilateralizma in liberalnega reda bolj iskreno predana, kar ji je šlo na roko tudi zato, ker za zasledovanje katerihkoli drugih ciljev nikoli ni bila zadostno opremljena. In zato je za EU, ki je večino svojega obstoja čakala da se svet sam od sebe, po logiki stvari, približa njeni podobi, premik v ofenzivo, h »geopolitični Evropi« tako težaven.
Imperativ strateškosti, ki ga narekuje grozeči državni kapitalizem na Vzhodu, se v EU odraža na več področjih. Vzpostavljanje EU kot samostojnega globalnega akterja po eni strani naslavlja prekomerno odvisnost od ZDA v varnostnih zadevah. Z vzpostavitvijo »strateške avtonomije«, naj bi EU dosegla zmožnost odločanja v varnostnih zadevah, ki ne bo pred vsako odločitvijo zahtevala vsaj tihe privolitve ZDA. Pot do tam je še dolga. Stališča držav so različna predvsem glede vprašanja stopnje avtonomije, ki naj bi jo EU izkazovala do Nata – od Francije in še posebej Emmanuela Macrona z najbolj grandioznimi cilji, prek Nemčije, ki podpira idejo, a le, če bo kompatibilna z osrednjo vlogo Nata, do baltskih in nekaterih vzhodnoevropskih držav, ki o kakršnihkoli alternativah Natu ne želijo niti razmišljati. Evropska varnostna politika na nivoju EU predvideva soglasno odločanje, zato tovrstna politična razhajanja onemogočajo kakršnekoli velike korake. A obvodi se – kot je v EU v navadi – najdejo. Največji korak je bil storjen z vzpostavitvijo Evropskega obrambnega sklada, ki od letos prvič z evropskim denarjem podpira raziskave in razvoj v vojaške namene. Pred tem je EU financirala le raziskave, ki so imele dvojno namembnost – civilno in vojaško. Obrambni sklad predstavlja obvod zato, ker institucionalno spada pod industrijsko politiko, saj naj bi se razvoj iz vojaških tehnologij prelil tudi v napredek drugih gospodarskih panog. Sprejemanje take, tehnično gledano, strogo ekonomske politike tako ni sprožilo ostrih (in verjetno usodnih) političnih razprav, ki bi jim bili priča, če bi bil projekt del skupne varnostne politike in ne bi imel močne kapitalske zaslombe. Prav tako pa pomeni, da je edini zares otipljiv izkupiček večletnih debat o varnostni avtonomiji še en program, kjer EU subvencionira lobistično dobro zastopano vojaško industrijo.
Drugo področje, ki se vpisuje v razprave o avtonomiji je položaj evra kot svetovne valute. Globalna prevlada ameriškega dolarja namreč EU onemogoča vodenje zares lastne zunanje politike. Oziroma drugače – EU lahko sprejme odločitve, a nima orodij, da bi jih udejanjila. Najbolj očitno se je to pokazalo, ko je Trump enostransko izstopil iz iranskega jedrskega dogovora in Iran s sankcijami povsem odrezal od svetovnega gospodarstva. EU je z Iranom želela še naprej poslovati (ali vsaj nakazovati humanitarno pomoč), toda globalna dominantnost dolarja pomeni, da lahko ZDA vsako evropsko podjetje, ki posluje v Iranu, kaznujejo tako, da onemogočijo kakršnokoli poslovanje v dolarjih. Na kratko – prihodnost, kjer bo evro v geoekonomskem smislu pariral dolarju, je zaradi nasprotujočih interesov držav in industrij ter specifične funkcije Evropske centralne banke še daleč.
Zadnje področje, kjer EU razmišlja v jeziku strateške avtonomije in geopolitike pa so tako imenovane strateške industrije. Definicija slednjih je široka – v zadnjem letu je kar naenkrat dozorelo spoznanje, da utegne biti strateška tudi proizvodnja cepiv. Josep Borrell rad govori o strateškosti in geopolitičnih vidikih Evropskega zelenega dogovora, toda najpogosteje so strateške »industrije prihodnosti«: baterije, polprevodniki, robotika, komunikacijska tehnologija in podobno. EU ima sicer dolgo zgodovino državnega spodbujanja »evropskih šampionov«. Najbolj znan med njimi je Airbus, ki je nastal z združitvijo francoskega, nemškega in španskega kapitala, da bi bolje pariral ameriškemu Boeingu. Nenazadnje je tudi Skupna kmetijska politika ogromen primer protekcionizma, ki za okoliške pridelovalce hrane, predvsem severnoafriške, pomeni dumpinške cene. A če je bil nekoč Airbus ustanovljen v imenu boljše konkurenčnosti na odprtem globalnem trgu, kmetijska politika pa bi naj bila namenjena dobrobiti kmetov, se danes industrijska politika na velika vrata vrača v imenu strateškosti in evropskega geopolitičnega udejstvovanja. Macron tako v imenu bolj pravične tržne konkurence in zaščite intelektualne lastnine predlaga pozitivno diskriminacijo za evropski kapital, ko gre za javna naročila in vlaganje v strateške industrije. Nemčija je predlani sprejela industrijsko strategijo, ki predvideva državno pomoč domačim strateškim industrijam, premik vrednostnih verig v Evropo ter možnost državnega odkupa deležev strateških podjetij, ki jim grozi tuji prevzem. Obenem se tudi na ravni EU vzpostavljajo mehanizmi za nadzorovanje in potencialno preprečevanje kitajskih naložb v strateške sektorje in infrastrukturo. EU namreč trdi, da te velikokrat nimajo ekonomske računice, ampak da so naklepi »politični«.
Kombinacija že siceršnjega nedemokratičnega in netransaprentnega ustroja EU ter diskurza nujnosti in ogroženosti, ki spremlja evropske anksiozne poskuse geostrateškega delovanja, ima kar nekaj implikacij za državni kapitalizem, kot se vzpostavlja v EU. Po eni strani »strateškost« upravičuje vse tesnejšo zlizanost EU ter velikih držav članic s tistim kapitalom, ki si uspešno pridobi nalepko strateške industrije. Ta vzpostavitev predstavlja premik k praksam, ki na prvi pogled same zelo spominjajo na tiste »sporne kitajske prakse«, proti katerim naj bi se borili, pospremljen z argumenti o superiornosti in zaželenosti liberalnih ekonomskih načel, ki jih s tem ščitimo. In ravno tu se skriva velika zagonetka. Državni kapitalizem, ki ga EU vse bolj prakticira v delovanju navzven, je namreč predstavljen kot nujen, da bi preprečili državni kapitalizem navznoter, kjer sta vodilo še vedno učinkovitost trgov ter fiktivna liberalna ločenost države in kapitala. Slednja je bila sicer s korona krizo začasno suspendirana. Se pa že nakazuje, da bo del pokoronskega okrevanja tudi oživljanje starih manter o »umiku države iz gospodarstva«, vračanje k fiskalnemu uravnoteževanju oziroma varčevanju ter zahteve po bolj konservativni vlogi Evropske centralne banke. Ob že tako močnih političnih in socialnih trenjih, si EU tako na svoj krožnik nalaga še eno veliko protislovje. Kdo bo pojedel koga, ni jasno, določanje obsega in področij legitimnega državnega intervencionizma pa v veliki meri zavisi tudi od pritiskov in bojev od spodaj, brez dvoma pa je popreproščene ideje o državi, kot jo je zagovarjal Solana, v EU konec.