Prosti trg je ekonomski koncept, ki v svojem idealiziranem stanju predpostavlja nevtralno interakcijo prodajalca in kupca. Kot je že davno zapisal Adam Smith, je prostovoljna interakcija na trgu vedno win-win situacija: prodajalec prodaja, ker dobrino vrednoti manj, kot zanjo dobi, kupec kupi, ker od nje pričakuje višjo korist, kot zanjo plača. Trg poleg tega deskriptivnega pojma pogosto predstavlja tudi ideološko pregrado med liberalnim in levim ekonomistom1. Za ekonomske liberalce je trg omnipotenten mehanizem meritokracije, ki nagrajuje posameznike, ki proizvajajo vrednost za druge ljudi. Pogosto slišimo referenco na nevidno roko trga, ki zasledovanje racionalnih interesov posameznikov koordinira v skupno, družbeno dobro. Zato je treba narediti vse, da omogočimo prosto delovanje trga brez vmešavanja državnega aparata. Na drugi strani pa kritični ekonomisti v trgu prepoznajo sile, ki težijo k timokratični ureditvi, v kateri so ljudje s premoženjem tisti, ki imajo besedo. Preveč nevidne roke tako predstavlja nevarnost, da depolitizirani ekonomski sistem vodi – ironično – v koncentracijo politične moči.
Vprašanje minimalne plače se direktno veže na predpostavljene zmožnosti prostega trga in je že več desetletij jabolko spora med ekonomisti različnih prepričanj. Liberalci so mnenja, da je državna regulacija tržne cene dela nesocialna poteza, saj povečuje brezposelnost in povečuje revščino. V tem prepričanju jih podpira znanstveno-institucionalno okolje, saj danes etablirana ekonomska paradigma (ti. neoklasična šola) na podlagi svojega teoretičnega okvirja nasprotuje minimalni plači, ki naj bi podjetja motivirala za bolj kapitalno intenzivno proizvodnjo. Teorijo pa je v 50ih letih postavila pod vprašaj empirika. V ZDA so na podlagi opazovanj ekonomisti ugotovili, da dejansko prilagajanje trgov ni skladno z napovedmi neoklasike. Opazili so, da poleg dostojnega življenja delavcev minimalna plača povečuje kupno moč tistega dela prebivalstva, ki ima najvišjo nagnjenost k potrošnji. S tem minimalec spodbuja agregatno povpraševanje, s tem pa povečuje bruto domači proizvod; zato ne povečuje brezposelnosti. Empirična falsifikacija neoklasike in teoretični argumenti, ki so rasli složni z novimi opazovanji, pa niso pognali dovolj močnih korenin, da bi spremenili ustaljeni diskurz ekonomistov o minimalni plači. Zanimivo je, da jim je to preprečila neka metafora, ne pa znanstveno utemeljeni protiargument.
V tem članku bom najprej predstavil teoretični argument proti minimalni plači; nato bom na kratko povzel kritiko, ki je zrasla na podlagi empiričnega opažanja; potem bom predstavil Friedmanovo evolucijsko metaforo, ki je ubranila prosti trg (tržno določeno ceno dela) pred kritičnim pogledom nekaterih ekonomistov z levice. V zaključku bom preizprašal njegov retorični prijem, za katerega se zdi, da ni več kot ideološka manipulacija s perečimi političnimi posledicami.
Teorija vs. empirika: primer racionalnosti
Koristno je, če vprašanje minimalne plače odpremo v širšem kontekstu problema ekonomske racionalnosti. Ekonomska racionalnost je bila najprej predstavljena kot egoistično prizadevanje za osebno blaginjo posameznika. Kot taka korenini v knjigi Bogastvo narodov (1776), v kateri je Adam Smith človeške odločitve poskušal razumeti skozi optiko egoističnih motivov posameznih akterjev. Pek peče kruh zato, ker bi z njim rad zaslužil nekaj denarja za zrezek, tega pa mu mesar proda z namenom, da dobi dovolj denarja za obleko – in tako naprej. Danes racionalnost razumemo kot optimizacijo na podlagi določenih omejitev, kot način, kako z danimi sredstvi dobiti čim več. 1 Racionalnost potrošnika je maksimizacija zadovoljstva (doseganje najvišje koristnosti z danim prihodkom), racionalnost podjetja pa maksimizacija profitov (doseganje najvišjih profitov z danimi stroški proizvodnje).
Za razumevanje neoklasične kritike minimalne plače je ključna racionalnost podjetja. Delo in kapital sta del stroškov podjetja, ki jih uporablja za proizvodnjo dobrin in storitev, te pa po določeni ceni proda na trgu. Marginalna analiza predpostavlja, da je cena na trgu določena s stroški produkcije. Podjetje s povečevanjem proizvodnje (več delavcev, več strojev, večja tovarna in podobno) najprej progresivno povečuje količino proizvodnje, zaradi česar se sooča z vedno nižjimi stroški na enoto proizvoda – vsaka dodatna enota podjetje stane manj. To imenujemo ekonomija obsega. Po določeni stopnji pa stroški na enoto proizvoda začnejo naraščati, saj po predpostavki naraščajočih mejnih stroškov (tj. strošek produkcije dodatne enote proizvoda) vsaka dodatna enota podjetje stane več. Podjetje se mora odločiti, kakšno ceno določi. Cene ne more spustiti pod povprečne stroške na enoto proizvoda, saj bi v tem primeru doživelo izgubo in na dolgi rok bankrotiralo. Prav tako podjetje ne sme zaračunati cene, ki bi bila višja od cene konkurentov, saj bi v tem primeru potrošnik nakup opravil drugje (predpostavka popolnoma homogenih proizvodov). Zgornji ugotovitvi natančno določita optimalno ceno za podjetje v popolni konkurenci. Cena, ki naj jo podjetje zaračuna za svoj proizvod, torej ne sme biti nižja od stroškov zadnjega proizvoda, prav tako ne sme biti višja. Cena mora biti natančno enaka stroškom, ki jih je podjetje plačalo za zadnjo enoto proizvoda. V tej točki je podjetje racionalno: maksimira profite, ki pa so, ironično, ničelni; podjetje v tej točki pokrije stroške kapitala in stroške dela in je zmožno poslovati na dolgi rok. Razmerje med stroški dela in stroški kapitala je pomembno za to, koliko kapitala uporablja in koliko dela zaposluje podjetje.
Iz zgornjega neoklasičnega okvirja sledi, da minimalna plača poveča razmerje med ceno dela in ceno kapitala, kar pomeni, da se spremenijo tudi pogoji optimalne proizvodnje za podjetje. Ker relativna cena dela naraste ob konstantni produktivnosti dela in kapitala, bo racionalno podjetje ob uvedbi minimalca uporabilo več kapitala. Neoklasična teorija je bila v 30. letih prejšnjega stoletja deležna močne in metodične kritike, ki je zapolnila kar nekaj let akademskega diskurza. Empirični ekonomist Richard A. Lester je opazil, da se je brezposelnost v ZDA ob uvedbi minimalnih plač najbolj znižala prav v tistih državah, kjer je bil minimalec najvišji. Empirične ugotovitve so bile torej v nasprotju z napovedmi neoklasike, ki predvideva povečanje brezposelnosti ob uvedbi minimalne plače. Lester in njemu podobni ekonomisti so opozarjali na problem v predpostavki racionalnosti, iz katere so sledili zaključki neoklasične ekonomije. Podjetja se dejansko niso optimalno prilagajala na spremembe v relativni ceni dela in kapitala. Ekonomska teorija mora razširiti svoje metodološke okvirje in dati prostor izsledkom psihologije, vplivu političnih institucij, osnovam managementa in sociološki analizi. Ekonomska realnost potrebuje bolj interdisciplinarno obravnavo, saj poenostavljeno zaključki ekonomskega mainstreama predstavljajo slabo osnovo za politične odločitve, kakršna je odločitev za umik države iz trga dela.
Tržna evolucija
Ime Miltona Friedmana večkrat slišimo ob omembi pomembnih politično-ekonomskih vprašanj, kot je bilo njegovo svetovanje čilskemu diktatorju Pinochetu, podpora uvedbi trga za izvedene finančne inštrumente in nasprotovanje minimalni plači. Minimalca se loti v svojem eseju Metodologija pozitivne ekonomije (1953)2, v katerem se sooči z Lesterjevim napadom na predpostavko racionalnosti. Friedman v eseju trdi, da resničnost predpostavk ni pomembna, če teoretičen okvir omogoča pravilne napovedi. Na dolgi rok bo trg sam poskrbel za optimalno ravnotežje, zato se lahko zanesemo na neoklasično teorijo, ki odsvetuje uvedbo minimalca.
Friedmanovo logiko bo ponazoril primer. Recimo, da izhajamo iz predpostavke, da vsako drevo zavestno maksimira količino svetlobe, ki je je deležno. Friedman priznava, da je resničnost te predpostavke problematična. Težko verjamemo, da je drevo zavestno bitje, ki se s kompleksnimi kalkulacijami optimalno situira tako, da bo prejelo kar največ svetlobe. Vseeno pa Friedman trdi, da lahko na podlagi te očitno neresnične predpostavke dovolj natančno napovemo, kako se bo razraščal gozd (ne pa, kako bodo rastla posamezna drevesa!). Gozd ne bo rasel v kotičke goste sence, temveč se bo stegoval v višave in zapolnjeval prostore svetlobe, zaplate sonca. Zakaj? Ker vsako drevo zase maksimira količino prejete svetlobe? Friedman trdi, da je vprašanje resničnosti predpostavke brezpredmetno. Recimo, da na zemljo padeta dva želoda, prvi v senco očeta, drugi se odkotali (po naključju ali namerno) na sončno zaplato v gozdu. Ker je svetloba nujna za rast drevesa, bo drugi hitro prerasel prvega, dokler senca preostalih dreves v gozdu prvega ne bo do konca ugonobila. Preživelo bo samo drevo, ki je – po kateremkoli ključu – prišlo do pogojev preživetja in rasti. Posamezna rastlina v gozdu raste tako, kot da bi vsaka zase maksimirala količino svetlobe, ki jo prejme. Pa je Friedmanova napoved pravilna? Ne vemo. Morda drevesa uspevajo tam, kjer dobijo zadostno, vendar ne maksimalno količino svetlobe. Morda je najbolj optimalno situirano seme pojedel papagaj, zaradi česar je zraslo sosednje drevo, ki bi se drugače nahajalo v njegovi senci. Morda se na drevesa z najbolj bujnimi listi – drevesa, ki dejansko maksimirajo prejeto svetlobo – spravlja posebna vrsta zajedavcev. Morda ima vrsta drevesa, ki ni v optimalnem položaju, izredno močne korenine, ki izrinejo optimalno situirano drevo. Preveč je dejavnikov, da bi zaključili, da opazovana drevesa v gozdu maksimirajo količino prejete svetlobe.
Friedman trdi, da logika dreves in gozda velja tudi za podjetja in trge. Logika njegovega argumenta oziroma metafore je naravna selekcija. Naravna selekcija je eden od mehanizmov evolucije. Naravna selekcija je proces negativne izbire manj prilagojenih organizmov v organizaciji. Bolj prilagojeni organizmi se širijo v populaciji relativno na manj prilagojene organizme. Mutiran deževnik, ki se lahko razmnožuje, tudi ko je razpolovljen, se v populaciji svoje vrste širi hitreje kot deževnik, ki razpolovljen ne preživi. Podobno kot populacija deževnikov se podjetja na trgu borijo za redka sredstva preživetja in rasti: za profite. Podjetje, ki proizvaja z nižjimi stroški, dostopa do višjih profitov, torej na dolgi rok raste relativno na manj profitabilno podjetje. Ob uvedbi minimalne plače se zviša relativen strošek dela, zato se bo spremenila tudi profitablnost podjetij v panogi. Tisto podjetje, ki ima bolj kapitalno intenzivno proizvodnjo oziroma podjetje, ki bo odpustilo nekaj delavcev in uporabilo več kapitala, bo naenkrat dostopalo do višjih profitov kot podjetje, ki se ni odzvalo na spremembo v relativni (in absolutni) ceni dela. Na dolgi rok bo prevladalo podjetje, ki dosega večje profite, torej podjetje, ki zaposluje manj delavcev. V agregatu to pomeni, da se bo ob uvedbi minimalca povišala brezposelnost.
Predpostavka racionalnosti je neresnična, priznava Friedman – nerealno je pričakovati, da podjetnik pozna točno stroškovno funkcijo svojega podjetja – vseeno pa neoklasična analiza omogoča natančne napovedi na dolgi rok, saj je maksimizacija profita pogoj za obstanek. Zaradi tega po Friedmanovem mnenju neoklasična analiza pravilno napove tendenco trgov. Vprašanje pa je, ali je maksimalna profitabilnost podjetja edini vzrok evolucije na trgih.
Manipulativna metafora
Evolucija je kompleksen proces. Friedman v svoji metafori predvideva, da med podjetji poteka naravna selekcija, ki selekcionira na podlagi maksimalnih profitov. Problem nastane, ker s tem celotno spremembo v populaciji podjetij na trgu reducira na en vzročni dejavnik.
Problema v Friedmanovi uporabi metafore sta dva. Prvič, naravne evolucije ni mogoče razumeti samo v luči naravne selekcije, in drugič, naravna selekcija ni nujno mehanizem napredka, hkrati pa »narava selekcionira« na podlagi različnih dejavnikov. Naravna selekcija je odmrtje manj uspešnih v razmnoževanju in preživetju. Evolucija je kumulativna modifikacija populacije skozi čas. Del modifikacije vsekakor predstavljajo razlike med organizmi v uspešnosti razmnoževanja in preživetja, vendar pa naravna selekcija ni edina sila spremembe. Naključni genetski premik, mutacije in umetna selekcija so samo nekateri primeri evolucije (modifikacije populacije) brez naravne selekcije. Drug primer je pleiotropija, ki poskrbi za to, da se določen fenotip (manifestacija genotipa v zunanji značilnosti organizma) ohrani, ne glede na njegovo vlogo pri ohranjanju življenju in razmnoževalne sposobnosti tega bitja. Ta fenotip je lahko celo slab za organizem, ga ovira pri preživetju in bi bilo bolje, da ga sploh ne bi bilo.
Tudi sama naravna selekcija ni nujno sredstvo napredka. Poteka namreč na številnih nivojih, ne samo med organizmi ene populacije. Zamislite si dve skupini zajcev, v eni prevladuje kooperativni gen, v drugi sebični gen. Prva skupina je glede na drugo bolje prilagojena na okolje, saj s sodelovanjem doseže boljše pogoje preživetja in razmnoževanja. Kljub temu naravna selekcija lahko povzroči, da se v prvi skupini razširi sebični gen, kolikor je v individualni konkurenci sebični gen močnejši od nesebičnega (če se bo v kooperativni skupini rodil sebični zajec in za preživetje pojedel potomce kooperativnega zajca, bo imel preživitveno prednost, kljub temu pa bo škodil celotni skupini). Za razumevanje naravne selekcije je pomembno tudi dejstvo, da je obstanek ali prevlado enega organizma običajno izredno težko reducirati na en samcat dejavnik. Število divjih zajcev na polju je odvisno od učinkovitosti njihovega prebavnega trakta, hitrih nog, zaščitne barve itd. Friedman govori o profitu kot edinemu dejavniku obstanka podjetja, s tem pa pozablja na vprašanje monopolne moči, javno-privatnega partnerstva, konservativnosti etabliranih institucij, bolj mehkih kulturnih dejavnikov in podobnega.
Podrobna konceptualna analiza bioloških komponent evolucije ni potrebna, saj nam že površna obravnava dovoli razumevanje, da je Friedman zaposlil metaforo na način, ki služi njegovi ekonomsko-liberalni politični agendi. Ne trdim, da sta Friedman in neoklasika v zmoti glede vpliva minimalca, trdim pa, da breme dokaza ostaja na njunih ramenih. Friedman je s svojim esejem do danes zasidral dvom etabliranega ekonomista o minimalni plači. Brez jasne argumentacije, zakaj je profit edini dejavnik spremembe na trgu, pa njegova metafora ni več kot demonstracija ideološkega boja za prosti trg, boja, ki vestno – vendar neznanstveno – sledi politični agendi konservativnega ekonomskega liberalizma3.
Opombe:
1 Adam Smith pa ni kriv za to, da je ekonomska racionalnost danes praktično edini način dojemanja realnosti. Knjigo Teorija moralnih občutij (1759) je v celoti posvetil drugim dejavnikom, ki vplivajo na motivacijo in odločitve posameznikov. Status, altruizem, morala – obstajajo številni dejavniki, ki jih ne moremo zreducirati na racionalnost.
2 MPE je eden najbolj branih in citiranih esejev ekonomske metafizike, torej preizpraševanja metode preučevanja ekonomskih problemov. Priporočam ga vsem bralcem, ki jih ekonomija vsaj malo zanima.
3 Če sta bralec ali bralka mnenja, da je »konservativen ekonomski liberalizem« prazni oksimoron, ju opozarjam na prvo opombo tega prispevka.