Prejšnji mesec sem na novinarskem obisku plenarnega zasedanja v Evropskem parlamentu napisal najbolj nenavadno mejl v življenju. Začel se je z: »Dear Ms Mussolini«, sledila je generična prošnja za intervju, končal pa v zadregi. Običajno namreč končujem mejle z sicer prazno frazo »best wishes«, vendar se pri najboljši volji nisem mogel pripraviti do tega, da bi to rekel tudi Alessandri Mussolini, vnukinji in veliki zagovornici človeka, ki je mojega deda in celotno moško populacijo vasi peljal na »počitnice na Rab«. Tako sem se odločil, da sporočilo zaključim z »kind regards« po premisleku pa samo še z »regards«. Gospa Mussolini seveda ni odgovorila in razlog verjetno ni bil v mojem pomanjkanju etikete. Toda nikoli si nisem mislil, da bom kadarkoli razmišljal, kako korektno obravnavati Mussolinijeve, še najmanj pa v Evropskem parlamentu v Strasbourgu.
Razlog za omenjeno prošnjo je sicer bila reakcija A. Mussolini na govor slovenskega evroposlanca Igorja Šoltesa, ki je zaradi izjav v Bazovici zahteval odstop Antonija Tajanija, predsednika Evropskega parlamenta. A. Mussolini se na sporočilo seveda ni odzvala, ker nima razloga, da bi se pogovarjala z »Slovani«, ker nam nima kaj povedati, sploh pa ima pogovor tečno lastnost dvosmerne izmenjave. Če pa se javila, pa špekuliram, da bi se Šoltesu verjetno zahvalila, saj je pred njenim volilnim telesom verjetno precej lažje zagovarjati iredentizem kot pa fiskalno politiko Italije, kar je sicer bilo na dnevnem redu Evropskega parlamenta, ko se je odvijal obravnavani dogodek. Mussolinijeva govori – no ja, bolj gestikulira – izključno Italiji in Italijanom. Obratno je tudi Šoltes zahtevo po Tajanijevem odstopu začel z obsodbo »nedavnih dogodkov v Bazovici«, brez podrobnosti ali vsaj informacij, kako in zakaj. Šoltes je zahteval Tajanijev odstop v ogromni dvorani Evropskega parlamenta, kjer pa se je verjetno samo manjšina bežno zavedala, da sta Italija in Slovenija sploh sosednji državi. Taktika poprave zgodovinskih krivic bi se v takšnem kontekstu morala začeti z osnovami geografije. Tudi Šoltes je tako govoril samo nam, kakopak Slovencem, ki smo pravzaprav edini, ki slišimo/beremo/tvitamo izjave naših poslancev, čeprav so njihovi govori venomer usmerjeni v ta nedoločljivi misterij, ki mu rečemo Evropa. Violeta Bulc, slovenska komisarka za promet, je Salvinija in Tajanija sicer povabila na obisk Rižarne, a kot je izpostavil evroposlanec Ivo Vajgl, je gesta docela zgrešena: italijanska naracija v zvezi z drugo svetovno vojno temelji na vztrajanju, da so za morebitne zločine med okupacijo krivi izključno Nemci. Obisk nacističnega taborišča v Rižarni bi to naracijo le podkrepil.
V Sloveniji je zaradi evro-italijanske iredente nastal mali medijski in politični šov borbe proti fašizmu in zgodovinskim krivicam. To borbo proti fašizmu je sicer hitro zasenčil ukradeni sendvič. Morda malce cinična opazka, a iskreno verjamem, da so ogorčeni levo usmerjeni slovenski evroposlanci ob Tajanijevem govoru »Naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«, na skrivaj odprli šampanjec. Tajanijeva izjava je vendarle pravo predvolilno darilo strankam, ki pripadajo politični dediščini, ki se je slabega pol stoletja pozdravljala z »smrt fašizmu.« Obratno je tudi Tajani dobil, kar je želel – italijanska vlada je dobila zagotovilo, da je Tajani kljub evropskem kolaboranstvu še vedno njihov.
V največji zadregi so se znašli slovenski poslanci Evropske ljudske stranke (ELS) so bili najbolj v zadregi, saj je Tajani vendar strankin najsijajnejši sin; Lojze Peterle in Franc Bogović sta tako zahtevala umik izjave ali vsaj opravičilo. SDS pa je ravnala čudno, najprej se je pojavila skupna izjava s podpisi vseh treh poslancev SDS, s katero so izrazili podporo Tajanijevemu nastopu v Bazovici. A to pismo je bilo objavljeno samo in le na spletni strani stranke SDS. A že naslednji dan pa so dali slovenski in hrvaški poslanci iz vrst Evropske ljudske stranke skupno izjavo, v kateri so zahtevali, naj Tajani izjavo vendarle umakne, saj z njo »škodi ugledu strank ELS pred volitvami«. Po svoje je bil njihov odgovor najbolj iskren. Drugo pismo je bilo poslano samo v italijanščini in hrvaščini, kar nam da slutiti, da so slovenski predstavniki le pritrdili hrvaškim.
Nejasna sporočila
Glede na to, da je bila prvotna podpora dogodkom v Bazovici objavljena samo na strani SDS, se zdi, kot da bi se pod to izjavo poslancev podpisal nekdo drug. V resnici mislim, da predstavnikom SDS v evropskem parlamentu ni lahko graditi na neki politiki nacionalne zavesti, obenem pa imeti vodstvo stranke, ki se pokori vsaki sapici iz Rima ali Budimpešte. Tudi če vsaj malo spremljate delovanje slovenskih evroposlancev, potem je jasno, da imajo za gojenje in predvsem ažuriranje svoje javne podobe zaposlenih več ljudi, kot pa ima Muzej za novejšo zgodovino Slovenije kustosov; to umanjkanje ne more biti preprosto naključje ali spregled. A vendar skupne izjave na spletni strani stranke SDS ni objavil noben od podpisanih poslancev. Glede omenjenega sem vsem trem predstavnikom SDS poslal poizvedbo, a sem podobno kot pri A. Mussolini naletel na gluha ušesa. Omenjena epizoda je tako predstavljala čuden obrat, ko so poslanci levih in liberalnih strank prevzeli vlogo braniteljev nacionalne časti in ozemlja, medtem ko so se desni postavili kot pravi internacionalisti, v smislu, da nacionalni interes zapostavijo v imenu nekega višjega cilja, pa četudi je ta še tako nedoločljiv.
Celotna zadeva je pravzaprav burka, retorični ples, ki je bil dramatičen v besedah in ničen v učinku. Pokazal pa je določen vpogled v delovanje EP oziroma vsaj moč oziroma ne-moč, ki jo imajo evro-poslanci. Najbolj oprijemljivi rezultat politične agitacije je bila tako peticija za odstop predsednika Tajanija, ki so jo zagnali evropski Socialni demokrati, ki jo je podpisalo nekaj več kot 27 tisoč podpisnikov znotraj EU, torej področja s pol milijarde državljanov. Za primerjavo, peticijo o reformi slovenskega šolstva je podpisalo 22 tisoč ljudi, pa je peticijo zagnalo neko marginalno društvo in ne ena izmed osrednjih poslanskih skupin Evropskega parlamenta. Peticija je v normalni politični kulturi sicer zadnje orodje, ki ostane na voljo tistim, ki so oropani vsakršnega zastopništva, in jim kot edini način za pridobitev pozornosti Vladarja preostane le to. V Evropi pa vendar ni drugega vladarja kot ljudstva, se pravi, mene in tebe. A vendar se peticijo poslanske skupine S&D prikazuje kot dokaz odločnosti, zavezanosti in uspešnosti Socialnih demokratov proti naraščajočemu fašizmu v Evropi, čeprav bi morala v rezultatu in intenci po vseh političnih kriterijih veljati za debakel.
V nemoči je tolažba
A ravno ta misel o impotenci evropskega parlamenta me tolaži, da karkoli se že zgodi na naslednjih volitvah, ne bo nič usodnega, čeprav je predvolilni govor poln floskul o prelomnosti teh volitev. Obe strani imata črni scenarij: Če liberalci in kar je levega od njih dobijo absolutno večino, nas čaka totalitarna federacija s skupno vojsko in policijo. Če triumfira nacionalizem, nas čakata propad in degradacija v realpolitiko 19. stoletja. Obema pozicijama je skupno to, da preveč resno jemljeta funkcijo Evropskega parlamenta, da jo dojemata demokratično, da tvoj in moj glas zares štejeta. Morda te funkcije nihče ne jemlje tako resno kot ravno evroskeptiki. Po drugi strani pa je ta misel, da je Evropska unija nek birokratski monstrum, ki melje brez smisla in smotra, strašljiva. Volitve v Evropski parlament se tako vedno bolj sprevračajo v izbiro med preprostima alternativama – ali si za Evropo ali pa si za nacionalne države. A zdi se, in Brexit je pokazal ravno to, da je Evropska unija dejstvo in da ne moremo več nazaj. Seveda obstaja še sredinska pozicija, da pač pustimo Evropo takšno, kot je, ampak ne vem, če je komu sploh jasno, kakšna ta Evropa je. Postavi se mi vprašanje, kako sploh voditi politiko v instituciji, ki je tako obsežna, da noben smrtnik nima niti približnega razumevanja kako deluje. Že večtisočstranske pogodbe, s katero se je Slovenija pridružila (Tomaž Mastnak bi rekel »prilagodila«), ni nihče prebral v celoti.
Najbolj zgovoren primer prej omenjene poante je selitev Evropskega parlamenta. Ta se skupaj z vsem osebjem in dokumenti namreč enkrat na mesec seli iz Bruslja v Strasbourg. Ta selitev birokratk in birokratov je obče osovražena predvsem pri njih samih. Selitev stane na stotine milijonov evrov ter na sto tisoče, morda milijone izgubljenih delovnih ur najbolj perspektivno in ambiciozno omreženih državljank in državljanov. Najbolj se mi smilijo predstavniki poslanske skupine Zelenih, ker ne verjamejo v letala in se morajo, na ta tour de démocratie, zato cijaziti z vlakom. Osovraženost te demokratične migracije je morda eno od redkih stališč, ki je, vsaj na intimnem nivoju, skupno popolnoma vsem predstavnicam in predstavnikom v Evropskem parlamentu. Tudi verjetno ni državljana, ki se ne bi strinjal z obsodbo te nepotrebno kompleksne rešitve. Parlament pa glede te selitve demokratičnih narodov ne more narediti popolnoma nič – najvišje zakonodajno telo Unije ne more nadzirati niti gibanja lastnih fizičnih, kravatastih in kostimastih teles. Je zakonodajno telo, ki ni zmožno nadzirati niti teles zakonodajalcev. Britanci so na referendumu izbrali suverenost, ki se je izkazala ne samo za nemogočo, ampak celo za »nedoumljivo«. Nedoumljivo zato, ker vesoljna Britanija ni zmožna producirati posameznika ali celo skupine strokovnjakov, ki bi lahko ovrednotili in preučili odnos (odvisnost) Velike Britanije in Evropske unije. Preprosto je prevelika, preobširna in vse prežemajoča. Evropska unija ni narejena, da bi jo razumeli, ampak da bi v njo verovali. Zato je tako čudna ta proevropska retorika, kjer se sleherni problem sklicuje na »iskanje evropskih rešitev«, za katere se zdi, da so manj oprijemljivi kot Sveti duh. Tomaž Mastnak je že pred vstopom (oziroma, kot pravi, »uskladitvijo«) v EU to slepo vero opredelil kot evropsko mistiko, za katero pravi »sem opozoril, da se nas je polastilo enoumje in da to novo, sistematično kultivirano, evropsko enoumje daleč presega tisto, v katerem nas je menda držal komunistični totalitarizem. Ta se je v veliki meri opiral na zunanjo, tako rekoč mehanično prisilo. Evropsko enoumje pa je zlezlo pod kožo. Povsem upravičeno se primerja z mistiko. … Blagor ubogim na duhu, zakaj njih bo Evropsko kraljestvo.« Dobra ponazoritev evropskega tipa rešitve je ravno stalno seljenje parlamenta, ki ni ne ekonomično ne smiselno ne prikladno, a nekako deluje.
To je razlog, zakaj zaradi prihajajočih volitev nisem zaskrbljen. Če bodo zmagali skeptiki posledice najverjetneje ne bodo usodne, skladi bodo delovali, morda bo kakšna direktiva manj. Če kaj, bodo na dolgi rok ravno okrepljeni skeptiki razgalili nesmiselno pozicijo tistih, ki so zagovarjali suverenost in vrnitev k nacionalni državi kot temeljni politični enoti. Kot kaže Tajanijev izlet v Bazovico, je nacionalna država še vedno dominanten faktor političnega delovanja, Evropski parlament pa že zdaj ni ravno sijajen, pa čeprav skeptiki še niso na oblasti. Morda pa se bo ta evropski mit malo zamajal in to ni nujno slabo, bo pa spremenil pogoje verovanja. Vprašanje ni ali Evropa ali ne, ampak kakšna Evropa? Meni je bolj všeč ta, v kateri se A. Mussolini ne oglasi; a vseeno mi je ljubše, če vem kje je, v Evropskem parlamentu, kjer vsaj ne naredi kakšne resne škode.