Fašizem in judovstvo

Judom italijanskega obreda so se ob koncu srednjega veka pridružili sefardski Judje, ki so se umikali s Pirenejskega polotoka in španskih posesti v južni Italiji. Na Apeninskem polotoku so se sefardski Judje naseljevali predvsem na območjih Beneške republike, Toskane in Emilije. Na tleh Italije med sefardskimi Judi zasledimo tudi t. i. kriptojudovske družine, ki so se ob izgonu iz španskih kraljestev formalno odpovedale svojemu judovstvu in tako smele ostati na tleh Pirenejskega polotoka, vendar so to območje kasneje zapustile in se vrnile k svoji nekdanji veri. Aškenazi (Judje, ki izhajajo z območja srednje in vzhodne Evrope) so od poznega srednjega veka živeli tudi v severni Italiji, ki je spadala v vplivno območje Svetega rimskega cesarstva in kasneje Beneške republike. V Benetkah so prav Aškenazi predstavljali najstarejšo judovsko skupnost. Pregledu pomembnih judovskih skupnosti v Italiji in njihovega izvora moramo dodati še Jude iz Piemonta, ki so tradicionalno prebivali v krajih Asti, Fossano in Moncalvo. Bili so potomci Judov, izgnanih iz francoskega kraljestva ob koncu 14. stoletja. Njihovo obredje (hebr. appam) je sicer podobno Aškenazom, vendar vsebuje nekatere posebnosti, predvsem glede judovskih praznikov, ki so jih prevzeli od francoskih Judov.

Z zgodovinskega vidika so omenjene skupnosti na tleh Italije ostajale ločene in so se zbirale okrog lastnih sinagog. V določenih italijanskih mestih, kjer so obstajale raznorodne judovske skupnosti, sta običajno delovali. italijanska in ločeno od nje še španska sinagoga. V mestih, zlasti na severu Italije, kjer so živeli tudi Aškenazi, so obstajale tudi nemške sinagoge. Sčasoma pa so se Judje marsikje združili in uporabljali skupno sinagogo, vendar so lahko še naprej ohranjali različno obredje znotraj iste shodnice.

Italijanski Judje v moderni dobi

Judje na Apeninskem polotoku so bili močno vpeti v italijansko družbo, verjetno bolj kot v kateri drugi evropski državi. Posledično so se pospešeno asimilirali oz. oddaljevali od življenja judovskih občestev. Od sredine 19. stoletja dalje je bilo vedno več mešanih zakonskih zvez in spreobrnitev v večinsko katoliško vero.

Na predvečer prve svetovne vojne so bile judovske skupnosti v Italiji dobro vključene v italijansko družbo. Antisemitizem, ki je v sosednjih državah (zlasti v Franciji in Avstro-Ogrski) postal izjemno močen dejavnik, v Italiji ni predstavljal resne grožnje, saj je ostajal omejen predvsem na nekatere skupine znotraj Katoliške cerkve. – Toda Sv. Sedež je zaradi dolgotrajnega spora z italijansko državo, ki je sledil aneksiji Rima in uveljavitvi laicistične zakonodaje, pobožnim katoličanom prepovedoval aktivno sodelovanje v italijanskem političnem življenju, kar je pomagalo ohranjati prevlado različnih oblik liberalizma v italijanski politiki. Ta pa je bil Judom dokaj naklonjen. Leta 1902 je bilo tako med italijanskimi senatorji šest pripadnikov judovske vere, do prihoda fašizma na oblast pa se je njihovo število povečalo na devetnajst. Kraljevina Italija je že leta 1905 dobila prvega judovskega predsednika vlade, to je postal Alessandro Fortis (1842–1909). Leta 1906 mu je sledil baron Sidney Sonnino (1847–1922), sin judovskega očeta in anglikanske matere, ki je zaznamoval politično življenje v Italiji ob začetku 20. stoletja. Sonnino, sicer liberalni konservativec, je ohranjal vero svoje matere. Italijansko judovstvo se je izkazalo tudi med prvo svetovno vojno, saj je v italijanski vojski služilo kar petdeset generalov judovskega rodu. Med njimi velja omeniti monarhiji vdanega Emanueleja Puglieseja (1874–1967), ki se je boril v številnih vojnah, začenši z italijansko-turško vojno v Libiji leta 1911. V boje med prvo svetovno vojno je vstopil kot poveljnik polka, v bojih pri Asiagu leta 1916 je bil ranjen. Oktobra 1918 se je izkazal v bojih pri Vittoriu Venetu in tako postal najbolj odlikovan italijanski general. Po prvi svetovni vojni je napredoval v poveljnika rimskega garnizona, to dolžnost pa je opravljal tudi oktobra 1922 med pohodom na Rim (Marcia su Roma), s katerim so fašisti prevzeli oblast v državi. Pozneje je bil deležen številnih očitkov, da je prav on s svojo neaktivnostjo omogočil Mussoliniju prevzem oblasti. Vse obtožbe je Pugliese odločno zavračal. Leta 1934 je napredoval v armadnega generala.

Po idejni usmeritvi so italijanski Judje pokrivali celoten spekter politike, do fašizma pa so zavzeli podobno stališče kot njihovi »arijski« sodržavljani. Med njimi so bili torej Judje, ki so fašistični režim sprejemali s popolnim soglasjem, na drugi strani pa Jude zasledimo tudi med njegovimi odločnimi nasprotniki. Ni bilo malo Judov, ki so fašistični režim podpirali vse od njegovega nastanka. Med ustanovitelji prvega fašija v Milanu leta 1919 je bilo pet Judov: trije od njih so padli za fašistično stvar.

Antisemitizem in sionizem

V Italiji se je stoletja ohranjal stari, srednjeveški, versko pogojeni antijudaizem, ki je bil precej daleč od antisemitizma. Malokdo je sprejemal teorije, ki so jih o Judih zlasti od zadnje tretjine 19. stoletja dalje širili rasni ideologi, po katerih naj bi bili ti rasni tujek v telesu evropskih narodov, saj naj bi pripadali neevropski, »semitski« rasi. Teorija je služila kot argument za njihovo izločitev iz nacionalnega življenja evropskih narodov. V Italiji je bil še najbolj strupeno antisemitski časnik Vita Italiana, ki ga je urejal Giovanni Preziosi, konservativni katolik, ki je postal fašistični prvoborec. Obstajala pa je, seveda, bojazen pred različnostjo in drugačnostjo. Od vseh tez, ki so se pojavljale v t. i. »znanstvenem rasizmu« 19. stoletja, so bili Italijani dojemljivi predvsem za teorije o judovski večvrednosti, ki so služile kot razlaga za njihovo uspešnost in domnevno zagledanost vase. Ideja, da naj bi Judje predstavljali nevarnost za italijansko družbo in državo, pa je redko naletela na razumevanje. To je bilo povezano tudi z njihovo maloštevilnostjo. Po popisu prebivalstva iz leta 1931 je v Italiji živelo okrog 45.000 Judov, ki so bili vpisani v imenike judovskih skupnosti, kar je predstavljalo okrog 0,1 % prebivalstva. Le v Rimu in toskanskem Livornu (ter, po aneksiji Julijske krajine, v Trstu) je njihov delež presegal en odstotek. Smemo torej domnevati, da velik del Italijanov v svojem življenju ni spoznal enega samega Juda. Več kot dve tretjini Judov sta pripadali srednjemu sloju, ukvarjali so se predvsem s trgovino in bančništvom, veliko pa jih je bilo tudi med uradništvom in v svobodnih poklicih. Med antisemiti je tako pogosto krožila krilatica, da Judje nadzorujejo številna področja v državi: politiko, kulturo in seveda gospodarstvo.

Na prelomu stoletja se je pojavilo tudi dokaj močno sionistično gibanje, ki je judovsko domovino videlo na Bližnjem vzhodu, v Palestini, zahtevalo pa je tudi vrnitev k izvornemu judovstvu na pomembnejših področjih: v obredju, običajih, kulturi. Pri tovrstni propagandi so sodelovali zlasti mladi judovski izobraženci, nasprotovali pa so ji tisti, ki so težili k večji asimilaciji v italijansko družbo, kakor tudi oblast in italijanski nacionalisti, za katere je sionizem pomenil izdajo domovine. Treba je poudariti, da statistike glede stopnje asimilacije in vpetosti v družbo niso kazale razlike med domačimi in tujimi Judi, to je tistimi brez italijanskega državljanstva.

Podpora fašizmu

V političnem smislu so bili italijanski Judje organizirani v vseh strankah, ki so delovale v državi – izjema je bila Ljudska stranka (Partito popolare), ustanovljena leta 1919, prva in edina italijanska stranka z izrazito konfesionalnim predznakom (ustanovljena je bila kot politična predstavnica italijanskih katoličanov). Nemalo Judov je tako sodelovalo pri ustanovitvi Nacionalne fašistične stranke (Partito Nazionale Fascista – PNF) marca 1919 v Milanu. Fašistično stranko so finančno podprli številni judovski industrialci in trgovci, ki so glede tega ravnali enako kot njihovi nejudovski stanovski kolegi. Nasploh so se Judje v Italiji vedli kot »pravi« Italijani in so vedno znova izkazovali svojo navezanost na domovino in narodne vrednote. Tudi Mussolini ob prevzemu oblasti v Italiji jeseni 1922 nikakor ni bil antisemit; nenazadnje je bil takrat še vedno v zvezi z Margherito Grassini Sarfatti (1880–1961), časnikarko in likovno kritičarko, rojeno v judovski družini v Benetkah. Ta dolgoletna Mussolinijeva ljubica, ki se je leta 1934 izselila v ZDA, je že leta 1925 napisala njegovo avtorizirano biografijo s pomenljivim naslovom Dux.

Odnos italijanskih Judov je bil do fašizma precej naklonjen oz. vsaj nevtralen, izrazito pa so ga podpirali predvsem višji judovski sloji. Fašistični režim se je te podpore med judovsko ekonomsko elito zavedal; nenazadnje je pri pohodu na Rim sodelovalo 350 italijanskih Judov. Duce je zato že leta 1920, pred prevzemom oblasti, izjavil: »V Italiji ne bomo delali nikakršne razlike med Judi in Nejudi. Na vseh področjih – na verskem, političnem, vojaškem, gospodarskem – skratka, povsod, imajo italijanski Judje na naših čudovitih tleh svoj novi Sion.« Toda hkrati je fašizem v tridesetih letih preraščal zgolj politično doktrino in prehajal v religiozno pojmovanje življenja, kot ga je označil sam Mussolini; to pa je vodilo v trenja z ostalimi oblikami občestvenega življenja.

Še v obdobju škvadrizma, pred prevzemom oblasti (1919–1922), so nekateri Judje sodelovali v uličnih spopadih z nasprotniki in pri tem umrli, zato jih je režim razglasil za »fašistične mučence«; med njimi so bili Duilio Sinigaglia, Gino Bolaffi in Bruno Mondolfo. Posamezni Judje so se hitro vzpenjali po hierarhični lestvici in opravljali odgovorne službe znotraj fašističnega režima (Aldo Finzi, Guido Jung, Dante Almansi, Elio Jona). Na drugi strani pa je del judovskih razumnikov, zlasti sionistov, odklanjal fašizem; a ti so predstavljali izrazito manjšino znotraj italijanskega judovstva.

Italijanska družba v prvem desetletju fašističnega režima še ni bila dovzetna za rastoči antisemitizem, ki je divjal po srednji in vzhodni Evropi; tudi v državah, ki so bile glede politične ureditve tedaj še veliko bolj demokratične od Italije. Pravno ureditev položaja judov in drugih nekatoličanov je na novo uredil t. t. zakon Falco (legge Falco) iz leta 1929, ki je ukinjal manjše judovske skupnosti (Pesaro, Senigallia, Urbino, Cento, Lugo) in jih priključil večjim skupnostim, tem pa naložil skrb za judovsko zgodovinsko in kulturno dediščino. Tako je v skladu z novo fašistično zakonodajo država poslej priznavala obstoj zgolj petindvajsetih judovskih občin. Hkrati je kraljevi dekret, sprejet oktobra 1930, vzpostavil enotno predstavniško združenje judovskih občin, Zvezo italijanskih judovskih skupnosti (Unione delle comunità ebraiche italiane), v katero so se morale vključiti vse krajevne skupnosti. Na čelo zveze je bil postavljen glavni rabin v Rimu. Z novimi zakonskimi predpisi in avtoritarnim vmešavanjem je fašistična država zaključila evolutivni razvoj judovskih občin, ki je izhajal iz želje po svobodnem združevanju državljanov; povečal se je državni nadzor in zožila statutarna avtonomija. Hkrati je nova zakonodaja centralizirala judovsko občestveno življenje in podelila velik vpliv osrednji judovski organizaciji v Rimu. Uvedeno je bilo načelo obvezne pripadnosti Judov judovskim občinam, ki so se oblikovale kot ustanove javnega prava. Novo, uradno sankcionirano združenje je sicer večina italijanskih Judov ocenjevala pozitivno, nasprotovali so mu skoraj izključno ortodoksni Judje. Zakon je ohranjal enakopravnost verskih manjšin z večinskim katoliškim prebivalstvom: izrecno je dovoljeval svobodno izpovedovanje vere, izvajanje verskega pouka in obredov. Združenje petindvajsetih zakonsko priznanih judovskih občin je dobilo celo pravico pobirati prispevke med svojimi vpisanimi pripadniki, ki je de facto deloval kot nekakšen verski davek. Pripadniki judovskih občin so namreč morali plačevati letne prispevke, razen če so se formalnopravno odpovedali judovstvu oziroma prestopili v drugo vero.

Na splošno so Judje v Italiji pod fašizmom, kakor dotlej, izkazovali svojo navezanost na domovino. Med letoma 1934 in 1938 je v Torinu izhajala revija La nostra bandiera, ki je bila nekakšno neuradno glasilo italijanskih judovskih fašistov. Uredništvo je poudarjalo patriotičen zanos italijanskega judovstva in njegovo dovzetnost za fašistične ideje. Nad fašizmom so se navduševali tudi nekateri rabini v Italiji; ob koncu leta 1937 je bilo med enaindvajsetimi glavnimi rabini (rabbino capo), ki so načelovali posameznim judovskim skupnostim, pet članov Nacionalne fašistične stranke.

Tik pred začetkom sprejemanja protijudovske zakonodaje leta 1938 so organizirane judovske skupnosti obstajale v naslednjih italijanskih mestih: Opatija, Allessandria, Ancona, Bologna, Casale Monferrato, Ferrara, Firence, Reka, Genova, Gorica, Livorno, Mantova, Meran, Milan, Modena, Neapelj, Padova, Parma, Pisa, Rim, Turin, Trst, Benetke, Vercelli in Verona. Poleg judovskih skupnosti na Apeninskem polotoku so obstajale še štiri zunaj matične Italije: Adis Abeba (Etiopija), Bengazi in Tripoli (Libija) ter Rodos (Dodekanez). Nezasedenost posameznih rabinskih položajev je kazala na določeno krizo judovstva, saj od skupno petindvajsetih mest kar štiri niso imela svojega rabina (Gorica, Meran, Opatija in Reka). Zanimivo je, da so bila vsa nezasedena mesta v »novih provincah«, največja kriza v tovrstnem smislu pa se je čutila ravno v Julijski krajini.

Judje postanejo tarča

Po italijanskem napadu na Etiopijo (Abesinijo) oktobra 1935 in sankcijah, ki jih je proti napadalki uvedlo Društvo narodov, se je italijanska zunanja politika, ki jo je vodil Mussolinijev zet Galeazzo Ciano, začela zbliževati z nacistično Nemčijo, ki je, kot je znano, uzakonila biološki rasizem in vodila nepopustljivo protijudovsko politiko. Vse večja strateška navezanost na nacistično Nemčijo je Mussolinija nazadnje privedla k odločitvi, da je napočil pravi trenutek za izločitev Judov iz italijanske družbe. V antisemitski kampanji je prednjačil režimski časnik Il Regime fascista, ki ga je urejal ekstremist Roberto Farinacci, v Julijski krajini pa je njegovi strupeni protijudovski liniji sledil tržaški Il Piccolo, priljubljeni časopis nacionalističnega meščanstva, ki ga je, paradoksno, ustanovil Teodoro Mayer (1860–1942), po rodu Jud.

Večji del javnosti je tem ukrepom tiho nasprotoval, antisemitsko nastrojena manjšina pa je kazala navdušenje. Hkrati je tudi Nemčija kot potrditev zavezništva z Italijo zahtevala njeno uskladitev z nacistično ideologijo. Rasel je vpliv Mussolinijevega kroga, v katerem je bilo veliko prepričanih zagovornikov popolnega sodelovanja z nacistično Nemčijo. »Italijanski državni antisemitizem«, kot so si ga predstavljali fašistični veljaki, naj bi bil drugačen od nemškega, tj. nenasilen in brez brutalnega preganjanja Judov. Fašisti so si za cilj zadali odstranitev Judov iz javnega življenja, vendar brez jasne predstave, kako to doseči. Dolgo časa so se v delu italijanskega zgodovinopisja pojavljale ideje, češ da naj bi se Mussolini upiral uvajanju protijudovske zakonodaje, ki naj bi jo zahteval njegov nemški zaveznik in pronacistični krogi znotraj fašistične stranke. Vendar je ta teza danes popolnoma ovržena. Preveč ceneno bi bilo, če bi začetek protijudovske gonje v Italiji prevalili na nemške zaveznike in pozabili, da je ukaz prišel od samega duceja, ki se je odločil za pregon Judov na temelju biološkega rasizma.

Protijudovska kampanja se je začela spomladi 1937 in je bila sprva omejena na režimski tisk. Povod je predstavljal v Rimu objavljeni pamflet Gli ebrei in Italia (Judje v Italiji), ki ga je izdal pisatelj in časnikar Paolo Orano (1875–1945), zagrizen fašist in antisemit. V njem je Jude obtožil gojenja ločene identitete znotraj nacionalnega telesa in jih označil za glavne agente »visoke mednarodne finance«, ki naj bi skušala spodkopati fašistični režim. Objava je povzročila različne odzive, od tihega nasprotovanja do navdušenega sprejema med antisemiti. Tisk, ki je deloval pod nadzorom fašističnega režima, je polemiko izkoristil za začetek sistematične kampanje proti Judom. Na veliko so začeli pisati o protijudovski zakonodaji v drugih državah, zlasti v srednji Evropi, nato pa ost usmerili v domače Jude, tako da so poudarjali njihova domnevna kazniva dejanja. Razpisali so se o judovskih posebnostih, judovskem protifašizmu, mednarodnem sionizmu in moči mednarodnega judovstva, ki po svoji naravi spodkopava nacionalno telo in je zato sovražen fašistični ideji. Kampanja v tisku je pripravila tla za sprejem protijudovske zakonodaje.

Vloga Trsta

Protijudovski kampanji v tisku so oktobra 1938 sledili drugi, mnogo hujši ukrepi. Septembra 1938 se je Mussolini odpravil na obhod po severovzhodu države. Ta se je začel 18. septembra v Trstu, kjer je na Velikem trgu (Piazza Unità d’Italia) nagovoril veliko množico podpornikov. V ognjevitem govoru je z balkona mestne hiše oznanil, da so v Italiji začeli veljati zakoni, ki bodo zaščitili čistost rase in Jude izključili iz javnega življenja. Zanje je namreč izjavil, da niso Italijani in da ne spadajo mednje. Množica je ducejev govor sprejela z enako glasnimi ovacijami kot vse novice, ki jih je napovedala državna propaganda.

, Če uporabimo besede tržaške zgodovinarke Silve Bon, je za duceja torej Trst postal »osrednja periferija«: glavni oder za uprizoritev protijudovskega obrata, ki so ga že nekaj mesecev pripravljali napadi s strani najbolj izpostavljenih italijanskih rasističnih antisemitov (Roberto Farinacci, Giovanni Preziosi, Piero Pellicano in Gino Sottochiesa). Prav oni so predlagali Trst kot idealno prizorišče ostrega udara proti Judom, ki naj bi pripravljali »židovsko zaroto« proti režimu in italijanskim nacionalnim interesom. Pri tem so opozarjali na pretirano moč Judov v državi, ki naj bi šla na račun katoliške večine. Kot izgovor so uporabili tudi predstavništva velikih tujih družb s sedežem v Trstu (banke, zavarovalnice, kot sta Assicurazioni generali in Riunione Adriatica di Sicurtà, ladjedelnica Cantieri Riuniti dell’Adriatico itd.). Njihov protijudovski bes se je obregnil tudi ob tržaško krajevno politiko in gospodarstvo, ki naj bi bila prežeta z judovskim vplivom.

Za Jude v Julijski krajini je bila uvedba rasne zakonodaje leta 1938 dvojna travma, saj so bili številni izmed njih že prvo svetovno vojno vključeni v iredentistično gibanje in bili med glavnimi zagovorniki priključitve Italiji. Obenem pa sta se prav tu, na severovzhodu Italije, čustvi nacionalizma in etnocentrizma zlili v »obmejni fašizem«, ki je imel od vsega začetka mnoge rasistične poteze. Te so se zdaj od Slovanov razširile še na Jude, kar je bilo za slednje velik šok.

Fašistični ukrepi proti Judom

Med glavnimi cilji, ki si jih je na predvečer druge svetovne vojne zadal fašistični režim, je bil izgon Judov iz Italije. To naj bi dosegel z njihovo izločitvijo iz javnega in gospodarskega življenja, kar se je v praksi odrazilo v drastični omejitvi pravice do dela in izobraževanja, manj pa do lastnine. Ministrski svet je 10. novembra 1938 sprejel zakon za zaščito rase, ki je prepovedoval zakonsko zvezo med italijanskim državljanom »arijske rase« in osebo, ki je pripadala drugi rasi. Hkrati je zakon razglašal, da je v skladu z omenjeno prepovedjo taka zveza neveljavna. V imenu zaščite rasne čistosti so prepovedali poroke med Judi in Nejudi, uvedli vladno dovoljenje za poroko s tujcem ter prepoved poroke med državnim uradnikom in tujo osebo. Demografska politika, ki je bila od vsega začetka ena od osrednjih skrbi režima, je dokončno prešla pod nadzor rasistične politike. Na notranjem ministrstvu so ustanovili poseben oddelek, ki se je ukvarjal z judovstvom, in tudi občinski uradi so začeli delovati na rasni podlagi. Tako je morala biti osebam judovskega izvora na vseh uradnih dokumentih pripisana oznaka »Jud«.

Tako kot v vseh evropskih državah, ki so sprejele podobne ukrepe, se je protijudovska zakonodaja tudi v Italiji sčasoma zaostrovala. Na začetku septembra 1938 so z odlokom z vseh univerz in šol v Italiji odstranili judovske profesorje, študente in dijake. Izjema je veljala le za študente, ki so se vpisali pred letnikom 1938/1939. Hkrati so tujim Judom prepovedali stalno naselitev na ozemlju Italije; prepoved je vključevala tudi kolonije v Afriki. Vsem Judom, ki niso imeli italijanskega državljanstva, je bilo ukazano v roku šestih mesecev zapustiti državo. Hkrati so oblasti preklicale državljanstvo vsem Judom, ki so ga pridobili po 1. januarju 1919. Novembra 1938 so zaostrili ukrepe na področju izobraževanja, saj so vse Jude izključili iz vseh javnih šol, vendar pa so jim hkrati dovolili ustanovitev lastnih šol znotraj posameznih judovskih skupnosti. Objavili so seznam poklicev, prepovedanih za Jude, in odstranili judovske državne uslužbence,. Toda hkrati so uvedli razlikovanje posameznih kategorij oseb, ki so tako izpadle iz sistema protijudovske zakonodaje. Med slednje so spadali prostovoljci in veterani prve svetovne vojne, libijske, abesinske in španske državljanske vojne ter sorodniki padlih v njih; pripadniki legionarjev pod vodstvom D’Annunzia pri pohodu na Reko leta 1919; padli in ranjeni za fašistično idejo; vpisani v fašistično stranko v obdobju od ustanovitve do prevzema oblasti (1919–1922); izvzeti pa so bili tudi vsi, ki so jim oblasti priznavale posebne zasluge. Obenem je treba poudariti, da so se izločitve izvajale posamično, od primera do primera. Postopek je bil v rokah italijanskega notranjega ministrstva, ki se je pogosto odločalo na podlagi podkupnin in ne toliko zaslug posameznikov, ki so uveljavljali pravico do izločitve.

Poleg prepovedi »rasnega mešanja« in razveljavitve »medrasnih porok« so imele najhujše posledice omejitve glede zaposlitve. Judje poslej niso več smeli delati kot hišniki v stavbah, kjer so živeli arijci, svojih stojnic, na katerih bi prodajali svoje blago, niso smeli postavljati na cestah, niso smeli biti lastniki poslovnih in patentnih agencij, trgovati z dragocenimi predmeti, opravljati fotografskega poklica in posredniških dejavnosti. Prepovedano jim je bilo opravljati poklice trgovskega potnika, komisijskega trgovca, tiskarja, knjigarnarja, prodajalca umetnin, optika, prodajalca rabljenih predmetov, trgovca z blagom za otroke, radioaparati in celo prodajalca igralnih kart. Niso več smeli prodajati alkoholnih pijač, nabirati starega železa in drugih kovin. Oblasti jim niso izdajale dovoljenj za izvoz sadja in zelenjave, prodajo papirniških izdelkov, opravljanje smetarstva, nabiranje in prodajo dotrajanih vojaških oblek, upravljanje plesnih šol, krojaških šol, niti niso smeli distribuirati filmov. Judje niso smeli voditi turističnih in potovalnih agencij niti reklamirati oddajanja lastnih sob in niso dobili dovoljenja za upravljanje taksija. Svojih imen niso smeli vključevati v telefonske in druge imenike. Izgubili so dovoljenje za posedovanje radia na domu. Prepovedano jim je bilo stopiti v javne knjižnice, pilotirati letala, gojiti golobe, delati kot tolmači in vodniki.

Odkriti antisemitizem, ki pred prvo svetovno vojno in v prvih dveh desetletjih po njej nikakor ni bil značilen za Italijo,  je tako vse bolj dobival podobo »obveznega nacionalnega čustva«. Ni bilo več razlikovanja med »domoljubnimi« in »nedomoljubnimi« Judi – prav vsi so postali »nevarni za državo«. Od septembra 1938 do poletja 1943 so fašistične oblasti približno 51.000 prebivalcev Kraljevine Italije na podlagi »biološke rase« označile za Jude in jih izločile iz javnega življenja.

Odzivi papeža in kralja

Fašisti v Italiji so se zavedali moči Katoliške cerkve, ki je tradicionalno vplivala na javno mnenje in odnos širokih ljudskih slojev do oblasti. Zato je moral Mussolini pri sprejemanju protijudovske zakonodaje upoštevati tudi mnenje tedanjega papeža Pija XI., ki je že leta 1937 obsodil nacistični rasizem. Sv. sedež je izpostavljal predvsem skrb za tiste Jude, ki so prestopili v katoliško vero, vendar bi jih državne oblasti kljub temu utegnile preganjati zaradi njihovega izvora oz. »rasne pripadnosti«. Protijudovska zakonodaja je namreč preganjala otroke judovskih staršev, četudi so ti prestopili v katoliško vero. Morebitno papeževo nasprotovanje ali zgolj ignoriranje tovrstne zakonodaje bi zagotovo zmanjšalo njeno avtoriteto. Oblasti so z novo rasno zakonodajo v resnici kršile eno izmed določil konkordata, sklenjenega med Italijo in Sv. sedežem februarja 1929, po katerem se je za veljavno štela vsaka zakonska zveza, sklenjena po določilih cerkvenega prava. Poleg tega Sv. sedežu ni bilo po volji poseganje fašistične države na področja, ki jih je dojemal kot svojo pristojnost. Zlasti ga je zmotil zakon iz novembra 1938, ki je dejansko pomenil razveljavitev zakonske zveze med »arijci« in Judi, tudi če so slednji pripadali katoliški veri. Cerkev se je zato upravičeno bala, da bi rasna politika v Kraljevini Italiji uvedla možnost ločitve med zakoncema, še zlasti, ker je poznala posledice sprejema nürnberških zakonov v nacistični Nemčiji, ki so vplivali na izjemen porast ločitev v mešanih zakonih. Zato je Sv. sedež odločno protestiral proti prepovedi sklepanja mešanih zakonov; a njegovi pozivi niso obrodili sadov. Sam papež Pij XI., ki ga je po smrti marca 1939 nasledil Pij XII., ni nikoli zavzel jasnega odklonilnega stališča do fašistične rasne politike. Sv. sedež se je očitno zbal, da bi upiranje tej fašistični politiki lahko privedlo do političnih zaostritev med Katoliško cerkvijo in Italijo ter škodovalo interesom cerkve. Domnevamo lahko, da se Sv. sedež sploh ne bi oglašal v zvezi z rasno zakonodajo, če ta ne bi posegala tudi na področje delovanja cerkve.

Poleg Katoliške cerkve je bilo pri sprejemanju protijudovske zakonodaje pomembno tudi stališče italijanskega kralja Viktorja Emanuela III., ki je bil nominalno vrhovni državni suveren in je tudi formalno razglašal zakone. Na začetku je kralj sicer kazal zadržke do rasne zakonodaje, vendar se je kasneje očitno pustil prepričati Mussoliniju. V protijudovsko zakonodajo pa so na kraljevo zahtevo vključili izjeme oziroma omilitve za vojne veterane in druge posameznike, ki so bili nagrajeni za svoje zasluge za Italijo.

Primerjava z nacisti

Fašistične oblasti so od jeseni 1938 preganjale Jude in sistematično kratile njihove človekove pravice, vendar v glavnem brez fizičnega nasilja. Tu je temeljna razlika z nacistično Nemčijo, ki je praktično od vsega začetka izvajala sistematično nasilje nad Judi, ki se je samo še stopnjevalo vse do nezaslišanih razsežnosti.

V Kraljevini Italiji je fašistična definicija Judov, podobno kot nacistična, temeljila na rasni podlagi. Kot kriterij za ugotavljanje judovstva posamezne osebe pa so fašisti vzeli judovstvo staršev, za razliko od nacistov, ki so to preverjali pri starih starših. V italijanskem fašističnem režimu je tako za Juda veljal vsakdo, ki je imel judovskega očeta in mater, ne glede na to, ali je bil sam judovske vere ali ne. Prav tako je bil za Juda označen tisti, ki je imel judovskega očeta in tujo mater ali kdor je imel judovsko mater in nepoznanega očeta. Pri tem so za Juda opredeljevali tudi vsakogar, ki je bil iz mešanega zakona, sam pa je bil vere ali je kako drugače kazal privrženost judovstvu. V nasprotju z nemško rasno zakonodajo pa italijanska ni poznala različnih kategorij »mešancev«, temveč je priznavala le osebe »judovske« ali »arijske« rase.

Do bridkega konca

Kljub svoji protijudovski zakonodaji je bila Italija do vstopa v drugo svetovno vojno junija 1940 pomembna tranzitna država za judovske begunce, ki so bežali iz dežel pod nemško okupacijo. Z italijanskim vstopom v vojno pa se je tudi za italijanske Jude začelo novo obdobje. Zaradi ekonomskih pritiskov so številni med njimi obubožali. Notranje ministrstvo je ob tem izdalo navodila, da pomoč revnim Judom ni naloga države, temveč morajo zanje poskrbeti judovske skupnosti same.

Vojna je le še okrepila brezkompromisnost fašistične protijudovske politike. Ministrstvo za ljudsko kulturo je tako podpiralo ustanavljanje študijskih centrov, ki naj bi preučevali »judovsko problematiko«. Do junija 1942 so ustanovili štiri: v Milanu, Firencah, Anconi in Trstu. Glavna dejavnost tržaškega centra je bila konkretna priprava na pregon Judov, ki je povezal naciste in fašiste. V Trstu so tako pravzaprav vzpostavili sistem, tudi na čisto osebni ravni, ki je dočakal nacistično vkorakanje septembra 1943 in tlakoval pot v taborišča smrti za tukajšnje Jude. Njihovo delo je 23. novembra 1942 pohvalil tudi Paul Ernst von Druffel, nemški konzul v Trstu in goreč nacist, ko je v pismu poročal svojemu veleposlaništvu v Rimu.

Vsi ti ukrepi so olajšali izvedbo holokavsta po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943. Po vseh italijanskih deželah, ki jih je septembra 1943 zasedla nemška vojska, se je začel pravi »lov na Jude« (caccia all’ebreo), kot je postal znan v italijanskem zgodovinopisju. Nemci so med oktobrom in decembrom 1943 po vzorcu iz ostale okupirane Evrope v zasedeni Italiji vzpostavili zbirne centre za aretirane Jude. Uredili so jih v zaporih večjih mest (v Rimu, Milanu, Veroni in Trstu), od koder so Jude vozili v koncentracijska in uničevalna taborišča. Deportacije Judov iz Italije sicer v grobem lahko razdelimo v dve fazi. Prva je potekala od novembra 1943 do januarja 1944. V tem obdobju so nemški okupatorji lovili Jude po italijanskih krajih in jih zapirali v obstoječe zapore po večjih mestih. Tam so nato sestavljali vlakovne konvoje, ki so Jude deportirali v nemška taborišča širom po okupirani Evropi. Sredi decembra 1943 so na italijanskem ozemlju pod svojo kontrolo vzpostavili štiri policijska in prehodna taborišča (nem. Polizei- und Durchgangslager): Fossoli di Carpi, Bolzano (Bozen), Rižarna v Trstu in Borgo San Dalmazzo pri Cuneu. Iz teh prehodnih taborišč so deportirance vozili v uničevalna in koncentracijska taborišča.

Sredi septembra 1943 je bila ustanovljena Italijanska socialna republika (Repubblica Sociale Italiana – RSI), znana tudi kot Salojska republika (Repubblica di Salò), 23. septembra istega leta pa je Mussolini v Rimu predstavil novo fašistično vlado pod nemškim patronatom. Dogajanje je sovpadalo z razkosanjem Italije na nemško okupirani sever ter jug pod angloameriško zasedbo (sam Rim, v katerem je živela najštevilčnejša judovska skupnost v Italiji, je bil pod nemško okupacijo skoraj natanko devet mesecev). Nova stvarnost je pomenila, da je bil fašistični režim iz zaveznika degradiran v sodelavca pri okupaciji.  Na ozemlju pod upravo RSI je septembra 1943 živelo 43.000 pripadnikov »judovske rase«, kot je osebe judovskega izvora označevala tedanja zakonodaja. V fašistični upravi so pridobivali moč najodločnejši antisemiti, kot je bil Giovanni Preziosi, ki je leta 1944 postal vodja Inšpektorata za obrambo rase (Ispettorato per le difesa della Razza) s sedežem v kraju Desenzano ob Gardskem jezeru. Italijanski fašisti so z Nemci aktivno sodelovali pri preganjanju in odvažanju Judov v nacistična uničevalna taborišča.

Med letoma 1943 in 1945 so nemške okupacijske sile z ozemlja tedanje Kraljevine Italije deportirale 7495 Judov, od katerih se jih je domov vrnilo samo 610. V število niso vštete italijanske posesti na Dodekanezu, kjer so tradicionalne judovske skupnosti obstajale na otokih Rodos in Kos, ter v italijanskih kolonijah v Afriki. Tem judovskim žrtvam moramo prišteti še pobite v raznih represalijah, med katerimi je največ žrtev zahteval pokol v Ardeatinskih jamah pri Rimu, ki se je zgodil marca 1944. Med tamkajšnjimi 335 pobitimi je bilo 75 Judov. Ob koncu druge svetovne vojne je okrog 85 odstotkov vseh italijanski Judov dočakalo osvoboditev, kar je vendarle veliko višja številka kot v državah srednje in vzhodne Evrope. Tega pa ne gre pripisati fašističnemu režimu, temveč predvsem hitremu prodoru zavezniške vojske v srednjo Italijo, kjer so živele najštevilčnejše judovske skupnosti. Številne skupnosti, ki so ostale dalj časa pod nemško okupacijo, pa so bile zdesetkane ali povsem uničene. ×