
Jeseni 1922 je mlad goriški pravnik in publicist Engelbert Besednjak v mesečniku Socialna misel (letnik I, štev. 11/12), ki ga je urejal krščansko-socialni mislec Andrej Gosar, objavil analizo fašizma, ki se je ravnokar povzpel na oblast v Italiji. Besednjak (1894–1968) je kot Primorec vzpon fašizma spremljal na lastni koži, vendar je svoj članek, kot je poudaril v opombi, zastavil kot »objektivno analizo tega gibanja brez vsakega subjektivnega vrednostnega presojevanja«. Politološka analiza, bi rekli danes. Fašizem je skušal razumeti z vidika njegove vloge v italijanski družbi, ne oziraje se na njegove periferne manifestacije ob »vzhodni meji«. Rezultat je ena najbolj prodornih sočasnih analiz fašizma, ki še danes ni izgubila aktualnosti. Ob stoletnici jo objavljamo nespremenjeno – popravili smo le nekatere tiskarske napake in manjša odstopanja od sedanjega pravopisa ter dodali opombe in pripombe v oglatih oklepajih.
Besednjak je bil aprila 1924, na zadnjih večstrankarskih volitvah v Italiji pred drugo svetovno vojno, izvoljen v poslansko zbornico na združeni listi slovensko-hrvaške in nemške manjšine. Tu je zaslovel kot govornik za pravice manjšin: nekajkrat se je besedno spopadel tudi z Mussolinijem samim. Leta 1929 je emigriral na Dunaj, kjer je deloval v Kongresu evropskih narodnih manjšin, po anšlusu pa se je preselil v Beograd. Med vojno je sodeloval s t. i. goriško sredino, ki je skušala navezati stike tako z OF kot s Slovensko zavezo in preprečiti razširitev državljanske vojne iz Ljubljanske pokrajine na Primorsko. Leta 1950 se je preselil v Trst, kjer deloval v Slovenski krščansko-socialni zvezi. Zavzemal se je za izboljšanje odnosov med socialistično Jugoslavijo in nekomunističnim krilom slovenske manjšine v Coni A STO in kasneje Italiji.
Zmaga fašistovske stranke v Italiji je vzbudila pozornost po vsej Evropi. Vsaka država, ki stopa danes v odnošaje z Italijo, stopa pravzaprav v odnošaje s fašistovsko stranko, neomejeno in popolno gospodarico države. Zunanja in notranja, gospodarska in socialna politika Italije je v danem trenutku narekovana po fašizmu in njegovem programu. Kdor hoče razumeti današnjo Italijo, mora razumeti fašizem. Zdi se nam torej umestno in potrebno, spregovoriti o postanku, o idejni vsebini in ciljih fašistovskega gibanja.
Fašizem je nastal v času največje moči italijanskega socializma. Nastal je leta 1919, ko je italijanska socialistična stranka štela nad 150 poslancev [od 508] in je vsa Evropa pričakovala v Italiji komunistične revolucije. Socialisti so bili gospodarji ulice, ogrožali z neprestanimi stavkami obstoječo državo, strahovali vse nasprotne stranke, jim razbijali shode, dušili njih organizacijsko svobodo, silili vse delavstvo brez razlike v svoje strokovne zveze [sindikate] in se posluževali pri tem nasilnih sredstev. Kdor ni bil z njimi, je bil kapitalist in je bil izpostavljen najhujšemu pritisku. Vlada je bila v nepopisni zadregi, ni znala ne na levo ne na desno, mirila je socialiste z različnimi koncesijami in se vdajala njihovim zahtevam. Socialisti so prisilili vlado, da je ustavila pohod v Albanijo, kajti v Anconi je bil izbruhnil vojaški punt.[1] Jeseni 1919 so revolucionarni kovinarji zasedli tovarne, pregnali ravnatelje in lastnike ter vzeli obrat v svoje roke. Zdelo se je, da se vsak trenutek razbije državna organizacija. To je bilo tem bolj verjetno, ker se vlada ni mogla več zanašati na vojaštvo in so celo orožniki odpovedali. Nikjer ni bilo zaščite, zakoni so bili izven veljave, parlament brez vsake moči. Častniki, ki so se prikazali na cesti v uniformi, so bili opljuvani, množica jim je trgala odlikovanja s prsi in jih pretepala. Ko so iskali pomoči pri vladi, jim je ta svetovala, naj se preoblečejo v meščansko obleko. Nevarno je bilo tedaj izobešati italijansko trobojnico. Lira je padala, ugled Italije se je v svetu bliskovito manjšal.
Prvi nastop
Tedaj je nastal odpor v vrstah nacionalistične mladine. Meščanski intelektualci, ki so bili šli z navdušenjem v vojno, so mislili, da drvi Italija v pogubo. Sadovi zmage so izgubljeni, zaman so bile vse žrtve, vojna je bila brezsmiselna. Meščanski sinovi so ustvarili bojevniške zveze (Fascio di combattimento). Ker se vlada ni ganila, so začeli boj na lastno pest. Z orožjem in batinami so stopili socialistom nasproti. Po vsej Italiji so zagoreli delavski domovi, tiskarne socialističnih listov so se rušile v prah, po cestah so padale človeške žrtve. Ni je skoro pokrajine v državi, kjer bi se ne bila prelivala kri fašistov in komunistov.
Pomoč kapitalistov
Nastop fašistov je našel v tem času mnogo simpatij v Italiji. Strahovlada socialistične stranke je bila zlomljena, nekomunistično delavstvo se je oddahnilo, stranke so se začele zopet prosto gibati in organizirati. V simpatijah javnega mnenja je našlo fašistovsko gibanje strahovito moralno oporo. Materialno pomoč so prejeli fašisti s treh strani. Predvsem je stalo na njihovi strani visoko vojaštvo, ki je bilo nevoljno na brezmočno vlado in mislilo tedaj celo na vojaško diktaturo. Generali in častniki so se trdno zavedali, da bo delavska revolucija prepodila in uničila vse, kar je višjega v armadi. Njihov obstanek je bil ogrožen, njihova prihodnost temna. Častniki so zalagali fašiste s samokresi, bombami in tovornimi avtomobili.
Drugo pomoč so prejeli fašisti od vlade. Giolitti je videl, da se mu majejo tla pod nogami, da se državni aparat zdaj pa zdaj razbije.[2] Sam si ni vedel, kako pomagati. Nastop fašistov mu je bil zelo dobrodošel. Da bi uničil revolucijo, je dal orožništvu in prefektom tajne ukaze, naj puste fašiste pri miru. Fašisti so bili torej s te strani varni. To je bila opora neprecenljive vrednosti.
Najtehtnejša pa je bila pomoč kapitalistov. Proletarska revolucija ni ogrožala le političnega sistema, temveč ves družabni ustroj Italije. Gospodarska moč industrialcev in veleposestniških kapitalistov se je rušila. Pretila je socializacija industrije, agrarna reforma je obetala razlastitev vseh veleposestnikov. Težka in temna bodočnost se je dvigala pred očmi vladajočih slojev. Vlada ni mogla in ni znala ščititi njihovega premoženja. Ko je nastopil fašizem, so posedujoči sloji zagledali v njem svojega rešitelja. Urno so se približali fašizmu in mu ponudili svojo pomoč. Gibanje, ki se je bilo začelo iz idealističnih nagibov, so hoteli izkoristiti v svoje gospodarske namene. Segli so globoko v žep in fašizem je bil čez noč bogato podprt. Vladajoči sloji so storili to tem raje, ker so imeli od tega velike neposredne koristi. Vsaka stavka, ki so jo fašisti s silo zatrli, je nesla kapitalistom sto tisoče [lir dobička]. Delavcem ni bilo treba višati plač, prihranjen denar se je razdelil med podjetnike in fašiste. Bil je čas, ko se je zdelo, da postane fašizem predstraža kapitalizma. V Italiji so nenadoma ponehale stavke, podjetniki so se opogumili in nastopali z veliko samozavestjo. Vse je kazalo, da bo vlil fašizem kapitalističnemu liberalizmu mladih sil, se spojil z njim in ga popolnoma prenovil.
Osamosvojitev
Zgodilo pa se je drugače. Fašisti so sicer brez vsakega pomisleka sprejemali pomoč kapitalistov, toda uporabili so svojo silo v lastne namene. Opaziti je bilo prav kmalu, da se fašisti otresajo vpliva svojih podpornikov, da jim rasejo čez glavo. Izvili so se iz objema kapitalistov in začeli vedno odločnejše napadati vlado. Namesto da bi se udinili brezpogojno
kapitalistom, so se vrgli na organizacijo delavcev in kmetov. Postali so resni tekmeci socialistične stranke. Če so sežgali delavsko zbornico, so vabili delavce koj nato v svoje strokovne organizacije [sindikate]. Časopisje je poročalo čedalje bolj pogosto, da prehajajo cele skupine delavstva v fašistovsko stranko. Ni minulo mnogo časa in vršile so že prve stavke pod vodstvom fašizma. Kapitalisti so bili osupnjeni in si niso znali pomagati. Fašistovska stavka je bila vselej učinkovita, ker je stalo za njo orožje fašistovskih oddelkov.
Da so delavci prestopali v trumah v fašizem, je imelo četveren vzrok. Predvsem se je začela italijanska socialistična stranka cepiti. Socialisti so se razklali najprej v komuniste in socialiste, nato so se še socialisti razbili v dve stranki! Danes je bivša socialistična stranka v Italiji razdeljena v tri posebne stranke. Notranji boji in razkoli so delavstvo popolnoma zmedli, vzeli so mu samozavest, proletariat je zgubil vero v svoje dosedanje organizacije. To razpoloženje delavstva so fašisti izkoristili v svoj prilog. Nadalje ne smemo pozabiti, da so socialistične in komunistične organizacije prišle ob vso veljavo, ker jim je fašizem onemogočal vsako uspešno stavko. Delavec je prihajal do prepričanja, da je kljub organizaciji brez zaščite. Fašizem pa ga je branil z največjo energijo. Velikega pomena je tudi, da je Mussolini izšel iz socialistične stranke. Saj je bil do svetovne vojne eden najbolj revolucionarnih voditeljev italijanskega delavstva! Tudi glavni tajnik fašistovske stranke Michele Bianchi je bil socialist. Sploh so najvplivnejši voditelji fašizma bivši učenci Marxa.
Četrti vzrok, da so delavci trumoma prehajali k fašizmu, je bil strah pred nasiljem. Tako je delavska organizacija fašizma naraščala in se razpredala po vsej Italiji. Zadnji občni zbor njihovih strokovnih organizacij je naštel približno en milijon članov. Vzporedno z industrijskim delavstvom se je organiziral kmečki živelj. Pred Mussolinijem je korakalo večkrat po 20 do 30 tisoč organiziranih kmetov. Čas protisocialističnih bojev so izrabili fašisti za organizacijo lastne armade. Vsak vojščak položi prisego in se podvrže brezpogojni disciplini. Fašistovska vojska ima posebno uniformo, lastne postave, odlikovanja, svoje generale in častnike, konjenico, letalske oddelke, vojaško policijo, sodišča itd. Kdor se ne odzove mobilizaciji, se proglasi za dezerterja in sodi po vojaških zakonih. Fašistovsko armado so organizirali rezervni in aktivni italijanski častniki. Vodilno vlogo je igralo pri tem nekaj aktivnih italijanskih generalov.
Državni prevrat
Fašizem se je torej osamosvojil na celi črti. Poslal je neodvisen od kapitalistov, neodvisen od vlade, zrasel je preko obstoječe države. Potrebno je bilo le še eno: polastiti se državne oblasti in vzeti v roke Italijo. Začele so se resne priprave za revolucijo. Komunistična nevarnost je bila že davno minila, socialisti in komunisti se niso več ganili, postali so tihi in krotki. Kljub vsemu temu so fašisti nadaljevali svoje naskoke. Zasedali so občinske zastope, odstavljali župane, mobilizirali vedno bolj pogosto svoje čete in jih pošiljali radi malenkosti v boj proti posameznim prefektom. Na videz se je zdelo vse to nesmiselno. Čemu mobilizirati 20.000 ljudi, ko je šlo vendar večkrat za majhen spor, ki bi se bil dal poravnati brez vsake težave? To so bile orožne vaje fašistovske vojske. Bile so predpriprave za prevrat. Treba je bilo poskusiti, kako aparat deluje in koliko odporne moči ima še vlada. Zadnji mesec pred prevratom se je zvršila zadnja poskušnja; fašisti so počeli zasedati državne urade. Polastili so se glavnega civilnega komisariata v Tridentu in zasedli deželni odbor. Vlada se je uklonila in s tem je bila njena usoda zapečatena. Par tednov nato je tekom ene noči zasedla fašistovska vojska skoro v vseh mestih Italije vse poštne in brzojavne urade, železniške postaje, prefekture, policijske urade, pretrgala brzojavne zveze z Rimom in začela korakati od treh strani proti glavnemu mestu. Prevrat se je posrečil na celi črti. Mussolini drži krmilo Italije v roki.
Idejna vsebina in cilji
Kakšen program namerava uresničiti fašizem v političnem življenju Italije? Kaj je idejno ozadje tega velikega gibanja? Kakšni so cilji, za katerimi stremijo novi gospodarji države? Postanek fašizma nam že sam na sebi odkriva nekatere temeljne ideje fašistovskega gibanja.
Militarizem
Fašizem je nastal v boju proti socialistični stranki, ki je bila proti vojni, je omalovaževala pomen italijanske zmage in zahtevala, da se kaznujejo mnogoštevilni častniki in generali. Socialisti so nagovarjali vojaštvo na nepokorščino proti svojim predstojnikom in manjšali ugled vojske. Fašisti so nastopili v obrambo armade. Vojska je za fašiste najplemenitejši izraz italijanskega narodnega življenja. Vojska, pravijo, je vzbudila v italijanskem ljudstvu vse skrite moralne sile in ga usposobila za veliko bodočnost. V duhu armade se mora preroditi ves narod. Iz svetovne vojne naj se vzdigne bojevita in junaška Italija. Podlaga vse kulture in vsega napredka je armada. Zato so fašisti militaristi.
Italijanski imperij
Fašistovsko gibanje je šlo v najodločnejši boj proti socialistom, ki so hoteli oropati Italijo vseh sadov vojaške zmage. Fašisti so napadali Nittija[3] in Gioliltija, ker nista znala varovati interesov Italije na mednarodnih konferencah. Odpovedala sta se po nepotrebnem Reki, Dalmaciji, Albaniji, popuščala sta preveč Franciji in Angliji. Tako je zapravila Italija sijajno priložnost povečati njene kolonije. Italiji je pristojal delež na nemških kolonijah v Afriki in Indijskem oceanu. V Mali Aziji je bila Italija temeljito opeharjena. Bodočnost Italije leži na Sredozemskem morju, na Bližnjem vzhodu in na Balkanu. Italija se mora razširiti, raztegniti mora svojo moč daleč preko mej polotoka. To je zunanja politika fašizma.
Proti centralizmu in birokratizmu
Italija spada med najbolj centralistične države v Evropi. Njena ustava je napravljena po vzorcu francoske ustave. Rimska vlada združuje v svojih rokah silno oblast. Iz središča upravljajo armade uradnikov celo državo. Tudi o neznatnih krajevnih zadevah odloča Rim. Že petdeset let se vrši v Italiji boj proti centralizmu. Fašisti so sprejeli v program načelo, da je treba odvzeti centralistični državi več kakor polovico dosedanjih poslov. Mussolini je imel 20. septembra letos programatičen govor v Vidmu in izjavil v imenu svoje stranke: »Mi hočemo odvzeti državi vse njene gospodarske posle. Ostane policija, ki varuje poštenjake pred atentati tatov in zločincev, ostane pouk in vzgoja novih rodov, ostane armada, ki jamči za nedotakljivost domovine in ostane zunanja politika.« Vlada je pravkar naznanila parlamentu, da se železnice, pošta in brzojav oddajo zasebnim družbam. Same železnice prizadevajo nam reč državi poldrugo milijardo letnega primanjkljaja.
Proti liberalizmu
Vseh ostalih poslov države pa ne misli fašizem prepustiti zasebnikom. Kajti fašistovska stranka je odločna nasprotnica liberalizma. Fašisti trdijo, da je liberalizem kriv vseh nesreč, ki so prišli nad italijansko ljudstvo v zadnjem polstoletju. Liberalizem je zanje vir korupcije in gnilobe. Fašistovski prevrat pomeni popolni in končni polom italijanskih liberalnih strank. Poslov, ki se jim država odreče, fašisti niso še določili nikomur. Njihov program je v tem pogledu še neizdelan.
Stanovska organizacija
Fašisti odklanjajo odločno razredni boj. Socialistom očitajo, da so z razrednim bojem vzgojili razredni egoizem. Delavstvo misli danes le na koristi svojega sloja in pozablja na interese celokupnosti. Razredni boj je delavstvo odtujil domovini in ga izločil iz duševne skupnosti italijanskega naroda. Fašisti hočejo nadomestiti razredni boj z organizacijo vseh stanov. Država mora priznati stanovske organizacije in jim dati zakonito podlago. Vsak sloj, ki je potreben za narodno produkcijo, mora imeti svoje zakonito zastopstvo. Pogajanja in dogovori med zastopniki produktivnih stanov nadomeščajo razredni boj. Kako se bodo stanovi organizirali, o tem fašistovski program nima še določnih načel. Tudi ne govori še fašistovski program o tem, kako bodo posegali stanovi v javno upravo.
Kulturni program
Fašisti očitajo socializmu in komunizmu materializem. Ob vsaki priliki poudarjajo, da je vsa vrednost naroda v njegovi duševnosti. Narod brez idealov ni narod, temveč čreda. Socialistična stranka je vzgojila delavstvo, ki je oropano vseh duševnih vrednot, in ga ponižala v njegovem človeškem dostojanstvu. V družabnem življenju morajo stati ospredju duševni interesi. Fašizem si je nadel nalogo, da obnovi italijanski idealizem. Veličina naroda ni odvisna od števila, tem več od njegove sposobnosti, da razvije v sebi vse svoje duševne sile.
Stališče do vere
Fašizem ne mara boja proti veri in cerkvi. Poslovnik fašistovske vojske trdi celo, »da stoji fašistovska milica v službi Boga in italijanske domovine«. Vsak fašist, ki vstopi v armado stranke, mora priseči: »V imenu Boga in Italije, v imenu vseh, ki so padli za veličino Italije, prisegam, da se posvetim vsega in za vselej blaginji Italije.« In Mussolini je končal svoj prvi govor v parlamentu z besedami: »Bog mi stoj na strani, da dovedem svoj težki napor do zmagovitega konca.«
Stališče do Katoliške cerkve
Fašizem kaže katoliški cerkvi prijazno lice. Mussolini je govoril večkrat v parlamentu o duševni sili katolicizma in poudarjal svoje spoštovanje za njegovo kulturno poslanstvo. Kot ministrski predsednik je izjavil v parlamentu, da »bo vlada ščitila svobodo vseh ver, v prvi vrsti vladajoče katoliške«. Nekateri krogi v Italiji mislijo, da bo Mussolini rešil spor med Vatikanom in Italijo. Toda bilo bi napačno, če bi hoteli iz tega sklepati, da je fašistovska stranka katoliška. Fašisti trdijo sicer, da je njihovo gibanje tudi versko gibanje; toda iz njihovih revij se zrcali glede vere največja zmeda hotenja. Njihovi pristaši se morajo npr. držati načela: »Oko za oko, zob za zob, roka za roko, noga za nogo, rana za rano, bunka za bunko!« Kdor se proti sovražniku ne drži tega načela, ta je postavljen med »nečiste«. Tudi navdušenje za Katoliško cerkev je postavljeno v službo nacionalizma. Za fašiste je Cerkev tista organizacija, ki je raznesla in raznaša po vsem svetu in med vse narode slavo Rima in latinske kulture. Če se postavi v daljni deželi kapelica Katoliške cerkve, je s tem postavljen spomenik Rimu in njegovi kulturi. Duša fašizma je pač le ena, žene ga naprej le ena misel in ena sila, in to je nacionalizem.
Opombe:
[1] Januarja 1920 so vélike sile na pariški mirovni konferenci določile razkosanje Albanije med Jugoslavijo, Grčijo in Italijo. Odločitev je sprožila vstajo lokalnega prebivalstva proti italijanskim enotam, ki so bile od leta 1916 nastanjene v južni Albaniji in naj bi varovale albansko neodvisnost. Upor italijanskih vojakov v Anconi, ki se je razširil po vsej srednji Italiji, je pripomogel k zmagi vstajnikov. Spopadi, znani kot vojna za Vloro, so se končali s priznanjem samostojne Albanije in umikom italijanskih čet.
[2] Giovanni Giolitti (1842–1928), pragmatični liberalni politik in eden osrednjih akterjev italijanske politike v desetletjih pred prvo svetovno vojno. Vodil je reformistično politiko, ki naj bi zmanjšala priljubljenost socialističnih idej. Med drugim je odločilno pripomogel k uvedbi splošne volilne pravice za moške. Bil je predsednik vlade v času osvajalne vojne v Libiji (1911–12), vendar je odločno nasprotoval vstopu Italije v prvo svetovno vojno, zato je bil politično izoliran. V politiko se je vrnil leta 1919. Med 1920–21 je znova vodil vlado sredinske usmeritve, ki je ubrala taktiko, ki jo opisuje Besednjak. Po pohodu na Rim je glasoval za zaupnico Mussoliniju, vendar je kmalu odšel v opozicijo in javno nasprotoval uvajanju diktature. Leta 1925 se je umaknil iz javnega življenja.
[3] Francesco Saverio Nitti (1868–1953), levoliberalni politik, vodja Italijanske radikalne stranke in predsednik vlade na vrhuncu »rdečih let« 1919–1920. Čeprav je njegova stranka vstopila v prvo Mussolinijevo vlado, ji je Nitti od vsega začetka odločno nasprotoval in bil zato že leta 1923 prisiljen v izgnanstvo. V Italijo se je vrnil po drugi svetovni vojni in sodeloval pri pisanju nove ustave.