»Lažje si je predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma« – vsaj v slovenskem intelektualnem okolju že precej prežvečena fraza, pripisana tako Slavoju Žižku kot Fredericu Jamesonu, – je naslov prvega poglavja dela Kapitalistični realizem. Ali ni alternative? Marka Fisherja in obenem jedrnat opis tega, kar skuša misliti s pojmom kapitalističnega realizma. »Ta slogan zajame točno to, kar imam v mislih s kapitalističnim realizmom: vsesplošni občutek, da ne le, da je kapitalizem edini delujoči politični in ekonomski sistem, temveč tudi, da si je sedaj nemogoče sploh predstavljati njegovo koherentno alternativo,« že na prvi strani približno devetdesetstranske knjižice pojasni Fisher.
Ideja sama torej ni bistveno nova. Ob tem, da je, kot rečeno, že sam slogan povzet po Žižku in Jamesonu, jo je množicam približal tudi Francis Fukuyama s svojo tezo o koncu zgodovine po padcu Berlinskega zidu, po katerem obstaja in bo obstajal le še liberalni kapitalizem, ki nima več omembe vrednega izzivalca. Fisher poudarja, da četudi je bila Fukuyamova teza deležna vsesplošne kritike in zavrnjena, »jo na ravni kulturnega nezavednega sprejemamo – celo predpostavljamo.«
Kot nekakšno »kulturno nezavedno« je Kapitalitični realizem zelo blizu Jamesonovemu pojmu postmodernizma, kot kulturni logiki poznega kapitalizma. Jamesonov pojem iz konca osemdesetih let je Fisher skušal predvsem nekoliko posodobiti. Kapitalistični realizem je postmodernizem nove generacije, označuje njegovo stopnjevanje in dokončen prelom z modernizmom. Izčrpanost in jalovost na področju kulturne in politične imaginacije sta se v dvajsetih letih, ki ločijo Jamesonov postmodernizem od Fisherjevega kapitalističenga realizma, le še poglobili.
Vendar pa je kapitalistični realizem, kljub temu da asociira na socialistični realizem (kanonski umetniški žanr v realsocializmih), pojem, ki cilja na širše področje od kulture. Fisher je poudaril, da opisuje »vsesplošno atmosfero, ki ne določa le produkcije kulture, temveč tudi regulacijo dela in izobraževanja, in ob tem deluje kot nekakšna nevidna ovira, ki omejuje misli in dejanja.« V tej atmosferi »je preprosto očitno, da bi bilo treba vse v družbi, vključno z zdravstvom in izobraževanjem, voditi kot podjetje.« Pri tem seveda ta atmosfera ne onemogoča kritike ali distance, prav nasprotno, zavedanje, da je kapitalizem nemoralen in slab, nam dovoljuje, da se vključujemo vanj kot potrošniki.
Mešano na žaru
Po vsej verjetnosti bralcu doslej prebrano zveni zelo znano. Fisher ne skriva, da v veliki meri zgolj povzema. Celotno poglavje o nemoči antikapitalizma in ironični distanci je povzetek in poenostavljena razlaga Žižka, »Nevidna ovira, ki omejuje misli in dejanja,« pa je pravzaprav kar genialno preprosta razlaga nekaterih sodobnih teorij ideologije, morda zlasti nekaterih aspektov teorije Alaina Badiouja, medtem ko dinamiko kapitalizma Fisher razlaga s sklicevanjem na Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija.
Fisherjeva obravnava teoretikov in njihovih pojmov je lahkotna in prej esejistična kot akademska. Njihove pojme in poante si brez zadrege izposoja in do skrajnosti poenostavlja. Podobno kot Žižek, Fisher svoj pojem razlaga in utemeljuje skozi žanrske filme in popkulturne fenomene. Njegova misel teče v kratkih odstavkih, kjer ni nič neobičajnega, da iz odstavka o znanstvenofantastičnem filmu Otroci človeštva, preskoči na pesnitev Pusta dežela T. S. Eliota, nadaljuje s Karlom Marxom in filmom Predator, sledi jima Badiou, nato Deluze in Guattari, pa odstavek o grozljivki Stvor, ki vodi k Fukuyami in Nietzscheju, prek njiju k Jamesonu in Margaret Thatcher, zaključi pa s Kurtom Cobainom, gangsta rapom in stripi Franka Millerja. Vse to in še mnogo več na komaj pol ducata straneh!
To površno in hitro prečenje raznolikih pojmov, teoretikov, umetniških objektov in pop kulturnih fenomenov brez poglabljanja v detajle ali posamične pojme bo nekatere bralce, zlasti tiste z akademsko izobrazbo in vajene teoretske rigoroznosti, verjetno odbilo. Vprašanje pa je, če tistim, ki so se prebili skozi večino tekstov, ki jih Fisher citira, torej zlasti bralcem Žižka, Deleuza, Jamesona, Badiouja, Lyotarda in drugih, vsebinsko ta tekst sploh ponuja kaj bistveno novega. Nagibam se k mnenju, da bore malo. A verjetno njim ta knjižica niti ni namenjena.
Hamburger
Fisher je primarno znan kot pisec blogov, kot komunistični aktivist in nenazadnje pedagog. Njegovi zapisi so večinoma intervencije ali opažanja v obliki kratkih blogovskih esejev. Tej lahkotni blogovsko esejistični formi sledi tudi Kapitalistični realizem. Slovenska izdaja deluje bolj akademska kot izvirnik zaradi angažmaja prevajalk Pike Golob in Nine Hlebec, ki sta tekst opremili z opombami, navajanjem virov in seznamom bibliografije, ter Barbare Drole, ki je poskrbela za imensko in stvarno kazalo. Pred seboj imamo torej verjetno edini tekst, kjer je slovenski prevod dejansko bolj primeren za resno študijsko branje od izvirnika.
A prav tej neakademskosti in dostopnosti, zlasti pa hitrosti lastne misli, ki se ne zadržuje, temveč skače s pojma na film, s filma na drug pojem, ne da bi se zaustavljala in s poglabljanji dolgočasila bralca, bi se moral Fisher zahvaliti za velikanski in nenadejan uspeh Kapitalističnega realizma.
»Branje Markove knjige je bila zame izkušnja primerljiva z branjem punkovske znanstvene fantastike. Bila je kiberpunk kot teorija.« je v eni izmed številnih, na spletu objavljenih recenzij knjižice zapisal eden izmed Fisherjevih bralcev. Pa vendar, kaj pravzaprav je kiberpunk? Fisher oziroma K-Punk, kot se je glasil njegov blogovski psevdonim, je v nekem svojem delu citiral Jamesona, ki pravi, da je kiberpank »najvišji literarni izraz, če ne postmodernizma, pa kar poznega kapitalizma samega.«
Fisherjev slogovni izraz je do določene mere zavestno priličen objektu, ki ga opisuje. A prej kot za priličevanje, torej naknaden postopek, gre za pisanje iz notranjosti opisovanega objekta, kakor je bil Fisher tudi sam žrtev učinkov atmosfere, ki jo opisuje. Mogoče bi bilo reči, da je slog simptom objekta, ki ga opisuje. Format blogovskih esejev v »kiberapankovskemu« slogu, ki stavi predvsem na hitrost in dostopnost informacij, je pisan na kožo generacijam študentov, ki jim je predaval.
Fisher opisuje njihovo lenobnost in protestiranje, če morajo prebrati več kot le nekaj stavkov; »najpogostejši argument, ki ga slišijo učitelji, je, da je dolgočasno«. Dolgočasnost pa označuje ločenost od »čutno-dražljajske komunikacijske matrice pošiljanja sporočil, YouTuba in hitre hrane; gre za trenutno preprečitev dostopa do nenehnega pritoka sladkobne potešitve«. Prav tej logiki s hitrimi menjavami tem, kjer je vsak odstavek namenjen drugemu teoretskemu ali pop kulturnemu objektu, ki strukturno spominja na hitro klikanje skozi videoposnetke in bi jih predlagal YouTubov algoritem, sledi Fisherjev literarni postopek. V tekstu je na hitro pojasnjeno, kako in zakaj je nezmožnost zbranosti in pozornosti posledica poznega kapitalizma in »umreženosti zabavno-nadzorna vezja hipermediirane potrošniške kulture.« Fisherjev pristop je dejansko podoben žanru kiberpunk romanov; odvisnost od nenehne povezanosti s hitrim tokom informacij je hkrati tematiziral in ji z načinom pisanja skušal zadostiti (seveda pa je kritična teorija družbe precej bolj hvaležna materija za tematizacijo in precej manj za zadovoljevanje odvisnosti, kot žanrska literatura).
»Nekateri študenti si želijo Nietzscheja na enak način kot si želijo hamburger; ne morejo doumeti – in logika potrošniškega sistema to napačno razumevanje še dodatno podkrepi -, da ta neprebavljivost, ta težavnost, pravzaprav je Nietzsche,« je zapisal Fisher. Kako bi lahko od sodobnih študentov, ki imajo Nietzscheja za neprebavljivega in težavnega, pričakovali, da bi preštudirali Deleuza in Guattarija, Lacana, Badiouja, Jamesona ali Lyotarda? Kapitalistični realizem nam teorijo na fast food način razumevajoče servira kot majhen in slasten hamburger, ki ga brez težav prežvečimo in prebavimo v večeru ali dveh. Vsak nov ugriz v mehko štručko, kjer se ubrano mešajo kisle kumarice, čebulica, slasten polpetek in mnogo kečapa, je nova eksplozija okusa.
Fisher & chips
Fisher je imel glede težav s koncentracijo pri branju zahtevnih filozofskih knjig nedvomno prav in to dokazuje izjemna priljubljenost, ki jo je doživel Kapitalistični realizem. Ponujanje kritične teorije na pladnju se je izkazalo za recept, ki je zasvojil brbončice milenjicev. Fisher si je med mladimi levimi akademiki in aktivisti pridobil status, ki morda še najbolj spominja na vpliv, ki ga je imel Herbert Marcuse na generacijo boomerjev. Njegov vpliv sega od akademskih in aktivističnih krogov do obskurnih levičarskih meme strani na družbenih omrežjih, pisec spremne besede slovenski izdaji Muanis Sinanović pa ga je brez pomisleka imenoval za enega najpomembnejših zahodnoevropskih intelektualcev tega stoletja.
Predelava zagonetnih teoretskih opusov v fast food nikakor ni nekaj negativnega, kar bi Fisherju lahko očitali; prej obratno, priznati mu moramo vse zasluge in izjemno dobro izvedbo te skrajno težavne naloge. Zlasti ker je Kapitalistični realizem več kot to; je luciden opis doživljanja nekega obdobja in neke generacije, je detektiranje problemov, njihova teoretizacija in ponuja predloge mogočih izhodnih strategij. Ne le, da na vprašanje v podnaslovu knjige »Ali ni alternative?« Fisher odgovori, ampak na koncu knjige celo predlaga strategije, kako alternative doseči.
Sodobna kritična teorija je pogosto povsem ločena od politične prakse že zaradi svoje hermetičnosti, Fisher pa ponuja most; njegovi zapisi so večinoma teoretske inetervencije, ki aktualne zagate levice identificirajo, analizirajo, pojasnijo njihove vzroke in ponudijo rešitve. Seveda se tak pristop vselej sooča z nevarnostjo, da je relevanten le v razmeroma ozkih časovnih okvirih in omejenih okoljih. Kaj nam slovenski prevod, dvanajst let po prvi izdaji knjige, pisane na vrhuncu finančne krize, sploh še lahko ponudi? V večno optimistični levičarski publikaciji Jacobin, so že pred leti razglasili, da Fisherjev kapitalistični realizem – vsem zaslugam navkljub – ob vzniku novih socialdemokratskih gibanj, ki neoliberalizmu ponujajo alternativo, ni več relevanten; nevidna ovira naj bi začela pokati in razkriva drugačne možnosti. Pa vendar sta bila tako ostarela socialdemokrata v ZDA in Združenem kraljestvu, kakor tudi nova levica na evropski periferiji, daleč od tega, da bi izzvali kapitalizem kot tak. Ne le, da so prav ti njihovi projekti razgalili, da je največ, kar levica trenutno ponuja, moralna kritika in nekoliko prijaznejši kapitalizem, še tega ji ni uspelo; Jeremy Corbyn, Bernie Sanders in Syriza so vsi žalostno propadli. Železni pokrov dušeče atmosfere kapitalističnega realizma ni danes nič manj neprebojen kot pred dvanajstimi leti, Fisher pa ni izgubil svoje sočnosti in svežine.
Mimogrede; maja letos, približno sočasno z izdajo slovenskega prevoda Kapitalističnega realizma, se je na spletni platformi Disenz pojavil prevod Fisherjevega eseja Izstop iz vampirskega gradu, ki sicer izvira iz twitter sporov britanske levice leta 2013, a je danes aktualnejši kot kdajkoli prej, vsekakor izvrsten vroč krompirček na katerem ne manjka soli.