Feminizem in identitetne politike

Lillova knjiga se zoperstavlja nedvoumnemu sovražniku: identitetnim politikam. Čeprav je vezana na kontingentnost sedanjega trenutka – ob zmagi Donalda Trumpa so mnogi analitiki krivdo pripisovali samozaverovanosti establišmenta – avtor prevzema argumente, ki segajo v osemdeseta leta in jih najdemo v marksistični kritiki postmodernizma s strani avtorjev, kot sta Frederic Jameson ali Terry Eagleton. Po njunem mnenju se postmodernizem rodi kot kulturna logika poznega kapitalizma, nadstavbni odsev finančne faze obstoječega ekonomskega sistema. »S potmodernizmom,« piše Eagleton v After Theory (Po teoriji), »razumem gibanje sodobnega mišljenja, ki zavrača totalitete, univerzalne vrednote, velike zgodovinske naracije, trdne temelje človeškega obstoja in zmožnost objektivnega spoznanja. Postmodernizem je skeptičen do resnice, enotnosti in napredka, postavlja se proti vsemu, kar razume kot elitizem v kulturi, nagiba se h kulturnemu relativizmu in slavi pluralizem, diskontinuiteto in heterogenost.«
Te postmoderne ideje, ki se rodijo v šestdesetih letih kot akademski projekt – zlasti v Evropi, z Deleuzom, Foucaultom, Derridajem, Lacanom in drugimi – ter šele kasneje zaslovijo v ZDA pod imenom french theory, so postale del splošno sprejetih mnenj. »Postmoderni predsodki do norm, enotnosti in konsenzov so v političnem smislu katastrofalni,« nadaljuje Eagleton: »Tako postmodernisti kot neoliberalci ne zaupajo v obče norme, imanentne vrednote, vzpostavljene hierarhije, avtoritetne navade, dogovorjene kodekse in tradicionalne prakse; le, da neoliberalci vse to sprejemajo v imenu trga.«
Lilla v zahtevah feminizma, multikulturalizma in gejevskih gibanj vidi izbruh postmoderne epidemije, ki grozi, da bo zdesetkala liberalno levico: identitetna misel in razlikovanja niso le razklala bojnega polja, temveč se ta sama družbena gibanja cepijo in drobijo, kar jim onemogoča vsakršno kolektivno delovanje. Lilla se iz te preobrazbe zgoščeno norčuje kot absurdne in elitistične oblike akademizma: »Črnci so se pritoževali, da je večina voditeljev belcev, kar je bilo res. Feministke so se pritoževale nad dejstvom, da je večina voditeljev moških, kar je bilo prav tako res. Kmalu so se črnske ženske začele pritoževati tako nad seksizmom radikalnih črnskih moških kot nad implicitnim rasizmom belih feministk, ki so bile po drugi strani tarča kritik lezbijk, ki so jim očitale, da heteroseksualno belsko družino sprejemajo kot ‘naravno’.«

Feminizem v pasti raznolikosti?

V Španiji se je polemika ponovila na skoraj enak način. Poleg prevoda Lillovega eseja je bil objavljen tekst Past raznolikosti. Kako je neoliberalizem razdrobil identiteto delavskega razreda (La trampa de la diversidad. Cómo el neoliberalismo fragmentó la identidad de la clase trabajadora), ki ga je pisatelj in novinar Daniel Bernabé napisal ob teh polemikah in v katerem se je prav tako zoperstavil identitetnim politikam, a z veliko radikalnejše pozicije: »Dekonstrukcija identitet do atomizacije je tako, kot da bi postmodernizem hranili z neoliberalnimi amfetamini. Vse bolj različni smo zato, ker smo vse bolj neenaki.«
Simptomatično je, da Bernabé svojo Past raznolikosti začenja tako, da se osredotoči na spremembo feminizma v diskurz, zanimiv za kapitalizem, ki se je lahko na novo izumil (vsaj od leta 1929 dalje) po zaslugi prizadevanj za emancipacijo žensk. Prvo poglavje pripoveduje zgodbo o »baklah svobode«, tj. prvih »uglednih« ženskah, ki so izzvale viktorijansko moralo in se v javnosti pojavile s cigaretami. Čeprav je njihova transgresija zaznamovala zgodovino feminizma, Bernabé pokaže na paradoks takšne osvoboditve, saj so bile »bakle svobode« posledica oglaševalske kampanje, ki jo je zrežiral Edward Bernays, vnuk Sigmunda Freuda, da bi na trg tobačne industrije vključil ženske in s tem povečal prodajo cigaret. Da je industrija že od začetka prek pripoznanja kanalizirala željo po neodvisnosti in svobodi žensk v potrošnjo, se nam torej kaže kot paradigmatski primer, kako lahko raznolikost služi kot izgovor za spodbujanje neenakosti in individualizma ter za razbitje kolektivnega delovanja.
Četudi izpodbijanje identitetne politike ni izpodbijanje feminizma na splošno, Bernabé opozarja, da vpeljava te vrste razlikovanj – spola, narodnosti, spolnih preferenc – nujno implicira delitev delavskega razreda. To je še zlasti resno, če upoštevamo, da je v politiki vprašanje kdo vedno temeljno in da so prav to vprašanje mnoge postmoderne feministične teorije – posebno queer teorija – napadale v svojih prizadevanjih za dekonstrukcijo pojma »subjekta«. »Feministke,« opozarja Bernabé, »bi se morale paziti svojih kritikov, a še toliko bolj svojih občudovalcev. Neoliberalizem kot ideologija globalne kulturne dominacije ne bo izpustila priložnosti, da gibanje za pravice žensk vsrka vase in ga vrne kot nekaj topega, razoroženega, a z velikim konkurenčnim potencialom na trgu raznolikosti.«

Feminizmi? Izvor dolge polemike

Razprava o tem, ali se je feminizem ujel v past raznolikosti, je vse prej kot nova. S Trumpovo zmago in »krizo levice« je znova priplavala na površje, toda znotraj feminističnih diskurzov obstaja odprta polemika o vprašanju identitete, ki sega od zanikanja, da bi postmoderne teorije lahko imeli za oblike feminizma, do bolj vključujočih, spravljivih stališč, ki kljub temeljni kritičnosti do postmodernosti razumejo, da se feminizem ne more ograditi pred širšimi oblikami pripoznanja. V večini »zahodnih« držav, kakor tudi v drugih delih sveta, je tako imenovani radikalni feminizem tisti, ki je najbolj neposredno trčil ob identitetne politike. Kljub gosti mreži diskurzov, ki spletajo to različico feminizma, praktično vse njegove zagovornice vidijo v postmodernih teorijah temeljni problem, ki obe drži postavlja na nasprotna bregova. Vendar pa je pomembno opozoriti, da je, onkraj razlik v teoretskih pristopih, odprta vojna, ki se trenutno odvija prek knjig, akademskih člankov in družabnih omrežij, sad nerazumevanja, ki kritike vodi do zasmehovanja nasprotnika.
Radikalni feminizem se je začel oblikovati v šestdesetih in sedemdesetih letih kot gibanje, ki je probleme žensk, ki so dotlej spadali v zasebno sfero, spremenilo v politične. Obsodba patriarhalnega nasilja, razumevanje spolnosti kot političnega konstrukta, nadzor nad lastnim telesom in zahteva po pravici do splava so ključne teme tega toka feminizma. V kolikor se je želel vzpostaviti kot gibanje za osvoboditev žensk, je moral radikalni feminizem ustvariti homogeno razumevanje tega, kaj pomeni biti ženska, subjekt ženske. Na ta način so predstavnice najbolj hermetičnega sektorja radikalnega feminizma, kot npr. teologinja Mary Daly, razumele nujnost dihotomne, binarne operacije, katere logika je delovala po načelu izpostavljanja podobnosti med ženskami in poudarjanja razlik z moškimi. Po sledeh te pobude je Janice Raymond v svoji knjigi The Transsexual Empires (Transseksualni imperiji), objavljeni leta 1979, trdila, da so transseksualci poglavitni sovražnik feminizma, saj se zatekajo na meje ženskosti: »Transseksualci, ki se iz moških preobrazijo v ženske, poskušajo nevtralizirati ženske tako, da biološka ženska postane nepotrebna.« Za Raymond je bil razlog, da se moški preobrazijo v žensko, zgolj način, kako si prisvojiti bistvo ženskosti.
Perverznost tega teksta – ki predpostavlja ničelno stopnjo razumevanja do identitet, ki ne ustrezajo ženskosti v biološkem smislu – je bila posebno škodljiva za trans* osebe, saj je služila kot moralno opravičilo za administracijo Ronalda Reagana, ki je revnim in zaprtim transseksualnim osebam prekinila plačano zdravstveno oskrbo in jim odtlej onemogočila hormonsko terapijo iz državnega proračuna. Po koncu osemdesetih let so tovrstne teorije obveljale za skrajno problematične in bile odrinjene na margino, tako v akademskem diskurzu kot v javnosti. Prav iz tega prvega trka – in ob razumevanju, da je bila rana še vedno odprta – je nastala kratica TERF (Trans-Exclusionary Radical Feminism oziroma »transseksualnost izključujoči radikalni feminizem«) za opis diskriminacije do trans* oseb s strani nekaterih predstavnic radikalnega feminizma, ki se s terminom TERF seveda niso poistovetile in ga razumejo kot žalitev.
Ta polemika je danes daleč od izginotja; pravzaprav je verjetno zadeva, ki sproža največ mnenj znotraj feminističnih skupin, tudi v Španiji. Razlog lahko najdemo iz dneva v dan bolj vidnem aktivizmu trans* kolektiva, kot tudi v naraščajočem zanimanju za razvoj queer teorije na univerzah, s priznanimi avtoricami, kot je na primer Judith Butler. Kot razlaga filozofinja in radikalna feministka Ana de Miguel v svojem delu Seksualni neoliberalizem (Neoliberalismo Sexual, 2015): »Teza o avtonomiji seksualnosti od spola se je začela preobražati v zaključeno področje raziskovanja, ki je prevladalo v akademskem svetu in na vplivnih elitnih ameriških univerzah. In sicer do te mere, da so univerze začel e spreminjati nazive oddelkov. Zdaj se ne imenujejo več oddelki za teorijo spola, temveč oddelki za teorijo spola in seksualnosti. Medtem ko strah vzbujajoče teoretičarke transgresivnih seksualnosti poučujejo na Harvardu in Princetonu, so klasične avtorice radikalnega feminizma, kot sta Kate Millet in Sulamith Firestone, padle v pozabo.«
V njenih besedah lahko zaznamo očitno nelagodje ob  spremembah, ki jih postmoderni feminizem povzroča v feminističnem gibanju. Za španske filozofinje in teoretičarke, ki so dolga leta delale in objavljale tekste o feminizmu, kot so na primer Celia Amorós, Amelia Valcárcel in sama Ana de Miguel, bi bil obrat k identitetnim politikam napaka, če bi »potisnili v pozabo enega osnovnih prispevkov feminizma k človeškemu samozavedanju: dejstvo, da se rodimo in umremo kot ranljiva telesa; da se ne počutimo ranljivi, ranljivi smo vedno, predvsem ženske, najbolj v zgodnjih in poznih letih naših življenj.« Njena kritika ni toliko zanikanje teoretičnih postulatov queer teorije, temveč obtožba, da je za večino žensk po svetu neuporabna. »Feminizem se ne bo rešil z razpravo o afektivnih identitetah,« povzema Amelia Valcárcel. »Feminizem je internacionalizem, veriga pa je močna le toliko, kolikor je močen njen najšibkejši člen. Svoboda žensk na svetovni ravni ni bila dosežena. Na mnogih krajih na svetu pomeni roditi se kot ženska biti obsojena na pekel, neposredno. Še naprej imejte svoje razprave, vendar ne pozabite na širši kontekst.«

Subjekt feminizma: eden ali mnoštvo?

Ta argument radikalnim feministkam služi tudi za to, da se zoperstavlijo eni od primarnih zahtev postmodernih feminizmov, predvsem queer teorije: širitve subjekta feminizma. Kot poudarja Judith Butler, je vprašanje subjekta ključno za politiko, posebno za feministično politiko, saj so pravni subjekti nezmotljivo produkti določenih izključevalnih praks, ki niso vidne, ko je pravna struktura politike že vzpostavljena; to pomeni, da se politična konstrukcija subjekta izvaja s ciljem legitimiranja in izključevanja, večinoma pa gre za politike, ki ostanejo skrite. Problematika se rodi v akademski sferi z razvojem feministične teorije veliko pred začetkom razprave o politikah identitete v osemdesetih letih. Kot razlagata Celia Amorós in Ana de Miguel v delu Teorija feminizma: od razsvetljenstva do globalizacije (Teoría feminista: de la ilustración a la globalización), lahko iz politik redefinicij in zahtev treh velikih valov feminizma izluščimo specifično dialektiko feminističnih teorij. Na eni strani so teorije, ki se borijo za identifikacijo in konceptualizacijo tega, kar nas, onkraj empirične različnosti žensk, povezuje na ključni način, da nas oblikuje v prepoznaven poltični subjekt. Na drugi strani so pristopi in pogledi, ki se osredotočajo na razmišljanje o tem, kar nas razdružuje; ti so polemično usmerjeni proti dvema nasprotnikoma: reprodukciji patriarhalne moči in samemu feminizmu, ki gradi enotni subjekt, predmet njihovih kritik. Pot žensk do zavedanja o zatiranju je bila tako mučna prav zato, ker se niso prepoznavale kot skupina, ki jo prečijo iste strategije dominacije. Toda po več kot dveh stoletjih dela so pristopi radikalnega feminizma uspeli pokazati obstoj patriarhalnega sistema ter ženske in odnose med spoloma pretvoriti v predmet študija.
Tako postane razumljiv paradoks (in izziv), ki ga predpostavljajo postmoderni feminizmi, ki postavljajo pod vprašaj prav dejstvo, da se lahko ženske vzpostavijo kot enoten subjekt: po queer teoriji koncept »ženske« ni nič drugega kot konstrukt brez ontološke podlage. Celia Amorós, sledeč avtoricam, kot sta Seyla Benhabib in Rossi Braidotti, opozarja na sumljivo naključje, da ravno v trenutku, ko ženske začnejo odločno zahtevati priznanje subjektivnosti in državljanstva, ne eno ne drugo nista več v modi. Tako lahko trenutno zahtevo radikalnega feminizma povzamemo s klicem po osredotočenju na »tisto, kar nas povezuje«, in sicer zgodovina zatiranja in želja po njegovem prenehanju. Da smo torej sposobne teoretsko oblikovati minimalno agendo, tako na lokalni kot na globalni ravni, ki bi jasno opredelila »nas, ženske«. Kot se izrazi Ana de Miguel: »Feministične teorije ne morejo usahniti, vendar sta priganjanje in naglica, ki ju s seboj prinaša nenehna zahteva po inovaciji, nekaj povsem drugega […] V teh trenutkih očitne patriarhalne reakcije morda ni smotrno nadaljevati z novimi obrati okoli subjekta feminizma, od katerih v večini primerov, če dobro pomislimo, pravzaprav ne ostane več kot besedna igra, kot na primer ‘feminizem brez žensk’ ali ‘feminizem brez feministk’, in dodajanje predpone ‘post’ vsemu.«

Radikalni feminizem in politike identitete. Je možna sprava?

Onkraj razlik v pristopih, ki znotraj akademske sfere odražajo povsem upravičene in plodne razprave, spor med radikalnim feminizmom in postmodernimi teorijami nastaja zato, ker se obe poziciji predstavljata kot antagonistični, čeprav v praksi to ne bi bilo potrebno. Iz te pozicije se rodi tako imenovani tok transfeminizma, ki subjekte feminizma razširja na ostale osebe, ki so prav tako zatirane s strani patriarhata, a se ne nujno identificirajo kot ženske, čeprav seveda vključuje tudi slednje. Sandra Fernández-Garrido in Aitzole Araneta ga v delu Queerovski barbarizmi in drugi proparoksitoni (Barbarismos Queer y otras esdrújulas) razlagata takole: »Daleč od tega, da bi bil izboljšanje feminizma, ga lahko beremo kot odpiranje dveh problemov: kdo je subjekt feminizma ter na katere problematike bomo naleteli, ko o spolu razmišljamo kot o realnosti, ki nas obenem povezuje in razdružuje.« Ob njegovem pojavu v Španiji je transfeminizem namigoval na vključitev trans žensk in njihovih specifičnih zahtev v feministično gibanje, vendar se vsaj od leta 2010 dalje definira kot »presečni feminizem, ki stavi na vključitev aspektov, kot so spolno nasilje, razred, postkolonializem in rasna vprašanja, stigmatiziranje spolnih delavk ali zavračanje in patologizacija trans oseb.«
Čeprav se o queer teoriji in transfeminizmu pogosto govori, kot da bi šlo za eno in isto, izraza označujeta različni zadevi. Medtem ko queer teorija predlaga obstoj širšega spektra normativnih seksualnosti, je transfeminizem tok feminizma s konkretnimi pričakovanji. To je pomembno, ker v akademskem okolju radikalnega feminizma in zagovornic queer teorije poteka goreča razprava o subjektu feminizma. Mnoga feministična družbena gibanja, vključno s samooklicanimi radikalnimi feminizmi, si prizadevajo, da bi ženske sprejela v vsej njihovi različnosti in bi jih zato lahko šteli med transfeministična.
Na tej točki je iz spravljive pozicije zanimiv predlog pisateljice Lole Robles. V besedilu Radikalni feminizem proti queer trans-feminizmu? (¿Feminismo radical versus trans-feminismo queer?), objavljenem leta 2017, Robles poskuša razložiti mehanizem, ki je zelo pogost na družabnih omrežjih in v mnenjskih tekstih in je pripeljal do nastanka dveh zoperstavljenih skupin: radikalna feministka posplošujoče piše proti transfeminizmu, kot primer pa vzame besede določene trans* avtorice ali aktivistke, ki večinoma zagovarja ekstremistična stališča, in jih prikaže, kot da bi predstavljala mnenje gibanja v celoti. Podobno se dogaja v obrati smeri. Zaradi tega Robles tvega izjavo, da »nobena izmed teh drž ne bi bila nekompatibilna z drugo, če bi bili našo in tujo držo sposobni videti drugače kot absolutno in izključujočo resnico. Odpravljanje patriarhalnega zatiranja z ukinitvijo spola, tako da ni več nobenega, se pravi 0, ali raztreščenje spola z mnogimi subverzivnimi možnostmi, ki razbijejo dihotomijo (‘neskončno’ spolov), lahko dosežeta isti cilj (morda zato, ker je edina stvar, ki je podobna neskončnosti, prav nič): prispevata do izjemno podobnih rešitev, saj se tako transfeminizem kot queer teorija borita za odpravo patriarhata in se ne zgolj posvečata neskončnim razpravam o domnevnih entelehijah in konstruktih.«

Prihodnost levice

Ta ekvidistanca je zanimiva, ker ne ponuja le izhoda iz feministične zagate glede identitetnih politik, temveč jo je možno projicirati tudi na bolj splošno razpravo o levici in identitetnih politikah. Ko Mark Lilla feminizem, vključno z radikalnim feminizmom, obravnava kot obliko nevarnega postmodernizma, se v resnici poslužuje istega mehanizma, kot smo ga pravkar videli v zgornjem navedku: feminizmu pripisuje karikaturo iz konteksta vzetega mnenja, da bi ga lahko v celoti predstavil kot nevarni voluntarizem. Enako lahko trdimo za teorije, ki feminizem zreducirajo na politično naivno teorijo, ki se zlahka ujame v past neoliberalne raznolikosti.
Lahko feminizem pripomore k fragmentaciji in specializaciji aktivizma, ki otežuje organizacijo širokega političnega gibanja proti kapitalističnemu sistemu? Seveda. Vendar pa prav tako drži, da je radikalni feminizem na eni strani pokazal, da gibanje lahko ustvari kolektivni subjekt, transfeminizem pa je na drugi strani dokazal, da teoretični zadržki na identitetni ravni niso nekompatibilni s skupinsko akcijo v praksi. Če tako kot Lilla mislimo, da nas vsaka identitetna zahteva obsoja na nekakšno obliko hiperindividualističnega kulturnega reaganizma, pozabljamo, da zahteve po pripoznanju implicirajo spremembo odnosov moči, hkrati pa vsaka tovrstna sprememba nazadnje vpliva tudi na oblike pripoznanja. Identiteta morda ni prihodnost levice, vendar pa si je težko predstavljati levico prihodnosti, ki se ne bi posvečala razmislekom o identiteti.

Prevod: Katja Pahor