Arhitektura je stroka, ki na zelo fizičen način gradi človeško družbo in je hkrati njen neposredni grajeni odraz. Pojavnost arhitekture določenega časa je zvesta podoba družbenega in političnega dogajanja v danem prostoru in času, tudi če to morda na prvi pogled ni očitno ali če se snovalci arhitekture in njeni uporabniki tega sploh ne zavedajo. Prav s to vpetostjo v okoliščine, ki arhitekturo soustvarjajo, sta do neke mere pogojena njena kakovost in delovanje v obstoječem okolju, hkrati pa jo te okoliščine lahko nezavedno delajo problematično in izključujočo.
V svojem eseju Towards a Critique of Architectural Ideology arhitekturni teoretik in zgodovinar Manfredo Tafuri opredeli spremembe arhitekturnih ideologij od razsvetljenstva do postmodernizma ter izpostavi krizo sodobne arhitekture, ki si jo podvrže ideologija kapitalizma, s tem pa je arhitektura oropana lastne ideologije. Prav s tem se pojavi tudi težava s prepoznavanjem arhitekturne ideologije, ki ji ta sledi in kot odraz katere je nastala. Arhitektura namreč ni več neposredno vezana na kanonizirane sisteme pravil in predpisov o gradnji ter na vidno prezentiranje svojega in človekovega mesta v svetu. Arhitekturni teoretik Ignasi de Sola-Morales v svoji knjigi Differences: Topographies of Contemporary Architecture vpelje pojem šibke arhitekture, ki jo med drugim utemelji tudi s takšnim odmikom od klasične umeščenosti v svet, saj je nova arhitektura primorana graditi na praznini, ki jo je v času, denimo, antične Grčije zasedala močna skupna identiteta. Alberto Perez-Gomez pa v svojem delu Attunement nekam žalobno ugotavlja, da se je sodobno mesto odreklo svoji vlogi kraja pomembnih socialnih interakcij in integracije, ki ga je imelo skozi dobršen del zgodovine. Arhitektova naloga, trdi Perez-Gomez, je v zgodovini zajemala tudi to, da je za uporabnika ustvarjal sprejemajoč prostor, ki povečuje občutek pripadnosti skozi institucije, ki gradijo vsakodnevno življenje. Čas, ko smo z drugimi, je po njegovem bistven in pomensko najpolnejši del življenja, saj vključuje naše socialno telo in interakcije s soljudmi, ki na nas in naša dejanja reflektirajo občutek smisla. »Javni prostor je neizogibno tisti prostor, kjer smo za druge utelešena zavest […], kar je bistveno za naše samo-razumevanje. Ker pa se javni prostor upira svojim tradicionalnim nalogam, ga zlahka reduciramo na GPS zemljevid, ali pa ga preprosto ignoriramo, z očmi, uprtimi v elektronske zaslone […]«. Perez-Gomez torej poudarja pomembnost arhitekture pri gradnji človeka kot socialnega bitja in razvoju njegove lastne identitete, ta funkcija pa po njegovem mnenju v sodobnem svetu umanjka. Ob svojem sklicevanju na tradicijo pa ne omeni, da je integracija skozi univerzalen javni prostor lahko izključujoča do skupin, ki se ne poistovetijo z identiteto večine – torej izključujoča do tistih skupin, ki so danes največkrat predmet zanimanja ob omembi identitetnih politik. Arhitektura, ki zavzema skupni in javni prostor, je ultimativno orodje večine, urbano okolje pa velikanski aparat, ki lahko s svojimi posebnimi načini asimilira, vključuje, povezuje ali poudarja razlike.
Kakšna je torej arhitektura, ki hkrati ohranja svoj potencial varuha in iniciatorja polnega in kakovostnega socialnega življenja, a se po drugi strani izogiba pasti izključujočih identitetnih politik? Nedavno sem imela čast opravljati intervju s slovensko arhitektko Marušo Zorec, s katero sva se pogovarjali tudi o temi letošnjega beneškega arhitekturnega bienala, ki sta jo razpisali kuratorki Yvonne Farrel in Shelley McNamara iz arhitekturne pisarne Grafton architects. Izbrana tema je naslovljena Freespace, prost prostor. Kuratorki v svoji obrazložitvi takšen prostor opredelita kot sprejemajoč, namenjen vsem in takšen, ki izkorišča prosto dostopne prostorske potenciale oz. prostorska darila, kot jih imenujeta. Ob pogovoru z Marušo Zorec me je zanimalo njeno mnenje o tem, kako lahko arhitekt vzpostavi prostor, ki je po eni strani odprt in vsesprejemajoč, po drugi strani pa ga to ne stane njegove lastne identitete. Kako oblikovati prostor, ki v duhu kritičnega regionalizma, ki je pri nas splošno sprejeta praksa, črpa iz tradicije, preteklosti, ki hkrati nezavedno črpa iz globokega vodnjaka ideologije, v katero je vpet arhitekt in vsi, ki pri projektu sodelujejo, ki uporabnika posplošuje do nerazpoznavne eterične entitete brez identitete, in ki hkrati ne ostane sam prazen? »Prostor mora biti v svoji zasnovi odprt, svoboden prostorsko in v svojem izrazu. To ne pomeni, da je prazen. (…) [Prostor] mora nagovoriti z močjo ideje, materialnosti in atmosfere – ali z merilom, ki vabi, da vstopimo, svetlobo, ki nas popelje skozi prostor, pogledom, ki nas poveže spet z naravo, z zunanjostjo. Prostor govori in lahko komunicira z uporabnikom, če je ta le dovolj odprt, da ga sprejme, dojame in se mu prepusti« (navedeno po najinem pogovoru za revijo Outsider).
Tu ob razmisleku o potencialnem dialogu med prostorom in njegovim uporabnikom naletimo na nov problem – na problem fiktivnega uporabnika. V zgornjem citatu avtorica predpostavlja, da obstaja univerzalno arhitekturno zavedanje, ki je lastno vsem ljudem, ter da imajo prav vsi ljudje možnost, da sprejmejo prostorska darila, ki jim jih podarja kakovostna arhitektura. Toda ali res vsi ljudje prostor izkušamo enako? Je morda za to potrebno določeno znanje ali vzgoja, določeno družbeno ozadje? Arhitekti na to ob projektiranju pogosto pozabljamo, vendar imamo prav na tem mestu opraviti z enim od zelo splošno prisotnih problemov sodobne družbe: z iskanjem univerzalnega »človeškega« kot nasprotja ostrim delitvam, ki jih v družbo vcepljajo vedno močnejše desničarske politike, v želji po ohranjanju lastne identitete pa tudi marginalizirane skupine same.
Arhitekturni fenomenologi arhitekturno izkustvo v veliki meri opredeljujejo s čutnimi izkušnjami. Steen Eiler Rasmussen se v svoji knjigi Experiencing Architecture ukvarja z opredelitvijo segmentov naše zaznave in izkustva arhitekture. Skozi poglavja jih razvrsti v posamezne sklope: mase in praznine v arhitekturi [solids and cavities], kontrastni učinki polnih in praznih območij, barvne ploskve, merilo in proporci, ritem, tekstura, dnevna svetloba, barva ter zvok. V zbirki esejev Questions of perception: Phenomenology of Architecture avtorjev Stevena Holla, Juhanija Pallasme ter Alberta Perez-Gomeza se Steven Holl vrne k poskusu orisovanja arhitekturnega izkustva skozi posamezne »fenomenološke cone«: skozi pogled, perspektivo, barvo, svetlobo in senco, čas, vodo, zvok, detajl, merilo in proporce ter idejo oziroma okoliščine lokacije. V isti knjigi Juhani Pallasmaa piše o »arhitekturi sedmih čutov« ter zopet opredeli posamezne elemente arhitekturnega izkustva z vsakim od človeških čutil. Je torej izkustvo za človeka, ki enega ali več čutil ne more uporabljati na enak način kot drugi ljudje, nepopolno? Je oropan bistvenega dela arhitekturne izkušnje ali se ta pravzaprav dogaja celostno, kot sinteza doživetih impulzov, ki so neodvisne od partikularnosti čutil? Seveda ne gre le za posploševanje uporabnikov s predpostavko, da so zdrava človeška bitja, ideja o fiktivnem uporabniku sega dlje. Kot kakovostno arhitekturo pogosto obravnavamo tista, ki na berljiv način odgovarja na v arhitekturnem miljeju (in globalizirani družbi) splošno sprejet ideal o tem, kakšno je kakovostno bivanje. Ta je mnogokrat omejen na idejo, ki jo ima o kakovostnem bivanju privilegiran bel moški uporabnik (skozenj prepogosto seveda govori arhitekt, ki pripada isti skupini). V tem pogledu arhitektura, ali morda bolje rečeno, arhitekt prepogosto predpostavlja, da je uporabnik na nek način projekcija njega samega, ter tako brez razmisleka gradi generično, večno ponavljajočo se arhitekturo.
Drugi in na srečo že nekoliko preživet odgovor arhitekture na zahtevo po odprtem in demokratičnem prostoru je konstruiranje večnamenskih prostorov, odprtih avl in prostorov participacije. Pričakovanje, da bo pomena izpraznjen prostor sam našel svoj namen in program, je nekoliko nesmiselno, saj ta se ravno z ustvarjanjem praznine v njem vzpostavi kot atopos, brezkrajni prostor, v katerem se ni prijetno zadrževati. Zato so večnamenske dvorane in veliki odprti javni prostori kvečjemu lahka rešitev za arhitekta, ki se ne poglobi v potrebe specifičnega prostora ter na videz prepusti uporabnikom proste roke, prav s tem pa jih tudi omeji pri uporabi.
Enako zgrešeno kot pretirano posploševanje uporabnika in projiciranje arhitektove lastne identitete nanj pa je posploševanje in stereotipiziranje znotraj določene skupine uporabnikov. Tudi takšna arhitektura se arhitekturni stroki zdi kakovostna, saj odgovarja na idealizirane težave neke manjšinske skupine – spomnimo se le na poplavo projektov, ki so v preteklih letih »reševali« problem migrantov in ki so bili nagrajeni z obilico medijske in strokovne pozornosti, kljub temu, da so vse t. i. migrante tlačili v isti koš ter se ukvarjali prej s posledicami kot z vzrokom dejanskega problema. Podobno lahko trdimo za projekte gradenj v deželah tretjega sveta, ki jih vodijo zahodni arhitekti, ali pa za številne projekte »socialnih gradenj« v Sloveniji, ki v želji po arhitekturnih presežkih in prepoznanju sprevračajo dejanske potrebe uporabnikov ali so do njih nekoliko pokroviteljski.
Arhitekturno oblikovanje sicer samo po sebi zahteva določeno mero posploševanja in iskanja skupnega imenovalca. Poglejmo le stanovanjsko arhitekturo iz druge polovice prejšnjega stoletja, ko je bila enakost vrednota, ki vsakomur zagotavlja točno odmerjen bivalni prostor. Vsakršna enakopravnost, usklajenost in, nenazadnje, popolnoma geometrijska modularnost, potrebna za optimizacijo gradnje, kliče po posploševanju, ki je v nekem smislu zelo demokratično in vključujoče, vendar danes vemo, da poraja trenja in odklonska obnašanja.
Če se vrnemo k citatu arhitektke Maruše Zorec, se lahko vprašamo tudi, ali univerzalna berljivost prostora, ki naj bi omogočala vsem ljudem, da užijejo arhitekturo, namiguje na obstoj nekakšnega univerzalnega prostorskega jezika, sistema pomenov in njihovih sosledij, ki arhitekturo delajo koherentno, in ki je, kot vsak jezik, nujno posledica enotne ideologije? Pravzaprav se arhitekti na to ves čas zanašamo, ko oblikujemo grajeno tkivo – izbiramo prijeme, za katere se nam zdi, da bodo učinkovali na uporabnike na točno določen način. Vendar si tudi zlahka predstavljamo, da, če nekoliko karikiramo, na primer element vode ne bo imel enakega učinka na nekoga, ki živi v sušnem podnebju, kot na nekoga, ki je pred kratkim skoraj utonil. Zopet zlahka ugotovimo, da se na ta način spontano oblikujejo večinske in manjšinske množice uporabnikov in s tem izključujoče identitetne politike.
Zdi se, da smo arhitekturo (in arhitekte) skozi zgornje pisanje oropali vsakršne zmožnosti delovanja. Je arhitektura torej sploh smiselna? Kako se lahko upre posploševanju na eni in pretirani (zgrešeni) partikularizaciji na drugi strani ter preseže kastracijo, ki ji jo vsiljuje vpetost v kapitalistično ideologijo? V uvodnem stavku pričujočega eseja smo postavili tezo, da je arhitektura stroka, ki na zelo fizičen način gradi človeško družbo in je hkrati njen neposredni grajeni odraz. Pokazali smo, da je, če se sklicujemo na nekatere izmed izjemnih arhitekturnih mislecev, drugi del trditve resničen. Toda če želimo upravičiti obstoj in delovanje arhitekture, je bistveno, da proces soodvisnosti poteka tudi v obratni smeri. Arhitektura je s svojim delovanjem v materialnem svetu, ki smo si ga ljudje prisiljeni deliti, edinstveno sredstvo za preseganje identitetnih politik ter iskanje skupnega, ter lahko s kakovostnimi intervencijami v prostor tudi generira pozitivne politične spremembe. Frederic Jameson v svojem delu Architecture and the Critique of Ideology odmakne od Tafurijeve pesimistične napovedi ter izpelje misel, da je padec poznega kapitalizma možen le skozi kulturno revolucijo, ki bo arhitekturi vrnila njeno utopično poslanstvo. Vloga arhitekta v tem primeru ni več le vloga tega, ki gradi drugačno družbo, temveč tudi in predvsem vloga nekoga, ki si drugačno družbo sploh lahko zamišlja.
Kako si lahko zamišljamo drugačno, boljšo družbo in arhitekturo, ki nista podvrženi izključujočim identitetnim politikam, hkrati potrjujeta obstoj plejade identitet, a jih presegata z iskanjem sobivanja v heterogenosti? Odgovor po mojem mnenju ne leži v konstruiranju ideje o enem skupnem, vsesprejemajočem prostoru, saj ta ne obstaja in ne more obstajati. Gre prej za nizanje premišljenih in nepretencioznih posegov s specifičnimi značilnostmi, ki ohranjajo svoj glas in identiteto, vendar z njima ne zanikajo drugih. Dobra arhitektura je po mojem mnenju predvsem umetnost dobrega sosedstva, hkrati pa tudi vsakokratnega ozaveščanja in prebijanja ideologije, ki to arhitekturo proizvaja.