Nisem vedel, da je Robert Zemeckis posnel Forresta Gumpa po knjigi. Tega nisem vedel do 17. septembra letos, ko sem na spletu zasledil novico, da je umrl Winston Groom – ameriški veteran, zgodovinar in pisatelj, avtor romana Forrest Gump. Že ta priložnost zadošča, da znova premislimo ta film. Toda Forrest Gump je trenutno, leta 2020, zanimiv še z enega vidika. Film nas nagovarja zato, ker je svojevrstna hvalnica Združenim državam. Res je, da ima obliko biografije. Res je, da je osredinjen na enega posameznika, Forresta Gumpa, počasnega misleca in naglega tekača iz Alabame. Toda glavna tema filma je ameriška zgodovina. Ne posameznik, ne zgodba njegovih dosežkov in ljubezni, temveč zgodovina te specifične dežele, Amerike.
Do neke mere je to jasno vsakemu gledalcu Forresta Gumpa. Ameriška zgodovina je, če ne drugega, vsaj zelo očitno ozadje Gumpove zgodbe. V filmu vidimo Kennedyjev umor, vojno v Vietnamu, pristanek na Luni, afero Watergate. Gump se po nekem naključju znajde na robu teh dogodkov, morda celo vpliva nanje. Poleg tega nas, spet v ozadju, na ameriško zgodovino opominja glasbena spremljava. Petdeseta spremlja rock and roll, šestdeseta Hendrix in Dylan, sedemdeseta disco, osemdeseta sintpop. Gledalec nikoli ne pozabi, v katerem ameriškem desetletju se Gump trenutno nahaja.
V tem članku bom poskušal doseči dve stvari. Prvič, najprej bom poskušal premisliti nauk Forresta Gumpa. Poskušal bom ugotoviti, kakšno podobo ZDA – in, še natančneje, ameriške zgodovine – prikaže ta film. Drugič, postavil si bom neko naivno vprašanje (in naivna vprašanja so ob razmisleku o Gumpu vsekakor dovoljena, morda celo nujna). To vprašanje se glasi: Bi lahko Zemeckis posnel drugi del Gumpa? Si lahko zamislimo, da bi pripoved raztegnil v naslednja ameriška desetletja, v devetdeseta, zgodnja dvatisoča in v desetletje, ki je pravkar minilo? Je možen Gump v desetletju Trumpa in me too?
Gump, nevedni zgodovinar
Začnimo z očitnim. Gump je neveden. Gump ne ve, kam gre zgodovina. Ne ve, kaj bo jutri. To nenehno pravi: Life is like a box of chocolates, you never know what you’re gonna get. Toda to mu hkrati preprečuje obup. Obupati pomeni verjeti, da lahko poznaš svojo prihodnost, še več, da jo poznaš tako dobro, da lahko absolutno izključiš možnost odrešitve. Obup zato vedno izhaja iz ošabnosti. Če obupuješ, potem si domišljaš, da veš, da odrešitve ne bo. Ampak kako si lahko človek domišlja, da ve, kaj ga čaka (oziroma ne čaka) v prihodnosti? Idiot, kot je Gump, te domišljavosti nima. Idiot se ne zapre za možnost odrešitve. V tem pogledu sta glavna stranska lika, Jenny (Gumpova ljubezen iz otroštva, kasneje žena) in poročnik Dan (nadrejeni v vojski, kasneje podrejeni pri lovu na rakce) ošabna. Ošabna sta zato, ker sta oba vsaj v nekem trenutku prepričana, da ju čaka poguba: Jenny zaradi otroških travm in razuzdanega kalifornijskega življenja, Dana zaradi invalidnosti in propadlih sanj o velikem ameriškem veteranu. V svojo pogubljenost sta prepričana zato, ker si domišljata, da lahko izključita neko presenečenje v prihodnosti: možnost odrešenja.
Ampak Forrest Gump prav tako ne govori o previdnosti. Previdnost pomeni, da ima Bog za nas načrt, ki ga mi s svojo končno pametjo (ki je lahko tudi pamet z zelo visokim IQ-jem) ne moremo spoznati. Ampak pri Gumpu gre za drugo reč. Zgodovina, ki jo spremlja Gump, je brez slehernega načrta, ne predseduje ji božja modrost. V ozadju filma se zvrsti historično zaporedje državljanske pravice-Kennedy-Luna-Vietnam-hipiji-Nixon-AIDS; in to zaporedje nima nobenega smisla. Ta zgodovina je brez destinacije. Zgodi se lahko karkoli. Ampak ker se lahko zgodi karkoli, ne moremo biti nikoli pogubljeni. Če bi Amerika imela zgodovinsko poslanstvo, če bi ji bilo res usojeno, da odreši lastno ljudstvo in vodi druge človeške rodove, potem sta Jenny in poročnik Dan lahko pogubljena. Kajti v tem načrtu jima je morda namenjen delež pogube. V vsakem načrtu obstajajo blaženi in tisti, ki morajo biti – da bi bili prvi blaženi – sami pogubljeni. Če ima Amerika poslanstvo, da človeški rod zaščiti pred komunizmom, potem je poročniku Danu morda usojeno, da v spopadu za višje dobro izgubi noge in ostane nepokreten, poteptan. To je ABC, osnovni princip Leibnizove filozofije zgodovine. Ni plusov brez minusov. Ampak ameriška zgodovina očitno kaže, da takšnega načrta nima. Poslanstva ni. Zato ni absolutno nobenega razloga, zakaj bi morala Jenny in Dan verjeti v svojo pogubo. Ker je zaporedje, ki vodi od Martina Luthra Kinga do Nixona, od Lune do AIDSA, očitno nesmiselno (ali si sploh lahko zamislimo bolj absurdno sekvenco?), je odrešitev odprta za vsakogar. Mesta za pogubo ni.
Gump to sluti. To je resnična vsebina njegovega izreka o škatli čokoladic. Če bolje pomislimo, je Gumpov izrek paradoksen. Gump pravi: Življenje je kot škatla čokoladic, se pravi bonboniera, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ampak veš vsaj to, da boš dobil čokoladico, bonbon! Se pravi, ne čaka te nič grenkega. Ne moreš vedeti, kaj boš dobil, veš pa, da ti grenkoba ni usojena. Gump živi v negotovem svetu, ampak ta negotovost zanj pomeni zlasti to, da je obup (vera v pogubljenost) absolutno izključena.
Gump, historični akter
Gump večkrat sam poseže v zgodovino. Scenarij namiguje, da Gump razkrije afero Watergate, pomaga k približanju ZDA in Kitajske, navdihne Lennona in prispeva k vrsti kulturnih fenomenov (k izumu izreka »shit happens« ter nastanku ikone rumenega smeška, denimo). Zdi se podoben Midasu, kralju z zlatim dotikom. Stvari, ki se jih dotakne, zacvetijo. Ampak tu se skriva globoka ironija. Gump pomaga nevede. Gump nikoli ne načrtuje dobrega izteka stvari. Seveda je dober po srcu. Ampak Gumpova dobrota je ljubezen do Jenny in mame ter prijateljstvo do Dana in Bubbe. Ni povezana s previdnostjo, modrostjo, načrtom. Če povzroči stvari, ki so dobre in ki služijo ljudem, to stori nehote, in ne zaradi srčne dobrote. Če je že kakšna osebna značilnost, zaradi katere Gumpu uspe dobiti vojaško odlikovanje, navdihniti umetnike, ganiti politike, približati velesile in rešiti Bubbovo mater iz revščine, potem je to idiotizem. Gump je kot idiot absolutno prepuščen toku dogodkov. (Danes pogosto slišimo: Prepusti se izkušnji, predaj se trenutku, pusti se presenetiti! Ampak vse to je še vedno aktivno prepuščanje. Je izbira, odločitev za prepuščenost, in zato njeno nasprotje, oholost. Gump pa še tega nima; pusti se nositi dogodkom, vendar brez izbire, nehote.)
Ta prepuščenost pa ima neko zanimivo posledico. Pomislimo: Gump se prepusti dogodkom. Potuje od Vietnama do Washingtona, od Alabame do Pacifika. Nosi ga kot peresce v špici filma. To pomeni, da ne gleda naprej. Je absolutno nasprotje ošabnosti, saj mu še na kraj pameti ne pade, da bi poskušal poznati prihodnost. Ampak ker je skrajno nasprotje ošabnosti, bodo učinki, ki izhajajo iz njegovih dejanj, nujno samo dobri. Deluje brez misli na prihodnost (teče v prazno, lovi rake v praznem morju, igra namizni tenis proti steni), torej ne deluje prevzetno, torej bo iz njegovega delovanja izhajalo dobro. Manj ko ve o prihodnosti, večja je njegova moč za proizvajanje dobrih dogodkov. Če se torej včasih zdi, da Gump postane podoben gibalu ameriške zgodovine, je to le zato, ker je tudi sama ameriška zgodovina radikalno brez načrta in zato toliko bolj imuna za pogubo.
Gump, obupen tolažnik
Ampak Gump je včasih neznosen. Seveda, film je sentimentalen, kot je značilno za Zemeckisa. Ampak sentimentalnost nas ne sme pretentati. Dejstvo, da nas Gump vedno znova gane – nas, gledalce – ne pomeni, da se Jenny in Dan motita, ko jima Gump preseda. To ni njuna napaka, temveč Gumpova realna pomanjkljivost. Tukaj bi se rad izognil nesporazumu. Gump ni figura, podobna Kristusu. Dostojevski in nekoliko kasneje Nietzsche sta Kristusa poskušala približati figuri idiota. »Blagor ubogim na duhu,« je rečeno. Ampak rečeno je tudi: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« Tega aspekta Gump ne pozna in zato je včasih radikalno neznosen. Gump ne more razumeti, kaj pomeni biti prepričan, da si pogubljen. Kako bi lahko idiot mislil, da ga je Bog zapustil? Ali ne zahteva takšna misel prevzetnosti, ki je absolutno tuja idiotu? Idiot je pohleven. Ampak ta pohlevnost Gumpu hkrati onemogoča sočutje do Dana in Jenny. Ker je premalo ohol, da bi se lahko izrekal o prihodnosti, ne more razumeti ljudi, ki jih (ohol) pogled na prihodnost navda z absolutno stisko. In takrat ga imata dekle iz Alabame in veteran iz Vietnama upravičeno za neznosnega. Enako neznosna se mora zdeti Američanom, ki se imajo za pogubljene, ameriška vizija zgodovine. »Vsakomur lahko uspe.« »Vnaprej zastavljenega načrta ni.« »To je dežela priložnosti.« »Začni znova.« To je sporočilo (ki je identično Gumpovemu nauku), da mesta za pogubo ni; toda ker mesta za pogubo ni, bomo v trenutku prepričanja v svojo pogubljenost toliko bolj zavrženi.
To je v filmu razvidno pri poročniku Danu, v prizoru z novoletno zabavo. Dan je nepokreten, ima se za nakazo, za luzerja v družini vojnih junakov – gruča okoli njega, tudi dve mladi ženski in Gump, pa proslavlja prihod novega desetletja. Zakaj bi se veselil prihodnosti, če pa (oholo) ve, da je pogubljen? Gump se mu čudi, ne razume ga. Ne razume ga zato, ker kot idiot ne more doumeti, kako si lahko človek prevzetno odreka možnost vstajenja. V obraz mu zatrobi: »Happy New Year, lieutenant Dan!« Gump je nevzdržen. S perspektive kasnejšega razvoja in z gledalčeve perspektive (in najbrž tudi s perspektive, ki jo je hotel poudariti Zemeckis) je sicer Dan tisti, ki se moti. Trmoglav je, podobno kot Jakob-Izrael. In res se moti, saj se kasneje spravi z Bogom, dobi prostetične noge in se zaroči s prijetnim dekletom. Gump je imel prav, Dan pa ne, saj ni bil pogubljen! Dobro. Ampak to velja na koncu filma. Toda na novo leto 1972 tega še ni vedel, saj je bil prevzetno prepričan, da vstajenja zanj ni. Ampak ravno tu mu Gump ni mogel pomagati – in na tej točki nam ne more pomagati ameriška vizija zgodovine. Ker Gump in Amerika ne predvidita mesta za pogubo, smo tedaj, ko se počutimo pogubljeni, toliko bolj zavrženi. In na tej točki se Forrest Gump tudi razide s krščanskim naukom, z Jezusovim klicem: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Med Gumpom in Trumpom
Ali bi lahko Forresta Gumpa raztegnili na naslednja desetletja? Pripoved se, kot vemo, konča na polovici osemdesetih. Kaj se zgodi z Ameriko kasneje? Reagan, zalivska vojna, hiphop, Lewinsky, enajsti september, dve vojni, prvi temnopolti predsednik, twitter in facebook, Trump (pravzaprav se Trump dogaja ves ta čas, le da v različnih agregatnih stanjih). Morda ta desetletja ne bi imela tako dobre glasbene podlage, toda historični princip ostaja enak. Gre za serijo dogodkov, ki ne izpričujejo načrta – in ki zato ne bi smela dopuščati pogube za nikogar. Toda v tem času in še posebej intenzivno v zadnjem desetletju se je korenito spremenil način, kako Američani govorijo o zgodovini. Gumpovska vizija zgodovine, ki je tudi klasična ameriška vizija, je trdila, da zgodovina nima načrta, kar pomeni, da ni pogubljen nihče; je škatla čokoladic, ne veš, kaj boš dobil, vsekakor pa je izključeno, da boš dobil uničenje. Ampak trdil bi, da so Američani to vizijo nadomestili z nečim novim: začeli so odkrivati težo usode.
Preteklo ameriško desetletje je bilo politično burno. Ne le zaradi Trumpa. Nekateri komentatorji z desne so ocenili, da je Združene države prevzelo vrenje, ki bi ga lahko primerjali s kitajsko kulturno revolucijo ali celo z boljševizmom. Te ocene so pretirane. Vsekakor pa drži, da se je v ameriški mentaliteti zgodil pomemben premik, ki ga jasno izraža vzpon dveh gibanj: gibanja »jaz tudi« in »črna življenja štejejo«. Kot vemo, je pobuda »jaz tudi« (Me Too) nastala kot odziv na serijo spolnih zlorabe igralk v Hollywoodu. Besedici »jaz tudi« nakazujeta dve stvari. Prvič, izražata pogum ženske, ki si v javnosti upa reči »Jaz« in izpovedati, da jo je moški na nadrejenem položaju (šef, predstojnik, ugledni funkcionar) zlorabil; beseda »tudi« pa nakazuje, da ta primer ni osamljen, pač pa je del širšega, sistemskega reduciranja žensk na predmet spolnega izživljanja. Gibanje je odmevalo v vseh poklicnih sferah; zanesljivo je zmanjšalo toleranco nekaterih Američanov na seksizem; v splošno rabo pa je uvedlo izraz »patriarhat« (patriarchy), torej idejo, da naj bi v ZDA obstajal splošni sistem moške nadrejenosti, ki se ne odraža le v zlorabah, pač pa tudi v neenakih plačah med moškimi in ženskami, mizoginiji ali preprosto v nevljudnih praksah, kot je mansplaining.
Če pomislimo bolje, je drugo gibanje, torej »črna življenja štejejo« (Black Lives Matter), skorajšnja preslikava gibanja »jaz tudi«. Znova ga je sprožil nek lokalni incident, torej uboj Georga Floyda, ki ga je zakrivil belopolti policist. Posnetek dogodka je obkrožil splet, aktivisti Black Lives Matter so dobili nov zagon, prišlo je do neredov … nesmiselno je obnavljati, zgodbo poznamo vsi. Ključni poudarek gibanja pa je enak: v ameriški družbi naj bi obstajala pol priznana, pol prikrita rasna hierarhija. Policijsko nasilje nad črnci naj bi bilo samo njen najbrutalnejši del: odraža se tudi v neenakih pogojih pri izobraževanju in delu, v nizki prisotnosti temnopoltih igralcev v ameriških filmih, slavljenju belcev, ki so bili historično sužnjelastniki (Madison) ali rasisti (Wilson), zanemarjanju pomena črncev v ameriški zgodovini ipd. Kot vemo, ta splošni režim v medijih in na družbenih omrežjih imenujejo »belska nadmoč« (white supremacy). Še enkrat, gre za izraz, ki igra v gibanju Black Lives Matter povsem enako vlogo kot »patriarhat« v Me Too: oba termina izražata idejo reda, ki sistematično podreja nek sloj prebivalstva in se brutalno izraža s policijskim nasiljem oziroma spolnimi zlorabami.
Jenny in Bubba: Me Too in Black Lives Matter
Kako sta ti gibanji povezani s Forrestom Gumpom? Spomnimo se na osebe, ki v filmu doživijo vstajenje: Jenny se ustali in postane mama malemu Forrestu (sicer umre, vendar spravljena s svetom), Bubbova mama, starejša črnska ženska z juga, obogati z Gumpovo pomočjo, poročnik Dan se pobota z Bogom. Tri zgodbe dokazujejo osnovni ameriški princip – ali vsaj princip, ki je veljal v Gumpovih desetletjih – po katerem ni nobenemu človeku usojena poguba. Ampak ali bi te zgodbe lahko danes povedali v enaki obliki? Bi jih lahko povedali na enak način v kontekstu »Jaz tudi« in »Črna življenja štejejo«? Rekel bi, da ne. Tudi če se Jenny ustali, je še vedno mati samohranilka z juga, v otroštvu je bila zlorabljena, v odraslosti je bila priležnica rokerjev in bleferjev, sedaj je reducirana na materinstvo in strežbo. Dalje, tudi če Bubbova mati obogati, je še vedno temnopolta ženska. Morda lahko prejema visoko rento, ampak to ne pomeni, da ne bodo ona in njeni potomci reducirani na položaj odvisnosti. (In analogno: tudi če se Dan pobotal z Bogom, še vedno živi v svetu, ki sistematično privilegira ljudi s polnimi telesnimi zmožnostmi, posameznike s hendikepom pa podreja.)
Poglejmo si vprašanje z druge strani. Kot vemo, Gump obogati z lovom na rakce; »sedeli smo ob milijonarju,« reče eden od poslušalcev, ki skupaj z Gumpom čakajo na avtobus. Tudi to je ameriška zgodba o uspehu, ameriško vstajenje: idiot z juga po absolutnem naključju, zaradi hurikana Karmen, dobi sanjsko sezono lova na rakce. Ampak pomislimo na način, kako Američani – ali vsaj pomemben, medijsko odmeven segment mlajših Američanov – razmišljajo o premoženju danes. Vzemimo Bezosa, Gatesa, Zuckerberga; klasična, gumpovska, vseameriška pripoved bi rekla, da so ti ljudje milijarderji zaradi srečnega naključja: v nekem trenutku so stavili na tehnologijo, ki je kasneje eksplodirala onkraj vseh njihovih pričakovanj. Stavili so na zgodovino, ki lahko gre v katerokoli smer. Ampak zdaj obstaja o njihovem premoženju še neka konkurenčna pripoved, ki temelji na identiteti. Ta pripoved pravi: če so Bezos, Gates in Zuckerberg absolutno bogati, so bogati zaradi psevdodinastične organizacije ameriške družbe, bogati so zato, ker pripadajo beli, heteroseksualni, moški, protestantsko-judovski identiteti. Bogastvo je učinek identitete, ki so jo prejeli z rojstvom – in nikakor rezultat zgodovine brez smeri in reda. Ali je res naključje, da je z rakci uspelo Gumpu, belcu, in ne kakšnemu sorodniku Bubbe, torej afroameričanu? Si lahko zamislimo, da bi poročnik Dan služil kot mornar na barki svojega vojaka, če bi bil ta vojak črnec? To je tip vprašanj, ki bi jih filmski kritik – in vse bolj tudi mlad gledalec – postavljal danes.
Konec (Gumpove) zgodovine
To pogled na zgodovino pa je absolutno nasproten viziji Forresta Gumpa. Kajti pomislimo: če sem rojen v identiteto, ki v ameriški hierarhiji spada na dno, če sem npr. latino, črnec, gej, transoseba, invalid, ženska ipd., me ne more odrešiti nobeno naključje. A tudi nasprotno: če sem moški, belec, mi je usojeno, da delam zlo. Končal bom tam, kjer sem trenutno; vstajenja ni. To prepričanje o lastni pogubljenosti ni več le stvar napuha, prevzetne gotovosti, da ne bom nikoli odrešen. Ne, je stvar družbenega reda, psevdodinastične ureditve Amerike. Zato Američan ne more več pogledati na nered ameriške zgodovine, na kaos, v katerem se zvrstijo Vietnam, pristanek na Luni, Monica Lewinsky, Apple ali Trump, in najti v tej naključnosti navdih za lastno stavo. Nered Amerike, odsotnost slehernega načrta, ga več ne nagovarja. Ni več mogoč Gump, ki bi v tej zgodovini videl jasno pričevanje o tem, da ni pogubljen nihče. Nadomesti ga pogled, ki vidi vsepovsod identiteto, usodo. Pogosto lahko slišimo izraz »politika identitet«, ki je nekoliko slabšalna oznaka za feministične ali protirasistične boje. Ampak ta izraz zavaja. Identitete niso toliko stvar politike, temveč v prvi vrsti stvar zgodovine: identiteta je sila, ki te zapre v tvojo preteklost, v dejstvo, da si rojen kot sin črnca, kot hčerka latinskih Američanov, kot idiot z ameriškega juga, in da boš to tudi ostal. To pa lahko z vidika Forresta Gumpa pomeni le eno stvar. Identiteta je sistem pogube. Identiteta je tisti mlinski kamen, privezan na tvoj gleženj, ki preprečuje naključju ameriške zgodovine, da te odreši.
Ali bi si lahko torej zamislili, da bi posneli drugi del Forresta Gumpa? Si lahko predstavljamo, denimo, zgodbo o njegovem sinu, Forrestu mlajšem, ki ga oplazi terenec O. J. Simpsona, ki se bori (ali beži) v Afganistanu in ki predlaga Stevu Jobsu idejo za iPod? Seveda. Amerika je še vedno orjaški generator naključij. Na tej točki se, na srečo, ni spremenila. Ampak spremenilo se je nekaj drugega: ta naključnost ne more več služiti kot navdih za individualno odrešitev. Zgodba drugega dela Forresta Gumpa bi bila zgodba brez vstajenja: brez Jenny, Dana in družine Bubba. Morda je najbolje, da je Zemeckis nikoli ne posname.