Joj, spet se bom ubadal s svojo priljubljeno temo. Ampak tokrat res ne morem drugače. V teh dneh me je presenetil tvit dobrega prijatelja, v katerem je bridko potožil, da si nekateri nesramni kristjani drznejo svetega očeta obkladati z vzdevkom »Francelj«. Ker sem glede avtorja tvita drugače kot pri vseh tistih, ki se z demonstrativnim občudovanjem Frančiška predvsem lepijo na njegovo priljubljenost, prepričan, da ga takšno malomarno izražanje zares boli, sem se znašel v hudem precepu.
Naj bi se svetohlinsko še sam pridušal, da je reči rimskemu škofu Francelj zares nekaj hudo odurnega in zavržnega in da si tisti, ki to počne, zasluži priti vsaj pred veliki zbor? Ali pa naj bi raje ves skrušen prilezel iz luknje in priznal, da sem pravzaprav jaz tisti, ki v 95 odstotkih primerov, ko zasebno govorim o svetem očetu, zanj uporabljam prav anatemizirano ime? Ker vem, da se bom s svojim užaloščenim prijateljem kmalu srečal in mi bo nesrečni »Francelj« slejkoprej spolzel iz ust, sem se odločil za drugo možnost. Vrstice, ki jih sedaj berete, so torej nekakšno spopadanje s slabo vestjo.
Najprej se mi raba imena Francelj ne zdi problematična, ker gre navsezadnje za čisto simpatično obliko. Tudi o Benediktu XVI., do katerega sem imel, priznam, sicer nekoliko drugačen splošni odnos, sem zasebno praviloma razpredal kot o Beniju. Seveda pozabljam, da Bavarcu javnost ni pripisovala takšnih svetniških atributov kot njegovemu nasledniku. Verjetno Francelj niti ne izraža tolikšne stopnje naklonjenosti, kakor bi jo nemara nekoliko bolj po angleščini dišeči Frenki. Odraža pa moj odnos do človeka, ki me kljub moji pregovorni ljubezni do poznega vstajanja bržkone edini pripravi, da vstanem ob dveh zjutraj in prevajam njegove umotvore vsake besede Petrovega naslednika željnemu občinstvu na Slovenskem. Nazadnje se je to zgodilo ob njegovem obisku Mjanmara, ko je bil sicer dokaj splošen vtis, da pontifeks ne ve prav dobro, kje je. A kaj bi tisto, pomembno je, da je šlo za daljno in z vidika krščanskih središč obrobno deželo. Prav tako bom z veseljem vstal, ko se bo možakar februarja odpravil v Združene arabske emirate, ki so vsekakor prava katoliška velesila. No, morda mi spanec ne bo kraten, če bodo moji šefi prebrali tole gloso.
Ime Francelj nadalje čisto dobro odraža nekakšno pootročenje cerkvene atmosfere v času Bergoglievega papeževanja. Če se je v 19. in 20. stoletju tudi znotraj katoliških vrst izoblikovala kultura, v kateri vsaj »konstruktivna« kritika rimskega škofa ni več veljala za bogokletno, se to po letu 2013 jadrno spreminja. Prej pogumni svarilci pred stranpotmi postanejo, ko Frančišek odpre usta, otroško navdušeni in velikokrat kar izklopijo kritični premislek. Tudi sicer vlada prepričanje, da je izjemna papeževa priljubljenost rešitev za vse težave, vsaka njegova izjava pa neposredni Božji orakelj, o katerem se ne dvomi. Človek, ki ga je revija Time oklicala za osebnost leta, je gotovo nezmotljiv, ex cathedra in sicer.
Pootročena izhodišča seveda velikokrat pripeljejo do otroških ali otročjih rezultatov. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi tista o splavu kot umoru po naročilu ušla Benediktu XVI.? Stavim, da bi Kraljevina Belgija takoj prekinila diplomatske stike s Svetim sedežem, zaskrbljenost zaradi stanja človekovih pravic v Vatikanu bi izrazila savdski kralj in kubanski predsednik, meni sicer simpatične Ukrajinke iz Femena bi od same groze štirinajst dni zapovrstjo zgoraj brez taborile pod Berninijevim baldahinom v Petrovi cerkvi, kardinal Marx pa bi nemudoma zagrozil s harakirijem sredi Marijinega trga. Zdaj so ljudje bolj ali manj samo zamahnili z roko, ah, Francelj. Že jutri bo govoril čisto drugače ali se vsaj odkupil s tem, da bo v Vatikanu organiziral kakšno znanstveno konferenco o ključni verski temi preprečevanja prekomernega pitja Coca-Colinih izdelkov. Morda pa bo zgolj pridno tiho pred kakšnim neprijetnim referendumom o bioetičnih vprašanjih.
Nazadnje uporabljam ime Francelj zaradi neke osnovne zadrege. Katoličanke in katoličani v naših zemljepisnih širinah smo zadnjih nekaj stoletij doživljali precej papistično indoktrinacijo. V Rim smo se bili vajeni ozirati kot v »prestol slave vekovite«. Misel, da tisti, ki na tem prestolu sedi, tava semtertja med različnimi modnimi muhami, ki jih sproti pobira s CNN-a, je nezdružljiva z vsem, kar smo se še nedolgo tega učili. Zato se je laže sprijazniti z zamislijo, da v Domu svete Marte trenutno uživa življenje neki Francelj, ki se je znašel v svetu, ki ga ne pozna prav dobro. Zato ga lahko prekanjeni ostareli revolucionarji iz šestdesetih let, ki so se pripravljeni z ljudmi okoli sebe pogajati o vseh verskih resnicah, le o odpravi cerkvenega davka ne, pač potiskajo iz ene pogruntavščine v drugo.