Funkcija, estetika in simbolni narativ

Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić
PLEČNIK
Založba Stripburger/Forum Ljubljana,
Muzeji in galerije mesta Ljubljana, 2021

To je tudi osrednji element stripa, saj je vizualna predstavitev in umestitev Plečnikovih del še bolj ključna za razumevanje njegovega pomena kakor biografski detajli, čeprav ti seveda v zgodbo vnesejo zanimivost in sočnost. Strip tako podobe stavb in tudi obsežnejših projektov, kot so denimo Žale, vključi v zgodbo, pri čemer jih Plečnik-pripovedovalec običajno pospremi s komentarji posameznih elementov, konceptov ali detajlov, v nekaterih primerih pa so še dodatno umeščene v prostor in čas skozi kritiško oko medijev. Vizualno strip osredini Plečnikova značilna podoba moža, odetega v črno, s klobukom, naočniki in negovano brado. Ta zaradi vseprisotnosti (od odrasle dobe naprej) avtorju omogoča, da lik izdatno karikira oziroma ga predstavi skozi različne slikarske sloge ali celo žanre – celo kot Skopušnika iz Disneyjevih stripov, ko je govora o tem, da Ljubljančani mislijo, kako bogat naj bi bil. V otroštvu in najstniških letih, ko še ni izpilil svojega sloga, izstopa po izraziti, na ježka postriženi pričeski, ki jo je, sodeč po fotografskih arhivih, takrat nosil, v njegovih dvajsetih, ko se odpravi na študijsko potovanje po Italiji in Franciji, ki je zaznamovalo njegovo umetniško ustvarjanje vse do konca življenja, pa ga Smiljanić predstavi v nekakšni vmesni fazi, že v črnih oblačilih, a z mladostniško, kratko pristriženo brado ter z drugačnim slogom očal in klobuka.

Iz vidika zgodbe je Plečnikova življenjska pot zanimiva – vsekakor dovolj za (doslej) deset biografij – strip pa predstavi arhitektovo potovanje od otroštva do smrti, skozi dve svetovni vojni in tri evropske prestolnice. Zgodba je pretežno podana linearno, z ostarelim Plečnikom v vlogi pripovedovalca, vendar znotraj njegovih najbolj plodnih let občasno preskakuje skozi čas naprej in nazaj, da ohrani prostorsko koherentnost in ponudi bolj celovit vpogled v njegova dela v posameznih mestih. Plečnik je namreč pogosto živel med dvema mestoma, najdlje med Prago in Ljubljano, gradnja velikopoteznih projektov, kot je denimo obnova Praškega gradu, pa je trajala tudi več kot desetletje, in v tem obdobju je seveda že delal ter uresničeval druge načrte. Bralca lahko tak kronološki pristop občasno nekoliko zmede, a ni dvoma, da je v tovrstni biografiji pregleden fokus na umetnikovo delo pomembnejši od nemotenega toka zgodovine.

Zgodba predstavi Plečnika tudi na bolj osebni ravni, kot zelo skromnega, pobožnega in delu predanega, pa občasno tudi zamerljivega. Pomembno je izpostavljen njegov tesen odnos z materjo – še en element, ki druži Plečnika s Cankarjem (ki se mimogrede bežno pojavi v ozadju ene sličice) – sploh vpliv njene nenadne smrti. Novica o tej ga namreč ujame v Parizu, na študijskem potovanju čez mediteranske dežele, od Italije proti Španiji. Zaradi pogreba prekine pot in nato nikoli ne obišče Barcelone, Madrida in Bilbaa, njegovi projekti pa so za zmeraj zaznamovani z vtisom, ki so ga nanj naredila italijanska in francoska mesta, predvsem z vključenostjo antičnih elementov v sodobne oblike. Tako nikoli ne bomo izvedeli, kako bi bila videti Ljubljana, če bi podobno močan vtis pustili še mavrski elementi ali pa celo mladi Gaudí. Po branju stripa Plečnik. je to še posebej zanimivo vprašanje, saj Vurnik in Smiljanić skozi prikaz arhitektovega dela temeljito predstavita ključne komponente, detajle in funkcije Plečnikovih najbolj veličastnih stvaritev, in tako bralec ne pridobi zgolj golih informacij in vizualnih predstavitev, temveč vpogled v interpretacije, ki lahko spodbudijo poglobljeno raziskovanje znamenitosti. Razlage niso didaktične, temveč osebne, saj jih podaja pripovedovalec, torej njihov avtor osebno, s čemer pripoved pridobi na teži, vseeno pa ne postane omejujoča, temveč spodbudi bralca k ogledom.

Zanimiv je tudi uvid v dihotomijo Plečnikovega odnosa s preteklostjo. Po eni strani je zatrjeval, da ne želi rušiti dobro narejenih stvari, ki so jih zgradili naši predniki, in se je nenehno trudil uporabiti čim več razpoložljivega materiala, tudi starih odsluženih ograj, stebrov ali zidakov, ter jih na inovativne in simbolične načine vključiti v svoje zgradbe, po drugi pa je imel skorajda megalomanske urbanistične ideje, kot denimo krčenje preštevilnih nasadov kostanjev, ki so takrat rasli v centru Ljubljane, ali pa predloga za rušenje Ljubljanskega gradu ter pokritje struge Ljubljanice. S trajnostno naravnanostjo ponovne rabe bi bil dandanes v sami avantgardi, medtem ko bi njegov odnos do dreves v mestnem središču – ki ob segrevanju planeta prinašajo hlad in jih torej skorajda ne more biti preveč – pograbili zgolj graditelji novih sosesk, ki se trudijo zgraditi čim več (luksuznih) bivalnih površin na kvadratni meter mesta.

Čeprav je Plečnik produkt svojega časa, pa strip izdatno poudarja njegovo nevtralnost, celo nezanimanje za splošno politično stanje, četudi je v nekaterih stališčih vso življenje neomajen. Predvsem je predstavljen kot ponosen Slovenec in zgleden katolik in pri tem ne popušča, tudi kadar se mu v kariernem smislu to izkaže za slabost. Tako na Dunaju kot v Pragi so njegova dela redno kritizirali zgolj na osnovi njegovega porekla, povojna socialistična oblast pa mu zaradi vseh cerkva, ki jih je zasnoval, tudi ni bila posebej naklonjena. Vseeno se – vsaj glede na strip – zdi, da so ga te globalne stvari manj vznemirjale kot recimo drznost poteze njegovih znancev, ki so mu priredili rojstnodnevno zabavo, ali pa pismo Emilije Fon, ki je po letih prijateljstva sklenila, da je skrajni čas za poroko. Tovrstne anekdote so tisto, kar najbolj živo ostane v spominu, a branje stripa tudi poskrbi za (dasiravno podzavestno) občudovanje in razumevanje Plečnikovih stvaritev, ki so del naše zgodovine, kot tudi splošne funkcije arhitekture, ki mora biti tako funkcionalna kot tudi estetska in, če je prostor za to, orodje za simbolni narativ.