Preživela žrtev prostitucije Rebecca Mott se ne moti, izraz »spolno delo« je povsod: med letoma 2005 in 2015 je v časopisih v Združenem kraljestvu njegovo razmerje v primerjavi z izrazom »prostitucija« naraslo z 1 : 20 na 1 : 6. Na videz neškodljiv in manj zategnjen termin je vstopil v številne novinarske slogovne priročnike, univerzitetne učbenike in levo usmerjene politične manifeste. Na svetovni ravni se je začelo gibanje, ki si prizadeva spolno industrijo prikazati v bolj pozitivni luči, in to pod zastavo opolnomočenja žensk, manjšin in delavskih pravic ter prek sklicevanja na nešteto število liberalnih vrednot. Toda mnogi, tudi Rebecca, ki so dejansko bili del spolne industrije in se dojemajo kot »preživele osebe«, se ne pridružujejo pohodu. Namesto tega opozarjajo na kraje, kot je Nemčija, kjer ideologija »spolnega dela« – ki je bila medtem implementirana tudi v zakonodajo – dejansko ščiti ljudi, ki želijo spolno in finančno izkoriščati ženske, namesto da bi delala nasprotno. Trdijo, da je varna in spoštljiva trgovina s »spolnim delom« predvsem pobožna želja, čeprav so bile rožnate podobe te iste industrije vsekakor dobro tržene, pogosto pod pretvezo, da so v skladu z legitimnimi liberalnimi zahtevami. Raziščimo torej, kako je do tega prišlo in kaj se načrtno prikriva. 

Osebna svoboda za koga? 

Zagovorniki prostitucije in številne vlade, ki so sprejele tovrstne zakone, se v podporo svojim dejanjem sklicujejo na osnovne liberalne vrednote, ko sta »pravica do spolne samoodločbe« in »svoboda izbire poklica«. Te argumente pogosto spremlja besedna zveza »privolitev odraslih oseb«, kar dela stvar na videz preprosto: nekateri ljudje želijo prodajati seks, drugi ga želijo kupiti, kdo je tu oškodovan? Pogosto slišimo tudi argument, da je prostitucija lahko celo osvobajajoča, pri čemer se v industriji, v kateri prevladujejo ženske, te označi za seksualne upornice, ki se borijo proti konformizmu serijske monogamije. To ustvari podobo povprečne ženske, ki strogo nadzoruje kdaj, kje, kako in komu prodaja seks. V neštetih medijskih prispevkih piše, da njeno »delo« vključuje kopico orgazmov, razkošnih potovanj v Dubaj in zgodnjo upokojitev. Njene »stranke« so anonimni moški brez obraza, ki pa so večinoma nežni in hvaležni za njeno »intimno delo«. Noben dober liberalec se ne bi vmešaval v to, kajne?

Resničnost pa je veliko manj očarljiva in izpodbija trditve industrije, da je odraz osebne avtonomije: povprečna ženska, ki je del spolne industrije, je vanjo vstopila bodisi kot mladoletnica bodisi je v mladosti doživela zlorabo in pomanjkanje. Gonilo vstopa v industrijo je mešanica osiromašenja, travme in ne tako redko prisile s strani tretje osebe, četudi se v državah z liberalizirano prostitucijo ta oseba lahko pogosto predstavlja kot »partner« ali »menedžer«. Ženske ne izbirajo med odvetnico, zdravnico, operno pevko in prostitucijo, temveč med brezdomstvom/izklopom elektrike/lačnimi otroki (50 % je mater) in spolno trgovino. Tudi takrat, ko je zvodnik le revščina, so ženske rutinsko primorane sprejemati čas, kraj, spolne akte in moške, ki jih ne le ne želijo, temveč se jih tudi bojijo. V teoriji je prostitucija mesto najbolj jasne (površinske) privolitve, saj moški zelo jasno povedo, kaj nameravajo početi z izbiro spolnih dejanj z menija – v praksi pa pomanjkanje vzajemnosti pomeni, da ena oseba komaj čaka, da se stvar konča, medtem ko druga upa, da bo dobila to, za kar je plačala, torej čim daljši spolni odnos, kar hitro vodi v nezadovoljstvo in nasilje. Gradivo prostituciji privrženih organizacij z vsega sveta je zato enako priročnikom »kako ne biti posiljen in umorjen na delovnem mestu«, oba zločina pa sta v državah z naklonjenim odnosom do te industrije, kot sta Nemčija in Nizozemska, še naprej grozljivo pogosta (tudi v high-end sektorju spremljevalk).

Razkorak med neoliberalno fantazijo in resničnostjo lahko ponazorimo s primerom: leta 2021 je samooklicana feministična avtorica in novinarka Theresa Bücker nasprotovala zaostritvi nemške zakonodaje, ki je prepovedovala prostitucijo žensk v visoki nosečnosti, in pri tem zagovornike označila za »moraliste«. Zakon je bil predlagan zaradi grozljivih medijskih zgodb o tako imenovanih »gangbang zabavah« z nosečnicami in porodih v bordelih. Bücker je v svoji kolumni trdila, da sporazumni seks med nosečnostjo ni nujno škodljiv, je pogosto zaželen in lahko celo odličen način za spodbudo poroda za ženske zunaj spolne industrije. Zakaj bi torej domnevali, da to ne velja za tiste v njej? Nasprotovati prostituciji visoko nosečih žensk po tej logiki pomeni biti proti ženskam in seksu. Ginekolog Wolfgang Heide je v nemškem parlamentu poročal, da je povpraševanje po nosečnicah v spolni industriji zelo visoko, da te trpijo za bolečimi penetracijami, veliko telesno težo moških, da so v neposrednem stiku z vsemi vrstami telesnih tekočin in v večji nevarnosti, da jih doleti okužba s spolno prenosljivimi boleznimi ali spontani splav. Tiste, ki želijo izstopiti iz prostitucije, tega zelo pogosto ne morejo storiti. Mnoge se namreč v pičlih nekaj dneh (!) po porodu vrnejo na delo, pri čemer jih pestijo hude bolečine in nevarnost trajnih poškodb. Heide ob vsem tem še izpostavlja, da povprečna ženska v spolni industriji ni imela niti zdravstvenega zavarovanja. 

Ta primer ponazarja, čigava osebna svoboda je tu dejansko zaščitena: svoboda katerega koli moškega, da lahko kadar koli in na kakršen koli način seksa z žensko po njegovih željah – za to sta potrebna le klic in nekaj denarja. Vsi bordeli in spletna mesta za spremljevalke omogočajo moškim, da si izberejo ženske glede na starost, velikost košarice, težo, višino, barvo kože, barvo las, etnično poreklo/narodnost, številni pa pustijo spletne ocene, v katerih včasih ocenjujejo ženske vse do stanja njenih zob. Čeprav večina kupcev spolnih storitev, ki niso odkriti sadisti, raje vidi, da ženske hlinijo entuziazem (ne glede na to, da je le eden od štirih do sedmih moških tistega dne pogosto neznanec in znatno starejši), v pogovorih na spletnih forumih in z raziskovalci kažejo visoko stopnjo zavedanja, da prostitucija za večino žensk ni svobodna izbira niti nikakršna spolna izpolnitev. Ugodno za kupca seksa je, da so običajno vsi preveč zaposleni s prepiri o izbiri in agenstvu ženske, da bi to zadevo kritično preučili.

Laissez-faire ljubezen do trga 

Sodobni liberalizem sicer verjame v pomen prostega trga, vendar v splošnem podpira regulacijo, ki zaščiti delavce in potrošnike. Tu lahko opazimo premik v pristopu zagovornikov spolne industrije, saj se je podpora premaknila od »legalizacije« k »popolni dekriminalizaciji«, kar pomeni odpravo (de facto minimizacijo) državnega vmešavanja. Države, kot sta Nemčija in Nizozemska, v katerih se je izkazalo, da regulacija ne le ne ščiti, temveč včasih celo škoduje osebam v tem poklicu, so padle v nemilost. Zagovorniki so pričarali alternativno vizijo, v kateri minimalna prisotnost države omogoča industriji, da se samoregulira in da v njej vzniknejo »mala podjetja« v lasti žensk. Novo Zelandijo, kjer v bordele ni mogoče vstopiti brez sodnega naloga, kjer se ne sme voditi evidenca nad prodajalkami spolnih uslug in kjer je bordel mogoče brez licence odpreti kjer koli in kadar koli, če je v njem zaposlenih manj kot pet žensk, vidijo kot svetovnega vodjo na tem področju. V tej viziji je mogoče pritožbe v zvezi z »delovnimi pogoji« ali nasilnimi kaznivimi dejanji preprosto prijaviti oblastem ali sindikatom ter jih tako obravnavati in minimizirati.

V prejšnjem razdelku smo že razpravljali o tem, kako ekonomske sile vplivajo na seksualne odločitve žensk, a ta domnevno vzorčni model ponuja še več dokazov, ki bi morali dvigniti obrvi: ženske v novozelandski trgovini s spolnimi uslugami so se začele pritoževati nad pritokom migrantk (mnoge med njimi so žrtve trgovine z ljudmi, vsem pa grozi deportacija zaradi njihovega pravnega statusa »delavcev na črnem trgu«), ki znižujejo cene in stopnjo rabe kondomov. Bežen spletni pregled novozelandskih mini bordelov razkriva, da tu ne gre za »feministične kooperative«, temveč za odkrito oglaševanje, da vsakih nekaj tednov sprejmejo »nove Azijke«. Niti tu niti nikjer drugje ni nastal noben vidnejši sindikat, ki bi se boril za »delavske pravice«, pri čemer so ženske še vedno večinoma samozaposlene, v najboljšem primeru menjujejo bordele ali se nasilnemu kupcu izogibajo, namesto da bi prijavile zlorabo v skladu z vladno oceno iz leta 2008. In tudi če bi se oblikovala široka poklicna združenja, ta nikoli ne bi mogla zadostiti delavskim pravicam običajnih poklicev – prostitucija po svoji naravi namreč krši zakone o varstvu zdravja in skrbi za varnost (neposreden stik s telesnimi tekočinami) ter spolne nedotakljivosti. Kljub trditvi, da dekriminalizacija bordelov sprosti čas policije za preganjanje trgovcev z ljudmi, od sprejetja zakona ni bil obsojen niti en zvodnik odrasle žrtve. V nenavadnem protislovju pa dežela kivijev meni, da lahko v imenu državljanov izbira »življenjski slog«, saj je kot prva na svetu uvedla prepoved prodaje cigaret ljudem, rojenim po 1. januarju 2009. Toda aktivno vmešavanje v notranje zadeve bordela pomeni prekoračitev pristojnosti države … 

Čeprav Nemčija ni več najpriljubljenejši model (ne glede na velike podobnosti), se tam kaže podobna dinamika: cene so tako nizke, da ženske v ulični prostituciji v zameno za dostop do svojih teles sprejemajo kovance in hrano. Kljub trditvam o pretirani regulaciji je bil šele leta 2017 sprejet sistem obvezne uporabe kondomov ter režim izdajanja licenc po vsej državi, po katerem se mora vsaka ženska uradno prijaviti ali pa je šteta za »nezakonito delavko«. Zakon o legalni prostituciji pa nenehno drsi nazaj v prepoved – npr. v zakonih o prostorski ureditvi (obvezna razdalja do šol in cerkva, kar v manjši meri velja tudi na Novi Zelandiji) ali med pandemijo covida-19, ko so se številni po svetu kljub preteči denarni ali celo zaporni kazni odločili nezakonito prodajati spolne storitve. Medtem so se lastniki bordelov tudi v tem primeru izkazali za nedotakljive: dobro organizirani blizu ušes politikov in vlagateljev so vzpostavili samonadzorujoč »pečat kakovosti«, ki ga prejmejo bordeli, ki zagotavljajo čistočo, kakovost storitev, storitev, podporo ženskam itd. Leta 2016 je policija izvedla množično racijo med lastniki mega bordela Artemis – ti ostajajo člani organizacije, ki stoji za »pečatom« –, potem ko si je 18-letna žrtev trgovine z ljudmi drznila prijaviti moškega, ki jo je silil v ta bordel in druge. Kljub njenemu pričanju je oblast s težavo našla dokaze in ji na koncu ni uspelo dokazati, da ponavljajoča se prisotnost članov kriminalnih združenj, kot sta Hell’s Angles in Red Devils, pomeni pomoč in podpiranje trgovine z ljudmi s strani lastnikov bordela.

Takšen sodni postopek je bil uspešen le enkrat, in sicer leta 2019, ko so aretirali in pozneje obsodili Jürgena Rudloffa, znanega predstavnika spolne industrije in lastnika verige mega bordelov Paradise, ter njegove sodelavce zaradi sistematičnega podpiranja in spodbujanja trgovine z ljudmi. Rudloff je med sojenjem izjavil, da je odpreti  bordel zgolj s »prostovoljci« nemogoče in zahteva sodelovanje z organiziranim kriminalom. Da narativ o »spolnem delu« pomaga trgovcem z ljudmi tako s pravnega vidika kot pri nagovarjanju žrtev, je dobro pojasnila preživela žrtev iz Nemčije, Sandra Norak:

»Rekel je: ,To je povsem normalno.‘ To je ključna beseda: normalno. Prostitucija – menda – je normalna in je delo kot vsako drugo. Z vidika moje vlade je prostitucija […] samo delo. […] Kot mnoge druge ženske nisem mogla vedeti, da bom vstopila v kriminalno okolje […]. Če bi mi družba rekla: ,Prostitucija je nevarna, nasilna in krši človekovo dostojanstvo.‘, […] bi bila opozorjena.«

Kako onemogočiti enakost? 

Sodobna liberalna osredotočenost na manjšine je za razpravo o prostituciji osrednjega pomena: zagovorniki »spolnega dela« se predstavljajo kot de facto glas skupin, ki so nadpovprečno vključene v prostitucijo, tj. žensk, migrantov, rasiziranih, LGBT+, oseb s posebnimi potrebami, pripadnikov delavskega razreda in ljudi, ki ijm grozi zapora, ti naj bi v en glas zahtevali družbeno sprejemanje vseh vidikov in vseh vpletenih v spolno industrijo, hkrati pa podpirajo progresivne cilje, kot sta reproduktivna svoboda in spolna vzgoja. Onkraj ekonomskih priložnosti se pojavljajo celo predlogi, da želja po prodaji seksa sama po sebi reprezentira manjšinsko spolnost, pri čemer nekateri poskušajo na že tako prenatrpano mavrično zastavo dodati rdeči dežnik – mednarodni simbol gibanja za prostitucijo. Vsako nasprotovanje je seveda prikazano kot belsko, srednjerazredno in seksualno konservativno – celo kolonialistično!

V državah z liberalizirano zakonodajo o prostituciji pa opažamo, da to povzroči tragično nasprotne učinke: ne samo da stigma do žensk ostaja nespremenjena, nihče namreč v življenjepis ne zapiše »bordel«, temveč tudi da so v prostituciji nadreprezentirane skupine deležne visoke stopnje nadlegovanja in zalezovanja za »spolne usluge« – s tem se trenutno po vsej Evropi soočajo vzhodnoevropske ženske, ki so izpostavljene grozljivemu povpraševanju po ukrajinskih vojnih begunkah. To se seveda lahko zgodi vsaki ženski, ki se znajde v stiski med iskanjem zaposlitve, stanovanja ali pa v slabo plačanem storitvenem ali skrbstvenem poklicu – največji nizozemski sindikat medicinskih sester je celo moral objaviti izjavo, da ne ponujajo »spolnih storitev«. V praksi se položaj žensk in manjšin kot spolnih objektov na prodaj naturalizira in utrjuje. Ko so moški migranti in pripadniki manjšin izkoriščani v kmetijstvu ali gradbeništvu, le redki trdijo, da so opolnomočeni, ko pa njihove sestre vsaka dva tedna sedijo v drugem bordelu v državi, katere jezika ne govorijo, to pomeni nekakšno »kozmopolitsko« opolnomočenje. Za te ženske je bolj verjetno, da bodo deležne tečajev «profesionalizacije« o taktikah trženja, »samopotrjevanja« in okrevanja po »izgorelosti od spolnega dela« kot pa državno sponzorirane podpore za izhod, zdravljenje in prekvalifikacijo za poklic, ki ne bi izkoriščal in travmatiziral. Konec koncev, zakaj bi imeli programe za izhod iz »običajne zaposlitve«?

Nenavadno je, da obstaja veliko družb, ki sprejemajo kupovanje spolnih uslug in obstoj bordelov, hkrati pa se upirajo podpori reproduktivne avtonomije žensk: v Nemčiji se npr. število ginekologov, usposobljenih za opravljanje splava, iz leta v leto zmanjšuje, ženske pa potrebujejo dve različni napotnici in dovolilnico ter obdobje za razmislek, preden lahko dostopajo do varnega in zakonitega postopka. Dejstvo, da noben poklic po svoji naravi ne bi smel biti povezan s tveganjem nezaželene nosečnosti, zagovornikom prostitucije nikakor ne gre v glavo. Tudi spolna vzgoja kot ovira za zaščito potencialnih žrtev pred izkoriščanjem in za preprečevanje razvoja bodočih plenilcev se ne obnese – nasprotno, spolna industrija je glavni dejavnik za zmedenost mladih o spolnih normah: objektivizacija naj bi bila slaba, po drugi strani pa morajo ženske svoja telesa prezentirati ravno na ta način ter se v pornografiji in prostituciji kazati kot mizoginistične/rasistične/infantilizirane karikature, kar naj bi bilo v redu. Uporaba moči nad nekom je zloraba, če pa potrebuje denar, je to lahko zakonita »transakcija«. Dotakniti bi si morali želeti le tistih, ki si nas resnično želijo, vendar spolne preference in želje druge osebe niso pomembne, če jim plačate. V nekaterih delih Evrope je najnižja starost za »nakup seksa« le 16 let, med nekaterimi prijateljskimi skupinami pa so zabave za 18. rojstni dan v striptiz klubih in bordelih nekaj povsem običajnega, zaradi česar je prva spolna izkušnja nekaterih fantov in mladih moških kupljena od verjetno ranljive ženske, ki to prenaša.

Na tem temelji tudi že omenjen popularni konstrukt slinastih medijev o »naravno rojeni prostitutki«: v skladu s tem prepričanjem so ženske, ki se iz prostitucije vrnejo travmatizirane, »v napačni službi«, saj dejansko obstaja vrsta ženske seksualnosti ali osebnosti, ki je primerna za zadovoljevanje kapric številnih neznanih moških. Vohanje, dotikanje, poslušanje in otipavanje moških, ki je ne privlačijo, je ne moti preveč. V tem občasno celo uživa. Ta narativ, katerega namen je po mnenju nekaterih destigmatizirati ženske kot tiste, ki imajo edinstvene, celo zdravilne sposobnosti (za osamljene/seksualno frustrirane/moške s posebnimi potrebami), pomaga pri podpihovanju starodavnega in nevarnega kompleksa »svetnice ali kurbe«, ki žensko vzpostavlja kot po naravi drugačno od žensk zunaj te industrije. Gre za sodobno ponovitev starega razmišljanja ljudi, kot je bil zloglasni frenolog Cesare Lombroso, ki je v podporo tej teoriji napisal 600 strani dolgo psevdoznanstveno knjigo La donna delinquente. Med drugimi zagovorniki so bili tudi Avguštin iz Hipona, ki je trdil, da je prostitucija kot »grajska kanalizacija«, ki vpija moško željo in agresijo ter s tem ščiti »civilistke«, ter Heinrich Himmler, ki je verjel, da so bordeli potrebni za pomiritev vojakov in motivacijo delavcev v koncentracijskih taboriščih. Ideja o prostituciji kot ukrepu proti posilstvu je še vedno izjemno priljubljena: leta 2022 je bila objavljena študija, v kateri je bilo ugotovljeno, da je k povečanju spolnega nasilja med pandemijo covida-19 pripomoglo zaprtje bordelov. Poleg tega so bili v različnih državah odkriti primeri, ko so obsojenim posiljevalcem terapevti omogočili rabo prostitucije kot del »rehabilitacije«. Člani gibanja za »spolno delo« so to zagovorili – navsezadnje se to sklada z narativom o »zdravilcu«. In če ste pozorni, lahko opazite, da ob poročanju o grozljivih spolnih zločinih komentatorji pogosto predlagajo, da bi moral storilec namesto tega »najeti spolno delavko«.

Za konec pa še to: za gibanje, ki rado igra stran nefavorita in svoje nasprotnike označuje za skupino »karenk«, je med aktivisti za prostitucijo že od samega začetka veliko belih, zahodnih akademikov srednjega in višjega razreda, ki so iz varnega zavetja slonokoščenega stolpa uživali aplavz in financiranje uglednih feminističnih trdnjav, kot je fundacija Playboy, ter z vprašljivimi metodami širili sporočilo v nekdanje kolonije. Medtem ko se število žensk, ki se ali so se v preteklosti ukvarjale s prostitucijo in si upajo spregovoriti, povečuje, večina molči. Bolj zaposlene s preživetjem niso niti aktivistke niti zelo goreče liberalke, saj mnoge izmed njih prihajajo iz revnega konservativnega ozadja. Narativ o nasprotovanju prostituciji kot inherentno nazadnjaškem početju briše dolgo zgodovino levičarskega nasprotovanja spolnemu izkoriščanju, ki z vsakim novim feminističnim valom narašča in upada ter zdaj ponovno dobiva zagon: med tistimi, ki govorijo o svojih izkušnjah v spolni industriji, jih veliko ne govori naklonjeno, saj so oblikovali gibanje preživelih v prostituciji, ki je bistveno bolj globalno in raznoliko, kot se to zdi ljudem z omejeno perspektivo. To gibanje postavlja v ospredje razredno analizo prostitucije kot po naravi zatiralske, nasilne in neenakopravne, hkrati pa se zavzema za dekriminalizacijo prostitucije in za socialno-ekonomsko podporo ljudem v spolni industriji, ki ne bi ščitila kupcev spolnih uslug in zvodnikov.

V kakšni družbi želimo živeti?

Zgodovina liberalizma je zgodovina dolgoletne prevlade belih moških višjega razreda, težko pa je reči, da smo se z intenzivno rabo simbolov Venere in mavrice dejansko premaknili naprej. Ko to počnejo velike korporacije, ponavadi ohranimo določeno stopnjo skepticizma in kritične drže, ko pa lastniki bordelov ali PornHuba trdijo, da skrbijo za družbeno pravičnost, se zdi, da smo temu bolj pripravljeni verjeti ter širjenje mizoginije in rasizma označiti za zgolj »fantazijo«. V filmih in na televiziji obsojamo najmanjša dejanja nestrpnosti, a skomignemo z rameni ob »ghetto gagger sluts« ali »Latina abuse«, če je to prisotno na strani z eksplicitnimi vsebinami. Korakamo za #MeToo in občasno uspemo končati kariero kakšnemu vplivnemu nasilnemu moškemu, kot je Harvey Weinstein, ki na ambiciozne igralke gledajo kot na svoj osebni harem, če pa moški plačujejo denar obubožanim ali brezdomnim ženskam, jih imenujemo »stranke«, ki uporabljajo »storitev«.

Spretno so kupce spolnih storitev in zvodnike združili v podprostor »spolnih delavcev«, češ da te skupine nimajo zelo nasprotujočih si interesov in da je vsak napad na ženske v središču pozornosti. 60 let po začetku seksualne revolucije se zdi, da je njena zapuščina predvsem permisivnost do moških spolnih preferenc in želja, tudi če to drago stane ženske. V večjem delu sodobnega diskurza se zdi, da se »ženska avtonomija« vrti okoli nevarnih in tveganih stvari, ki jih ženske lahko počnejo v korist drugih, kar izpostavljajo trajne poškodbe zaradi prostitucije, pornografije, nadomestnega materinstva ali hardcore BDSM; vse te stvari so sumljivo odsotne v načrtih za opolnomočenje moških, ki se namesto tega osredotočajo na izboljšanje ekonomskih in zdravstvenih rezultatov.

S tem ne želim razžaliti žensk, ki v javnosti ponosno nastopajo kot »spolne delavke«. Zaradi tega so še vedno deležne vseh vrst zlorab, zato je razumljivo, da se raje postavijo na stran industrije, v kateri so, kot na stran države, ki jih je vse življenje pogosto puščala na cedilu. Kljub temu pa ima narativ o »spolnem delu« in zakoni, ki jih ta ustvarja, veliko negativnih posledic prav za tiste, ki naj bi jih ščitili, pa tudi učinek valovanja v družbo, ki razkriva žalostno resničnost navidezno naprednih liberalnih idej, ki se spreminjajo v neoliberalne, če ne celo libertarne in regresivne. Levičarsko gibanje, ki upa, da bo ustvarilo učinkovito in enotno politično prihodnost, mora prenehati odtujevati ženske s promoviranjem spolne industrije in ugotoviti, kako naj bi bila v resnici videti enakost in ali ta lahko vključuje poblagovljenje pripadnikov enega spola s strani drugega samo zato, ker se zdi, da atomiziran individualiziran pogled daje nekaj pozitivnih rezultatov.