Gorica in Nova Gorica: razdvojeno mesto

V nadaljevanju bom poskušal čimbolj zgoščeno premisliti zgodovinske dogodke, ki so iz Gorice sprva ustvarili mesto spora med dvema izmed njenih nacionalnih komponent, nato pa trenutno razdvojeno mesto.
Za kratek oris temeljnih problemov Gorice, Nove Gorice in meje, ki ju loči, začnimo pri strukturi mesta v devetnajstem stoletju, v obdobju, ko je bil zarisan današnji izgled, rojstvo industrije ter razvoj trgovine in kmetijstva pa so temeljito preoblikovali urbani in družbeni profil mesta. Kakšen je scenarij?
Gorica je v devetnajstem stoletju del Avstroogrskega imperija. Že od svojega nastanka pripada avstrijsko-nemškemu fevdalnemu območju, od šestnajstega stoletja naprej pa je glavno mesto habsburške grofije, vse do zasede s strani Kraljevine Italije po prvi svetovni vojni. Skozi njeno zgodovino je eno leto, 1509, pod okupacijo Beneške republike, kasneje pa jo za tri krajša obdobja ob koncu osemnajstega in v začetku devetnajstega stoletja (skupaj nekaj več kot tri leta) zaseda Napoleonova vojska.
Prva listina, v kateri je omenjena (v latinščini), je iz leta 1001: »villa quae sclavorum lingua vocatur Goriza«. Ime je slovanskega izvora. Tudi v današnjem slovenskem jeziku gorica pomeni majhno goro, gorico oziroma grič, na katerem se nahaja goriški grad in trg, ki ga obkroža.
Z geografskega stališča se Gorica nahaja v bližini edinega lahko dostopnega alpskega prehoda. To območje so prečkali Rimljani (preko Humina), pri širitvi na sever in vzhod, kakšno stoletje kasneje, pa tudi v obratno smer: prečkala so ga migrantska ljudstva ali »barbari« oziroma Huni, Langobardi, Madžari in drugi. V sedemnajstem stoletju p. Kr. se na tem območju ustalijo Slovani.
A vrnimo se v devetnajsto stoletje. V svoji Zgodovini grofije Goriške in Gradiške Carl Czoernig piše: »Razen na zahodu je mesto z vseh koncev obkroženo s Slovenci, izgleda kot nekakšen italijanski lingvistični polotok, ki ga poplavlja slovanski svet.« V drugi polovici devetnajstega stoletja ima Gorica približno dvajset tisoč prebivalcev, med katerimi je dva tisoč Avstrijcev, plemičev, vojakov, upravnih delavcev (vladajoči razred), obkroženih z večinsko italijanskim prebivalstvom, meščani in malomeščani, ki večinoma govorijo furlansko-goriško, jezik, ki ga kasneje izrineta beneško-goriški in italijanski. Ta italijanska večina trdno drži v rokah mestni svet, kljub prisotnosti Slovencev. Prisotnosti, ki je občutno močnejša v okoliških krajih. A vendar se prav v tem obdobju izoblikuje slovensko meščanstvo, z njim pa tudi narodna zavest in vzpostavitev kulturnih, rekreativnih in športnih združenj, kreditnih institucij, založniških aktivnosti in številnih časnikov. Dandanes je razširjeno mnenje (Merkù), da je Gorica v tistem obdobju postala slovenska kulturna prestolnica celotnega območja Primorja ali Litorala ali Kunstenlanda, kot se je Goriška v različnih jezikih imenovala takrat. Utrjena italijanska večina v mestnem svetu z iredentistično skupino, ki vse bolj glasno zahteva ločitev od Avstrije in priključitev h Kraljevini Italiji, se počuti obkoljeno zaradi podjetnosti in borbenosti slovenskega dela. V tem obdobju se v italijanskem kulturnem okolju v Gorici izoblikuje »naraščajoč nemir,« kot piše zgodovinar Ernesto Sestan, »ter skoraj patološki razdražljivost in hipertenzija nacionalnega sentimenta, ki še bolj kot prejšnja desetletja postane vsakodnevno vzdušje, skoraj bolestno v svoji obsedenosti, v katerem živijo Italijani v tej regiji, in na katerega se, kot na edino merilo, zvedejo vse vrednostne sodbe. Stopnja nacionalnega temperamenta, v katerem posameznik živi, postane merilo njegove častitljivosti in človeškega dostojanstva; Italijan v svoji posebnosti prehaja človeka v njegovi univerzalnosti.« Besede, ki mojstrsko razložijo vzpon patologije, ki je dobršen del dvajsetega stoletja mučila to mesto.
Polemike, spopadi in razprave med Italijani in Slovenci se nadaljujejo do leta 1914, ko izbruhne prva svetovna vojna, nadaljujejo se tudi do leta 1915, ko se v vojno vključi Italija. In tako »avstrijska Nica«, kot jo je opisal Czoernig, z očarljivimi gospodičnami, ki se sprehajajo s sončniki, nenadoma postane pekel železa in ognja, v katerem v dolgih treh letih na sto tisoče mladeničev umre nasilne smrti. Spor za Gorico, ki se je do tedaj bil na fronti civilizirane korektnosti, brez atentatov ali uporabe nasilja, je zdaj postal oster, neusmiljen. Kljub italijanski protiofenzivi po Kobaridu in končni zmagi Italije sta se v prvih dneh novembra 1918 (pred premirjem, ko v mestu še ni bilo uprave) formirala odbora, italijanski in jugoslovanski (takrat še nerojene Jugoslavije). Slednji je zahteval, da Gorica pripade bodoči državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Gorica je bila še vedno mesto spora.
Ko je to območje pripadlo Italiji, je bilo v nove meje vključenih približno pol milijona Slovencev in Hrvatov. Okupacija in fašistični režim sta izvajala obsežno politiko denacionalizacije. V Gorici so zaprli slovenske šole, banke, zadruge, kulturne organizacije, medije, poitalijančili priimke, prepovedali rabo slovenščine. Do druge svetovne vojne niso umanjkale ne skvadristične akcije, ne obsodbe Posebnega sodišča za zaščito države, tudi smrtne. Leta 1941 se je pričela agresija nemško-italijanske osi nad Jugoslavijo in italijanska okupacija južnih slovenskih ozemelj z vzpostavitvijo italijanske pokrajine v Ljubljani. Med leti 1941 in 1943 so bile v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji spisane nekatere izmed, iz različnih vidikov, najbolj sramotnih strani v novejši zgodovini Italije, ki so še danes premalo poznane: množične usmrtitve civilistov, požgane vasi, deportacije v koncentracijska taborišča, razpršena po vsej Italiji.
Po koncu vojne, maja 1945, je sledil obračun z dnevi fojb, izvensodnimi usmrtitvami in deportacijami v Jugoslavijo. V središču teh grozljivih dogodkov se je znašla Gorica, mesto spora med Italijani in Slovenci, ki je bilo v velikih tragičnih dogodkih 20. stoletja eno izmed najbolj prizadetih mest.
Zadnji spor se je zaključil 1947, v letu pariškega mirovnega sporazuma, po tem, ko je bila Gorica dve leti pod zavezniško vojaško upravo. To so bila leta nacionalističnih strasti z nenehnimi protesti, ki sta jih v mestu organizirali nasprotni strani. V letu 1947 pa je bila zarisana nova meja med Italijo in socialistično (oz. na začetku komunistično) jugoslovansko Slovenijo, meja, ki poteka med hišami severne periferije mesta.
Po letu 1947 so slovenske in jugoslovanske zahteve po Gorici prenehale, mesto so videli kot za vedno izgubljeno. V tem kontekstu je padla odločitev o izgradnji nove Gorice, slovenske Gorice. Takratne motivacije Jugoslavije so bile naslednje:

a) nujnost gradnje novega urbanega upravnega središča, ki bi lahko nadomestil Gorico in povezal Soško in Vipavsko dolino ter bližnji Kras,
b) želja po izražanju superiornosti socialističnega sistema (več let je na strehi železniške postaje v Novi Gorici ob rdeči zvezdi visel ogromen napis »Mi gradimo socializem«, ki je bil obrnjen proti italijanski Gorici),
c) svojo težo pa ima gotovo tudi maščevalni duh za izgubljeno mesto.

Danes, po petdesetih letih od hladne vojne in padcu zidu v Berlinu, mestu, ki ga še danes neustrezno primerjajo z urbanim kompleksom dveh Goric, ostaja edinstven in izjemen rezultat rivalstva med Italijo in Slovenijo. Ostaja tudi mesto, »new town«, novo mesto, ki se imenuje Nova Gorica in so ga arhitekti sprojektirali (ne vem, če po naključju, iz priročnosti, iz daljnovidnosti ali iz vseh naštetih razlogov) tako, da so vse ulice in vse ceste v neposredni povezavi s starim mestom, Gorico, tako da se med dvema mestoma ustvarja urbana kontinuiteta.
Danes bi lahko Gorica in Nova Gorica v svoji povezanosti predstavljali enega izmed najpomembnejših dosežkov pariškega mirovnega sporazuma. Lahko postaneta veličastna Gorica prihodnosti, ki je v teh sedemdesetih letih zrasla in se razvila, razdeljena v svojih dveh dušah, italijanski in slovenski, okoli katere so lahko v dialogu vse ostale stvarnosti, kulture in jeziki tega obmejnega sveta, v evropski unicum. Zahvaljujoč Evropski Uniji je v začetku novega tisočletja meja praktično padla, z vsemi mejnimi in maloobmejnimi prehodi in preverjanjem na meji, v obeh državah pa je omogočila uporabo iste valute.
Mučna zgodovina teh dveh mest lahko danes postane dragocen kažipot za varovanje njune preteklosti in prihodnosti.

Spomini – nova Gorica

Leta 1955, ko še nisem živel v Gorici (izhajam iz Fiumicella v furlanski nižini), sem prišel sem na šolski izlet z avtobusom. Prva postojanka ogleda je bila železniška postaja Transalpina (postaja v današnji Novi Gorici, op. p.). Ko smo se približevali trgu, so nam učitelji rekli, naj si pozorno ogledamo veliko stavbo na koncu ulice, saj je bila to stara železniška postaja Gorice, »ki nam jo je vzela« Jugoslavija. Na strehi je bila velika rdeča zvezda. Potem so nam povedali, da se tam pričenja komunizem. Prispeli smo točno do meje, kjer se je avtobus ustavil vzporedno z bodečo žico in tablo, na kateri je pisalo »Confine provvisorio Italia-Jugoslavia« (začasna meja med Italijo in Jugoslavijo, op. p.), tudi v nekem drugem jeziku, gotovo v ruščini, kot mi je odločno zatrdil sošolec. Na tej točki so nam učitelji rekli, naj odpremo okenca in zapojemo Mamelijevo himno. Z veliko vnemo smo torej pričeli s petjem »Fratelli d’Italia! …«, medtem ko na drugi strani, na srečo, ni bilo žive duše.
To je bil moj prvi vtis z goriške meje. Potem smo se, kakšen mesec kasneje, z družino preselili v Gorico.
Na splošno se tu ni govorilo o meji, še manj pa o novem mestu, ki je počasi vznikalo na drugi strani. A mi, otroci, smo bili radovedni, zato je nekega poletnega dne prijatelj predlagal, da se naša skupina odpravi tja. Vedel je za bazen na nekem polju pri občini, zato smo s prepustnicami prečkali mejo in šli. Oblekli smo si kopalke in nekaj časa čakali na robu bazena. Nihče izmed nas ni znal slovensko, a smo si počasi začeli izmenjevati besede v drugih jezikih in geste z ostalimi otroci. Tako smo izvedeli, da je v bližnji vasi, Bukovici, Kulturni dom, kamor številni fantje in punce hodijo plesat. To je bil naš naslednji razlog za prečkanje meje. Sledili so številni drugi, podobni.
Še vedno imam zelo živ spomin, izpred točno desetih let, ko sem prvič šel čez mejo na zgodovinskem mejnem prehodu pri Rdeči hiši (mejni prehod v Rožni dolini, op. p.) brez osebne izkaznice ali prepustnice. Vse se je zgodilo v le nekaj sekundah: nobenih policajev, nobenih carinikov, ničesar za pokazati ali prijaviti. Prevzel me je občutek lahkotnosti in svobode, ki ga nisem pričakoval. Zaziban v ta čudovit občutek sem kar nadaljeval svojo pot v avtu, da bi poskusil prečkati še prehod v Solkanu. Hotel sem se vrniti v mesto še s tiste strani, da bi se prepričal, da je mogoče tudi tam svobodno prečkati v Slovenijo. Nato sem se takoj spomnil na eno izmed svojih prvih izkušenj prečkanja meje. Bilo je prav pri Rdeči hiši, na edinem bloku – takrat smo temu rekli tako – v mestu. Morda sem se je spomnil zato, ker je bil občutek tisti dan (v šestdesetih) prav tako močan.
Pravkar sem kupil rabljeno Lambretto in splošno znano je bilo, da je mešanica za motocikle, tako kot bencin, na drugi strani meje veliko cenejša kot pri nas. Vendar pa moj prvi vtis, spominjam se ga zelo dobro, ni povezan z dejstvom, da sem vstopil v drugo državo ali v socializem, čeprav sem se tega zavedal. Ne, povezan je s trkom z nekim območjem, Rožno dolino, ki sem jo prvič natančno videl, in na njeno zahodno točko, ki se odpira proti furlanski nižini, proti Italiji … Gričevnata, senčna, gozdnata pokrajina, Gorica drugačnega videza kot italijanska Gorica. Prečkal sem mejo, a hkrati tudi vstopil v drug svet.
Potem pa Nova Gorica. Bolj kot mesto je bila veliko zaprašeno gradbišče. Našel sem edino bencinsko črpalko (še danes stoji ob cesti za Solkan), ki pa je bila še v izgradnji. Čakal sem, da pridem na vrsto. Pred mano sta bila Zastava (nekaj podobnega Fiatu 600) in Tomosov motocikel, oba s tablico GO in rdečo zvezdo (prva vozila s tako tablico, ki so vozila po Gorici, so v medijih zbudila ogorčenje s strani nekaterih uglednih patriotskih združenj). Ko sem vprašal za mešanico, je uslužbenec prijel vedro z bencinom, ga pretočil v merilni valj in izmeril količino, ki sem jo naročil, nato pa vsebino pretočil v drugo vedro, v katerega je dodal olje, da je dobil mešanico za motor. Na koncu je vse dobro zmešal in z lijakom natočil v rezervoar moje Lambrette …
Ob povratku, spet pri Rdeči hiši, sem na železniškem nadvozu med mejnima zapornicama videl mirujočo parno lokomotivo. Bila je črna, svetleča, na njej pa rdeča zvezda in napis v cirilici. V Gorico sem vstopal iz Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ni slabo za preprost izlet iz mesta.
Tako sem začel spoznavati Novo Gorico, mesto, ki ga danes z veseljem redno obiskujem s kolesom, kadar lahko. Grem v trgovine, na tržnico po zelenjavo, po bencin, v gostilno, do brivca in mnoge druge kraje, ki sem se jih naučil dobro poznati. Včasih se tudi preizkusim v kratkih pogovorih v slovenščini.