Kot goriški zgodovinar ob besedi »Gorica« ne pomislim najprej na grobnico francoskega kralja Karla X. iz rodbine Burbonov, ki leži – kot edini francoski monarh, pokopan izven Francije – v kripti pod frančiškanskim samostanom na Kostanjevici, ki se vzpenja nad mestom. Niti se mi spomin ne ustavi ob podobi čudovitega habsburškega mesteca, ki se je po zaslugi blage sredozemske klime, bližine Jadranskega morja in ugodne prometne lege spremenilo v pravi sanatorij na prostem, kjer so si bogate avstrijske družine, skupaj z drugimi imenitnimi gosti iz cele Evrope, v času belle époque utrjevale šibko zdravje. Prav zemljepisna lega, ta blagoslov mesta, je pred stoletjem postala njegovo prekletstvo. Zato se danes ob misli na zgodovinsko usodo Gorice zdrznem ob spominu na kratke, a pretresljive filmske posnetke porušenega mesta iz pomladi 1916, ko se je znašlo sredi uničujočega divjanja na soški fronti.
Te dni se spominjamo na dogodek iz prve svetovne vojne, ki je bil, vsaj iz moralnega in simbolnega vidika, prelomnega pomena – padca Gorice v italijanske roke. V razdejano in skoraj izpraznjeno mesto je italijanska vojska vkorakala vročega avgustovskega dne 1916. Do osvajalne vojske je marsikdo, tudi med Slovenci, imel omalovaževalen odnos. Kot je tri dni pred italijanskim vkorakanjem zapisal tedanji črniški dekan Alojzij Novak: »Zdi se, da bodo počasi Lahi vendarle prišli v Gorico. Pa saj 2 kilometra bi še polž napravil v 14. mesecih«.
Zgodilo se je torej tisto, zaradi česar je Italija pravzaprav vstopila v prvo svetovno vojno. Prvo res večje mesto, Gorica, je bilo končno zavzeto oziroma, kot je vzneseno poročal italijanski tisk, »osvobojeno«. Italijani so svoje vojaške poveljnike zelo slavili, o njih veliko pisali ter po njih poimenovali ulice in trge. Tudi vzpetine, ki obdajajo Goriško polje, še danes dajejo imena glavnim ulicam po vseh večjih in mnogih manjših italijanskih mestih. Na drugi strani pa so vojaški napori avstro-ogrskih branilcev po koncu prve svetovne vojne in razpadu monarhije v državah naslednicah kmalu utonili v pozabo.
»Za Gorico, v oddaljene kraje«
Julija 1915 je pisatelj Ivan Cankar v polemičnem spisu, objavljenem v liberalnem Slovenskem narodu, ostro obsodil italijanskega pesnika Gabrieleja d’Annunzia, ideologa in propagandista italijanskega nacionalizma ter vnetega zagovornika osvobajanja »neodrešenih italijanskih bratov« – irredenti– onkraj tedanjih meja Kraljevine Italije. »Zvesti tovariš me je vodil po Brdih, pokazal mi solnčno Furlanijo; in nadvse, nadvse: pokazal mi je ljudi, ki so tam,« je zanosno pisal Cankar in se retorično spraševal: »Poldrugo tisočletje so branili svojo čast in svoje ime zoper barbare z juga – in zdaj? Zdaj da naj bi ta sijajni narod sklonil svoja moška pleča pod jarem sicilijanske kulture? Da naj bi bil zasužnjen, kakor so zasužnjeni beneški Slovenci?«
Goricaje sicer že od začetka vojne poleti 1914 naglo izgubljala prebivalstvo; vojaki so odhajali na fronto, regnicoli (italijanski državljani) in dezerterji so se umaknili v sosednjo Italijo, interniranci so bili poslani v avstrijska taborišča. Spremenila se je tudi zunanja podoba mesta, zlasti po italijanskem vstopu v vojno maja 1915, kar se je nenazadnje odrazilo tudi v preimenovanju mestnih ulic. Tiste, poimenovane po pomembnih možeh iz italijanske preteklosti, so dobile nova, bolj avstrijska imena; tako je Via Petrarca postala Via Tegetthoff, Via Dante pa Via Radetzky.
Gorica se je kmalu znašla na dosegu vsakodnevnih »pozdravov« s fronte; do jeseni 1915 se je število meščanov, ki so vztrajali doma, več kot prepolovilo. Tako rekoč nobena stavba ni ostala nepoškodovana. Utrip obleganega mesta je zabeležil domači pisatelj in kulturnik Damir Feigel (1879–1959): »Polagoma smo bili meščani vpeljani v misterij fronte. Strogi predpisi, odhajajoče družine, daljno grmenje topov, šrapneli na severni, šrapneli na južni strani mesta – in že smo tičali, skoraj nezavedajoč se tega, v popolnem metežu. Naši topovi so odgovarjali …«
Leto 1916 se je na frontni črti, ki je ločevala avstro-ogrsko in italijansko armado, začelo v ozračju velike negotovosti. Nobena od vojskujočih se sil nasprotniku ni uspela zadati odločilnega udarca. Peta ofenziva ob Soči sredi marca 1916 je potekala predvsem zaradi političnih pritiskov. Zaradi nemške ofenzive na zahodni fronti in bojev pri francoskem Verdunu je moral general Luigi grof Cadorna, načelnik generalštaba italijanske vojske, razbremeniti zaveznike. Na soškem bojišču je II. italijanska armada napadla na Mrzlem vrhu v zgornjem Posočju, III. armada pa med Sv. Mihaelom in Martinščino na Krasu, na severnih obronkih Doberdobske planote, od koder se opazovalcu zdi Gorica že na dosegu roke. Prav tu je v odmorih med spopadi pesnik Giuseppe Ungaretti (1888–1970) napisal pesniško zbirko Il Porto Sepolto (Zakopano pristanišče), ki velja za temeljno delo italijanskega modernizma. Le nekaj mesecev pred tem je njegov tovariš iz florentinske revije La Voce, tržaški esejist Scipio Slataper (1888–1915), padel kot italijanski prostovoljec na pobočjih Kalvarije, nekaj kilometrov proti severu, na desnem bregu Soče. Oba sta bila zagovornika iredentistične ideje, ki jo je bičal Cankar.
Izgube na obeh straneh so bile med 5. ofenzivo sorazmerno majhne, potek frontne linije pa se skorajda ni spremenil. Tako so omenjeni boji pravzaprav pomenili le pripravo na ambicioznejše italijanske načrte v šesti ofenzivi. Napadalci so načrtovali, da bi končno zavzeli Gorico. Ob močni podpori topništva naj bi štiri pehotne divizije napadle Sabotin na severnem, tri pa Sv. Mihael na južnem koncu goriškega mostišča.
Sredi maja 1916 je Avstro-Ogrska sprožila znamenito »kazensko ekspedicijo« (nem. Strafexpedition) na planoti nad Asiagom pri Vicenzi. Komaj se je ta ofenziva po dobrem mesecu hudih bojev zaključila, se je general Cadorna, ki je uspel ohraniti svoj položaj, začel ozirati proti Posočju. Začelo se je načrtovanje napada pri Gorici. Pri pripravah je sodeloval tudi generalEmanuele Filiberto vojvoda Aosta, poveljnik III. italijanske armade. Načrt je predvideval močno bombardiranje na zelo ozkem prostoru med Kalvarijo, na desnem bregu Soče zahodno od Gorice, in Debelo grižo pri Doberdobu. Sledil naj bi pehotni napad in zavzetje položajev na levem bregu Soče.
Prav Sabotin, ki se dviga severozahodno od Gorice na desnem bregu Soče, je zaradi svoje lege predstavljal ključno mesto avstro-ogrske obrambe. Na njem so si vojaki izdolbli razvejan sistem jarkov, kavern, zaklonišč in opazovalnic. S svojih položajev so do popoldneva 6. avgusta 1916 uspešno kljubovali italijanski vojski. Italijanska zasedba Sabotina je pomenila sesutje avstro-ogrske obrambe na goriškem mostišču.
Proti jugu so se na doberdobskem bojišču med bitko za Gorico odlikovali tudi slovenski vojaki v avstro-ogrski vojski, kar je nenazadnje nesmrtno ovekovečil pisatelj Prežihov Voranc v svojem protivojnem romanu Doberdob; na krvavi davek, ki so ga plačale slovensko govoreče enote, pa spominja tudi ponarodela pesem, po zaslugi katere se je ta kraška vas v kolektivnem spominu ohranila z žalostnim vzdevkom »slovenskih fantov grob«.
Med branilci na Doberdobski planoti so se znašli tudi mnogi vojaki iz ogrskega dela monarhije. Njihovo življenje ni bilo omejeno le na fronto, temveč tudi na neposredno zaledje. V bližini Kostanjevice na Krasu je zrasel poseben vojaški tabor, ki je tamkajšnjim madžarskim vojakom vzbujal vtis pravljičnega mesta – Lager Segeti. Vojaški reporter József Pogány je slikovito opisal vzdušje, ki je vladalo v njem: »Srečamo vse vrste madžarskih besed. Vsa madžarska narečja iz cele države se slišijo tukaj. Iz Debrecena, Székesfehérvárja, Nagyvárada (današnja Oradea v Romuniji, op. a.), Pešte. Kot da bi se vsa Ogrska srečala tukaj. Tabor govori in njegov govor je madžarska simfonija.« Njihov boj na Krasu je bil po drugi svetovni vojni za dolga desetletja odrinjen v pozabo, vendar so demokratične spremembe tudi na Madžarskem prinesle renesanso ukvarjanja s prvo svetovno vojno in bojišča pri Doberdobu, ki v madžarskem kolektivnem spominu še danes pomenijo simbol trpljenja in smrti, so spet stopila v središče zanimanja. Ne čudi, da so danes prav Madžari med najštevilčnejšimi rednimi obiskovalci nekdanjih bojišč, madžarska država in razna spominska društva pa redno organizirajo vlakovne kompozicije, imenovane Isonzó Expressz, ki potomcem pomagajo razumeti kraje trpljenja njihovih prednikov. Podobno kot pri Slovencih, so tudi pri Madžarih boji pri Doberdobu navdihnili najbolj znane verze iz vélikevojne. Znamenita pesem z naslovom Kimegyek a doberdói harctérre(Na doberdobsko bojišče pojdem) takole povzema tesnobo vojakov, poslanih braniti »kralja in domovino« daleč na zahodne obronke dvojne monarhije:
Moj Bog, kje bom umrl?
Kod se bo zlivala moja rdeča kri?
Tam, pri Laškem, bom našel svoj grob.
Razpoloženje med napadalci, ki so jih v »odreševanje« bratov poslali iz vseh koncev Apeninskega polotoka, pa ponazarja silovita protivojna pesem Gorizia, tu sei maledetta(Gorica, ti si prekleta), uperjena proti Véliki vojni, kakor jo je slikala uradna italijanska propaganda. Ohranila se je različica, ki jo je zapisal Cesare Bermani, prepevali pa so jo italijanski vojaki, ki so avgusta 1916 vkorakali v Gorico:
Zjutraj petega avgusta
so krenile italijanske enote,
za Gorico, v oddaljene kraje
nesrečen je vsak odpotoval.
Pod dežjem, ki nas je oblival,
so na nas deževale sovražnikove krogle;
po tistih gorah, gričih in dolinah,
se je umiralo, govoreč:
O, Gorica, ti si prekleta
za vsako vestno srce;
boleč je bil odhod
in za mnoge ni bilo vrnitve …
V noči med 8. in 9. avgustom 1916 so italijanske čete končno osvojile Gorico, mesto, ki je, skupaj s Trstom in Trentom, predstavljalo simbol iredentizma in stremljenja po narodni enotnosti. Pričakalo jih je le še dobrih 3.000 prebivalcev, ki so v mestu vztrajali iz najrazličnejših razlogov; od italijanskega patriotizma do nezmožnosti umika ali pa iz preprostega dejstva, da niso želeli zapustiti svojega doma.
Zagrizena obramba goriškega mostišča
Zavzetje Gorice je terjalo strahoten krvni davek, a za Italijo je ta vojaški uspeh predstavljal prvo večjo zmago v prvi svetovni vojni in izboljšal njen politični položaj med antantnimi zavezniki. Uspeh je uspel združiti javno mnenje, povrniti krepko načeto samozavest in dvigniti moralo vojakov pod poveljstvom generala Cadorne.
Na strani braniteljev pa se je vse bolj utrjevala zavest, da gre v bojih ob Soči tudi za obrambo ostalih slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Tega so se dobro zavedali tudi tedanji slovenski politiki, o čemer pričajoudarni naslovi takratnega slovenskega časopisja na Kranjskem in Štajerskem, ki so v tednih in mesecih pred padcem mesta v italijanske roke poročali o uspehih in zmagah avstro-ogrskih enot na goriškem bojišču. Tako se je začel graditi mit, v katerem je sčasoma izginil sleherni dvom v junaškost avstro-ogrskih branilcev in jih v očeh javnega mnenja povzdignil v »nezlomljive, nepremagljive junake«. Poveljnik soške armade generalpolkovnik Svetozar Boroević je avstrijski vojni poročevalki Alice Schalek, ki je fronto obiskala spomladi 1916, med drugim zatrjeval: »To, kar se dogaja tu, ob Soči, je brez primere v zgodovini. Sočo drži mož – posameznik. Kaj bi pomenila moja volja, če ne bi bilo železnega moža, brezimnega, preprostega človeka. Opazujte ga, kako služi. Pred takim nasprotnikom se ne bomo umikali. Gabriele bo lahko triumfiral v Trstu samo preko naših trupel«.Boroević je prav v bojih ob Soči kot vojskovodja dojel, da je zaupanje v lastno moč najučinkovitejše orožje v boju proti sovražnikovi premoči.
Kaj danes v ljudskem spominu na Goriškem pomeni general Erwin Zeidler von Görz (1865–1945), poveljnik avstro-ogrske obrambe na Goriškem? … In vendar je prav on po prihodu v mesto ob Soči, ki je pred izbruhom vojne štelo dobrih 30.000 prebivalcev (s predmestji pa nad 45.000 in je torej bila tretje največje mesto v slovensko govorečih deželah, za Trstom in Ljubljano), moral na hitro organizirati obrambo goriškega mostišča, da bi italijanskim napadalcem zaprl pot prek Vipavske doline proti samem srcu monarhije. Enote pod njegovim poveljstvom v okviru 58. pehotne divizije so nadzirale nekaj kilometrov širok pas od Sabotina in Svete gore na severu do izliva Vipave v Sočo na jugu. Tu se Padska nižina dramatično zoži v Vipavsko dolino, edini položnejši prehod iz Italije v Srednjo Evropo – tod so se v pozni antiki barbarske vojske iz Podonavja spuščale proti osrčju Rimskega imperija in tod si je zdaj italijanska vojska skušala utreti pot v obratno smer.
Gorica v italijanskih rokah
Ob italijanski osvojitvi Gorice je topničar Albin Mlakar v vojaški dnevnik zapisal: »Ponoči nas je obstreljevala sovražna artilerija. Vest, da je padla Gorica, katero je tudi naša baterija celih pet mesecev branila, nas je vse iznenadila. Kako je mogoče? Štirinajst in pol mesecev jo je napadal sovražnik, jo vso razbil, toda zavzeti je ni mogel. In nikdo si ni po tako dolgem času junaške obrambe mogel misliti, da bo Gorica, naša lepa Gorica, na katero ne bom nikdar pozabil, padla. In zdaj je padla, padla. Človek bi jokal – in človek, ki je bil par mesecev tam v boju in se mu je sicer razbito, a še vedno mično mesto utisnilo tako globoko v dušo kakor meni«.
Italijanski uspeh pri Gorici je bil precej nenadejan in napadalci so z optimizmom nadaljevali z ofenzivo proti vzhodu. A avstro-ogrski branilci so se utrdili tik izven mesta, na črti Škabrijel – Sv. Katarina – hrib Sv. Marka – Vrtojba. Napadi in protinapadi so se vrstili do 17. avgusta 1916, ko je general Cadorna ofenzivo ustavil.
Za Slovence je italijanska zasedba Gorice pomenila žalostno novico, ki je bridko odjeknila zlasti na Kranjskem. Mit o nepremagljivih branilcih se je sesul. Tako je ljubljanski Slovenec na naslovnici lakonično zapisal: »Italijani na razvalinah Gorice« (10. avgust 1916). Ob tem pogosto pozabljamo, da je bila med obleganjem in ob zasedbi uničena oziroma izgubljena tudi pomembna kulturna dediščina, kot so bili predmeti za načrtovani slovenski deželni muzej v Gorici ali fotografski atelje Antona Jerkiča z nekaj sto tisoč posnetki slovenskih krajev in podob življenja na zahodnem narodnem robu.
Italijanske oblasti so se po zasedbi Gorice sicer potrudile mesto očistiti in odstraniti ruševine, vsaj na glavnih ulicah, ter maloštevilnemu preostalemu civilnemu prebivalstvu zagotoviti občutek varnosti. Kljub temu je general Giovanni Cattaneo, poveljnik obrambe zasedene Gorice, ob koncu oktobra 1916 resignirano ugotavljal, da je mesto v obupnem stanju, polno smeti, ruševin ter nepokopanih trupel ljudi in živali.
A zasedbene oblasti so se nedvomno vsaj trudile dajati videz normalnosti. Sredi septembra 1917 je italijanska vlada na ogled frontnih položajev povabila skupino španskih intelektualcev. Obisk je bil namenjen propagandi med nevtralnimi državami, v katerih je politično vodstvo in tudi prebivalstvo ostajalo pasivno oziroma razdvojeno glede podpore vojaškim prizadevanjem sprtih strani. V skupini uglednih obiskovalcev se je znašel tudi sloviti filozof in pisatelj Miguel de Unamuno y Jugo (1864–1936), ki je že tedaj veljal za enega najbolj znanih piscev v španskem jeziku. Skupina je 20. septembra 1917 obiskala tudi Gorico. Zanimivo je, da niti intelektualec in akademik Miguel de Unamuno, ki je veljal za poliglota, ni vedel, kateremu ljudstvu pripadajo »slovansko« govoreči prebivalci, ki jih je srečal v razrušenem mestu. Njegova, sicer proitalijansko zapisana zapažanja lahko preberemo v knjigi Unamuno in Friuli (Unamuno v Furlaniji. Videm, 1984): »Spustili smo se v dolino in vstopili v Gorico. Tam smo lahko opazovali notranjost hiš, saj so jim manjkale strehe in veliko zunanjih sten. Videli smo še pogrnjeno mizo, razmetano posteljo, na notranjih stenah pa slike družin, ki so nemo gledale na ulico. Nehote smo bili priča intimnostim domačih ognjišč. Med potepanjem po mestu smo srečali nekaj starejših ljudi, ki očitno niso uspeli zbežati iz mesta. Iz njihovih pogovorov smo razumeli, da gre za Slovane. Povzpeli smo se na grad. Povsod same razvaline z zidovi, ki so bili na tem, da se zrušijo. Tam je še stala cerkvica, ki so se je topovi usmilili in je niso porušili. Z gradu smo lahko opazovali avstrijsko obrambno črto, ki je potekala po rdečem Markovem hribu. Na nebu smo videli tudi več črnih oblačkov, ki so jih povzročale eksplozije šrapnelov, čez nas pa je proti mestu žvižgajoče letela velika topovska granata. Nagonsko smo se sklonili, častnik pa nas je pozval, da se umaknemo, saj ni želel, da bi kak izstrelek ranil ali ubil nevtralne ljudi. Po sestopu z gradu smo se ustavili na poveljstvu mesta na glavnem trgu. Poveljnik nam je zaupal, da se trudi vzpostaviti kolikor toliko sprejemljivo mestno življenje. Intelektualci pred vojno so bili v glavnem Italijani, trgovci in kmetje z okolice pa Slovani. “Gre za Srbe?”, sem vprašal poveljnika. “Ne vem, za katero pleme gre, ker se na te stvari ne razumem,” je odvrnil visoki italijanski častnik.«
Ob stoletnici – pogled naprej
Danes, po sto letih, italijansko osvojitev Gorice avgusta 1916 Slovenci gotovo dojemamo drugače kot nekdaj. Italijani že zdavnaj niso več »verolomni Lahi«, pač pa naši dobri sosedje. Tako eni kot drugi pa v svojih glavah še vedno nismo povsem razčistili z avtoritarnimi in totalitarnimi režimi, ki so nas zaznamovali v 20. stoletju. Prihodnost je torej odvisna od nas, ki tukaj živimo. Slovencev, Italijanov, Furlanov in številnih priseljencev od blizu in daleč, ki danes, kot že stoletja pred tem, na Goriškem upravičeno iščejo boljši košček kruha in svoj prostor pod soncem. Stvar naše odločitve je, ali nas bodo preganjali demoni preteklosti ali pa jih bomo presegli.
Gorica in Nova Gorica sta obsojeni na sobivanje in tudi sodelovanje, saj sta tako rekoč eno mesto na križišču poti, ki je pred stoletjem postalo žarišče krvavih spopadov. Če se bomo še bolj približali in odprli eden drugemu, iskali skupne izzive ter ustvarili večje blagostanje in gojili pristno sobivanje v prid vseh, ki tu živimo, potem se nimamo česa bati in lahko mirno zremo v skupno evropsko prihodnost.