Vsaka kuga ima svoje mesto. Epidemije, ki so zaznamovale človeško zgodovino, so se še posebno rade spravljale na urbana središča, torej kraje z največjo gostoto prebivalstva in največ možnostmi za stike in širjenje, pa tudi s slabimi higienskimi razmerami, tako da so po mestih pogosto tudi dobile imena. Epidemiji iz leta 1348 zato rečemo tudi firenška kuga, tisti iz leta 1630 pa milanska. Kuge smo poimenovali tudi po slavnih pisateljih, ki so pisali o njih. Tako je firenška kuga postala znana kot »Boccacciova«, milanska pa kot »Manzonijeva kuga«. Ne da bi se hvalili, a tudi Gorica je imela svojo kugo in celo avtorja, ki je pisal o njej.
Pisalo se je grozno leto 1682, ko je mesto zadel najbolj kužen in agresiven epidemični val stoletja: Marusigova (Marušičeva) kuga, po imenu avtorja, ki je pisal o njej. Pričevanja o tej nesrečni bolezni sicer lahko najdemo tudi v Notabilia Quaedam notarjev Valentina in Mateja Dragogne (Dragonje) in v zapisih sester uršulink. Nune so za zdravilo proti kugi uporabljale brin, ki se je nekaj dni namakal v kisu. Bolezen ni prestopila zidov samostana: vozovi so v lazaret prevažali mrtvece in okužene, ne pa tudi uršulink, ki so se v celoti izognile okužbi. A pri beleženju vsega, kar se je zgodilo, se je za najbolj izjemnega, tako iz zgodovinskega, literarnega, spominskega in biografskega vidika, izkazal dnevnik Giovannija Marie Marusiga (Ivana Marije Marušiča).
Gorica in vsa njena grofija, tedaj pod habsburško oblastjo, je bila obmejno območje, na katero so epidemije lahko vstopale iz več smeri, tako iz drugih delov cesarstva kot iz beneških dežel. Obmejna mesta so se proti nadlogi branila na najrazličnejše načine: z naravnimi ovirami, obzidji in z vojsko.
Na Goriškem, v Istri in na širišem območju vzdolž habsburško-beneške meje so se okužbe skozi celotno šestnajsto stoletje ponavljale malodane vsakih deset let, v sedemnajstem stoletju pa so se zvrstili štirje valovi; tri so prizadeli tudi Gorico. Leta 1623 je bilo v mestu nekaj primerov okužb, slavna Manzonijeva kuga, ki je leta 1630 prizadela severno Italijo, Istro in Kras, pa se je Gorici izognila. Nekaj primerov je bilo tudi v letih 1670 in 1671, nato pa je prišlo zloglasno leto 1682, ki je mesto povsem razdejalo. Takrat je v Gorici umrla kar osmina vsega prebivalstva, zlasti v prvih osmih mesecih: približno 500 od 4000 oseb. Statistiko smrti po spolu – umrlo je 248 moških in 250 žensk, h katerim je treba prišteti še kakih 200 žrtev iz okoliških krajev, predvsem iz Renč, Vrat, Čepovana in Solkana (kjer je umrlo več kot 100 ljudi) – poznamo ravno po Marušičevi zaslugi.
Dnevnik Ivana Marije Marušiča
Goričan Giovanni Maria Marusig oziroma Ivan Marija Marušič (1641–1712), ki se je podpisoval kot Zanmaria, je najprej študiral pri jezuitih v Gorici in nato v Celovcu, nato pa se je vrnil v rodno mesto na povabilo opatinje samostana svete Klare, kjer je bil imenovan za kaplana (položaj je opravljal dosmrtno) in spovednika (za dvanast let, do 1685). Cerkveni mož, torej, a tudi pesnik. Bil je namreč najpomembnejši goriški baročni pisec in prvi Goričan, ki je pisal poezijo v furlanščini. Strastno je popisoval resničnost, v kateri je živel, svoje ljubljeno mesto in njegovo zgodovino, bil pa je tudi ilustrator in poligraf, ki ga je vodila želja, da bi svoj čas posredoval zanamcem. Iz njegovega obsežnega opusa izstopa Relatione del contaggio di Gorizia (Poročilo o goriški okužbi), ohranjeno v čudovitih avtorjevih rokopisih (z izjemo enega primerka v Veroni jih hrani goriška mestna knjižnica). Leta 2005 jih je založba Edizioni della Laguna izdala v skupni izdaji, z vsemi besedili in ilustracijami vred, v knjigi z naslovom Il diario della peste di Giovanni Maria Marusig (Kužni dnevniki Ivana Marije Marušiča), ki jo je uredila Maria Cristina Cergna, spremno besedo pa napisal Rienzo Pellegrini. Ta, integralna izdaja predstavlja novost glede na prejšnje, saj vsebuje ves izvirni material in prispeva tudi kritičen pogled na rokopise. Ti obsegajo kroniko v prozi, 23 sonetov (13 v furlanščini in 10 v italijanščini) ter 107 risb, opremljenih z didaskalijo in verzi v furlanščini.
Avtor je bil v času epidemije leta 1682 zaprt v karanteni na lastnem domu na Travniku in je v izredno podrobnih vsakodnevnih zapisih zabeležil vse posledice kuge, ki jih je opazoval. V dnevniku je uporabljal izvirne sloge, tone in mešanice goriških govoric, besedilo pa je opremil s serijo ilustracij. Bogastvo dela se skriva v njegovi večjezičnosti in izmenjevanju proze in verzov, kronike in sonetov, saj razkriva sobivanje italijanščine in furlanščine z nekaterimi slovenskimi besedami in latinskimi vložki: jezikovna mešanica, ki odseva raznolikost takratne vsakodnevne komunikacije. Zlasti furlanščina v svoji goriški različici iz sedemnajstega stoletja postane orodje komičnosti, saj Marušiču prek nje uspeva povzeti ne le dramo, temveč tudi ironijo tistega časa.
Gre torej za prehod od realizma k ironiji, raz(o)čaranju, drznosti, cinizmu oziroma pripoznanju krhkosti človeške usode. Še zlasti v furlanskih verzih, ki služijo kot povod za komičnost v okviru zavestno ponižnega sloga, poleg strahu glede lastne usode uživamo predvsem v šaljivem, ironičnem in satirično-moralističnem podtonu, ki se poslužuje hitrega ritma in neposredne izraznosti, da bi izganjal strahove in žalost ter služil kot burleskni kontrapunkt tragičnosti pričevanja. Zdi se, da v tem ravnovesju med konkretnostjo in begom tiči skrivnost preživetja. Ta dnevnik iz sedemnajstega stoletja se tako zdi kot predhodnik profilov na družabnih omrežjih, ki prav tako beležijo vse, kar se zgodi; in vidimo lahko, da lajšanje tesnobe z zatekanjem k smehu in humorju, skupaj s pozivi k odgovornosti, odmevajo tudi v današnjem času.
Infektor »Cuculuta« in začetek okužbe
Dnevnik se začne 18. maja »nesrečnega in usodnega leta« 1682, ko se okužba pojavi v Šempasu. Prinesel naj bi jo trgovec s konji, ki se je vrnil s Hrvaške, središčem prvotnega izbruha kuge, ki si je nato utrla pot čez habsburško ozemlje vse do Goriške grofije. Dvanajstega julija je umrl Tomaso Gabana, ki je prespal v istem prenočišču kot okuženi trgovec.
Kljub temu so izbruh goriške kuge povezovali z likom »Cuculute« (nadimek Andreja Lampretiča oz. Lampretiga), ki je veljal za infektorja in povzročitelja bolezni, kot pravijo verzi: »Zdaj sem okužen, le kdo je zaslužen? Cuculuta.« Temu povzročitelju smrti celih družin, tudi v Solkanu, je Marušič posvetil sonet v furlanščini z naslovom »O Andreju Cuculuti, ki je vir goriške kuge bil«, pripiše pa mu tudi navdih za svoje vrstice, torej dnevnika, in zaslugo, da je pregnal strah pred čarovnicami, ki ga je zasenčil strah pred kugo, ki zna zdesetkati celo denar. Cuculutovo krivdo poudarja iteracija »zaradi tebe«: »Par te … fazei cing quarantiis, / par te a dugh i sanz io mi vodai … Par te scrivei nei libri tanti riis … né plui paura vevi delli striis« (Zarad’ tebe sem pet karanten prebil, zarad’ tebe sem k vsem svetnikom molil … zarad’ tebe sem v knjige moral tol’ko pisati … zarad’ tebe čarovnic sem se nehal bati). Umrl je 23. junija in celo njegov pogreb je prispeval k širjenju okužbe. Sonetu Epitaf za osnaževalca Cuculuto (Epitafio sopra ‘l marcin Cuculuta) govori o sadežih, ki poganjajo iz gnilih korenin; pomenljiva in učinkovita je tudi risba, ki okužbo, za katero je okrivljen Cuculuta, prikaže kot razvejano drevo.
Širjenje kuge
Marušič pripoveduje dramo epidemije v vsem njenem poteku, od prve do zadnje okužbe, ko umre Anna Broza, poslednja žrtev epidemije. Vsi umrli so podrobno navedeni z imenom, priimkom, poklicem, starostjo, spolom, vse do opisa ponovne oživitve mesta.
Besedilo izraža obup spričo bolezni, za katero se zdi, da ni pomoči: nemoč zdravnikov, apno, s katerim se je v obliki križa označuje okužene hiše, bratje, ki pokopavajo lastne sestre in se izpostavljajo tveganju okužbe prek okuženih predmetov, matere, ki peljejo svoje hčere v lazaret, da bi na koncu tam še same izčrpane izdihnile.
Sebičnost sobiva z velikodušnostjo. Če imamo na eni strani plemstvo, ki zapusti Gorico, in ljudi, ki ropajo po domovanjih okuženih in tvegajo kazen z obešanjem, se na drugi strani solidarnost kaže tudi skozi drobne geste, kot denimo tista, ko so dobrotniki poslali več sodov vina za reveže v lazaretu. Marušič nas opominja, da kuga ne prizanaša nikomur: lepoticam, revežem, Benečanom, velikodušnim mladeničem ali otrokom kot je bila mala, komaj triletna Madalena Quaiuta. Avtor je narisal njen obraz in oblekico in ji posvetil nekaj verzov v furlanščini: »Cusì pizula, Quaiuta, / t’has turbat Guriza duta. / Fai una reverenza biela / e para via in ta barella« (Tako majhna, Quaiuta, da celo Gorico pretrese. Naredi zdaj en lep priklon / preden smrt te stran odnese).
Aktualni ukrepi in predpisi: #ostanidoma
Po zaslugi dnevnika vidimo Gorico, ki se je primorana naučiti živeti na novo, na previdnejši način, z zapiranjem šol, z mašami, ki potekajo na prostem, molitvami in zaobljubami svetnikom za zdravje, prekinitvijo trgovanja in gibanja ter poskusi sosednjih dežel, da bi zaustavile širjenje okužbe, predvsem na ključnih točkah, se pravi vzdolž Soče in Vipave. V dnevniku se tako znajdejo tudi »Sankcije proti Gorici«, ki jih porajajo strahovi sosednjih dežel in jim sledijo obrambni ukrepi.
Zdravi in bolni so ločeni, uredi se lazaret in oblačila umrlih se sežigajo. Preseneča zavedanje in prisebnost, da ne gre vseh smrti pripisovati kugi, saj se je nenazadnje še vedno umiralo tudi iz drugih razlogov, na primer od starosti. Prihaja tudi do poskusov prikrivanja, da se ne bi govorilo, da gre za kugo: »Si mur e no si dis di pesta« (Tudi če pod rušo greš, kuge omenjati ne smeš). Presenetljiv je že tedaj aktualni nasvet, da se velja izogibati bolnišnicam: »Tu letor, par no vè mal, / no entrà mai in ’st’hospedal« (Ti, bralec, ti, če nočeš zbolet’, nikar ne vstopaj v lazaret). Zanimiv je tudi premislek o sprejetih omejitvenih ukrepih in storjenih napakah. Veliko bolje bi bilo, če bi ukrepe sprejeli pravočasno in tako epidemijo lažje odpravili: »Se scomenzava prin la quarantia / la pesta trop devant sbratava via« (Če bi karanteno uvedli že prej, bi prosti od kuge lahko bili zdej).
Pojavil se je celo nekakšen #ostanidoma: »Sta a chiasa« (Bodi doma), »Resta a chiasa, studios« (Ostani doma, študent), »A chiasa, padri, no là ator« (Očka, le doma, ne hodi okrog) in celo riman pregovor: »Se mi chiatin fur dal tet, / a revedessi in lazaret« (Kdor me izven hiše išče, naj pogleda v betežnišče). Previdnost kar seva iz zapisov pesnika-kronista, ko piše o koncu karantene na gradu in odsvetuje pretirano praznovanje.
Tako ugotovimo, da je vse o naši epidemiji v letu 2020 že pred štiristo leti napisal naš prednik, furlanski bloger, in to na tako paradoksno moderen način, da se spogleduje celo z današnjimi vizualnimi in drugimi objavami na družabnih omrežjih.
Marušičeva karantena in njegova burleskna oporoka
Sodobna orodja na spletnih profilih in družabnih omrežjih danes omogočajo, da eno samo dejanje sproži plebiscit všečkov. Marušič je v sedemnajstem stoletju doživel podoben odmev in konsenz svojih sledilcev: po eni strani je vzbujal sumničenje, saj je bil kar 84 dni zaprt v karanteni, po drugi pa zanimanje za njegove verze ni pojemalo. Ti so se širili epidemiji navkljub in ljudje so jih »všečkali«. V furlanskem sonetu O tistih, ki v kužnih časih zasmehujejo avtorja (Sopra quelli che burlavan l’authore in tempo di peste) piše tako: »Minchionadors, savevis dugh burlami / quant che ieri serat in quarantia. / Dalla cot vo schiampavis duquaing via, / ma no da rimis che mi pon iudami« (Burkeži vi, ki ste me zasmehovali / ko zaprt sem tičal v karanteni / od kuge stran ste vsi bežali / a ne od rim, ki pomagajo vam in meni). Njegove rime so bile torej dobro sprejete: prinašale so uteho, modrost in pozornost od kuge preusmerjale nase in na druge.
Marušič, ki sta mu med zapisovanjem »zgodovine okužbe« bila vselej v uteho »bon pan, bon vin«, dober kruh in dobro vino, je ostajal glasnik dobre volje: »Stant sul balcon, chei siors mi domandavin / cimut che stoi e se la cot bisia. / Benchè serat, mostrai di vè ligria. / Duch… si indalegravin. / Par iessi ros, tros si maraveavin. / Io no pandei il secret e bizaria: / cun camisiola rossa Zamaria / freiava li ganassis …« (Stojim ob oknu, gospoda sprašuje / kako se počutim in če kuga kaj bode. / Čeprav sem zaprt, zavpijem dol do gospode / veselje in zdravje tej hiši ni tuje. / Vsi čudijo se, da v obraz sem ripeč / a nič ne razkrijem te jim enigme. / Z ruso majico lica si drgnem, / a to zatajim, ves rdeč in smeječ.). Najde se mesta tudi za burleskno Oporoko, ako umrem pišoč tole knjigo (Testamento se moro scrivendo questo libro), v katerim svojim obrekovalcem zapušča tuj nos in malvazijo, skupaj »z vsemi kroglami iz mojega vodnjaka« (duti’ li’ balis da me fontanella).
Preporod
»I schoars zà scomenzin là a schuela, / no viodarìn plui muarz in ta barella« (Šolarji so že nazaj v šoli, ne bomo več gledali mrtvih v karjoli). Novico zopet spremlja zvok. Če je ob začetku epidemije »boben oznanil karanteno«, kot vidimo tudi na eni od risb, se zdaj sliši zvonjenje k prvi veliki maši pri jezuitih in zakroži novica, da je po zaslugi Božje pomoči in svetnikov zavetnikov konec splošne karantene: »Finida la pesta allora disset partida« (Konec je kuge, pravite, da je ni več). »Sedmega marca je bila prekrasna votivna procesija k svetemu Roku z duhovnikom in pet tisoč ljudmi.«
Epidemije so skozi zgodovino deželo zaznamovale tudi v verskem pogledu. Dovolj se je po zemljevidu poiskati vse cerkve in kapelice, posvečene sv. Roku, zaščitniku pred kugo, ali njegovemu kolegu, sv. Sebastjanu, ali Mariji, ki vse usliši. Tudi v Gorici svetnika stojita drug ob drugem na oltarnem nastavku v cerkvi sv. Roka oziroma v kapeli, ki je bila razširjena ravno po enem od valov kuge v sedemnajstem stoletju. Če puščice, ki v ikonografski upodobitvi predirajo telo sv. Sebastjana, predstavljajo kugo kot prekletstvo, ki človeka napada od zunaj, pa drugačna podoba sv. Roka kot dobrodelnega romarja s plaščem in palico ter psom, ki ga hrani, pooseblja možnost ozdravljenja prek milosti, ki prihaja iz neokužene razsežnosti.
Ikonografski aparat: risbe za zgodbo, zgodba o risbah
Izjemnega pomena je tudi ikonografski aparat, ki ga je razvil Marušič, ki je bil tudi ilustrator. V njegovem dnevniku je besedilo v dialogu s podobami: te so opremljene z didaskalijo – verzi, izjave likov ali pojasnila. Tekst in risba tako postaneta komplementarna, se medsebojno podpirata in dopolnjujeta. Vloga podob ni zgolj drugotna ali pomožna, saj imajo tolikšno pripovedno moč, da tvorijo lastno vizualno pripoved o karanteni od začetka do konca epidemije. Poleg več različic naslovnice s podobo goriškega gradu lahko tako vidimo najrazličnejše tipe ilustracij: portrete, risbe obredov, drevesne ali grozdne sheme okužbe, imena in obraze duhovnikov v karanteni itd. A te vinjete sporočajo še mnogo več: so izredno podrobni zgodovinski viri skoraj fotografske natančnosti, neprecenljivi za rekonstrukcijo oblačenja, navad, arhitekture in krajinske kulture Gorice sedemnajstega stoletja. Na nek način odražajo tudi naš sedanji občutek izgubljenosti. Čeprav ne smemo prezreti velikanskih razlik med virusi, kugami ter kolerami oddaljenih časov in kontekstov in čeprav je, v primerjavi s prejšnjimi stoletji, očitna zavidljiva raven splošnega medicinskega znanja in higiensko-sanitarnih razmer v današnjih časih, je prav tako očitna tudi nespremenljiva šibkost človeka, ko se sooča s podobno neznano nevarnostjo, ki vse obarva v isto barvo – barvo strahu.
Prevod: Bojan Albahari