Ko govorimo o združevanju obeh Goric, tiste na italijanski in tiste na slovenski strani, preveč prostora puščamo pravnikom, ekonomistom, birokratom in lokalnim politikom. Mogoče bi bil čas, da damo besedo tudi poetom, umetnikom, filozofom, da poskušajo slišati, kaj nam pove prostor sam.
Teza: nesporazum
Prostor bi nam morda povedal, da je davno tega, še preden se je leta 1001 pojavil v uradnih listinah, že nosil ime po goricah, vinorodnih okrajih, kar je živo pričevanje o tem, da je to območje vina tudi domovanje visoke kulture in civilizacije. In da so v teh krajih vino pridelovali najprej Slovenci in Furlani, kmalu zatem tudi Italijani.
Narod, ki ga prav tako že zelo zgodaj zasledimo, so Judje. Večni domačini, večni tujci. Svoje prvo domovanje na ulici Cocevia, takoj pod goriškim gradom, morajo zaradi kolektivne kazni, ker so nedotaknjeni preživeli kugo, zapustiti. Kmalu s cesarjevim ediktom dobijo novo domovanje v ulici, ki ima sedaj ime po enem izmed najpomembnejših italijanskih jezikoslovcev, Graziadu Ascoliju, ki se je, tako kot njegovi rojaki, rodil v getu. Ta rod, ki je pomembno zaznamoval goriško stvarnost, je v krvavem dvajsetem stoletju v celoti izginil. Gorico so imenovali Jeruzalem na Soči.
Mnogo virov nam izpričuje, da so se nekoč prebivalci tega območja, tudi ko je vsak govoril svoj jezik, med seboj razumeli. In kako so določena pojmovanja delov mesta, sedimentirala in prehajala v druge jezika. Tako je, na primer, že omenjena ulica Cocevia imela koren v prvotnem poimenovanju, ki izhaja iz besede koča oz. kočevje. Furlansko in italijansko govoreče prebivalstvo je iz tega, na subtilen in naraven način, ustvarilo novo pomenskost, ko je izraz kočevje ločilo na coce in via, pri čemer zadnja beseda (via) pomeni pot, prva pa ničesar zares. Podobno je z ulico pod njo, imenovano Rastello, ki je v furlanščini označevala kovana mestna vrata, ki so na koncu nje ločila staro mesto od zaledja, še danes ostalo tako v italijanskem kot v slovenskem poimenovanju (Raštel). Takoj za vrati pa je bil, kot kaže, travnik. Ko se je mesto po 15. stoletju širilo onkraj raštelnih vrat in je na tem mestu zrasel glavni trg, je obdržal ime. Tudi za Italijane in Furlane. V tem času so prebivalci tega mesta postali tudi Nemci. Vsi narodi so ga skoraj do dvajsetega stoletja pisali »Traunig«, Slovenci pa ta trg tako imenujemo še danes.
Z večanjem prebivalstva, ki je bilo posledica velikega gospodarskega in industrijskega razvoja Gorice – zasluga družine Ritter –, s krepitvijo meščanstva vseh narodnosti, ki je prineslo razvoj v šolstvu in kulturi, so se goriška ljudstva – kot v Babilonu, ko jim je Bog pomešal jezike – nehala med seboj razumeti. S tem se je pričel tudi boj za prevlado v mestu. Gesla »svoji k svojim!«, kulturni krožki, mediji in gospodarske zbornice (kot je npr. Fabianijev Trgovski dom), so počasi pripeljala do popolnoma paralelnega sobivanja med goriškimi narodnostmi. V tej zgodbi se razvoj Gorice prepleta ravno z vzporednimi zgodbami goriških narodov, vsak kot da ne bi vedel za drugega. Institucije, ulice in ceste se razvijajo med seboj prepletene, in vendar ločene po pomenu in zgodovinskih poudarkih, ki jih predstavniki neke skupnosti imajo. Kdo, razen Slovenca pa ve, kje so bili usmrčeni tolminski puntarji, ali kje je živel in določen čas pridigal Primož Trubar, kdo so bili bratje Rusjan, kje so domovali Simon Gregorčič, Henrik Tuma in drugi. Seveda pa ta čudna paralelnost kdaj sovpade z drugimi. Tako je goriška Staatgymnasium – čeprav uradno nemška – imela že na začetku 20. stoletja posebne razrede in poseben učni načrt v njihovih maternih jezikih za Slovence in Italijane, kar je tik pred vojno pripeljalo do od cesarja ustanovljene slovenske državne gimnazije.
Temu organskemu prepletanju nesporazumov in medsebojnega oplojevanja nedvomno ustreza arhitekt Maks Fabiani, tudi sam neke vrste čuden preplet narodnosti in identitet tega območja. Svoj filozofski pristop razvije v Akmi, po kateri naj bi se razvoj dogajal prek infinitezimalnih delcev, ki drug na drugega vplivajo in ustvarjajo višje individuume. Delo arhitekta (kot tudi državnika) je tako po njegovem, da tem danostim v določenem prostoru omogoča medsebojno oplajajo in razvoj. Vsaka enostranskost, vsaka danost, ki hoče prevladati in tako gre na škodo drugih, v končni fazi vedno škoduje tudi sebi, saj onemogoča evolucijo, h kateri stremi duša sveta (z indijskim izrazom akma). Kot arhitekt tako Fabiani ni nikoli bil zavezan nobenemu slogu, temveč je slog uporabljal zgolj kot dodatek, kot orodje, s katerim bo stavba bolje zaživela v okolju. Ravno tako kot urbanist je svoje načrte vedno pustil odprte, nezamejene, in jih je celotno življenje predeloval v skladu s potrebo.
Antiteza: razdvojitev/ponovitev
Vojno stanje – tako kot ga mesto vidi – traja od 1915 vse do 1945. Ta tridesetletna vojna, ki ima vmes sicer obdobje latentnosti, pripelje do velikih izgub. Izgine judovsko prebivalstvo, izgine nemško prebivalstvo in na sredini zgodovinske goriške regije se pojavi meja. V tem travmatičnem dogodku se – kot po vsaki razdvojitvi – dogodi podvojitev. Gorica ni več ena, Gorici sta dve. In če je ena organska, je druga teoretična. Če se ena razvija počasi, skozi danosti in kompleksno, skozi mnoge nesporazume in medsebojna oplajanja, se druga volitivno, na območju burje in močvirja, na območju, kjer ničesar ni bilo – z razlogom.
Mnogokrat napačno razumemo mesta, kot so Benetke ali Krakov ali Piran, kot muzejska. Muzej je po definiciji prazen prostor, kamor so eksponati postavljeni v nekem redu, vendar ne nujno v neki medsebojni skladnosti. V tem smislu je Ravnikarjeva urbanistična zasnova neke vrste ogrodje, zamejeni prazni prostor, v katerega se lahko postavi bolj ali manj karkoli. Nova Gorica je tako skozi skorajda sedemdesetletni razvoj postala muzej povojnih (post)modernih arhitekturnih trendov. Ravno manko njenega organskega temelja temu mestu dovoljuje, da praktično vsaka nova stavba spada vanjo in ji, čeprav ji spremeni izgled, ne spremeni značaja.
Kar se je organsko rojevalo v »Stari« Gorici, dobi – kot v skrivnostni igri ogledal – svoje abstrahiranje in nasprotje v Novi Gorici. Ravnikarjevi ruski bloki, ki navzven dajejo občutek robatosti in distopije, v sebi skrivajo najvišji povojni standard stanovanj – visoki stropi, velika sprejemnica in salon – novo poglavje goriškega meščanstva morda? Monumentalna občinska palača Vinka Glanza, gotovo ena večjih stavb v Novi Gorici (pomislimo, kako je morala izgledati, ko je sama stala sredi osušenega močvirja), za svojim impozantnim in bojevitim pročeljem, ki ga pazijo štirje vojaki (delo Zdenka Kalina), v svoji notranjosti skriva mali atrij, opremljen z mnogimi lokalnimi detajli: pod zaraščeno pergolo se počutimo kot v kakšni goriški vili iz 19. stoletja. Kitajski zid (arhitekta Tomaža Vuge), stolpnice, ki so dvignile Novo Gorico v višino, v detajlih spominjajo na predmoderni naravni urbanizem zgoščene poselitve hiš. Tu so še prizori iz ruralnega sveta: čebelnjak, močerad (Špela Videčnik in Rok Oman) in skladovnica drv (Vojteh Ravnikar) na Majskih poljanah. Pa seveda še epizode iz goriške zgodovine, kot je največja stavba v Novi Gorici, Eda center (Miha Dešman), ki po svoji obliki spominja na letalsko krilo Rusjanovega letala Eda (ki pa je zaradi izpraznjenosti, slabe gradnje in že nekaj odpadlih šip dobil v mestu novo poimenovanje: spomenik tranziciji). In če je v središču »Stare« Gorice, ob prefekturi in cerkvi grajen trg Travnik, je v središču Nove Gorice, ob občini in gledališki katedrali, izpraznjen, negrajen prostor. Je manko mesta, torej dobesedno travnik.
Dve goriški reki
Goriško somestje zaznamujeta dve mestni reki. In nobena izmed njiju ni opevana Soča. In nobena izmed njiju ni zares reka. Prva je potok Kóren, ki dandanes med prebivalci obeh Goric ni ravno na dobrem glasu. Vendar ta potok, preden postane kanalizacija obeh mest, srečamo na mnogih risbah in slikah mesta. Ob njej so se prebivalci družili in ženske so prale perilo. Če je grajenje Nove Gorice predstavljalo neverjetni akt volje in moči novega človeka, je predstavljalo tudi boj z naravnimi danostmi, predvsem boj z vodo. Eno izmed prvih dejanj je tako bilo zajezevanje voda, predvsem Kórna, in njegov izgon na rob mesta. Tako lahko opazujemo potoček, kako teče od zahodnega predmestja Kromberka, pa vse do mejnega prehoda, kjer se Erjavčeva ulica transsubstancira v Škabrijelsko (via San Gabriele). Na zahodni strani pa se mesto trudi potlačiti svojo dragoceno in kompleksno zgodovino. Tako je tudi Kóren od meje naprej potlačen, prekrit z betonom in se na poti proti izlivu v Sočo pojavi le še dvakrat, še bolj umazan in smrdljiv – kot krivda. Vendar ga še vedno lahko zaznamo, po prostoru, ki ga je izoblikoval, po ostanku mosta, po kakšni ulici, ki se še ni utegnila preimenovati – tam je Ulica mosta (Via del ponte), tam je Obrežje Kórna (Riva del Corno), tam pa ulica potoka (Via del torrente) –, nekje po poti, zdaj na prometnem križišču, srečamo kipec svetega Janez Nepomuka, zavetnika mostov, ki stoji tam ves nesrečen, kot da se je izgubil.
Če je na osi vzhod-zahod prva reka, potok Kóren, pa se pretaka na osi sever-jug druga goriška reka. Ta reka pa spet ni ne reka, ne potok, pravzaprav sploh ni voda: to je meja. Ta reka spominja na skopski Vardar, ki psihološko loči prebivalce enega in drugega predela mesta, ene in druge Gorice. Tu, na križišču obeh, stojita dve stavbi, ki živita v zavesti in identiteti Goričanov iz obeh mest.
Sinteza: center goriške metropole
Prva, ki leži točno na križišču rek, je iz novejše zgodovine. To je mejni prehod, goriški »checkpoint Charlie«, ki stoji na sredini edine ceste, ki povezuje centra obeh mest. Ta je bil pred kratkim dan v uporabo petim nevladnim organizacijam v kulturne namene. Druga stavba pa izhaja iz vrhunca zlate dobe. Monumentalna železniška postaja na relaciji Dunaj-Trst, postavljena leta 1906. Ta stavba, ki je ena redkih ostala na vzhodni strani meje, v zavesti njenih prebivalcev pripada obema. Pred njo pa 2004 postavljen skupni trg, ki je, tako kot obe Gorici, nekoliko shizofren: na eni strani se imenuje Trg Transalpina (po železniški progi), na drugi Trg Evrope. Eno oko zazrto v slavno preteklost, drugo v nedoločno prihodnost.
Ta prostor je edini prostor, kjer se prebivalci redno in živo srečujejo. Vprašanje je, koliko bodo odločevalci znali prisluhniti pobudam, da bi v tem prostoru spodbudili primerne programe in s tem vzpostavili novi pravi center goriškega somestja.