Verjetno večina prebivalcev našega mesta (tudi tistih, ki spremljajo ali so aktivni soustvarjalci kulturne sfere Nove Gorice in širše regije) ne ve, da je v začetku poletja po dolgih dveh letih pisanja prišel v javno obravnavo osnutek Lokalnega programa za kulturo (LPK). Gre za prvi tovrsten dokument na tem področju v naši občini, namenjen pa je večletnemu strateškemu razvoju kulture. Spodaj podpisani menimo, da program ne le ni optimalen, temveč še poglablja problematično situacijo, v kateri se je kulturna sfera pri nas znašla, saj dodatno »cementira« trenutni status quo.
Sami vidimo, da je Nova Gorica zaradi svoje speci čne pozicije in zgodovine že imela pomemben doprinos k slovenski kulturi. Cilje programa bi gotovo morali postaviti v smeri oživljanja Nove Gorice z namenom, da mesto zaživi na področju kulture kot pomembno središče regije, ter v smeri spodbujanja sodelovanja z Gorico onkraj meje za ustvarjanje zanimivega in kulturno plodnega evropskega mesta. Stremeti bi morali k temu, da mesto postane prostor močne in odmevne kulturne scene, ki ima dolgoročne projekte in se tudi ne boji eksperimentirati, da postane eden izmed pomembnih centrov, kjer se umetniki in drugi kulturni producenti srečujejo in kjer se tudi prebivalci mesta zbirajo in s tem dajejo življenje svojemu mestu.
Da bi to dosegli, je pomembno, da se strateški načrti, kot je LPK, sestavljajo z realno in jasno vizijo ter s partnerskim sodelovanjem lokalnih oblasti z akterji, ki delujejo na področju kulture znotraj območja.
Žal pa dokument, ki ga je občina sprejela, ne dosega niti minimalnih kriterijev, ki se spodobijo za ta čas in prostor. Še več. Na vseh 52-ih straneh osnutka LPK najbolj bode v oči neverjetno zastarela zasnova kulturnega področja, ki sega nekje v pozna 40. leta prejšnjega stoletja in je vsem odgovornim še ni uspelo zares ponovno premisliti. Ali je to zaradi interesov določenih posameznikov in skupin, ali pa zgolj zaradi ignorance in neizobraženosti, ne bomo prejudicirali. Dejstvo je, da s tako zastarelim pristopom na tem področju ne moremo ničesar izboljšati, kot tudi z znanjem o elektronkah ne moremo izdelati iPada.
Italijanski filozof Gianni Vattimo razume današnji čas kot »mnoštvo«. S tem hoče povedati, da se sodobni človek ne počuti več povsem vključenega v delo institucij, ki so se oblikovale v 19. in 20. stoletju. Korporativni model, kjer je vsaka panoga ali skupina reprezentirana s strani višjih, ponekod javnih institucij, danes ne deluje več tako organsko kot nekoč. Zato se v sodobnem mnoštvu nenehno rojevajo nove in nove oblike združevanja in delovanja, ki hočejo iz posameznikov ustvarjati javno: pobude, društva, zadruge, kolektive, gibanja, iniciative … Vendar ta združevanja, čeprav izhajajo iz zasebne pobude (s strani posameznikov ali skupin), niso nujno usmerjena le v zasebno dobrobit, temveč želijo doseči neko javno dobro.
Ta premik se je zgodil v vseh segmentih družbe, vendar je najrazločneje opazen prav na področju kulture. Zanjo ne moremo več reči, da je najboljše, najsodobnejše, najkvalitetnejše zaobseženo v javnih ustanovah. Konkretno: ne moremo reči, da so vsi interesi ustvarjalcev in odjemalcev kulture zaobseženi znotraj tradicionalnih kulturnih institucij, kot so kulturni domovi, knjižnice in gledališča. Mesta, ki so znana po svojem živahnem kulturnem življenju, to še dodatno dokazujejo. Berlin, Praga, Krakov, Varšava, Gradec, Gent, pa tudi Pordenone ali Ljubljana ne uživajo ugleda zanimivih in živahnih kulturnih središč zaradi svojih javnih kulturnih zavodov, pač pa ravno zaradi omogočanja spodbud od spodaj, da kulturna združenja bolj optimalno delujejo in s tem ustvarjajo svojo razpoznavnost.
Te vmesne sfere zgoraj omenjeni LPK sploh ne zazna. Po LPK se kultura deli na javno in ljubiteljsko kulturo. S sfero nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi, sfero profesionalcev in polprofesionalcev opravi v nekaj vrsticah. Sicer s spodbudnimi besedami, vendar brez konkretnih rešitev in ciljev in predvsem brez zavedanja o pomembnem deležu in mestu, ki ga imajo slednji pri razvoju območja in doseganju kvalitetnejšega bivanja v njem.
Če želimo naše mesto narediti zanimivo in privlačno tako za domačine kot za druge prebivalce Slovenije, je pomembno, da to vmesno sfero na strateški in optimalen način opolnomočimo, da bo lahko delovala bolj redno, dolgoročno, kvalitetnejše in s tem pozitivno vplivala na okolico.
Izredno pomembno vprašanje, ki si ga mora prav tako zastaviti vsakdo, ki želi ustvarjati kulturno politiko na nekem območju, je, kolikšen delež sredstev (finančnih, prostorskih ipd.) bo šel v kulturno odjemanje in kolikšen v kulturno ustvarjanje. Vsak, razen piscev LPK. V njem te razdelitve sploh ni opaziti. Tu se spet navezujemo na že omenjeno vmesno sfero samostojnih kulturnih delavcev (nevladnikov in samozaposlenih), ki je v največji meri gonilo kulturne produkcije. Brez omogočanja optimalnega delovanja tem ustvarjalcem bomo ostali le površni kulturni potrošniki, naše mesto pa bo še naprej tonilo v globok provincializem, saj bo ostalo le nemi opazovalec kulturnega ustvarjanja, brez konkretnega in dolgoročnega razvoja kulturnega ustvarjanja na svojem teritoriju.
Tu seveda ne gre zgolj za to, da produciramo nekaj, kar je samo sebi namen. Kulturno ustvarjanje je pomembno za sam razvoj območja in posameznikov znotraj njega. Nekdo, ki ustvarja in deluje na svojem območju, je temu območju bolj zavezan, čuti probleme in potrebe tega območja in pridobiva povratne informacije s strani ljudi, ki mu sledijo. S tem se ustvarjata kritična masa in tisto, čemur pravimo scena: aktiven dialog med ustvarjalcem in odjemalcem, razvoj in dolgoročno delovanje, idejno oplajanje med različnimi producenti in stremljenje k višji kvaliteti ustvarjanja in ustvar- jalcev. Čeprav vsak izmed producentov deluje na svojem ožjem polju, sta ravno njihova zavezanost in način delovanja tista, ki dajeta spodbudo in zgled vsem prebivalcem, da se organizirajo, delujejo in sodelujejo.
Živa in raznolika kulturna scena je tista, ki daje ljudem občutek pripadnosti določenemu kraju, vzbuja ponos in spodbuja voljo delovati v njem. To rodi poseben občutek za skupnost – skupnost v raznolikosti, ki ni vsiljen od zgoraj in ne prihaja od parol ali zastav.
Žal pa pisci programa ne zmorejo videti pomembnega doprinosa civilne kulturne sfere znotraj razvoja mesta in raje ostajajo pri tistih institucijah, ki pač že obstajajo. Tako se večina strani večletnega programa za kulturo raje ukvarja z javnimi institucijami, predvsem s Kulturnim domom. Tu pa se pojavi problem, da je »kulturni dom« kot specifična institucija, ki jo najdemo širom po Sloveniji in še onkraj meja, po svojem bistvu in delovanju zelo zastarela. Njen namen je bil približati kulturo ljudstvu, ljudstvu je nudila nek osnovni pregled kulturnega dogajanja, od glasbe do lma in slikarstva. Vendar danes te potrebe v tolikšni meri več ni, saj jo (v skladu s svojimi – finančnimi in organizacijskimi zmožnostmi) opravljajo že druge, tako formalne kot neformalne skupine in organizacije. Ravno zato, ker kulturni domovi niso več edini nosilci javnega dobrega v kulturi, se že nekaj časa (sicer ne tako medijsko odmevno) pojavljajo pobude po reformi te institucije. Kulturni domovi naj bi iz institucij, ki skrbijo za ponudbo kulture, postali infrastruktura, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Tako bi omogočili, da bi vsi akterji, ki delujejo na področju kulture za javno dobro, skozi kulturne domove uresničevali svoje poslanstvo. To bi prineslo boljše in redno delovanje teh subjektov, boljšo in kvalitetnejšo produkcijo, več programa in navsezadnje manjše stroške za občino in rednejša projektna sredstva za ustvarjalce.
Pomembno je tudi, da kulturni center postane prostor, ki deluje ves dan kot prostor produciranja, prostor srečevanja med občani in prostor srečevanja z različnimi ustvarjalci in njihovim udejstvovanjem. Tako je izmenjava znanj in mnenj med proizvajalci in odjemalci nenehna, dogajanje pa doseže vse generacijske skupine, od dijakov do starejših občanov, in vse, ki jim je kultura tuja, saj se z njo še niso v živo srečali. Pomembno je, da v kulturni sferi vzpostavimo stabilen sistem, ki se ne bi zrušil ob morebitnem izpadu nančnih sredstev in ki bi omogočal bolj eksibilno in redno delovanje in s tem boljše črpanje nacionalnih in evropskih sredstev. Pri tem pa sploh ni treba povečati proračunskih sredstev za kulturo, temveč jih je potrebno prerazporediti tako, da bomo imeli čim več kulturnih dogodkov in čim bolj kvalitetno kulturno sceno.