Nova Gorica – mesto vrtnic. Mesto z vrtnico v grbu z nasadi vrtnic vsepovsod. Tako je mesto najverjetneje tudi najbolj znano drugje. A vse te vrtnice v vseh odtenkih rdeče barve zakrivajo neverjetno raznolikost drevesnih vrst v mestu. Zagotovo večini prebivalcev delujejo kot nekaj popolnoma samoumevnega.
Na malem travniku med bloki pred stanovanjem moje pokojne none na Prešernovi ulici smo se kot otroci v osemdesetih veliko igrali. Bila je prava Jugoslavija v malem, saj so tam živele družine iz vseh nekdanjih republik. Raznolikost in sobivanje sta bila samoumevna. A šele zdaj sem se zavedel še nekega drugega sobivanja, ki mi je bilo prav tako samoumevno: platana, cedra, bor, lovor, koprivovec, palma, smreka, oleander, aralija, malce dlje cipresa in še nekaj vrst, ki jih še nisem utegnil spoznati. Da vsa ta drevesa rasejo v takšni bližini, ni nekaj običajnega.
Poleg zgoraj naštetih najdemo še platane, magnolije, plutovec, krilate oreškarje, ginke, tise, granatna jabolka, mandljevce, metasekvoje, pavlonije, tulipanovce, japonske češnje, borovce, hraste, lipe, črne bore, javore, oleandre, bambuse, kitajsko dežnikarsko drevo, jadikovce, breze, slive, orehe, akacije, granatna jabolka, murve, oljke, breskve, pinije, vrbe, topole, cigarovce, tu je tudi kitajsko dežnikarsko drevo, rogovilar, gledičja in še in še. In še posebej cedre, veliko ceder. In čeprav je najbolj pogosto drevo v mestu, jih najbrž večina še vedno ima za smreke. Mnogih dreves ne najdemo nikjer drugje v Sloveniji.
Spontane zasaditve
Ta botanični vrt se je zgodil po nekem naključju. Nihče ga ni zares načrtoval. Osnovni načrt Nove Gorice kot mesto park ni predvideval takšne neurejene in goste zasaditve. Ideja mesta parka je prej v ustvarjanju praznih zelenih površin in urejenih drevoredov. Tako avtor osnovnega mestnega plana Edvard Ravnikar zapiše, da naj bi bil ob Magistrali drevored platan, torej visokih mogočnih dreves, v senci njihovih krošenj pa bi se dogajalo javno življenje. A tako kot se prvi plan mesta ni nikoli uresničil, tudi drevoreda platan niso nikoli zasadili.
To, kar se je nato zgodilo, je bila dejansko samoiniciativa enega človeka, ki ni bil ne arhitekt, ne uslužbenec na občini, bil pa je ravno na pravem kraju ob pravem času. To je bil direktor Komunale Žarko Bole. Bole je povabil še takratnega direktorja arboretuma Volčji Potok Miho Ogorevca, ki je za vikende prihajal v mesto in prinašal nove sadike ter jih sadil. Na začetku so vse zasaditve nastajale spontano, brez pravega načrta. Vedno, ko so zaključili delo na gradbišču, so prišli delavci Komunale in začeli saditi. Šele po letu 1970 so začeli zelene površine v mestu načrtovati skupaj z arhitekti in urbanisti.
Sadike so prinašali od vsepovsod, arboretum je imel svojo drevesnico, pa [1] mnoge opuščene gozdarske drevesnice iz okolice so bile na razpolago, uvažali so jih tudi iz tujine, nekaj vrst pa so prenesli tudi iz bližnjega parka ob Laščakovi vili na Rafutu, med drugim tudi velecvetno magnolijo, ki jo najdemo na mnogih lokacijah po mestu. Park je bil osnovan konec 19. stoletja in je zaradi specifične mikroklime poln občutljivih eksotičnih dreves, a je kljub temu, tako kot sama vila, zapuščen, saj ga nihče noče vzdrževati. Kdaj se je tudi zgodilo, da so dobili sadike, ni pa bilo primernega prostora zanje. V takšnem primeru so jih posadili kar tik ob zgradbah, češ da jih bodo potem presadili, kar pa se ni nikoli zgodilo. Tako imamo danes veliko mogočnih velikih dreves, ki so že višja od streh.
Tisa kljubovala avtobusni postaji
In ravno to je neka posebnost mesta: drevesa so rasla skupaj z mestom. Tam, kjer je danes že skorajda gozd, so nekoč bili zgolj travniki. Hkrati pa so nekatera drevesa tudi starejša od samega mesta in jim je nekako uspelo preživeti. V parku med avtobusno postajo in Rusjanovim spomenikom rase nekaj tis še iz časov bivšega pokopališča. Tisa je drevo z izjemno trdim lesom, ki tudi izjemno počasi raste, lahko pa preživi tudi tisoč in več let. Najstarejše drevo v mestu je ravno tisa, ki danes že pritiska ob klop[B.A.2] , in sploh ni velika, vseeno pa naj bi bila stara okoli 300 let. Obstaja tudi anekdota, da bi avtobusna postaja po prvotnih načrtih morala biti bliže Erjavčevi ulici, a je Boletu uspelo doseči, da so postajo premaknili za toliko, da so ohranili to, še danes najstarejše drevo v mestu. Prav tako je iz časa pokopališča tudi pušpan, ki prav tako raste zelo počasi. Čeprav ni videti tako, je tudi ta starejši od mesta. Tako tisa kot pušpan sta tudi sicer značilni vrsti, ki se jih velikokrat sadi na pokopališčih.
Palma in smreka
Osnovno vodilo zasaditev je bilo ustvariti heterogeno zelenje, da bi s tem poudarili specifično lokacijo in podnebje mesta med Alpami in morjem. In da je tu mogoče sobivanje rastlin iz različnih podnebnih okolij: tako so večkrat posadili palmo poleg smreke. Sredi Cankarjeve ulice tako najdemo prostor, kjer v eni vrsti rasejo smreka, oleander in palma, ki so rastline iz različnih klimatskih pasov, dvajset metrov stran pa še panešplja in granatno jabolko. Velikokrat so vrste iz oddaljenih krajev, a s podobnim podnebjem, lepše uspele v mestu, kot pa drevesa bolj značilna za slovenske gozdove in druge klimatske pasove. Drevesa Nove Gorice morajo namreč dobro prenašati visoke temperature in sušo, a hkrati tudi vlago, saj zaradi glinastih tal ob večjih nalivih zastaja voda na površini.
Kot rečeno, je bilo po prvotnem planu načrtovano, da bo ob Kidričevi dvojni drevored platan, a danes tam ni drevoreda, temveč gosta zasaditev različnih vrst, nekaj sicer tudi platan. Najdaljši drevored v mestu je na Cankarjevi ulici, ki je do konca zgrajena soseska in kjer so drevesa tulipanovcev sadili skupaj z gradnjo soseske. Svoje ime so ta hitro rastoča drevesa dobila zaradi tulipanu podobnih cvetov, ki so sicer bolj zeleno-rumenkaste barve. Izhajajo iz Severne Amerike iz podobnih klimatskih pogojev, razlika je le v burji, ki jim zaradi krhkega lesa večkrat polomi kakšno vejo. Na Lavričevi ulici so zasadili drevored japonskih češenj, na Gregorčičevi drevored mandljevcev, na Gradnikovih brigadah pa se že spet pojavi težava, saj imamo opravka z nedokončano izvedbo načrta (med stolpnicami in cesto, tj. tam, kjer so danes parkirišča, bi morali biti postavljeni paviljoni s trgovinami in drugim javnim programom), zato so drevored javorjev zasadili šele veliko kasneje, in sicer prvi del na začetku devetdesetih, drugi del pa šele leta 2000 ob tekmovanju za nagrado za najbolj urejeno mesto Entente florale. Nova Gorica je zasedla tretje mesto. Na starejšem delu ulice, torej na Delpinovi pred kazinojem Park, pa imamo drevored črnih orehov, prav tako iz Severne Amerike.
Po drugi strani pa je Nova Gorica od Gorice podedovala kostanjev drevored, ki je peljal na pokopališče. Erjavčeva ulica se je zato na začetku imenovala Erjavčev drevored, pri meji pa še obstaja tudi hišna številka s takšnim napisom. Drevored je bil, tako kot samo pokopališče, v prvi svetovni vojni zelo poškodovan, poleg tega pa kostanji nimajo dolge življenjske dobe. In ker je bil to zgolj ostanek drevoreda, sta bila Bole in Ogorevc za njegovo odstranitev. Ta poteza ni bila sprejeta z odobravanjem na zboru občanov, a vseeno je na koncu prevladala odločitev o poseku. Zatem so ulico porušili in naredili takšno zasaditev dreves, da to ni več drevored v pravem pomenu besede, temveč je poudarek na raznolikosti.
Skoraj desetina vseh dreves je himalajskih ceder
Kot je v svoji diplomski nalogi ugotavljal Jernej Rednak, je najbolj pogosta vrsta drevesa v Novi Gorici himalajska cedra. Po štetju iz leta 2008 jih je bilo 236 oz. kar 9 % vseh dreves v mestu. Vrstni pridevnik himalajske ciprese je deodara, kar prihaja iz sanskrtske besede za drevo bogov, saj so jo v hindujski mitologiji častili zaradi svoje višine in kakovostnega ter zelo aromatičnega lesa. Prav tako za drevo bogov velja tudi libanonska cedra, ki jo najdemo tudi na zastavi Libanona. Velikokrat je omenjena v Bibliji, iz cedrovine pa so zgradili tudi mnoge palače, med drugim tudi Davidov in Salomonov tempelj.
Na drugem mestu po pogostosti je vednozelena cipresa, ki predstavlja 4 % vseh dreves, v treh odstotkih pa najdemo še lipovca in javorolistno platano, bleščečo kalino, lipo, tahikarpa in gorski javor.
Če pa štejemo po pogostosti rodu dreves, je še vedno na prvem mestu cedra, ki predstavlja 10,2 % vseh dreves v mestu, sledi mu javor z 9,2 %, nato sliva z 8,7 %, lipa s 7 % primerkov, cipresa s 5,3 %, smreka s 4,6 % in bori, ki predstavljajo 4,3 % vseh dreves.
Naj poudarimo, da se je štetje omejevalo na starejši del mesta, torej Kidričevo in Erjavčevo do Korna, torej brez novih stanovanjskih sosesk Cankarjeve in Gradnikovih brigad. Na tem področju je naštel 136 različnih drevesnih vrst. Drugih popisov mestnih dreves nisem našel.
Od dreves velja izpostaviti še kavkaškega krilatega oreškarja, ogromno drevo grmaste rasti, ki je bujno razraščeno in naredi zelo plitve korenine, iz katerih rastejo nova drevesa. Celo njihovo združbo lahko najdemo na zahodni strani začetka Kidričeve. Prav tako ga najdemo tudi na avtobusni pred barom, kjer pa zaradi neprimerne zasaditve lomi asfalt okoli prostora z zemljo, ki so mu jo namenili. Njegove korenine so se razširile že do sosednje magnolije in še naprej.
Poleg Rusjanovega spomenika je v svojem novem okvirju z lesenim podestom hrast plutovec, danes nemara najbolj izpostavljeno drevo v mestu, ki je postalo tudi zelo popularno mesto za zbiranje. Posajen je bil okoli leta 1970. Takrat so se odločili, da nobenemu ne povejo zanj, da ga slučajno ne bi kdo izkopal in odnesel. Velikokrat se je namreč zgodilo, da so rastlinje enostavno odnesli z javnih površin. Vendar mu je arhitekturni poseg, ki ga je tako izpostavil, najverjetneje tudi skrajšal življenjsko dobo, saj so mu s tem, ko so ga vsenaokrog zabetonirali v široko klop, poškodovali koreninski sistem. Že po treh letih od prenove je čas, da se mu odpre prostor okoli debla, saj leseni deli že pritiskajo na deblo, suhe veje pa so znak hiranja. To sicer ni edini plutovec v mestu, še enega najdemo na poti proti avtobusni postaji.
V mestu je tudi veliko koprivovcev. To je drevo s trdim lesom, ki lahko doseže starost tisoč let. Je izjemno popularno v Istri, kjer ga sadijo na vaških trgih kot pri nas lipo, prav tako pa ga najdemo na mnogih drugih trgih in drevoredih Sredozemlja, med drugim tudi v drevoredih v Puli in Splitu.
Po drugi strani pa je bilo v mestu nekoč veliko topolov, ker so jih posadili zato, ker počrpajo veliko vode iz zemlje. Ta pomen dreves pri začetku gradnje Nove Gorice so mi povedali že v osnovni šoli. Topoli pa imajo tudi cvetove, ki jih veter spomladi prenaša naokoli in ki nekaterim povzročajo alergije. Pred nekaj leti so tako prebivalci zahtevali posek topolov pred nebotičnikov. Izognili so se alergijam, pri tem pa pozabili, zakaj so bili v prvi vrsti sploh posajeni. Tako je travnik pred občino ob nalivih postal eno veliko močvirje.
Kako se je vrtnica znašla v grbu mesta?
A Nova Gorica je še vedno tudi mesto vrtnic, ki so posajene po celem mestu. Tudi vrtnice sta v mesto prinesla Bole in Ogorevc in jih sadila v 2 × 2 metra velikih gredicah. Veliko so jih uvažali iz Nemčije preko Italije, in ker so bile pošiljke zelo sumljive, jih je tedanja jugoslovanska oblast zaplenila, zato naj bi veliko teh vrtnic nato pristalo na Brionih. Kot je v svojem članku za Izvestje pred kratkim zapisala Petra Kolenc, zgodovinarka, raziskovalka in urednica na regionalni postaji ZRC SAZU, so bile ravno vse te vrtnice del navdiha avtorju grba, inženirju Roniju Nemcu. Drugi del pa je bila tradicija gojenja vrtnic v Rožni Dolini[1]. Družina Vortglendär je namreč imela veliko vrtnarijo ravno na področju, kjer je danes mejni prehod. Po razmejitvi je ostala v Jugoslaviji in se je zaradi izgube trga preselila v bližnjo Mošo, kjer so še nekaj let nadaljevali s to tradicijo.
A kako to, da so se odločili ravno za vrtnico? Komisija naj bi bila odločena, da v grbu ne sme biti nobenega partizanskega simbola in ne solkanskega mostu, temveč nekaj svežega. Pri vsem tem je še najbolj zanimivo to, da so natečaj razpisali šele leta 1968, torej ob 20-letnici novega mesta. K sodelovanju so povabili 32 tedanjih oblikovalskih studiev, na natečaj so se odzvali le štirje, komisija pa se je odločila, da sta zgolj dva primerna, ker sta »uporabila elemente domače tradicije oz. sta na najbolj razumljiv način poudarila katero od značilnosti novega mesta«. Eden pod šifro Kras, drugi pa pod šifro 17 11 67. Avtor šifre Kras je bil Pavel Medvešček, ki je izrisal rožo na kamnitem portalu hiše, s katerim se je oprl na na kamnoseško tradicijo tega prostora, tako kraške kot tiste iz Trnovske planote. Drugo zgodbo pa je ponudil inženir Nemec: stilizirano rdečo vrtnico na beli podlagi z modro obrobo. Oba sta si razdelila drugo nagrado, nato pa bila pozvana, naj na podlagi svojih osnutkov izdelata nekaj novih predlogov. Nemec je oddal enak predlog kot prvič in bil na koncu izbran. Osnutek sicer ni najbolj ustrezal željam komisije, tudi zato, ker izraža zgolj eno značilnost mesta. Hkrati pa so v njem videli tudi mnoge prednosti: »Osnutek je bil oblikovno čist, estetsko lepo izpeljan ter plakatno jasen. Skopost in enostavnost v izrazu, njegova neornamentalna oblika se človeku takoj prijetno vtisne v spomin, kar je nedvomno velika odlika tega osnutka. Objekt roža, vrtnica – je posrečeno izbran, saj lepo ponazarja mladost, lepoto in svežino najmlajšega slovenskega mesta Nove Gorice, ki se odlikuje tudi po svoji hortikulturni urejenosti.« Tako je dobila Nova Gorica zelo sodoben grb, ki se ne ozira na neko zgodovinsko-heraldično tradicijo, temveč gre prej v smer logotipa, kakršnega je kasneje naročilo veliko drugih slovenskih občin.
Danes je sicer v mestu posajenih 12.000 vrtnic, ki pokrivajo 1900 m2 površine. Najdaljši pas teče ob ulici Tolminskih puntarjev mimo osrednjega mestnega trga, kjer je posajenih 700 vrtnic, največji nasad pa najdemo v krožišču na Grčni, kjer jih na 180 m2 raste 850.
Nova Gorica – botanično mesto
Med vsemi spremembami urbanističnih planov so torej v Novi Gorici spontano zasajali drevesa, tako da mesto ni postajalo mesto park, ampak v določenih predelih že skorajda gozd. Ta gozd je še en prikaz, kako pri urbanizmu mesta ni bilo nobene kontinuitete, pa tudi dokaz kaj lahko naredi samoiniciativa enega človeka na pravem mestu ob pravem času. V Novi Gorici so drevesa rasla skupaj z gradnjo mesta, hkrati pa lahko dobimo tudi drevesa, ki so starejša od samega mesta. Prve zasaditve sploh niso bile planirane, a ravno zato so toliko bolj zanimive. In da bi poudarili raznolikost in posebnost podnebja na prehodu med Alpami in morjem, lahko najdemo tudi palmo, ki raste poleg smreke. S poudarjanjem te specifike so posredno pokazali tudi na možnost sobivanja ljudi z vseh koncev, ki so prišli gradit novo mesto oz. iskati nove priložnosti. Kot da bi hoteli reči: »Vsak je dobrodošel!«
Skratka, s tem, da poudarjamo, kako je Nova Gorica mesto vrtnic, zapostavljamo dejstvo, da je Nova Gorica tudi mesto dreves. Kot kaže, je to nekaj, kar moramo šele zares odkriti.
Za pomoč pri nastanku prispevka se zahvaljujem Jožici Golob Klančič, Petri Kolenc in Nejcu Subanu. Vsebina prispevka je podlaga za istoimenski del iz dokumentarne serije »Goriški sprehodi« (dosegljiva na youtubu).
Opomba:
[1] Rožna Dolina naj bi sicer dobila ime po plemiški družini Baronio, ki je leta 1740 prejela plemiški naziv von Rosenthal. Ime Rosental je nato označevalo dolino vrtnic, kar je nemški prevod besede (die Rose, das Tal). Takšen naziv pa naj bi prejeli ravno po tradiciji gojenja vrtnic. Njihov plemiški dvorec je stal tam, kjer je danes Merkur.