Med kritiki čislana črna komedija v slogu holivudskih filmov iz 30. let prejšnjega stoletja je predvsem zgodba o šarmu – a ne kakršnemkoli šarmu.
Režiser Wes Anderson nas popelje v nostalgični fiktivni svet, včasih ekscesen in bizaren, ki pa se mestoma spogleduje z resničnostjo, vsaj kar zadeva zgodovinski kontekst. Pred nami se pravzaprav kakor babuška razprejo kar tri zgodbe, vložene druga v drugo. Film je bil posnet po navdihu dunajskega pisatelja Stefana Zweiga in njegov osnovni okvir je namenjen prav poklonu temu avtorju. Kasneje se, skozi vzdušje zdraviliškega hotela v predvojni vzhodni Evropi, odvrti dinamični filmski kolaž s primesmi kriminalke, detektivke, grozljivke, elementi patetike in črnega humorja. Popelje nas od zlate dobe, pa vse do žalobnega propadanja nekega nekoč uglednega grand hotela, ki naj bi bil zbirališče vseevropske smetane. Pa vendar, tematika sama po sebi še ne pomeni, da bi ga lahko uvideli kot film s tipično evropsko narativnostjo ali označili za evropski film. Morda celo film o Evropi ne. Blesteča igralska zasedba z Ralphom Fiennesom v glavni vlogi, številni poudarjeni vizualni učinki in akcijski elementi, skorajda identični nekaterim že videnim prizorom iz starejših epizod Jamesa Bonda, nas prepričujejo, da gre za pompozen holivudski izdelek, ki svojo dramatičnost ustvarja s pretiravanji in eklektično mešanico najrazličnejših prvin, bolj kot s spontano dramatičnostjo same zgodbe, tako značilne za evropsko filmsko produkcijo.
Film se vrti okrog precej karikiranega boja za zapuščino ugledne hotelske gostje, z nekaj obveznimi čustvenimi vložki o nesebičnem prijateljstvu in romantični ljubezni ter bolj ali manj tragikomičnih zasukih glavnih junakov, ki zmorejo igralsko očarati s svojo ciničnostjo (R. Finnes), naivnostjo (T. Revolori) ali franklinovsko krutostjo (W. Dafoe). Poln je polarizacij med dobrim in zlim, kar ga na trenutke s svojim izmišljenim svetom postavlja že v polje pravljičnega. Ravno to je tisti njegov šarm, ki pa film v resnici oddaljuje od pristnega prikaza nekakšnega secesijskega vzdušja, klasične avstroogrske omike in »krjance« zdraviliških krajev in hotelov, kjer se je kovala prvovrstna evropska elitistična zgodovina. Pravi evropski secesijski šarm, če bi temu lahko tako rekli, v filmu zasenči prevelika nakopičenost vsega – zgodb, žanrov, vizualnih učinkov – in ko vse te plasti odluščimo, nam ostane bore malo tistega občutka, ki bi lahko zares pričal o duhu predvojnega evropskega elitizma in meščanstva, ki so si za svoj oddih izbirali vzhodnoevropske kraje in iz njih ustvarili svoja pribežališča, ki niso bila le stvar bogastva pač pa tudi specifične kulture. Film hoče ugajati z romantično nostalgičnostjo, šarmira nas z do popolnosti izdelanimi filmskimi podobami in igralsko briljanco, a nas pušča razočarane v svoji prodornosti glede resnične ekstravagance neke dobe, ki tako ostaja le za Zweigovimi platnicami in v načetih stavbah zapuščenih zdraviliških parkov, pogreznjenih v mir svoje patine.