
»Kulturni boji« so postali dokaj nadležen izraz – zajame veliko, razloži pa malo. Obenem se zdi, da gre za nadlego, ki se ji le stežka ognemo, in to ne le zato, ker si politična vprašanja, ki slonijo na vrednotah, presenetljivo hitro priborijo našo pozornost. Tako je tudi, ker so tovrstni konflikti nadomestili tradicionalne spore med desnico in levico.
Ko se je taka situacija v prvem desetletju novega tisočletja pojavila na Poljskem, kjer je konflikt med liberalci in konservativci začasno domala izbrisal levico, so se temu mnogi posmehovali, saj so na spor gledali kot na lokalno posebnost, na simptom zgodovinske bolezni v kombinaciji z močnim vplivom Katoliške cerkve. Izkazalo pa se je, da je bila Poljska le znanilka sprememb. Celo nekdani češki premier Babiš, ki se je dolgo pretvarjal, da predstavlja »zdravo srednjo pot«, je sčasoma dojel, da je zanj koristneje, da svoje srdite nasprotnike, Piratsko stranko, označi za »neomarksiste«, se šopiri s svojim »prijateljem Orbánom«, bojuje proti migrantom in bori za višjo češko rodnost.
Kje iskati izvore sodobnih kulturnih vojn? Že na koncu sedemdesetih je nedavno preminuli sociolog Ronald Inglehart govoril o »tihi revoluciji«, o tem, v kako se je v bogatih zahodnih družbah zgodil premik k »postmaterialnim vrednotam«: zanimanju za kvaliteto življenja in, poleg ostalega, zagovarjanju pravic raznoraznih manjšin.
V zgodnjih devetdesetih je italijanski politolog Piero Ignazi odgovoril s člankom o »tihi kontrarevoluciji«. Zgodba o premiku k »postmaterialnim vrednotnam« je namreč prikazala le eno stran zgodbe, a ko pridemo do realne politike, »tango« zmeraj zahteva dva.
Ko sta promocija liberalnih nazorov in emancipacija manjšin postali ključni politični temi, se je povečal tudi pomen nasprotnega političnega tabora. Poleg tega, če so postmaterialne vrednote skrb zgolj tistih, ki nimajo več resnih gmotnih težav, to njihovim nasprotnikom daje enkratno priložnost, da svoje nezadovoljstvo artikulirajo na točkah, kjer bodo kar najbolj prizadeli ekonomsko privilegirane – torej na točkah, ki so jih ekonomsko privilegirani izbrali za temelj svoje moralne in nazorske premoči in ki so prevladale ravno v času, ko je velik del družbe izgubljal gotovost. Kolaps sveta dolgotrajnih zaposlitev, predvidljivih karier in gospodarske rasti je šel z roko v roki s prevrednotenjem številnih vrednot.
V devetdesetih se je zastavitev politične tekme med »tiho revolucijo« in »tiho kontrarevolucijo« zdela še nekoliko pretirana. Konec koncev so takrat na političnem odru dominirale že dolgo časa uveljavljene stranke in tako zelene stranke kot stranke skrajne desnice so se stiskale na obrobju političnega prizorišča. A minilo je le nekaj desetletij in politični zemljevidi so se spremenili do nerazpoznavnosti. Leta 2016 je tako v Avstriji prišlo do volilnega spopada za predsedniški položaj med dvema dotlej obrobnima strankama, Zelenimi in skrajno desno Svobodnjaško stranko. Leto zatem se je v Franciji skrajno desna Marine Le Pen potegovala za predsedniško mesto proti nazadnje zmagovitemu Macronu, liberalnemu tehnokratu, ki se je okoristil s tem, da je stal izven francoskega strankarskega sistema.
Da bi razumeli razsežnost te spremembe, bi bilo koristno, če poskušamo začrtati njene obrise, tako da formuliramo sedem splošnih pravil.
1. Krčenje »normalnega sveta«
»Normalnost« postaja politizirana in hkrati izginja.
V kulturnih bojih politika vzame za svoj predmet nekaj, kar se je dolgo časa izogibalo tradicionalno začrtanim obsegom političnega. Religija, pesmi v knjigah za otroke, reproduktivne pravice – vse to so bili predpogoji za politiko ali pa področje, kamor je politika hotela razširiti svoj vpliv, vendar so jih liberalni politični pristopi puščali izven politične razprave.
Zamejena interpretacija politike kot »upravljanje z javnim« je vprašanja religije, kulture in spolnosti odrinila v območje zasebnega, čeprav nedosledno in neuspešno. A tudi »javno« je bilo v resnici politično: za zastorom »osebnih zadev« so se razmahnile številne neenakosti in diskriminacije in videti je bilo, da jih na drugačen način ni mogoče politizirati, kar je privedlo do različnih nepričakovanih posledic.
Lastnost kulturnih bojev je, da se obe strani sklicujeta na samoumevne vire »resnice« – take, ki jih zmore prepoznati vsaka razumna oseba. Toda zdi se, da se ti predpolitični viri modrosti izsušujejo, in da je trdna tla začel nadomeščati živi pesek. Stran, ki si prizadeva za širitev pravic, se sklicuje splošno sprejetost liberalnih načel. Zdi se ji stvar zdravega razuma, da ni pošteno, da nekateri lahko sklenejo zakonsko zvezo, drugi pa ne. Stran, ki si želi zavrniti nadaljnjo širjenje pravic pa se sklicuje na »normalen svet, kot ga vsi poznamo«.
A oba nazora izgubljata kredibilnost. Družbene spremembe, ki so jih navdihnili antirasizem, feminizem in LGBT+ gibanja, so lahko videti kot uveljavljanje liberalnih norm enakosti, a so tako daljnosežne, da spreminjajo okvire sveta, kakor ga poznamo, in institucije, ki so v taki ali drugačni obliki z nami že tisoče let. Liberalci imajo prav, ko izražajo svoje prepričanje, da so vsi ljudje enaki in ne bi smeli biti diskriminirani na podlagi njihove rase, spola ali spolne usmerjenosti. Težko je oporekati porokam za vse, spolni enakosti in izkoreninjenju sovražnega govora v medijih. A njihovi konservativni nasprotniki imajo prav, ko trdijo, da omenjene spremembe vodijo v globoko preobrazbo sveta, da gre torej za resnično družbeno revolucijo in da je nemogoče sprožiti tako revolucijo in hkrati dajati vtis, da gre zgolj za uveljavljanje že sprejetih načel.
Vsaka revolucija mora biti pripravljena na reakcijo. Revolucija, ki je na svoj prapor postavila emancipacijo preziranih, bi morala imeti vsaj nekaj empatije do svojih nasprotnikov; zlasti tistih, ki so tudi sami marginalizirani. V nasprotnem primeru bo izpodbijala samo sebe in ustvarjala nove skupine izključenih.
Če je neprepričljivo predstavljati bistvene družbene spremembe kot zgolj uveljavljanje že sprejetih norm enakosti, pa je prav tako neprepričljivo pozivati k vrnitvi v »normalni svet«. Kdaj točno je to bilo? Čehi bi znali reči, da v devetdesetih. Generacija, ki danes drži vajeti oblasti, je bila takrat mlada in pred njimi so se odpirale edinstvene zgodovinske priložnosti. Bolj tankočutni opazovalci (mednje sodijo tudi posamezniki iz omenjene generacije z bolj razvito zmožnostjo samorefleksije) bi opozorili, da je bilo v devetdesetih le malo normalnega (o tem pričajo ravno edinstvene priložnosti). V ZDA, kakor tudi v mnogih drugih državah, »normalni svet« datira v obdobje pred umikom velikega dela industrije v Azijo, zlasti na Kitajsko. Za nacionalne konservativce je bila »normalnost« napol mitični čas močnih nacionalnih držav. Nekateri krščanski konservativci umeščajo »normalnost« v obdobje, ko so imele cerkve večji vpliv.
A nekaj je jasno: »normalni svet« se postopoma krči – in ne le zato, ker gre za konstrukt nostalgije. Če »normalnost« postane orožje, ki ga oba politična pola uporabljata drug proti drugemu, potem ne more več biti skupna. Če »normalni svet«, »narod«, »družina« ali, denimo, cerkev postanejo predmet političnega boja, potem izgubijo ravno tisto »normalnost«, na katero se njihovi zagovorniki sploh sklicujejo. In če nam je skupno vedno manj vrednot, smo zmožni ustvarjati vse manj normalnosti.
2. Preobrazba navideznih zmagovalcev
Politika se preobraža v dvoboj liberalcev in konservativcev. Toda v kaj se preobražajo liberalci in konservativci?
Ves čas govorim o liberalcih in konservativcih? No, prav spopad med tema skupinama, ki sta rivala v ključnih političnih bitkah, je politiko menda razbil na dvoje. Ostali moramo izbrati, na kateri strani stojimo, čeprav si te izbire pravzaprav ne želimo.
Konservativci pogosto trdijo, da liberalci niso zares liberalni in da namesto boja za slehernika samo izumljajo čedalje več pravic za čedalje več skupin; nekdanji zagovorniki svobode govora so postali nosilci politične korektnosti. To je deloma amerikanizacija diskurza in uvoz pomenov z druge strani Atlantika, a v igri je tudi globlji paradoks: preobrazba liberalcev v zagovornike skupinskih pravic odraža spoznanje, da ostajajo brez kolektivnih pravic tudi pravice mnogih posameznikov gola iluzija. Uveljavljanje norm politične korektnosti pa odraža spoznanje, da nobena komunikacija ne more obstajati brez norm – nauk, ki konservativcem ne bi smel biti tuj. V procesih preobrazbe se ustvarjajo nove norme, pogosto zelo površno, z veliko pretiravanja in pritiskov. Vendar mora biti tudi reakcija na ta pretiravanja in pritiske vključena v proces preobrazbe in evolucije novih norm – ta proces ne sme okosteneti, kot se pogosto dogaja. Prav tako se ne moremo pretvarjati, da ta proces ni nujen in da živimo v družbi, v javne sferi katerih vladajo zgolj svoboda, enakost, lastnina in Česká soda (kultna češka TV satira iz devetdesetih).
Skozi preobrazbo pa ni šel le liberalni, temveč tudi konservativni tabor. Nič več previdno ne ohranjajo statusa quo in pozorno tehtajo ustreznost političnih inovacij. Postali so revolucionarji, ki paranoično razkrivajo zmagoviti napredek proticivilizacijskih trendov, ki so že osvojili zahodne družbe in jih naredili za sovražen, razpadel in brezupen prostor.
Revolucionarni patos jeznih mož, katerih svet razpada pred očmi, je konservativce spremenil do nerazpoznavnosti. Preudarnost je nadomestil radikalizem, konservatizem pa iskanje novega reda. Ameriški konservativci so to najbolje spoznali, ko so morali soočiti s Trumpom. Njegov nastop ni predstavljal konservativnosti, kot so jo poznali, temveč nekaj drugega; to je bila demagoška ideologija zamer in nasilja. A tudi sami se niso zmogli upreti moči te ideologije in so se ji preprosto prilagodili, čeprav so vedeli, da tovrstni konservatizem ne pomeni spoštovanja tradicionalnih institucij, ampak brezmejno obliko pripadnosti, prezira do pravil in tudi volilnih rezultatov; množico brezglavih podpornikov teorij zarot v stavbi ameriškega kongresa.
3. Doba moralnih podjetnikov
Ko politika postane podaljšek morale, je lahko politik vsakdo.
Kulturni boji so v politiko vnesli dvojni paradoks. Če bi naj bila politika vsaj deloma ločena od morale – tako kot je javno od zasebnega – uspeva kulturnim bojem nekako združiti oboje.
Kadar postanejo politične stične točke poroke za vse, splav ali celo provokativna dramska igra, se ne spremenita le vsebina in značaj politike, temveč v pretežni meri tudi politična zasedba. Tako rekoč vsakdo lahko postane pomemben političen akter: karizmatični kaplan, islamofobni entomolog, pisec ki prerokuje konec civilizacije, feministična blogerka. Mnogi izmed njih dojemajo svojo politično vlogo kot plemenito poslanstvo. So aktivisti ali organizatorji, lobisti ali poklicni moralni podjetniki. Če jih ocenjujemo po zmožnosti, da »živijo politiko« in »živijo od politike«, ne zaostajajo veliko za profesionalnimi politiki. Odvetniki Češkega zavezništva za družino ali, na mnogo bolj množični ravni, poljskega Ordo Iuris so poklicni borci za svoj prav. Od ostalih se ločijo po tem, da jih ne zanimajo pretirano ne politični položaji ne družba kot celota – večinoma sledijo zgolj nekaj temam po lastni izbiri.
A politik je mogoče postati tudi nenamerno, celo proti lastni volji. V »kulturnih bojih« je vsebina posameznih nazorskih bitk pogosto nepredvidljiva. V kontroverzi, ki razplamteva družbo oziroma bolje rečeno, družabne medije (oziroma njihov specifičen segment), je enostavno postati borec: ko prepoveš razkazovanje golote iz feminističnih razlogov, ko jo vendarle dovoliš, ko posnameš film ali celo s popolnoma poljubno izjavo.
Kulturni boji imajo potencial, da politizirajo besede napol slavnega zdravnika, spor med nogometašema ali celo objavo na Facebooku. Vse to nasprotujočima stranema ni pomembno samo po sebi, temveč kot simbol boja za določeno načelo. Če je Lautréamont, predhodnik nadrealistov, verjel, da bo napočil čas, ko bo lahko vsakdo pesnik, pa je danes napočil čas, ko je lahko vsakdo politik – pogosto po naključju, ne da bi to pričakoval ali si želel.
4. Spopad fantazem
Priča smo spopadu dveh pošasti. Obe obstajata, a nimata enake teže.
Obe strani kulturnega boja se napajata predvsem iz negativnih predstav o drugem. Obe strani motivira podoba pošasti, s katero so domnevno soočeni. In obe pošasti sta v enaki meri fantazmi in opisa realnosti.
Pošast, ki živi v glavah konservativcev, ima mnogotere oblike. Najbolj smešna je ideja o veliki neomarksistični zaroti, ki si prizadeva razdejati zahodno civilizacijo in je že zasedla njene ključne institucije (predstava, ki mnogo preveč spominja na nacistično obsedenost z zaroto in »kulturnim marksizmom«). Druga različica slikanja sovražnika je nekoliko primernejša: liberalni pol kulturnega boja je prikazan kot sprevržen in neustavljiv stroj, ki bruha nove in nove zahteve po pravicah, namenjenih emancipaciji vse več skupin, ki se začenjajo zavedati svoje dotlej neopažene zatiranosti. Konservativci si predstavljajo grd in jalov svet, ki ga je izvotlil bager, namenjen univerzalni osvoboditvi, in ga oropal udomačenih točk koherentnosti in orientacije; svet, v katerem bomo obsojeni na življenje v izolaciji iz strahu pred »mikroagresijami«. Gre za povsem pretirano karikaturo, a tudi izkrivljeno ogledalo na svoj način zrcali stvarnost.
Izstopajoča liberalna fantazma v upodabljanju konservativcev je seveda njihova nacifikacija: fašizem in mnoštvo novih Hitlerjev. Videti nasprotnika kot reinkarnacijo najhujšega zgodovinskega zla pomeni promovirati pomembnost lastnega boja. Po drugi strani pa, zlasti v zahodnih državah s funkcionalnim sistemom družbenih tabujev, lahko služi temu, da nasprotnika potisnemo onkraj meja sprejemljivega. A tu obstajata dve zagati. Prvič, če vsakega homofoba, ksenofoba in seksista označimo za fašista, s tem bistveno razširimo pomen tega pojma in ignoriramo dejstvo, da je fašizem zgolj ena od mnogih oblik avtoritarizma in nestrpnosti. Zgodovinarka Holly Case opominja, da so bile skupne značilnosti zgodovinskega fašizma nespoštovanje do življenja, odločnost za boj in za zmago, množično prelivanje lastne krvi (tako lastne kot krvi drugih) v imenu lastne domnevne veličine. Današnji nacionalisti pa, nasprotno, niso preveč navdušeni nad vojnami. Kakor Nietzschejev poslednji človek so raje zleknjeni pred svojimi zasloni in bi ljudi morda pustili umirati na daljavo. Da bi ustrezno opisali sedanje oblike nacionalistične agresivnosti in ksenofobije, primerjava z zgledi iz zgodovine ne zadošča. Druga težava je, da se antifašistični tabu zahodnih družb z neprestano aktivacijo obrabi. Če prepogosto vpijemo »Pozor, fašisti!«, polagoma normaliziramo pojem fašizma v naših družbah.
5. Misli globalno, tvitaj lokalno
Ključni kontekst je dekontekstualizacija.
Fantazme pa ne obstajajo le v glavah nasprotnikov. Zlahka se materializirajo. V času »komunikacijskega obilja« in »identitetne panike« (Václav Bělohradský) nič ne zahteva manjšega napora kot dokazovanje, da se je nasprotniku dokončno zmešalo. Dovolj oddaljeni smo, denimo, od sveta ameriških in britanskih univerz, da jih lahko vzamemo za primer popolne norosti. Pri njih se zmeraj najde kaj dovolj bizarnega, da lahko to uporabimo kot potrditev teze o splošni »norosti Zahoda v zatonu«. Navidezno nepomembna novica lahko postane mednarodna senzacija, tako kot se je zgodilo, ko je nek študentski klub iz Velike Britanije iz svojih prostorov ostranil kraljičin portret.
Nekaj zadnjih desetletij se mestoma opisuje kot obdobje »številnih kriz«. Poglavitni povzročitelji teh kriz so delna ekonomska globalizacija in v določenem obsegu tudi kulturna in politična globalizacija. Ti se prekrivata z veliko preobrazbo medijev, z njihovo navidezno decentralizacijo in individualizacijo, ki pa jo omogoča ravno povsem nova raven centralizacije, ki jo omogoča peščica medijskih platform. K temu je treba dodati krizo obstoječih oblik politik, povezano z »zmagovalci in poraženci« globalizacije. Znotraj teh dejavnikov so se kulturni boji uveljavili kot temeljni princip delitev.
Nekoč je bil ključ za inteligentno oceno dane situacije v tem, da si informacije videl v njihovem kontekstu. Danes pa obstajajo situacije, kjer razpade sam pojem primernega konteksta, zaradi česar tudi najbolj izobraženi ljudje izpadejo kot bedaki. Informacije potujejo skozi razne kontekste in ni jasno, kateri od njih je pravi. Konteksti služijo prvenstveno kot potrditve vnaprejšnjih fantazem, sestavljenih iz vnaprej določenih vzorcev, denimo v skladu s predstavo o ponorelih ameriških univerzah, zatona zahodne civilizacije, fašistizacije množic ali ruskih trolov, ki so krivi za sleherni polom liberalizma. Družabni mediji imajo velikanski potencial dekontekstualizacije in rekontekstualizacije in če obstaja kaj takšnega kot trajna sled postmoderne filozofije, je v nikoli izrecno formulirani pravici: v grozljivi pravici do lastnega konteksta.
Nekateri kulturni boji so odvisni od prenosa različnih kontekstov iz enega mesta v drugo. Ključne figure liberalnega nazorskega tabora so pogosto liki, ki bi jih lahko imenovali Kulturträgers: ljudje, ki prinašajo pravilne emancipacijske drže iz centra (denimo anglo-ameriških univerz) v slabše razvite kraje. To pogosto počno, ne da bi skušali vstopiti v dialog; pri tem jih vodi občutek večvrednosti nad »izključno lokalno« sceno, kar se včasih kaže v govorici, preplavljeni z angleškim izrazoslovjem.
V konservativnem taboru se bitke, po drugi strani, uprizarjajo v obrambo »lokalnega« proti zunanjim pritiskom. Kot sta pokazali sociologinji Agnieszka Graff in Elżbieta Korolczuk, je gender oziroma »teorija spola« prikazana kot »ebola iz Bruslja« in vselej kot globalni fenomen. Odpor do feminizma je prikazan kot obramba lokalnih tradicij, pa čeprav je orkestriran s strani globalnih mrež, vključno s Katoliško cerkvijo, ruskimi tajnimi službami in ameriškimi evangeličani.
6. Neizogiben poraz levice?
Če uporabimo besede Václava Havla, se levica trenutno sooča s »povečanimi težavami z zbranostjo«.
Doba kulturnih bojev je za levico postala past. Ne gre za to, da tradicionalne socialnoekonomske teme izginjajo; gre kvečjemu za to, da v bitkah med liberalci in konservativci vzniknejo v zamegljenih ali nepričakovanih oblikah: denimo, ko revni ljudje glasujejo za konservativne sile, »proti lastnim razrednim interesom«, zgolj zato, da bi se maščevali liberalcem za njihovo moralno samozadovoljstvo. Levica se je znašla med dvema ognjema: naj se postavi za človekove pravice skupaj z liberalci ali za družbeno kohezivnost skupaj s konservativci? Naj se odloči tako ali drugače, levica kmalu izgubi svojo prepričljivost. Zanjo je bilo nekoč značilna bližina z delavskim razredom in, posledično, tudi določena prostaškost in čar protiestablišmenta, danes pa se zdi, da oba atributa izgublja v prid skrajne desnice.
Levica, ki skupaj z liberalci brani pravice zatiranih, je v nevarnosti, da se preveč približa eliti. »Liberalna levica«, ki pozabi na pomen položaja delavcev v prid trenutno privlačnejšega boja proti seksizmu in rasizmu, in »konservativni socializem«, ki so ga do nedavnega tako vneto promovirali na Češkem, sta dve imeni levičarskega poraza v kulturnih bojih. Kulturnobojna retorika postane pretveza, da se izognemo boju: »Ne bomo se vpletali v nesmiselne kulturne boje, mi smo …« A takšna drža pozablja na dejstvo, da se v nesrečnem jeziku kulturnih bojev artikulirajo ključni konflikti našega časa, ki se jim lahko izognimo le za ceno trajne škode za našo kredibilnost.
7. Velikost, ki ustreza vsem
Kulturni boji lahko zlahka postanejo kralj Midas.
Se spomnite mitološkega grškega kralja, ki je spremenil v zlati vsega, česar se je dotaknil? Zdi se, da ima dinamika kulturnih bojev podobno zmožnost. Obstoječim frontnim črtam se lahko zlahka pridružijo nova vprašanja, vključno s tistimi, ki sprva niso bila vključena v kulturne boje. Spori okoli korupcije in konflikta interesov se zlahka sprevrnejo v trk med »boljšimi« ali »bolje izobraženimi« in ignorantskimi množicami, ki ne izpovedujejo pravih vrednot, ne morejo sprejeti razumnih odločitev, jim ni zares mar, saj s svojo podporo domnevno ali dejansko korumpiranemu kandidatu hočejo zgolj razkuriti liberalni srednji razred, ki jim pridiga o demokratičnih vrednotah, pri čemer ne kaže nobene empatije do njihovih težav.
Celo nekateri spori glede omejitvenih ukrepov proti Covid-19 so se zlili v kulturne boje. Sprva je kazalo, da nam bo skupna izkušnja pomagala preseči kontroverze in začeti razumno razpravo o ukrepih, njihovih posledicah in tem, kdo naj poravna stroške zanje. Nazadnje pa se je debata začela vrteti okoli nespravljivega vrednostnega spora okoli zaupanja v znanost in znanstvenike, tesno povezanim z bojem med krepostnimi liberalci, ki skrbno upoštevajo higienska pravila, in manj razsvetljenimi množicami, domnevno nagnjenimi k temu, da verjamejo v nesmisle (in ki so jih pandemični ukrepi pogosto tudi bolj prizadeli).
Tudi vprašanju, ki ima potencial, da preseže logiko kulturnih bojev, grozi, da jih bodo ti požrli: razprava o podnebni krizi in drugih ključnih okoljskih problemih trenutno stoji v senci kulturnih bojev in ne dobiva dovolj pozornosti. Ta konflikt je po svoji naravi še bolj »materialen« in manj »kulturen« kot boj za višje plače, pa vendar mu grozi, da se ga bo zvedlo na bitko fantazem: na eni strani »nora Greta«, »ekoteroristi« in protestniki, ki hočejo »uničiti civilizacijo« in »škodovati naši industriji«; na drugi strani, tehnokratski poziv k zaupanju v znanost, ideja, da potrebujemo tehnično rešitev, ki naj upošteva vire obnovljive energije in električne avtomobile, ter potreba po krotenju neprosvetljenih množic (po naključju natanko tistih, ki si ne bodo mogli privoščiti električnih avtomobilov).
Kulturni boji pred nas postavljajo nelaskavo zrcalo: če se vključimo vanje, zlahka izpademo patetični, če se jim izognemo, pa pišmevuhovski. A vprašati se moramo: zakaj bi moral biti odsev v ogledalu bolj laskav?
Esej je bil napisan v sodelovanju s Heinrich-Böll-Stiftung Prague in je bil objavljen v češčini v reviji A2 10. septembra 2021. Reviji A2 se zahvaljujemo za dovoljenje za prevod in poobjavo.
Ondřej Slačálek (1982) je češki politolog, ki predava na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi.
Prevedel Peter Karba