Mednarodna polemika o Handkejevi apologiji Miloševića se je sprožila z rahlo zamudo, ki je pričala, da letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost pravzaprav nihče ni poznal. Nihče – razen Slovencev. Oziroma ljudi, ki so doživeli vrhunec kariere v devetdesetih, kar je nemara eno in isto. Vsaj tako je izgledalo, ko je The Guardian objavil njegov profil in za mnenje povprašal pet svetovnih pisateljev. Dva izmed njih sta bila Slovenca: Žižek in Mazzini. Oba sta podala porazno oceno. Če pomislimo še na eseje, ki jih je Handkeju pred desetletji posvetil Jančar, lahko v splošnem odporu, ki ga avtorji slovenske baby boom generacije čutijo do Handkeja, vidimo lep fosil konsenza, ki smo ga uživali na začetku devetdesetih.
Toda jasno je, da odpor ne bi bil tako splošen in da noben zahodni medij za mnenje o nagrajencu ne bi povprašal slovenskih avtorjev, če Handke ne bi bil na nek način del slovenske kulture. Ne le, da je sin slovenske matere (kot Barron Trump) – slovenska identiteta je sestavni del njegove ustvarjalnosti, od prvenca dalje. Prevajal je slovenske avtorje, služil kot posrednik med slovensko in avstrijsko kulturo, prepotoval Slovenijo in polemiziral z njenimi pisatelji. Če o slovenski kulturi razmišljamo kot o koncentričnih krogih, kjer je v središču ustvarjalnost v slovenščini, a sprejema razcvet hibridnosti na zunanjih obročih (s slovenskimi avtorji, ki pišejo v tujih jezikih, kot Maja Haderlap, tujimi avtorji, ki živijo v Sloveniji, kot Carlos Pascual ali Noah Charney itd.), potem je Handke nesporno del njene periferije – podobno kot Tomizza.
Ta periferija slovenske pa je hkrati središče neke druge, avstrijske kulture. Prav avstrijski kontekst je nujen za razumevanje Handkejeve idiosinkratičnosti. Pooseblja tip protiavstrijskega Avstrijca, tisto hiperbolično kritiko avstrijske družbe, ki jo najdemo tudi pri Elfride Jelinek ali Thomasu Bernhardu. Hiperbolično, a institucionalizirano, kanalizirano v varne klišeje, ki etablirane kulture ne ogrožajo nič bolj, kot so komunistični kulturni mandarini povojne Italije ogrožali politično hegemonijo krščanske demokracije.
Handke je del avstrijske generacije, ki ji je spodletelo, kar je istočasno uspelo njihovim nemškim kolegom: sensibilizirati ljudi glede nacistične preteklosti in odgovornost zanjo postaviti v središče javne zavesti. Ta neuspeh lahko pripišemo drugačni klimi in političnemu kontekstu obeh družb, a nemogoče je spregledati razlike v pristopu. Nemški avtorji, ki so se družbene kritike lotili s prusko metodičnostjo, niso izpustili izpred oči, da gre za dejanje kolektivne katarze in ne le osebnega eksorcizma: za projekt z jasnim političnim smotrom, ki zahteva gravitas, kakršna pritiče javni sferi. Jasno jim je bilo, da je brez referenčne skupnosti, ki jo je pripravljena ponotranjiti, družbena kritika jalova. Avstrijske avtorje pa je zaznamovala veliko bolj iriverentna, osebna, morda bolj zanimiva drža (navsezadnje je po Jelinek ta struja dala že drugega nobelovca), ki pa ni zmogla in nemara niti ni hotela pustiti trajne sledi v družbi, ki so jo prezirali, a bili hkrati veliko bolj odvisni od kapric njenih literarnih klientel (Avstrija je pač majhna država).
Pri Handkeju je to očitno. Slovenstvo mu je služilo kot prikladen način, kako se izviti iz zoprne identifikacije z mainstream Avstrijo. Bila je njegovo prebežališče v alternativno stvarnost, siromašnejšo, a plemenitejšo. A težava je bila, kot je zapisal Jančar, da so se v njegovi zasanjani deželi znašli tudi drugi. Konkretno, generacije Slovencev, ki so ravno silili v obratno smer: iz zasanjane Volksgemeinschaft v moderno nacionalno državo, polnopravno vključeno v procese evropske integracije. Hoteli so tržno gospodarstvo in politično pluralnost, upali na čas, ko jim ne bo treba čakati v vrstah za toaletni papir in pisati peticije oblasti, če hočejo ustanoviti revijo. Hrepeneli so po natanko tisti normalnosti, od katere je Handke bežal. Trk je bil neizogiben.
Handke nikoli ni prenesel, da bi njegove zasanjane pokrajine naseljevali ljudje iz mesa in krvi, z lastnimi interesi in travmami, ki niso pod nadzorom njegovega literarnega genija. Tudi v tem je nekaj slovenskega. Milan Komar, prodorni kritik abstraktnega idealizma staroavstrijske šole, je tej drži pravil kačurstvo, po Cankarjevem junaku: lirični moralizem, ki se hitro spremeni v strupeno nestrpnost do vsega, kar kazi notranji svet občutljivega idealista. Strah pred resničnim pluralizmom – solipsistični individualizem in utopična skupnost na razredni ali etnični podlagi sta dva načina, kako mu ubežati. Antinacionalizem in podpora Miloševiću zlahka postaneta dve plati iste medalje.
Letošnja Nobelova nagrada je, res, deloma tudi slovenska. Handke je eden izmed nas. Morda na globlji način, kot smo mislili in upali na začetku devetdesetih.