Hannah Arendt: O nasilju

Avtorica je knjigo napisala leta 1970 kot odziv na nekatere tokove v študentskem gibanju ’68, predvsem na navduševanje takratne nove levice nad nasiljem kot sredstvom za »ustvarjanje zgodovine«. To navdušenje je bilo po oceni avtorice na teoretski levici nekaj novega. Marksistična tradicija je sicer vedno čislala revolucijo, vendar jo je imela za možno šele takrat, ko protislovja in gniloba stare družbe tako dozorijo, da je prevrat izvedljiv brez obsežne uporabe nasilja. Če to ne drži, samovoljno revolucioniranje ne more biti uspešno, raba nasilja pa je v tem primeru prej kot učinkovito sredstvo spremembe odraz nerealizma in nemoči.
Za današnje bralce, ki ne poznajo podrobneje idejnih tokov in političnih debat okrog leta 1968, utegne začetek knjige biti nekoliko nejasen. Kontekst novolevičarske fascinacije z nasiljem postane razviden šele po nekaj straneh. Poskus razlage tega fenomena v prvem in deloma tretjem delu tudi ni najbolj jasen in pregleden. A to je značilnost vseh besedil H. Arendt. Toda z nekaj preureditve se izkaže, da knjiga ponuja lucidne uvide, ki so lahko zelo relevantni tudi za aktualne izkušnje levih aktivistov.
Avtoričina argumentacija se začne z opažanjem, da je dotedanja politično teoretska tradicija povedala bolj malo tehtnega o nasilju. Na eni strani ga je soglasno imela za jedro oblasti in politike, na drugi strani pa ga je kot samostojni problem obravnavala le obrobno. Aktualna grožnja jedrske vojne pa je po mnenju Arendtove povzročila zastarelost teh pojmovanj nasilja kot bistva politične moči. Atomske bombe kot najmočnejšega razpoložljivega sredstva nasilja ni mogoče zares uporabiti pri odločanju v političnih sporih, temveč le za zastraševanje. Zato je treba razmerje med oblastjo in nasiljem premisliti na novo, kar avtorica počne v drugem in tretjem delu.
Senca atomske gobe je po Arendt tudi vplivni kontekst, zaradi katerega so se novolevičarski ideologi zatekali k ideji nasilja. Možnost jedrske kataklizme in negotova prihodnost naj bi bili temeljno politično izkustvo generacije študentskih protestnikov. Globoko nezadovoljstvo s tedanjim svetom je porajalo željo po njegovi spremembi. To pa je blokirala neosebna vladavina birokracije, ki s svojim tehnokratskim diskurzom nuje onemogoča delovanje. Birokracija je bila skupna tarča vseh različic upora ’68. Privlačnost nasilja je torej posledica kombinacije nezadovoljstva z razmerami in nezmožnosti spremembe. Ljudem je bilo jasno, da je nevarne ali nevzdržne družbene procese treba ustaviti, hkrati pa je bilo videti, da tega ni mogoče doseči prek uveljavljenih vzvodov predstavniške demokracije, ki se je tudi sama birokratizirala. Nasilje, ki ga tedanje družboslovje ni zmoglo razumeti, saj je razmišljalo v parametrih družbe obilja, napredka in nenasilne vzgoje, je bilo po Arendt izraz politične stiske in nemoči.
Nasprotje med željo po spreminjanju sveta in nezmožnostjo delovanja se je z revolucionarnim patosom še stopnjevalo. Bolj, ko so se visoko postavljeni cilji izmikali, hujše so bile frustracije in več je bilo iskanja (anti)teoretskih bližnjic. Tako se je študentsko gibanje v večjem delu izteklo v privatizacijo emancipacijskih stremljenj, manjšina pa je skušala na silo podaljšati revolucionarni moment z nasilnimi akcijami. Te so bile jalove, ker so njihovi protagonisti že izgubili podporo drugih udeležencev gibanja ali pa je sploh nikoli niso imeli v takem obsegu (zlasti vključujoč tudi delavstvo), kot so hoteli.
Arendt izpelje dvojno presojo strukturnega in idejnega položaja novolevičarskih aktivistov. Na eni strani pravi, da jim je teoretska stava na nasilje predstavljala sredstvo, s katerim bi se domnevno dalo prekiniti nevzdržne zgodovinske procese, ki so jih frustrirali, obenem pa jim je služila tudi kot nadomestek za mišljenje lastnih političnih izkušenj. Na drugi strani pa avtorica ocenjuje, da so novolevičarski teoretiki pod vplivom tradicionalnega pojmovanja nasilja kot bistva politike zamudili priložnost, da bi reflektirali svojo dejansko izkušnjo nenasilnega delovanja, ki je generiralo politično moč. Ker niso razumeli moči lastnega delovanja, so se odpovedali tej poti in se začeli spogledovati z njenim nasprotjem ter obtičali v slepi ulici konfrontacije z mnogo močnejšim policijskim in pravosodnim nasiljem. Drugi in tretji del knjige sta zato namenjena utemeljevanju alternativnega konceptualnega aparata za razumevanje politike.
Poleg tistih, ki so se poigravali z idejami nasilja zaradi svoje idejne zmede, avtorica povezuje nasilje še s skupinami, katerih konkretni interesi so bili ogroženi v tedanjih turbulencah na univerzi, npr. z gibanjem Black Power. Njihova uporaba nasilja, da bi dosegli konkretni cilj, dosti bolj ustreza avtoričini nadaljnji opredelitvi nasilja kot nečesa bistveno instrumentalnega, kakor pa bi to lahko veljalo za novolevičarske moraliste. Ti so sicer trdili, da nastopajo v imenu občih vrednot in interesov človeštva kot celote, a delavci, ki se jim niso pridružili, so dobro vedeli, da imajo študentski »vstajniki« kot bodoči poklicni intelektualci pač drugačne realne interese kakor delavstvo.
Drugi del knjige razvija koncept nasilja in nekatere druge povezane koncepte, kot so moč (angl. strength), sila (angl. force) in avtoriteta. Glavni med njimi je oblast. Nasprotje in neskladje med oblastjo in nasiljem tvori teoretsko jedro knjige. Oblast (angl. power, nem. die Macht) je skupna zmožnost spreminjanja razmer, ki nastane iz delovanja z drugimi. V razmerju med institucijami oz. vladajočimi in med vladanimi se oblast kaže kot podporno mnenje. Vladani v tem primeru podpirajo vladajoče in jih s tem pooblaščajo za vodenje določenih politik. Država ima oblast toliko časa, dokler so ji državljani lojalni in so jo pripravljeni ubogati ali se boriti zanje. Revolucija pa se lahko zgodi potem, ko so vladajoči že izgubili oblast, ki so jim jo dodeljevali vladani. Podpornega mnenja ni mogoče pridobiti s prisilo, temveč le z vključevanjem v so-delovanje. Celo diktatorji in totalitarni voditelji ne morejo učinkovito uporabljati nasilja nad žrtvami brez soglasja ljudstva. Oblast v smislu soglasja je tako bistvo vsake politične organizacije.
V nasprotju s tem je nasilje instrumentalno dejanje enega človeka nad drugim, s katerim dosežemo uboganje s prisilo. Nasilje je po Arendt vedno sredstvo za dosego nekega cilja, uporabljamo ga taktično in glede na njegovo učinkovitost. Medtem pa pri delovanju, kot ga je avtorica koncipirala v Viti activi, ciljev nikoli ne moremo nadzorovano doseči tako, kot smo si jih zamislili, saj vedno trčimo ob delovanje drugih in je rezultanta (so)delovanja nepredvidljiva. Oblast sodelujočih lahko podpira uporabo nasilja, če pa skušamo z nasiljem nadomestiti izgubo oblasti v politiki, jo še bolj uničimo in onemogočimo njen ponovni nastanek. Nasilje uničuje oblast in je nikakor ne more ustvariti. Če se nasilje uveljavi kot vodilna »praksa« državnega aparata, gre za vladavino terorja. Takšne vladavine so šibke v tem smislu, da jih ljudje ne podpirajo iz prepričanja, temveč kvečjemu zaradi strahu pred njimi. Ko pride do konfrontacije in strah popusti, se režimi čez noč sesujejo. Primer so vzhodnoevropski komunistični sistemi konec 80. let. Nasprotno pa je totalitarne režime, ki gradijo na iskreni podpori podanikov, možno sesuti le z obsežnim nasiljem od zunaj.
Tretji del knjige razpravlja o upravičenosti nasilja. Avtorica zagovarja stališče, da nasilje ni niti iracionalno niti zverinsko, temveč zelo človeško. Je sredstvo, ki ga uporabimo, da bi uveljavili svoj interes ali pravico, kadar sta izrazito ogrožena in ju ni mogoče doseči z drugimi sredstvi. Če v razmerah hude stiske ali krivice, ko smo stisnjeni v kot, ne reagiramo z nasiljem, to ni znak človeškosti, temveč bodisi svetništva bodisi otopelosti, ki jo povzroči razčlovečenje. Arendt tako pravi, da je nasilje upravičeno in smiselno, kadar je ogroženo življenje, v javnih zadevah pa tudi takrat, ko drugače ni mogoče vzpostaviti pravice. Toda v obeh primerih je upravičeno le kot kratkotrajno dejanje, ki ga je treba nato zamenjati z bolj sistemskimi ukrepi. Če pa hočemo na dolgi rok uresničevati neke javne cilje s pomočjo nasilja, lahko to sredstvo, ki ruši ostala medčloveška razmerja, prevlada tako nad ostalimi odnosi, kot tudi nad cilji. Nasilje kot instrumentalna dejavnost ima torej svoj ratio in s tem svojo upravičenost s pomembnostjo cilja. Če usmerimo nasilje zoper nadomestke, kar pogosto še danes predlagata »nenasilna« psihologija in pedagogika, pa je to iracionalno in le odlaga eskalacijo konflikta.
V zvezi s pojmom oblasti moram opozoriti na terminološko in prevajalsko zagato. Vsebini koncepta, pa tudi njegovima označevalcema v angleščini in nemščini bi po mojem mnenju dosti bolj ustrezal izraz »moč«. Gre za zmožnost, potencialnost aktiviranja ljudi za sodelovanje. Sam besedo oblast (če tule odmislim prevodni standard, s katerim je zaobjet osrednji koncept te knjige) razumem bolj kot formalno mesto ali kot formalno dodeljeno lastnost države, s katerima se ukvarja npr. ustavno pravo: oblast je vzpostavljena z ustavnim aktom, deli se v tri veje, ki imajo vsaka svoje pristojnosti itd. Seveda obstajajo relevantna križanja med državno oblastjo in arendtovsko politično močjo (angl. power, nem. die Macht). Npr. Janez Janša je, če uporabim ta besednjak po svoje, v času protestov v zimi 2012–2013 še imel formalno oblast, ni pa več imel politične moči, saj je izgubil podporo državljanov. Njegov poskus, da bi izgubljeno legitimnost nadomestil z grožnjami, je izzval humor in bes. Ker ni hotel priznati izgube politične moči, brez katere je tudi zasedanje mesta oblasti jalovo, so ga protestniki označili za zombija: za političnega mrtveca, ki še noče priznati, da je že mrtev. Drugi primer: današnja praznovanja dneva državnosti so prazni ritual, v katerega večina ne verjame več; državljani ne podpirajo več države in vladajočih ter na volitvah serijsko menjajo stranke in ekipe. Če bi se zgodila resna zunanja kriza, bi se državni aparat sesul kot hišica iz kart. V tem smislu so tri veje oblasti črka na papirju, njihova učinkovitost pa je odvisna od moči, to je od mnenja, ki ga imajo državljani o njih.
Prevajalca sta se odločila za drugačen standard. Koncept power sta prevedla kot oblast, in sicer verjetno iz treh razlogov. Prvi je ta, da bi sicer imela zagato pri distinkciji med strength kot individualno, npr. fizično ali denarno močjo, in med power kot politično močjo. V tem primeru bi se zdelo, da gre za dve različici istega, moči, ne pa za dvoje zmožnosti, ki učinkujeta povsem različno in imata tudi različne izvore. Drugi je ta, da sta hotela z izbranim terminološkim zamikom poudariti politično (delovanjsko) razsežnost formalnih instanc oblasti. Tretji razlog pa je močna zaznamovanost pojma »moči« s konceptom »razmerij moči«, ki dominira v sodobnem kritičnem družboslovju. Pri tem imajo v mislih razmerja gospostva in jih obravnavajo kot nekaj strukturnega ali kot položaj, podoben pozicijski vojni. Glavni problem tega koncepta je politični fatalizem: zoper »strukturna razmerja moči« se ne da storiti ničesar, razen da opozarjamo nanje. V nasprotju s tem pa je glavno sporočilo opusa H. Arendt to, da je prekinjanje struktur z delovanjem možno.
Z odločitvijo, da bosta power prevajala kot »oblast«, sta se prevajalca odmaknila od antipolitičnega družboslovnega besednjaka, a sta obenem zašla v druge terminološke zagate. Arendt namreč iz koncepta power izpeljuje jezikovno skladne izpeljanke, npr. empowerment in powerlessness. Če power prevajamo kot »oblast«, sledijo bodisi jezikovne nerodnosti (»pooblastilo« namesto »opolnomočenje«) bodisi besedotvorne nedoslednosti (»nemoč«). Toda takih prevajalskih težav nikoli ni mogoče razrešiti optimalno. Še toliko težje je to na področjih, kjer uveljavljeni besednjak zaznamuje zgodovinska izkušnja, ki je neskladna z nekim alternativnim konceptualnim aparatom. Tako je slovenska beseda »oblast« blizu besedi »last« in predpostavlja, da je oblast nekaj, kar vladajoči posedujejo oz. je vzvišeno nad vladanimi. Če politično polje dojemamo prek teh predpostavk, se potem zdi ključno vprašanje, kako osvojiti oz. obdržati mesto oblasti, in ne, kako jo generirati ali odvzeti »od spodaj«, z delovanjem.
Hannah Arendt in prevod knjige O nasilju je torej treba brati z nekaj terminološke prožnosti in pri tem slediti logiki konceptov.