Marshall Mcluhan je s svojim pojmovanjem globalne vasi že 30 let pred internetom orisal lastnosti družbe pod elektronskimi mediji: de-lokalizacija, univerzalna dostopnost do informacij, sinhronost. Ujetost sodobnega človeka v situacijo, v katero pronicajo informacije hkrati z vseh strani, je Mcluhan primerjal z akustičnim doživljanjem sveta. Tega označujejo: pomanjkanje kontinuitete, nenehno spreminjanje, hitrost in izguba občutka identitete kot posledica vpletenosti z vsemi hkrati.
Medtem smo vsi združeni pod računalniškim oblakom informacij, kjer se vzpodbuja kolažiranje in obskurnost sledi in avtorstva. Vse postaja ena knjiga, mešanica vsega znanja, kjer avtorstvo zgublja pomen. Zagovorniki web 2.0 projektov vzporejajo kolektivno znanje anonimnih uporabnikov z aleksandrijsko knjižnico, prebrazba anonimnih vnosov v “skupek vsega človeškega znanja” pa počasi postaja podobna preobrazbi Svetega Pisma z zgoščenke evaneglijev, psalmov, spisov in stare zavese, vse do neposredne Božje besede. Raznolikost razpoložljivih informacij velikokrat privede do malikovanja platforme teh informacij, in kliče po razločni definiciji odnosa med človekom in njegovim vseprisotnim Vmesnikom, internetom.
Kar na enkrat se zdi, da je vse na dosegu misli, hkrati pa smo se znašli v neke vrste digitalnem panoptikonu, kjer je vsaka trivialnost ovekovečena in dostopna vsakomur. Najstniki so najbolj na udaru v procesu digitalizacije samopodobe, in številne zgodbe o samomorih v Koreji in na Japonskem baziranih na online zgledu, pričajo o pomembnosti te digitalne dvojne identitete. Facebook/Twitter/Wikipedia/CC generacija mora zato nenehno urejati in nadzorovati njihov spletni ugled, in se izogibati zlobnemu očesu spletnega panja. Hraniti in varovati mora njihove digitalne dvojnike in tako kot politiki, ostro prežati na nevmesne izjave, fotografije, itd. Ta panoptikon efekt je morda poglavitni učinek iluzije realnosti osebne digitalne reprezentacije.
V tem morju internetne aktivnosti je najti tudi pojave, ki sporočajo več o mediju samem, kot o njihovi vsebini. Navajam samo nekaj primerov: “Exhaust data” kot “odvečna”, a s pridom izkoriščana vsebina brez konteksta, “Augmented reality” ali žepna verzija virtualne resničnosti in pa Youtube pojav “Shreds”, podvrsta internetnih video kolažev s posebnim humorjem, ki izraža in hrati povzroča oddaljenost gledalca od originalne vsebine, izvajalcev in njihovih pravic. Neizogibna posledica v sprejemanju takih vsebin je presenetljivo McLuhanovska: Izgubi se namen, relativizira se lokalnost, zabriše se rdeča nit in artikulacija originalne ideje, avtorstvo postane odvečen privesek neskončnemu toku razvedrila.
Informacija želi biti brezplačna
Zdi se, da je v jedro te vsesplošne zmede mogoče najti v raznolikosti pojmovanja informacije. Narava in mesto infomacije v človeški družbi se neprestano spreminja, vzporedno z razvojem softverskih vmesnikov in naraščajočo hitrostjo prenosa podatkov. Pri vsaki debati o moralnih implikacijah prostosti informacij, zaščiti avtorskih pravic in posledic družbenega mreženja, pa je opaziti, da se konflikt zares suče okoli temeljne narave informacije.
Poglejmo recimo znano izjavo Stewarta Branda s prve hekerske konference leta 1984:
“Information wants to be free. Information also wants to be expensive. Information wants to be free because it has become so cheap to distribute, copy, and recombine – too cheep to meter. It wants to be expensive because it can be immeasurably valuable to the recipient. That tension will not go away. It leads to endless wrenching debate about price, copyright, ‘intellectual property’, the moral rightness of casual distribution, because each round of new devices makes the tension worse, not better.”
Informacija je tu postavljena na presečišče med ceno produkcije/distribucije, in njenim pomenom oziroma vrednostjo, ki jo določena infromacija predstavlja za posameznika. Zanimiv je tudi dvojen pomen besede ‘free’ v tem kontekstu, ki nakazuje vzajemni mehanizem svobodnega pretoka in cenovne devaluacije informacij. Kaj je tu vzrok, in kaj posledica? Odgovore ponavadi črpamo s prepričanj o naravi in namenu informacije same, jaz pa si bom za trenutek pomagal z zgodovinsko referenco.
Pred iznajdbo tiska so bile knjige nezamisljivo drage in redke. Če pomislimo na tehnologijo v samem začetku tiska in na njen vpliv na cene knjig, opazimo da vsebina knjig v tem procesu pocenitve (napram učinkom tehnologije) ni igrala večje vloge. Proces pocenitve pa je po drugi strani igral ključno vlogo pri širjenju vsebine, brez Gutenbergove iznajdbe namreč ne bi bilo niti reformacije, niti Trubarja in niti narodne zavesti. Tehnologija tiska je na ta način tako Besedo kot besedo odprla ljudstvu, ponovno definirala pojem javnosti, pri čemer je tehnološko pogojena cenovna devaluacija informacij igrala ključno vlogo. Tu sta torej vzrok (devaluacija zaradi tehnologije) in posledica (prost pretok) bolj ali manj jasna.
Poglejmo aktualni kontekst, in primerjajmo situacijo iznajdbe tiska in iznajdbe interneta. Če je jasno, da masovna produkcija zbija ceno, potem absolutno masovna produkcija zbija ceno absolutno. To je en vidik, ki se tiče predvsem paraboličnega naraščanja razpoložljivih informacij. Ampak v dobi interneta večina prizadetih industrij opaža, da je prost pretok informacij tisti ključni faktor njigovega cenovnega razvrednotenja. Za vznik piratstva niso krivi nizki stroški proizvodnje in distribucije glasbe, knjig, filmov, ampak neskončno olajšan dostop do informacij. Trenutno zato živimo v času realizacije projekta hekerske etike (opisane v delu “Hekerji: heroji računalniške revolucije”, Steven Levy 1984), pri čemer je deset let mlajši izum (internet) katalizator ali tehnologija, ki ima to etiko na nek način inherentno vgrajeno v sistem delovanja. Imperativ svobode informacij in univerzalnega dostopa ne kljubuje samo založniškim hišam, filmski in glasbeni industriji, ampak tudi državnim ustanovam (problem Wikileaks).
Informacija si ne zasluži, da bi bila brezplačna
Jason Lanier v svoji knjigi “You Are Not A Gadget” (Penguin 2010) kritizira to prevladajočo hekersko (anti)ideologijo silikonske doline in jo označi kot “kibernetični totalitarizem”. Knjiga se kritično osredotoča na obljube računalniške elite, in pri tem izpostavlja škodo, ki ga je kolektivizacija znanja, umetniških proizvodov in storitev v zadnjih desetih letih povzročila na področju človeške kreativnosti in samopodobe.
“Information doesn’t deserve to be free.” Podobne krilatice so tekom tega manifesta servirane vzporedno s primeri vzpešnosti infromacijsko-razvojno vase zaprtih skupnosti, na primer družbe Apple. Človek je (spet) na prvem mestu samo v kolikor informacija ni več poveličevana kot njegovo ovekovečenje (nova religija Singularnosti, internet kot prebujena umetna inteligenca), ampak njegovo orodje in vir zaslužka. Lanier v tem kontekstu pravi, da informacija nima svoje volje, ni nekaj živega, in nas v obliki softverskih okolij in digitalnih vmesnikov definira samo toliko, kolikor ji dovolimo. Opozarja tudi na nevarnosti zaprtih programskih platform (kot so recimo MIDI protokol za glasbenike, različne oblike družbenega mreženja/ FB), ki zavoljo lažje komunikacije in fluidnosti sistema reducirajo glasbeno noto v numerično reprezentacijo, posameznika pa na njegov profil. Povdarja, da so programi velikokrat napisani tako, da preko zahteve našega prilagajanja na vneprej določene kategorije ustvarijo videz, da stroji lahko mislijo.
Na ta način je knjiga Jarona Lanierja večinoma manifest individualizma in originalne kreativnosti v dominantnem okolju ideologov Web 2.0, ki oblaka informacij ne dojemajo samo kot skupno dobro, ampak skupno pravico. Tudi v Lanierjevem primeru večina zaključkov izhaja iz njegovega pojmovanja narave informacije, še posebej njenega odnosa do človekove izkušnje. Stavki, kot so “Informacija je odtujena izkušnja” in “Izkušnja je edini proces, ki lahko od-odtuji (de-alienate) informacijo”, pozornost prenesejo od širše družbene kritike k procesu percepcije informacij.
Informacija je zgoščen, miniaturiziran in prenosljiv sprožilec izkušnje, ki brez dialoga s človeško pozornostjo ne obstaja. Ontološka definicija informacije je na ta način navezana na njeno moč reprezentacije. “Realnost” informacije se meri po realnosti reprezentacije, in tu se med informacijo in izkušnjo pojavi prepad. Medtem ko digitalno informacijo lahko podvojimo brez izgub, je osebna izkušnja reducirana preko vsake reprezentacije. Lanier tu povdarja, da se realnost realnosti na tem področju definira negativno, kot nezmožnost zadostne ali popolne reprezentacije. Ergo, infromacija je le napotek k človeški izkušnji in nima svojih lastnih pravic, si ne želi biti “svobodna ali prosta” in končno, ne bo trpela, če ne doseže svojega.
Izvoli brezplačno ploščo, prosim!
Z glasbenega vidika to vsekakor drži, koncert v idealnih pogojih (o teh se da debatirati) bo vsekakor bolj bogata izkušnja, kot pa reproduciran koncert na takšnem ali drugačnem nosilcu zvoka. Izkušnja je primarna, nosilec z glasbeno informacijo je sekundaren, v glasbenem smislu ni niti reprezentacija, temveč povzetek in poenostavljenje glasbene izkušnje. CD na primer, je glasbo popolnoma spremenil v bite informacije, zato je od tega pojava pa do masovnega mp3 piratstva, iPoda in popolnega razkroja glasbene industrije minilo samo slabih 10 let. Razlika med vinilko in mp3 formatom ni samo v kvaliteti zvoka, ampak predvsem poteku procesa/rituala poslušanja, ki globoko spremeni človeški odnos do glasbe.
Zagovorniki kolektivizacije kreativnosti velikokrat uporabijo ta argument kot apel k prostemu deljenju kreativnega dela. Osvoboditev informacije zaradi njene ločenosti od izkušnje. Prava umetniška perspektiva, pravijo, je osredotočenje na nemoteno in neomejeno produkcijo izkušenj, ne pa perspektiva kontrole in cestninjenja pretoka informacij, in s tem povezanega mešetarjenja s procenti in profiti. V tem smislu lahko glasbenik privzame hekersko etiko prostega pretoka.
Zanimiva prigoda je intervju Davida Lettermana z Bobom Weirem in Jerrijem Garcio, kjer se pojavi vprašanje o ustaljeni praksi dovoljenega snemanja koncertov skupine Grateful Dead, in to v kontekstu negativnega vpliva na prodajo njigovih glasbenih plošč. Weir: “Well, if we ever make a real good record, then probably they’ll rush out and buy that anyway.” Garcia: “The shows are never the same, ever. I mean, not even… ever, you know what I mean? And when we’re done with it, they can have it.” Seveda, Grateful Dead so bili pač industrija konstantnega koncertiranja, prodaje vseh sort okraskov in oblačil, hkrati pa so bili od začetka sedemdesetih lastniki svoje založbe. Še danes med glasbenimi skupinami na turnejah velja napotek: “Podari in razdaj plošče če je treba, ampak PRODAJAJ majčke!”
Treba je tudi povdariti, da obstaja razlika med lastništvom informacij (pravkar opisan primer deljenja, prostega pretoka posnetih koncertov) in ostalimi avtorskimi pravicami (uporaba avtorske vsebine v avtorju neznanem kontekstu in uporaba v komercialne namene, recimo). Igranje s kontekstom je na ta način igranje z integriteto osnovne zamisli, še posebej če upoštevamo način, kako so raznovrstni kolaži sprejeti v internetni javnosti (seveda obstajajo tudi izjeme, kjer se status originala in njegovega avtorja ohranjeni). Raznovrstni internetni kolaži so neposredna posledica degradacije avtorskih pravic. Lanier recimo na ravni umetniške produkcije razločuje med izrazi prvega reda (avtorska glasba, film, knjiga) in izrazi drugega reda, ki so kolaž izrazov prvega reda. Z ekonomskim izenačenjem obeh vrst izrazov (vsa informacija je potencialno zastonj) se na splošni ravni vzpodbuja površnost izrazov drugega reda, in s tem degradacijo splošne kulture.
Lepa zmedenost
Za konec se bom namesto (prepoznega) pritoževanja nad ekonomsko marginalizacijo ljudi s kreativnih poklicov raje obrnil na zasebnost v trenutnem stanju informacijskega panja. Morda prepozno, kot kažejo trendi. Človekova digitalizirana potreba po profiliranju, povezavi in deljenju ustvarja ogromne zaloge infromacij, ki jih Mark Zuckerberg s pridom rudari, jih spreminja v statistične ocene trga, in to prodaja multinacionalkam (facebookov nenapisani slogan je “Privacy is theft!”). Osebni podatki kot npr. zdravniška kartoteka, seksualna preferenca, bančni račun, krvna skupina, povprečni dohodek, so tako transparentni kot še nikoli doslej. Internetni varnostni sistemi so samo provizorični, prepuščeni na milost in nemilost hekerskega moralnega kodeksa. Google pozna vašo davčno številko, HIV status, če skačete čez plot, itd. Neobstoječe podatke o vas se z določenimi algoritmi da deducirati s preostalih podatkov. Na www.escapistmagazine.com sem prebral, da so študenti z MIT ustvarili program, ki z veliko verjetnostjo “napove” vašo spolno usmerjenost, samo glede na vaš facebook vnos…
Ko se pogovarjam z žrtvami hekerskih vlomov, se mi dobronamernost popolne odprtosti infromacij ne zdi več rešilna bilka človeštva v zagati, temveč prej šibenje posameznika napram skupnosti. Fronta postaja jaz proti internetu (koliko izmed vas si lahko še predstavlja življenje brez neta?), in pri tej fronti je na konceptualni ravni, jarke treba šele izkopati. Bajonet je osebna lastnina, čelada je zasebnost, vsaka krogla pa nosi moje ime. Na žalost pa internet več ne odgovarja v jeziku prve svetovne vojne.
John Clayton, znan ameriški učitelj in basist s Count Basie Orchestra, je na neki delavnici povedal: “I don’t like the word networking, because i don’t like to be networked.” Tu vidim pomembno razlikovanje medčloveških odnosov, kjer na eni strani stoji odnos z maksimirane storilnosti, kjer ljudje razporejaš v kategorije zato da laže dosežeš željen izid, in na drugi strani medčloveški odnos, ki temelji na upoštevanju širše človeške situacije, in je samemu sebi cilj in kontekst. Pred kratkim je gospod Clayton sprejel moje “prijateljstvo” na facebooku.