Henrik in Marija

V svojih spominih se Henrik tako spominja trenutka prvega srečanja s svojo bodočo ženo:
»Jugova me je seznanila z Marijo in spoznal sem takoj, da je izredno nadarjeno dekle ter lepega in obenem preprostega obnašanja. Predstavil sem se gospe in zaprosil za sodelovanje Marije na veselici. Gospa je brez obotavljanja privolila in Marija je nastopila imenitno, da nam je igra izborno uspela. Tako sem našel svojo bodočo družico^.«. Marija in Henrik naj bi se po sklepanju nekaterih raziskovalcev Tumovega življenja spoznala ob koncu leta 1892 oziroma v začetku leta 1893, kar zgovorno priča Tumovo posvetilo Mariji v ohranjeni knjigi Antona Aškerca Balade in romance: »Gospici Mariji Gianola v spomin na 2. dan svečana 1893«, ki nakazuje datum njunega prvega srečanja. Tuma je knjigo kupil v Tolminu že dve leti prej.
Marijino aktivno sodelovanje v tolminskem čitalniškem življenju je Henrika vznemirjalo, hotel jo je pobliže spoznati. Nasploh se je v drugi polovici 19. stoletja udeležbo žensk v javnem življenju cenilo, še posebej na narodnih veselicah in pri čitalniških večerih. Marija kasneje v zakonu s Henrikom ni odigrala vloge narodne dame, kot je bilo to očitno pri nekaterih soprogah uglednih narodnih veljakov. Prav tako ni nadaljevala s šolanjem in poklicnim življenjem ter po svojem čitalniškem obdobju ni več stopala v javno življenje. Obiski sorodnikov in prijateljev, nedeljske maše in drugi cerkveni obredi, predvsem pa urejanje in skrb za dom so postale vloge, ki si jih je izbrala ob javno delujočem možu politiku, pravniku, alpinistu, publicistu, ki se je pred domačim otroškim vrvežem redno umikal iz njunega doma v Gorici ali celo prosil Marijo, naj se z otroci čez poletje preseli k mami v Tolmin, da bo lahko doma sam v miru delal in študiral.
Marijo je v svojih spominih Iz mojega življenja (postumno so prvič izšli leta 1937, ponatis 1997) omenil le nekajkrat. Morda po krivem sodimo, če zapišemo, da sta zakonca živela v dveh svetovih, predvsem v skrbi za različne življenjske nuje. Marija je svoje življenje posvetila vzgoji sedmih otrok, skrbi za družino in dom, Henrik pa odvetništvu, političnemu, javnemu in publicističnemu delovanju in alpinizmu, kamor se je zatekal v »hoteno osamljenost«, kar je njuna hči Anka kasneje potrdila: »Res, da je bil moj oče samotar, vase poglobljen in brez prijateljev. Na izlete je hodil najraje sam in le včasih je vzel s seboj kopico svojih otrok. Užitek je bil hoditi z njim, ki je poznal vsako cvetko in tičko in znal tako prijetno in nevsiljivo razlagati prirodne pojave. Trdo življenje mu je izoblikovalo strog in nepristopen videz, v resnici pa je bil mehke, skoro sentimentalne duševnosti, ki jo je pa skrbno skrival«. To je takoj po poroki zaznala tudi žena Marija: »To pa tudi vem, da pozneje ko sva dalj časa skupaj občevala in sem se bliže tebi privila, kar odkimal si molče, češ tako ne, jaz pa sem te imela za polboga in nadčloveka zakaj? ne vem! Ko sva prvič po poroki Tolmin obiskala, spremljal nas je dr. Kotnik. Gor grede pustila sem vaju, da sta se pogovarjala in še več prerekala. Pri vrnitvi pa bila sem polna vtisov in res sreče novoporočenke ter se v vozu v polumraku nate naslonila. Ti si pa bil menda vesel tudi, a na drug način da razposajen, gestikuliral si in pel na vse grlo. »Kaj boš za mano hodil, Pridi Gorejnc, Kaj se ti pobič v nevarnost podajaš in še kaj vem jaz vsega zlodeja si pel. Jaz sem se v kot naslonila in mislila kako škoda, da ta moj samo poje« (Marijino pismo Henriku 1904[?]). Vendar so se Marija in kasneje vsi njuni otroci dokopali do očetovih čustev, kljub temu, da je »bil vedno preveč v delu zarit, da bi upošteval druščinske odnošaje … «.

Dopisovanje kot temelj nujnega odnosa

Njuna pisma, ki sta si jih izmenjala pred poroko, so sprva pisana v francoščini, kot da bi Henrik slutil Marijino zadrego pri pisanju v slovenskem jeziku, s katerim se je v Aleksandriji srečevala le pogovorno, francoščina pa je bila njen učni jezik. Ali pa je šlo za Henrikovo spodbudo pri pisanju v francoščini, saj je postala Marija njegova »nova učenka«. Marija je prvo Henrikovo pismo prejela 21. februarja 1893 in mu že čez štiri dni odpisala, v francoščini sta si izmenjala prvih pet pisem, nato pa je sledilo dopisovanje v slovenščini. S slovensko pisano besedo je Marija prišla v stik, ko se je vrnila iz Egipta, posebej v tolminski čitalnici, kjer je delovala kot tajnica druge največje Ciril-Metodove družbe na Slovenskem (150 članic), ki jo je Tuma dvignil takoj za ljubljansko. Amalija Jug je bila njena prva učiteljica knjižne slovenščine, saj je iz mladosti poznala le tolminsko narečje svoje mame. Kasneje je bil njen učitelj Henrik, ki mu je bilo v veselje poučevati mlado bistro dekle. Skupaj sta predelala zgodovino, zemljepis, naravoslovje, francosko sta brala in pisala na nivoju liceja. Z vestnim dopisovanjem s Henrikom je Marija pilila tudi slovensko besedo, čeprav se je večkrat opravičevala za »njeno slovenščino« češ, da ob sebi ni imela slovarja, ko je pisala. Tuma jo je spodbujal in ji vlival potrebno samozavest ter jo opogumljal tudi za zakon: »Novo življenje čaka naju torej! Začel sem se je veseliti in komaj čakam, da stopiva oba vanj. A vedi, da me veseli le s teboj skupaj! Zato pa ne govori, da mi ni povolji, ker pišeš. Le več samozavesti imej, ljuba Maria, čemu si zmeraj očitaš, da to ali ono ne znaš! Prav tako je vse dobro, kakor ravnaš in skupaj spravljaš. Boj daj, da tako ostane!« (Tumovo pismo Mariji, 29. 9. 1895).
Večji del njune bogate korespondence je nastal po njuni poroki – Marija je bila velikokrat sama z otroki v Tolminu oziroma doma v Gorici, medtem ko je bil Henrik odsoten zaradi dela, študija, alpinizma, »oddiha« v toplicah ali na potovanjih po Evropi, na katera je odhajal sam. Marija je skupaj s Henrikom obiskala Brno, Prago, Dunaj ter Henrikovo sorodstvo v Ljubljani. Kasneje je skupaj z družino nekajkrat letovala v Gradežu. Po vojni se je z vso družino preselila v Trst in nazadnje v Ljubljano. Med letoma 1894 in 1924 sta si zakonca izmenjala številna pisma in dopisnice, pisane v slovenskem, francoskem in tudi ruskem jeziku. Marijo spoznamo kot skrbno mati otrok ter kot življenjsko sopotnico in podpornico človeku, ki je svoje življenje kljub javnemu delovanju v zasebnem življenju zaznamoval z močnim značajskim likom »pater familias«. Evropski meščanski ideal 19. stoletja se je slikal tudi v goriški meščanski družini: vzor zakona in družine z očetom na čelu, ki je kot producent in pravični varuh družinskega premoženja skrbel za materialno blagostanje družine, njeno varnost in ugled, ter žene, matere, ki je skrbela za vzgojo otrok in uravnano družinsko porabo. Marija je ob Henriku potrdila hipotezo odvisnosti ženske od moškega, ki ji je tako dodeljena tudi družbena vloga, ki ženski kljub izključenosti zagotavlja stabilnost. Marija je podpirala njegovo javno delovanje: »Od kar sem gotov tvoje ljubezni in gotov, da nisem zamešal svojih občutkov, od tedaj čutim se tudi boljšega in krepkejšega in na tvoji strani sem, da postanem dober uradnik in član družbe na zunaj in dober mož tebi« (Tumovo pismo Mariji, 12. april 1894).
Marija se je takoj, ko je spoznala Henrika in bila tudi sama gotova, da je njuna zveza resna, posvetila ustvarjanju družine. Njeno življenje je postalo osredotočeno na njuno skupno prihodnost. 11. aprila 1894 je tako pisala Henriku v Gorico: »Ta teden je, kakor bi začela drugo življenje zame. Imam tako lep dnevni red. Šivam pridno celi predpoldan, popoldne je vedno kako opravilo za družbo, v mraku grem malo sprehajati se in zvečer igram na glasovir.«
»Glasovir«, ki ga je Marija imela v Tolminu, so po poroki prepeljali v Gorico, kjer sta imela do leta 1899 s Tumo najeto stanovanje na Vrtni ulici (Via Giardino) 33. Tuma se je tako spominjal prvega leta življenja s soprogo: »Marija za druščino ni imela veselja, bila je najbolj srečna doma, saj je bila mlada gospodinja in ji je bilo vse novo. Glavna zabava v prvem letu nama je bila glasba. Marija je izborno igrala na klavir, jaz pa sem precej dobro poznal glasbeno literaturo.«
Ko je Marija pričakovala prvega otroka in odšla na počitnice v Tolmin, je Tuma svoji ženi poročal o delu in prostem času v Gorici, sam pa jo je povprašal: »Kaj pa ti počneš ljuba mi ženica? Prav iskreno te prosim, da bodi vesela in uživaj kolikor le moč prosti zrak in gibaj zmerno. Ako v sebi čuvaš novo bitje, misli, da je v njem najina prihodnost« (Tumovo pismo Mariji 17. IX. 1895). Včasih pa je pisanje Mariji zastalo zavoljo dela in javnega delovanja. Marija je že zgodaj zaslutila, da bo morala Henrika deliti z »narodom« in, kot je sama pisala, »drugo ljubico – politiko«. Že po prvem letu zakona ji je Henrik jasno nakazal, da je njegovo življenje zavezano politiki: »Vzel sem nase težko breme zastopati svoj narod javno in braniti njega pravice. […] Tebe Marija pa prosim, da imaš potrpljenje z menoj, kedar vidiš da stežka opravljam svojo nalogo […], da stojiš zvesto na moji strani in mi ne oponašaš tega, kar bom iz prepričanja in po značaju moral storiti« (Tumovo pismo Mariji 26. IX. 1895). Vendar je Henrik prav ljubeče skrbel za svojo mlado ženo. Njegova potovanja s katerih je Mariji prinašal knjižna darila so bila tudi priložnost za nakup kakšne lepe obleke in modnih dodatkov. Rad je videl Marijo urejeno: »… danes pred kavo prekoračil sem mesto, da si ogledam čevljice za tebe. Kako so lepe, prave igračice, tako, da ne vem zakaj bi se odločil. V kaki prodajalnici je cela razstava. Letos mora biti v modi posebno kožušček. Skoraj vse žensko obuvalo za dame je s krznom obšito. Oblika dnevnega obuvala je večinoma angleška, z nizkimi opetnicami. Škoda, da si sama ne moreš izbrati« (Henrik piše Mariji, 9. XI. 1896).
Leta 1895, ko je bil Tuma povabljen v politiko (odzval se je povabilu Andreja Gabrščka naj kandidira za poslanca v deželni zbor) je imel nekaj zadržkov zavoljo družine, ki bi se ji rad posvetil. Čeprav sta bila tedaj zakonca v Gorici še brez otrok, je Marijo povprašal za nasvet, kaj meni, če bi poleg odvetniškega dela sprejel še deželnozborski mandat za slovenska mesta in trge, saj mu delo v uradu, kot je sam dejal, ni nikdar zadoščalo: »Posvetoval sem se z Marijo, ki pa ni imela pojma o politiki in o pomenu ponudenega mi mesta; zdelo se ji je, da gre bolj za častno mesto. Pričakoval sem od nje, da mi bo sledila tudi pri mojem javnem delu. To pa ni ustrezalo njenim nagnjenjem«. V Marijini vlogi gospodinje in matere, ki jo je našla po poroki je zaslutiti tudi kanček grenkobe. Zdi se, da je Tuma želel svojo ženo videti tudi v goriškem javnem življenju, kot je to nakazovala v tolminski čitalnici, želel si je Marijinega dejavnejšega delovanja v družbi – »odtrganja žene od biologične funkcije« (Tuma 1912: 120), Marija pa je svoj smisel našla v ljubezni do Henrika in kasnejšemu materinstvu: »Zvečer mi najbolj manjkaš. Čez dan ne pogrešam nobenega, še celo ugaja mi da sem tako sama ter absoluten gospodar… Bog daj, da bi prišel krepek in čil domov in dobre volje. Pridi skoraj dušica moja, hrepenim po tebi, dragi možek, odkril si mi svojo dušo, ti resni vstrajni človek!« (Marijino pismo Henriku, 29. 6. 1900). Rada je ostajala doma in skrbela za hišo, večkrat pa se je tudi sama umaknila v branje: »Nisem je tudi mogel pridobiti za izlete v prirodo. Skoraj hvaležna mi je bila, ako sem šel v nedeljo sam na turo; ostala je rada sama in čitala« (Tuma 1907: 203).Marija je tedaj imela na voljo njuno, že kar obsežno knjižnico, ki je bila bogata s slovenskimi leposlovnimi deli in številnimi priročniki in učbeniki, ki jih je Tuma kot nekdanji učitelj imel že iz postojnskega obdobja. Tedaj se je pri Tumovih že gradila obsežna zbirka knjig,z naročilom omar pri solkanskem mizarju Makucu, pa tudi hramba zanje.
Marija je javno, politično in odvetniško življenje moža spremljala v zavetju doma kot žena in čustvena podpornica ter kot mati in vzgojiteljica otrok. Ni se vmešavala v Tumove poklicne in politične odločitve. Bila je vendarle osemnajst let mlajša od Henrika in ob poroki stara komaj sedemnajst let in pol. Prvega otroka, hčer Stanislavo, ki je umrla ob rojstvu, je rodila z devetnajstimi leti. Za zakonca je bila smrt prvorojenke hud udarec, vendar je Marija kmalu zanosila in poldrugo leto za tem, oktobra 1897, rodila sina Ivana. Bil je prvi Marijin preživeli otrok in pri vzgoji je bila še nepraktična, večkrat se je posluževala nasvetov iz knjig: »Včeraj posilila sem mu malo juhe z rumenjakom, ker sem v knjigi brala, da naj se mu to že z osmim mesecem daje, pa mu ni nič teknilo […] nekoliko žličk je vžil, a čez nekaj časa spet vse iz sebe vrgel, tako se vidi, da mu prav ne gre zdaj mu pa nič več ne silim« (Marijino pismo Henriku, 19. 8. 1898). Tako je poročala Henriku iz Tolmina, kjer je preživela veliko časa z otrokoma tudi kasneje, ko se jima je rodil drugi sin Jaroslav (rojen marca 1899). Krstna botra prvih treh otrok sta bila babica Avgusta Gianola in zgodovinar Franc Kos. Čez poletje je Henrik bival v toplicah, Marija pa je skrbela za delavce, ki so opremljali novo družinsko hišo na ulici Treh kraljev 9 v Gorici. Henrik je veliko delal, Marija pa je slutila, da ga ne sme preveč obremenjevati z otroci, zato jih je večkrat peljala v Tolmin, kjer so uživali v prostih trenutkih v naravi ob Soči z maminimi sorodnicami. Pri vzgoji otrok sta Mariji pomagali mama Avgusta in sestra Ida, gospodinjske opravke pa je v Gorici delila s služabnicami.
Konec leta 1900, ko se je Henrik pripravljal na odvetniški izpit, je odšel v Trst, kjer je sam mirno študiral, Marija pa je ostala v Gorici noseča že s četrtim otrokom. Henrik je 1. januarja 1901 v Gorici odprl svojo odvetniško pisarno, konec aprila se je rodil Ljubomir Anton. Henrik je v tistem času veliko potoval na Dunaj, v Prago in Krakov. Poletje so otroci ponovno preživeli z mamo v Tolminu. Ljubomir je bil tedaj star poldrugo leto in je zaradi novih zob zbolel za hudo gripo, prepeljali so ga v Gorico. Dolgo je bolehal in umrl star dve leti. Starša sta za njim zelo žalovala, njegove smrti dolgo nista prebolela, čeprav se jima je dva meseca zatem rodila hči Ana Marija (rojena aprila 1903), imenovana Anka. Bila je edina preživela deklica, peti otrok v družini. Leta 1904 so Tumovi po priporočilu zdravnika odšli na počitnice v Gradež, to je bilo eno od redkih skupnih letovanj, kajti Henrik in Marija sta na počitnice večinoma hodila ločeno. Decembra leta 1904 je bil rojen Branimir Jožef, imenovan Brane. 2. aprila 1909 je bil rojen Boris Avgust. Oktobra, dve leti kasneje, je Marija rodila sina Ostoja Alojzija. Septembra 1912 je Marija rodila še Zorana Matijo, pred vojno (1914) pa je povila mrtvorojenega Markota.
Marija je bila tedaj stara sedemintridesetih let in je od svojega sedemnajstega leta vsako drugo leto povila enega otoka. Bila je utrujena, vendar zadovoljna z vlogo, ki si jo je izbrala. Že v mladosti, ko se je pripravljala na poklic in poslanstvo žene in matere, je javnost ni več zanimala. Svojo utrujenost je kazala redko. Henrik pa ni prizanašal z besedami, želel je, da se Marija odloči, ali naj bo to vloga žene in matere, ali naj si izbere vlogo javno-politične aktivistke. Pri tem je pomenljivo njegovo pisanje Mariji poleti leta 1904, ko je bila noseča s šestim otrokom, potem ko je v neki družbi potožila, da mora žena v družini marsikaj požreti: »Stvar, ki mene najbolj grize je, ako se jeziš na plod. Ali bodi žena ali pa ne, odloči se in se moraš! Ti si vzgojena katoliški jaz otresel sem se tega hinavstva. Jaz vidim v spolnem druženju, največjo tajnost, in manj jo ko latinski zakrament. Imeti otroka je zame sreča in ponos, a žena mora biti srečna in ponosna z menoj, drugače raje nič. Nikar pa ne misli, da bodem žaljen, ako se odrečeš spolnemu občevanju. Ne, – ako le si postaviš drugo lepo žensko nalogo – vzgajati sebe za družbo in vzgajati otroke. Sicer si pa sama kriva, ako si toliko življenja minila. Hotela si živeti samostanski v tolminski, zato si se ogibala družbe in življenja. Bodi drugače! – a ne zabi, da je poleg družbe – tvoja družina in ta hoče imeti celo ženo z glavo in rokami« (Tumovo pismo Mariji, 12. VII. 1904 iz Gradeža). Vendar mu Marija ni ostala dolžna in mu je še isti dan iz Tolmina odgovorila: »Ljubi možek! Vedela sem, da bo tudi malo javdanja zraven! Je že takole, ko se papacek zvečer dolgočasi, sprašuje vest kakor njegov sinček Ivan! Ti moj ljubi skesani grešnik, toliko kilometrov oddaljen ki se pere v slani vodi, s peskom potrese in zraven filozofira! – Pogrela te je moja opazka v nekem pogovoru, da more žena v družini marsikaj vsakniti, ali po tolminsko rečeno po[ž]reti. Moj ljubi mož, je tole nase obernil! Lepo in dobro! Opazila sem, da si veliko bolj zadovoljen ako se malo po robu postavim, ne dopade se ti ako molčim na vse že zoprno ti je, in če včasih kaj rečem in da malo zadenem, se ti dobro zdi, češ, saj moja žena le ni tako – makaron, da bi nič ne razumela in razlikovala kot se kaže. – Tedaj, ker sem to dognala v svesti si svoje bistroumnosti, jaz na korist svojemu ugledu in svoji časti se včasih trudim dokazavati svoje vrline, ter jih privleči na površje magari z vilami …«.
Dr. Henrik Tuma je ob koncu poslanskega mandata (leta 1907) prestopil k socialdemokratom, kar je močno odmevalo v slovenski javnosti, vodil je tudi slovensko pokrajinsko organizacijo Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS). V Gorici je leta 1913 prevzel uredništvo socialistične revije Naši zapiski, kjer je objavljal prispevke o aktualnih političnh vprašanjih, o socializmu, sociologiji, etiki, verstvu, filozofiji.Med letoma 1911 in 1914 pa je v revijo prispeval razpravo (15 nadaljevanj) Seksuelni problem, kjer je opisal pogled na razumevanje odnosa med moškim in žensko. Gre za obsežno zgodovinsko, sociološko, filozofsko, biološko in antropološko študijo, ki hkrati pojasnjuje njegovo videnje vloge ženske in moškega na vseh področjih življenja, predvsem pa gre za razlago razumevanja intimnega življenja zakoncev, ki presega moralne in družbene okvire katoliškega sveta. »Ni katoliška cerkev postavila zakona, ni katoliška cerkev posvetila zakona. Nastopil je po vsemogočni prirodi, po razvoju človeštva. In svet je zakon najkulturnejšemu človeku zato, ker se v njem ščiti najtajnejša in največja moč ustvarjajoče prirode. Ni katoliška cerkev stvarila monogamije, ni katoliška cerkev posvetila monogamije, ona hodi zopet le pot kulturnega razvoja«(Tuma 1911: 105).
Leta 1915 so se morali Tumovi zaradi vojne iz Gorice umakniti v Trst, kjer so otroci nadaljevali šolanje, Tuma pa odvetniško delo. Ker Tuma po vojni ni dobil italijanskega državljanstva – odklonil je vstop v fašistično stranko; moral bi odstopiti tudi od vojne odškodnine – se je z družino leta 1924 preselil v Ljubljano, čeprav je še leta 1925 razmišljal o selitvi v Rusijo. Zadnja leta svojega življenja je posvetil pisanju knjige iz svojih spominov Iz mojega življenja, ki veljajo za eno pomembnejših knjig v zgodovini slovenske memoaristike in hkrati pomemben vir za zgodovino slovenskega javnega političnega življenja od konca 19. do srede tridesetih let 20. stoletja.
»Nič ne vem, kdaj je našel čas, da si je nabral celo rešto otrok. Sedem nas je bilo, šest fantičev in jaz«, je pripovedovala hči Anka, ki je v očetu videla velikega vzornika in mentorja. Poveden je tudi njen zapis o opazki čeških turistov, Tumovih prijateljev, ko je Tuma celo družino popeljal na otvoritev Trilerjeve koče na Vršiču: »Presenetili so nas češki turisti: Chodounski, Čermak in dr., ki so bili stalni gostje v Julicih in se niso mogli načuditi, odkod nas je vzel. Saj je še kot petdesetletnik plezal, doma pa sedem frkovcev! Za čudo naša mama ni bila nič nervozna, tako silno je bilo njeno zaupanje vanj« (Tuma 1961: 565). Res pa je, da je bil Tuma tudi zavoljo razlike v letih precej odmaknjen od otrok in žene, zavedal se je svojega stremljenja in dela, vendar sreče in zadovoljstva ni iskal le v delu, temveč tudi v družini. »Dolžnost vsakega sposobnega značajnega moža je, da se udejstvuje v politiki, a javno delo prinese razočaranje – sreča je le v rodbini in pridnih otrocih!« (Tuma 1961: 568).Veljal je za zadržanega, vendar čutečega človeka. Ni pa se zadrževal v žalovanju ob smrti svoje žene Marije: »Naj povem, da je po nenadni smrti moje mame nabiral vsako nedeljo cvetke, ki jih je prinesel skrbno zavite in postavil pred njeno sliko« (Tuma 1954: 94).
Marija Tuma je umrla v Ljubljani leta 1928, stara 51 let, sedem let pred možem. Veliko časa je preživela sama z otroki v Tolminu ali pa doma v Gorici in na počitnicah, kjer je bila najpogosteje brez moža. Zato lahko pritrdimo domnevi, da je bilo Marijino bivanje ob Henriku in ne s Henrikom njena realnost. Seveda si je večkrat prizadevala, da bi bilo drugače, da bi dr. Tuma delo zamenjal za družino, vendar ga v to ni uspela prepričati, večkrat pa si je vzela čas samo zanj in ga presenetila ter speljala njegovi drugi ljubici »politiki«. Za družino pa ga nikoli zares ni pridobila, hkrati pa je Henrika cenila in občudovala, saj je tudi sam nenazadnje manifestiral »javno krepost, kot vsoto zasebnih« (Bock 2004). Njena zgodba bi zato lahko bila z vidika javnega delovanja obrobna, vendar je bilo njeno življenje, posvečeno družini ter podpiranju »treh vogalov hiše«, temelj za vse tisto, kar je slovenski zgodovini, politiki, pravu, imenoslovju, alpinizmu, sociologiji, jezikoslovju in publicistiki zapustil njen javno delujoči mož. Prav v njem se zrcali njeno potrpežjivo življenje, vredno občudovanja: »Her story in His(s-)tory«.