Herzlova država

Kakor piše Shlomo Avineri v delu The Making of Modern Zionism, so že na sredini 19. stoletja nekateri judovski misleci, t. i. protosionisti, kot sta rabin Cvi Hirsch Kalischer iz Torunja (1795–1874) in rabin Juda Alkalaj iz Sarajeva (1798–1878), za njima pa socialist Moses Hess (1812–1875), starejši kolega Marxa in Engelsa, razvili zamisli o tem, kako naj Judje obnovijo svojo nacionalno zavest in naselijo lastno deželo. Vendar večino 19. stoletja te ideje niso našle naklonjenega poslušalstva. Našle so ga šele v zadnjih dvajsetih letih, ko je evropski antisemitizem, ki se je kalil že od začetka stoletja, dosegel nove vrhove.

Sovraštvo do Judov je v moderni dobi v Evropi prešlo iz tradicionalnega, religiozno podprtega odpora do judovstva v sekularizirano obliko, ki se je naslanjala na etnične, kulturne in rasne primesi. Namesto banalnega »sovraštva do Judov« (Judenhass) je zdaj nastopil »antisemitizem« (Antisemitismus) kot sekularna politična ideologija (termin je populariziral nemški publicist Wilhelm Marr leta 1879). Moderni antisemitizem se je izoblikoval kot reakcija na judovsko emancipacijo v Evropi, torej na napredujoče izenačevanje Judov z drugimi državljani ter na napredek njihove integracije v družbe evropskih dežel. V Nemški zvezi so tako kmalu po Napoleonovem porazu, leta 1819, izbruhnili t. i. »hep hep nemiri« (Hep-Hep-Krawalle), naperjeni proti emancipaciji Judov v nemških deželah pod vplivom napoleonskih vojn. V carski Rusiji, kjer je bilo Judov največ, so bili ti podvrženi omejitvam gibanja, izobraževanja, zaposlovanja in izražanja, proti koncu stoletja pa so se množili smrtonosni pogromi (1881–84, 1903–6). Te razmere so sprožile množično emigracijo Judov iz Rusije v ZDA, Zahodno Evropo, Južno Ameriko in drugam.

Ob koncu 19. stoletja je antisemitizem tudi v Zahodni Evropi postal stalnica dnevne politike. V Franciji je odmevala Dreyfusova afera (1894–1906), ki je spremljala sojenje judovskemu častniku francoske vojske Dreyfusu za veleizdajo, kar je vzdramilo nacionalistično protijudovsko razpoloženje v delu francoske javnosti. V Nemškem cesarstvu se je odvil t. i. berlinski spor o antisemitizmu (Berliner Antisemitismusstreit, 1879–1881), v katerem je antisemit Heinrich von Treitschke zapisal geslo, ki je desetletja kasneje postalo slogan nacionalsocialistične revije Der Stürmer: »Judje so naša nesreča« (Die Juden sind unser Unglück). Na Dunaju, kjer je živel Herzl, je Karl Lueger, vodja Krščanske socialne stranke, s kampanjo na antisemitski platformi leta 1897 osvojil županski stolček in tam ostal do smrti leta 1910. Theodorja Herzla, ki je antisemitizem izkusil že v avstrijskih študentskih bratovščinah ter je iz Pariza poročal o Dreyfusovem sojenju, so te izkušnje pripeljale k misli na politično rešitev položaja Judov.

Ob utrjevanju antisemitske ideologije v Evropi, tudi po deželah, ki so Jude emancipirale že več desetletij prej, so judovski pisci s konca stoletja, kot so Lev Pinsker (1821–1891), Nathan Birnbaum (1864–1937) in Theodor Herzl, zavzeli gledišče, ki bi mu lahko rekli razočarani liberalizem. Judovski mainstream je, vsaj na evropskem Zahodu, verjel v asimilacijo, torej v to, da Judje lahko postanejo polnopravni državljani nacionalnih držav, v katerih živijo: »Nemci mojzesovske veroizpovedi« ali »Francozi izraelitskega prepričanja«, kot se je glasilo uradno poimenovanje v laicistični Franciji. Toda sionisti so uvideli in izpostavili, da z judovsko asimilacijo antisemitizem ne pojenja, ampak, nasprotno, celo narašča in se zaostruje. Zakaj so torej Judje, kljub asimilaciji in integraciji, dojeti kot večni tujci, večni Drugi? Sionistični odgovor se glasi: ker so brezdomni, ker nimajo politične zaslombe v nobeni deželi, ki bi ji lahko rekli lastna. Rešitev Judov iz tujosti mora torej biti rešitev iz brezdomnosti, dosega »lastne dežele«, kot zapiše Pinsker v pamfletu Avtoemancipacija (1882). Kot se izrazi politolog Mitchell Cohen v članku »Auto-Emancipation and Antisemitism« (2003), so sionisti prav zaradi neuspeha individualne emancipacije Judov pozivali k njihovi nacionalni samoemancipaciji.

Rešitev za Jude naj bi bila torej politična in družbena normalizacija skozi lastno nacionalno emancipacijo. Judje, ki so trenutno preziran narod, naj dobijo isto dostojanstvo, kakršno zaslužijo vsi narodi, to pa se lahko zgodi le z avtonomijo na lastnem ozemlju, ki bo Judom pripadalo kot političnemu subjektu. Kot vztraja Pinsker, se Judje pred zatiranjem sicer lahko zatekajo sem ali tja, vendar nimajo enega ozemlja, enega zatočišča in doma, v nasprotju z drugimi narodi, ki so prav v 19. stoletju dosegali politično neodvisnost ali se ozemeljsko konsolidirali (Grki, Srbi, Italijani in drugi). Kakor je grški, srbski, italijanski nacionalizem povzdignil te narode, naj bi tudi judovski nacionalizem, sionizem, Judom omogočil neposredno rešiti njihovo politično, socialno in materialno stisko, in sicer z lastnim naporom, ne da bi bili prepuščeni milosti drugih narodov in držav.

***

Bistvena točka sionizma je zahteva po enotnem nacionalnem ozemlju. V tem se sionizem razlikuje od sočasnega judovskega diasporskega nacionalizma, ki se je zavzemal za judovsko avtonomijo na ozemljih, kjer Judje že bivajo (v praksi predvsem v Rusiji). Sionizem sicer nosi ime po Sionskem griču v Jeruzalemu: ime Sion je tradicionalno služilo kot metonimija pars pro toto za Jeruzalem in za celotno Deželo Izrael (Erec israel). Vendar se zgodnji sionisti, vključno s Herzlom, niso takoj nedvoumno odločili za ozemlje, ki je bilo splošno znano kot Palestina ali Sveta dežela in je bilo v času zgodnjih sionistov del osmanskega imperija, razdeljeno pa je bilo med več osmanskih administrativnih enot. Pinsker je v pamfletu razmišljal o raznih možnostih, denimo o ozemlju v Argentini ali ZDA, ter svaril pred fiksiranjem upov na »deželo naših prednikov«. Temu nasprotno je rabin Isaak Rülf (1831–1902) pozival k judovski državnosti zgolj in samo v Deželi Izrael, torej k obnovi politične neodvisnosti, presekane osemnajst stoletij prej, ob rimskem razdejanju Jeruzalema (70 n. št.). Tudi Herzl je v Judovski državi še kolebal glede ozemlja: razmišljal je o Argentini ali Palestini. A ko se je pod njegovim vodstvom sionizem začel razvijati v organizirano politično gibanje, se je pokazalo, da ima za judovske množice največjo mobilizacijsko moč prav »dežela prednikov«. Četudi je sionizem moderno politično gibanje, ima torej močne vire v judovski tradiciji, v kateri se prepletata etnično-nacionalna in religiozna zavest. Judje so namreč vse od izoblikovanja rabinskega judovstva v prvih stoletjih n. št. v vsakodnevnih molitvah upali na kolektivno vrnitev v Deželo Izrael in obnovitev idealne davidovske kraljevine.

Medtem ko se je sionizem na eni strani zanašal na podporo vzhodnoevropskih ljudskih množic, ga je Herzl na drugi strani zastavil prvenstveno kot diplomatski projekt. Za politične sioniste ni bilo dovolj počasno in še precej pičlo priseljevanje Judov v Palestino, ki je pod vplivom emancipacijskih idej potekalo od 80. let 19. stoletja, na primer v organizaciji društva Hovevej cion (Ljubitelji Siona). V nasprotju s tem »praktičnim sionizmom« se je Herzl zavzemal za pristop od zgoraj. V pamfletu konkretno opiše korake do države. Prvi korak je pridobitev pokroviteljstva vsaj ene od imperialnih velesil (Osmanske države, Velike Britanije, Nemčije, Rusije). Ta podpora naj se izrazi v dokumentu, ki bi Judom kot narodu priznal kolektivno pravico do nekega ozemlja. Herzl, ki razmišlja v okviru tedanje imperialno-kolonialne ureditve, si ta dokument predstavlja po vzoru patenta ali posebne pravice (charter), ki so jih imperialne velesile podeljevale kolonialnim delniškim družbam od 17. stoletja do Herzlovega časa. Drugi korak je nakup ozemlja in organizirano naseljevanje. Po Herzlovo je namreč treba vsako zemljo, namenjeno naselitvi Judov, najprej kupiti po zasebnem pravu. Zemljo naj na podlagi patenta kupuje judovska nacionalna gospodarska družba, ustvarjena po vzoru kolonialnih družb. Sočasno s pridobivanjem zemlje naj se začne načrtno naseljevanje Judov na dano ozemlje, torej množični, urejeni »eksodus« Judov iz Evrope. Organizirane imigrantske judovske skupnosti naj na ozemlju po centralno vodenem načrtu v nekaj letih ali desetletjih izgradijo gospodarsko in družbeno podlago za judovsko politično občestvo.

Herzl je torej menil, da so za dosego sionističnih ciljev potrebna krepka politična in gospodarska telesa, ki bodo izražala politično voljo Judov. V Judovski državi si zamisli telo, ki se bo ukvarjalo s političnimi cilji (Jewish Society), ter gospodarsko telo, ki bo vodilo nakup zemlje in naseljevanje (Jewish Company). (Herzl imeni navaja v angleščini, ker se je že od začetka nagibal k Angliji kot podpornici projekta.) Leta 1897, leto dni po objavi Judovske države, je Herzl s somišljeniki v Baslu sklical prvi Kongres sionistov, ki si ga je zamislil kot nekakšen judovski parlament, kjer bodo odločali o vprašanjih nacionalnega pomena. Kongres je sprejel platformo, znano kot »Baselski program«, in ustanovil Sionistično organizacijo. V nekaj letih sta nastali tudi gospodarski telesi, sionistična banka Jewish Colonial Trust (ustanovljena leta 1898 v Londonu) ter Judovski nacionalni fond (1901). V desetletjih kasnejšega razvoja je sionistično gibanje razvilo še kompleksnejšo notranjo organiziranost, vezano tudi na delovanje na ozemlju Palestine, kakor popisuje Walter Lacqueur v delu A History of Zionism.

Herzl je leta 1897, po Baselskem kongresu, v dnevnik zapisal: »Če bi hotel povzeti Baselski kongres z eno besedo – ki pa je nikakor ne bom javno izrekel – bi dejal: V Baslu sem ustanovil judovsko državo. Če bi to izrekel danes, bi se mi vsi smejali. A nemara čez pet, zagotovo pa čez petdeset let bo to sprevidel vsakdo.« V naslednjih nekaj desetletjih so se sionistične organizacije, društva in stranke po Evropi in svetu vztrajno razvijale, prav tako pa je gospodarsko in politično rasla sionistična judovska skupnost v osmanski in nato britanski Palestini. Ta skupnost je do začetnih let po drugi svetovni vojni dosegla tako rekoč paradržavno organiziranost, s političnimi, gospodarskimi, izobraževalnimi in vojaškimi telesi. Prav zato je čez skoraj natanko pet desetletij po Herzlovem zapisu (1948) lahko nastala in preživela država Izrael.

***

Četudi je naslov Herzlovega pamfleta nedvoumen, so sionisti dolgo imeli v mislih tudi druge možnosti judovske avtonomije, ne nujno države. Zgodnji politični sionizem je nastal in deloval v okviru imperialnega reda, kakršen je obstajal do prve svetovne vojne. V tem redu je Palestina pripadala osmanskemu imperiju. Tako je dunajski publicist Nathan Birnbaum, eden zgodnjih avstrijskih sionistov, ki je pisal v 90. letih 19. stoletja, dopuščal možnost judovske avtonomne province kot dela osmanskega imperija. »Baselski program«, platforma, ki jo je sprejel prvi Kongres sionistov, vsebuje formulacijo: »Sionizem si prizadeva za osnovanje javnopravno zagotovljenega doma (Heimstätte) za judovski narod v Palestini.« Podobna formulacija je del t. i. Balfourjeve deklaracije (1917), s katero je Britanija izrekla podporo ustanovitvi »nacionalnega doma (a national home) za judovsko ljudstvo v Palestini«. Ta britanska izjava je postala ključna po prvi svetovni vojni, ko so njene zmagovalke na Sanremski konferenci (1920) odločale o usodi razpadlega osmanskega imperija, med drugim na podlagi prejšnjih, tudi skrivnih in protislovnih dogovorov. Novoustanovljeno Društvo narodov je za upravljanje z ozemlji premaganih imperijev predlagalo t. i. mandatni sistem, ki naj bi sčasoma vodil v samoodločbo na teh ozemljih. Britanija je tako leta 1920 prejela mandat nad palestinskim ozemljem, ki je s tem dobilo danes znane meje. Palestinski mandat je vključeval tudi v Balfourjevi deklaraciji izraženo podporo judovskemu nacionalnemu domu, kar je arabska stran imela za izdajo poprejšnjih britanskih obljub.

Ne glede na politično obliko novega judovskega občestva si je Herzl predstavljal to skupnost kot polnokrvno družbo, ki bo Judom prinesla tudi moralno in socialno prenovo. V nasprotju s stereotipno predstavo o Judu kot neproduktivnem članu (krščanske) družbe naj bi v novi judovski družbi Judje imeli možnost opravljati vsa dela in zasedati vse vloge. Gospodarsko se je Herzl zavzemal za hibriden, kapitalistično-socialni sistem, politično pa, kot se sam izrazi, za »demokratično monarhijo« ali »aristokratsko republiko«. Toda nova država bi bila, kar zadeva individualne pravice državljanov, docela liberalna: »Vsak bo v svoji veroizpovedi ali svoji neveri enako svoboden in neomejen kakor v svoji nacionalnosti. In če nanese, da bodo med nami živeli tudi drugoverci in drugonarodni, jim bomo zagotovili častno zaščito in enakost pravic.«

Poleg Judovske države je drugo Herzlovo znano delo sionistični utopični roman Staronova dežela (Altneuland, 1902), ki upodablja uresničeno judovsko državo, »Novo družbo«, leta 1923. V romanu, ki ga nadrobno razčleni Shlomo Avineri v biografiji Herzl (2018), se utelesijo nekatera načela, ki jih Herzl navrže v Judovski državi. Na primer, ker je bil Herzl religiozno ne pretirano zavzet liberalec, ni bil naklonjen mešanju politike in vere, zato je zagovarjal strogo ločitev države od religije: »Vojska in duhovščina morata biti tako visoko spoštovani, kakor zahtevajo in zaslužijo njune plemenite funkcije. V državo, ki ju časti, pa se nimata kaj vmešavati, saj bi s tem priklicali le težave, zunanje in notranje.« Predstavljal si je nevtralno državo, ki bo potrebovala zgolj poklicno vojsko. Jezikovno je predpostavljal večjezično družbo po zgledu Švice, saj se mu je zdelo, da hebrejščina, tradicionalni judovski jezik, ki povezuje Jude vsega sveta, ne more služiti kot jezik vsakodnevnega sporazumevanja. Navedene Herzlove ideje so ostale predvsem teoretične, saj so se s kasnejšim razvojem judovske skupnosti v mandatni Palestini pokazali drugačni izzivi, ob katerih se herzlovski liberalizem ni mogel obnesti.

Staronova dežela je utopija o bolj ali manj harmonični multikulturni družbi (ki sicer zaseda precej večje področje kot kasnejša mandatna Palestina). Herzl in drugi zgodnji sionisti so, kolikor so o tem sploh razmišljali, pričakovali, da bo večinsko arabsko prebivalstvo prihajajoče Jude sprejelo brez velikih trenj, ker bo judovska imigracija pognala gospodarski razvoj dežele in dvignila življenjski standard. To je bil, kot piše Shlomo Avineri v članku »Zionism According to Theodor Herzl« (2002), nedvomno pogled »naivnega, evrocentričnega liberalizma«. Toda Herzl se je zavedal tudi zagat, ki bi jih prinesla judovska suverenost v etnično mešani družbi. V romanu nastopi tudi Arabec iz Hajfe, inženir Rašid Bej, ki glavnima junakoma razloži razvoj dežele po prihodu Judov in o tolerantnost arabskega prebivalstva do prišlecev. Ena od stranskih zgodb pa vključuje šovinističnega judovskega nacionalista, rabina dr. Geyerja (»Jastreb«), čigar volilna kampanja sloni na zahtevi po odvzemu volilne pravice nejudovskim državljanom. Njegova stranka je na volitvah poražena.

***

Tu ni umestno natančneje popisovati zgodovine arabsko-judovskih odnosov v osmanski in mandatni Palestini. Sionisti si sicer niso domišljali, da se potegujejo za prazno deželo. A vendar so zgodnji sionistični misleci in aktivisti povečini zanemarjali ali omalovaževali možnost odpora palestinskega arabskega prebivalstva. Herzlov sodelavec, pisatelj in publicist Max Nordau (1849–1923) v govoru »Sionizem in njegovi nasprotniki« (1898) na ugovor, da se palestinsko prebivalstvo nikakor ne bo pustilo izriniti iz lastne dežele, ravnodušno odgovarja: »Nikogar nočemo izriniti in že zdaj imamo dokaze, da bo tistih šeststo tisoč Arabcev, ki danes prebivajo v Sveti deželi, vzdrževalo dobre sosedske odnose z Judi, ki bodo vkorakali.« Zgodnji sionisti niso predvideli razvoja arabskega nacionalizma, ki se je v osmanski in mandatni Palestini oblikoval prav z nasprotovanjem judovskemu nacionalnemu projektu.

Herzl je v Judovski državi predvidel, da bo antisemitizem v Evropi ponehal, takoj ko se bo začel eksodus Judov iz evropskih držav na podlagi mednarodnega soglasja in podpore velesil. A zgodovina je pokazala, kot piše Mitchell Cohen, da antisemitizma nista odpravili ne emancipacija Judov, ki so jo izvedle evropske države, ne samoemancipacija, za katero je stremel sionizem. Vendar Herzlu in drugim sionistom nazadnje ni šlo za to, da bi moral svet po obremenjeni tisočletni zgodovini Jude nenadoma vzljubiti. Sionisti so bili skeptični do vizij univerzalne sloge kot cilja političnega delovanja. Kot zapiše Herzl v zaključku Judovske države: »Dalje lahko kdo reče, da ne bi smeli uvajati novih razlik med ljudmi, postavljati novih meja, temveč kvečjemu izbrisati stare. – Menim, da tako razmišljajo prikupni sanjači; toda prah njihovih kosti bo že brez sledu razpihnjen, ko bo domovinska ideja še vedno cvetela. Splošno pobratenje ni niti lep sen. Sovražnik je nujen za najvišje napore osebnosti.« Cilj sionistov je bil, da naj bodo Judje enako ljubljeni ali osovraženi kot katerikoli drug narod na zemlji. S politično močjo, ki jo daje nacionalna država, pa bodo lahko enakovredni tako zaveznikom kakor sovražnikom.

Kot kaže »Baselski program«, je politični sionizem od samega začetka poudarjal, da je za uspeh judovskega nacionalnega projekta treba pridobiti javno- ali mednarodnopravno podlago – četudi je to pomenilo privoliti v načela sočasnega imperialnega reda. Glede na Herzlove ambicije bi lahko rekli, da je bil Palestinski mandat, ki je vključeval podporo judovskemu nacionalnemu »domu«, prva tovrstna pravna podlaga. Za drugo širše mednarodno priznanje judovskih nacionalnih zahtev, skladno s Herzlovimi predstavami, pa bi lahko imeli Resolucijo 181 (II), s katero je generalna skupščina novoustanovljenih Združenih narodov 29. novembra 1947 izglasovala delitev ozemlja Palestinskega mandata na arabsko in judovsko državo – resolucijo, ki ni bila nikoli udejanjena.