Hierarhije jastogov in hierarhije ljudi

Toda Peterson nam lahko še vedno pove nekaj relevantnega o tokratni temi naše revije, hierarhijah. Natančneje, o hierarhijah nam lahko pove nekaj zanimivega ravno tisti del Dvanajstih pravil, ki so ga kritiki najbolj napadali. V mislih imam prvo poglavje, ki govori o jastogih. Kot je znano, je Peterson primerjal človeške hierarhije z lestvicami, ki se vzpostavljajo med pripadniki drugih živalskih vrst. Hierarhija, ki se vzpostavi med dečki na dvorišču, naj bi bila isti družbeno-biološki fenomen kot hierarhija, ki se vzpostavi med dvema samcema vrste jastog. Dečki merijo moč v pretepanju in nogometu: iz tega merjenja moči dobi vsak od njih približno predstavo svojega položaja v dvoriščni hierarhiji; enak proces se po Petersonu dogaja med samci jastogov, ki s konfrontancijo ugotavljajo svoj relativni položaj moči. Avtor gre celo tako daleč, da ljudem in jastogom pripiše podobne geste (človek, ki je na vrhu hierarhije, stoji zravnano, ramena pa ima potisnjena nazaj; podobno držo naj bi privzel dominantni jastog). Podobnost med jastogi in ljudmi naj bi obstajala tudi v kemijsko-nevrološki podlagi boja in medsebojne hierarhije, ki nastane iz tega boja.

Petersonova analogija se ne zdi najbolj posrečena. Znano je, da je primerjanje človeških družb z načini sobivanja primerkov drugih živalskih vrst v modernem družboslovju precej nesprejemljivo. Tako različni avtorji, kot so Durkheim, Lévi-Strauss, Lukács, Foucault, Luhmann in Judith Butler, se strinjajo, da je človeška družba sui generis fenomen. To pomeni, da je človeška organizacija sobivanja bistveno različna od skupnega prebivanja primatov ali volkov. Še toliko bolj šokantno je torej to, da Peterson primerja človeško družbenost z obnašanjem jastogov, ki so od nas (evolucijsko) še dlje kot opice in volkovi. V sodobnem družboslovju velja tudi, da je primerjanje človeških skupnosti z živalskim kraljestvom politično sumljivo. Politično je sumljivo zato, ker podaja implicitno vrednostno sodbo. Če trdimo, da druge živalske vrste delujejo kolektivno na način X, ki je poznan tudi iz človeškega sobivanja, s tem implicitno trdimo, da je X naraven način obnašanja in da bi ga zato morali posnemati (ali ohraniti) tudi mi, saj je naravno obnašanje najverjetneje evolucijsko optimalno. In nasprotno, nenaravna obnašanja, torej takšna, ki jih ne najdemo v živalskem svetu, naj bi bila manj optimalna. Primerjave z živalskimi družbami naj bi torej »legitimirale« nekatere človeške družbene prakse, ki pa so v resnici proizvod dogovora in zato spremenljive. Ta očitek se zdi še poseben umesten pri Petersonu, saj naš avtor v prvem poglavju Dvanajstih pravil zares uporabi hierarhijo med samci jastogov za upravičevanje – ali vsaj za razlago – neenakosti med ljudmi (poklicne neenakosti, neenakosti pri seksualni uspešnosti itd.).

Dodatna šibkost Petersonove analogije je ta, da se nahaja na začetku knjige. To pomeni, da so jo opazili vsi bralci, tudi tisti, ki so Pravila zaprli po nekaj straneh. Zato ni čudno, da so Petersonove ideje danes neločljivo povezane s podobo jastoga v odločni, možati, zravnani drži.

Razmislimo znova o jastogih in ljudeh

Vendar mislim, da vprašanje jastoga ni tako preprosto. Prvič, sam mislim, da obstaja jasna analogija med hierarhijami samcev jastogov (ali opic ali volkov) in hierarhijami človeških posameznikov. Na tej točki se s Petersonom strinjam. To niti ni zgolj Petersonovo stališče, ampak ga zagovarjajo tudi misleci, kot je Alasdair MacIntyre. V človeških družbah obstajajo hierarhije, ki nastajajo iz tekmovanja, konfrontacije, merjenja telesne ali duševne premoči – in te hierarhije so bistveno živalske. Poznajo jih tako jastogi kot otroci na šolskem dvorišču. Prisotne so tako v skupnosti goril kot v kriminalni združbi. Te hierarhije so značilne za ljudi, kolikor je človek živalska vrsta, in ne sui generis bitje sredi človeku tuje narave. Toda s Petersonom se po drugi strani ne strinjam. Njegova napaka je v domnevi, da je ta živalska hierarhičnost – ali hierarhičnost, ki nam pripada kot živalski vrsti – edina oblika hierarhije v človeški skupnosti. Petersonova napaka torej ni v tem, da hierarhijo med samci jastoga primerja s človeškimi lestvicami moči, kot je hierarhija med dečki na dvorišču ali med zlikovci v tolpi ali med cheerleaderkami v ameriški srednji šoli. Njegova zmota je v tem, da ta tip hierarhije posploši na vseoblike človeške hierarhičnosti.

Pojdimo po vrsti. Prvič, s Petersonom se strinjam, da analogija med hierarhijami jastogov in vsaj nekaterimi človeškimi hierarhijami drži. Toda tukaj moramo biti previdni. Ta analogija med živalskimi in človeškimi hierarhijami ne pomeni, da si z jastogom razlagamo ljudi. Obratno: pomeni, da si s človekom pojasnjujemo jastoge – in hierarhije drugih živali. Kajti mi, razlagalci teh hierarhij, smo pač ljudje. Torej imamo notranje izkustvo takšne hierarhije iz človeškeperspektive in ni nam treba uporabiti zunanjega opazovanja hierarhije rakov, če hočemo pojasniti človeško razslojenost. Vsakdo od nas se je že kdaj meril v moči znotraj skupine relativno enakovrednih posameznikov. Na dvorišču smo tekmovali v nogometu ali gumitvistu. Med vrstniki smo se potegovali za položaj glavnega ali vsaj za položaj tistega, ki ni luzer. Ameriški srednješolci se, če verjamemo nanizankam, nenehno bojujejo za prilubljenost med drugimi srednješolci. Seveda, vsi imamo izkušnjo tekmovanja za erotično naklonjenost drugih ljudi. Tudi v odraslem življenju se rutinsko bojujemo za stvari, kot so glavna beseda za omizjem, naklonjenost nadrejenega, uspešnost otrok ipd. Vsi poznamo (bolj ali manj eksplicitno) tudi logiko hierarhij, ki nastanejo iz teh bojev. Imamo praktično vednost o njihovem delovanju, zato nam ni treba preučevati obnašanja jastogov, če hočemo razumeti funkcioniranje teh hierarhij.

Vsekakor pa velja obratno. Ker imamo zgolj človeško izkušnjo konfrontacije in hierarhije, si bomo obnašanje jastogov hočeš nočeš razlagali v besedišču, ki ga poznamo iz človeških lestvic. To je razvidno iz opisa obnašanja jastogov, ki ga podaja Peterson (in ki ga najdemo v vsakem poljudnem prikazu obnašanja živali). Dominantni jastog agresivno stopi naprej, grozeče dvigne klešče, objestno kroži po svojem teritoriju; premagani jastog se umika stran, se plašno zaščiti s kleščami, pohlevno spusti svojo držo. Brez pomišljanja rečemo, da prvi zaseda višji položaj na hierarhiji, drugi pa nižjega. Ne moremo si pomagati, da njunega soočenja in razmerja, ki nastane iz tega soočenja, ne bi opisali v človeškem besedišču, ki ga poznamo iz naših lastnih konfrontacij. Objestnost, plašnost, celo dominantnost in podrejenost so besede, poznane najprej iz človeških hierarhij. In ker v interakciji med dvema jastogoma vidimo zunanje znake teh hierarhij (fizično konfrontacijo, umik enega od bitij, teritorialno prevlado in kontrolo nad samicami drugega bitja), proces opišemo v človeškem besedišču. Zato bi bilo nesmiselno reči, da počneta nekaj drugačnega od ljudi, saj njuno početje opišemo v govorici, poznani iz človeških stikov. To neobhodnost človeške perspektive pri preiskovanju opic dobro izrazi primatolog Frans de Waal (navajam delo Good Natured):

»So trenutki, ko mi, človeški opazovalci, globoko začutimo, da obstaja nek moralni red, ki ga vzdržuje skupnost [opic]. Ne moremo si pomagati, da se ne bi identificirali s skupino, ki jo opazujemo vsak dan.«

V našem kontekstu to pomeni, da je za človeškega opazovalca nezamisljivo, da nekaterim obnašanjem živali, kot so približevanje, spopad, umik in kasneje teritorialna ter spolna dominacija, ne bi pripisal pomena, poznanega iz človeškega izkustva hierarhij. Morda se ta opazovalec moti; morda dveh šimpanzov, ki se zapleteta v spopad – in še toliko bolj dveh jastogov – ne žene cilj po osvojitvi višjega položaja na hierarhiji. Morda gre zgolj za proces »akcij, reakcij in rezultata, ne pa ciljev«, kot de Waal opiše čisto objektivističen pristop k preučevanju živalskega obnašanja. Toda problem je v tem, da človeški opazovalec nima alternativne razlage, s katero bi lahko pojasnili to obnašanje. Hierarhije, poznane iz človeških skupnosti, so najboljši poskus pojasnitve nekaterih živalskih obnašanj. Zato je Petersonova analogija med človeškimi hierarhijami in lestvico jastogov deloma umestna. Umestna ni zato, ker bi si lahko človeške hierarhije razlagali z jastogi, temveč zato, ker nekatera obnašanja teh živali – zlasti interakcije med samci – človeški opazovalci težko opišemo drugače kot z besediščem, ki ga poznamo iz svojega hierarhičnega življenja. Kolikor vemo, obstaja vzporednica med našim tekmovanjem in tekmami jastogov.

Hierarhije tekmovalnosti

Po drugi strani pa se Peterson moti. Moti se zato, ker poda preveč skop, ozek, omejen pogled na človeške hierarhije. Zanj hierarhija pomeni toliko kot razmerje podrejenosti, ki nastane kot rezultat konfrontacije med osebkoma iste živalske vrste (običajno sta to samca ali vsaj osebka istega spola). Torej, dva samca, bodisi jastoga, šimpanza ali moška, v spopadu ugotovita, kakšno je njuno medsebojno razmerje moči, intelekta, finančnih sredstev, spretnosti ipd.; na podlagi te ugotovitve nato sprejmeta bolj ali manj implicitno soglasje, da bo nadrejeni dobil večji delež teritorija, samic in drugih ugodnosti, podrejeni pa preostanek. Porazdelitev je sicer neenakopravna, vendar imata oba osebka od nje korist, saj implicitni dogovor med njima zagotavlja nadaljnji mir in možnost sodelovanja ob soočanju z zunanjim sovražnikom. Hierarhija je torej razmerje podrejenosti in hkrati (hobbsovski) pakt, po katerem je to razmerje vzajemno ugodno. Ni nujno, da sta osebka v tej hierarhiji le dva: enaka analiza velja tudi za situacijo, kjer se za samice ali teritorij ali premoženje meri več osebkov. Prav tako ni nujno, da je konfrontacija odkrito nasilna: omejena je lahko na izmenjavo besed ali na preizkus v športni igri.

Ta model hierarhije, ki ga bom od zdaj naprej imenoval »hierarhija tekmovalnosti«, je mogoče dobro aplicirati na nekatere človeške združbe. Omenili smo že druščino z dvorišča, učenke na ameriški high school, ki tekmujejo za popularnost, in zlikovce v hudodelski tolpi. Dodali bi lahko še zapornike v zaporu, gojence v poboljševalnici, zaposlene v fabriki, dekleta v internatu, športno društvo in skupino izletnikov – v vseh teh združbah se na podlagi bolj ali manj direktnih konfrontacij, bolj ali manj odkritega merjenja moči ali preprosto na podlagi tega, da eden prevzame pobudo, drugi pa sledijo, vzpostavi hierarhija tekmovalnosti. Peterson dodaja, da je s hierarhijo tekmovalnosti mogoče pojasniti tudi splošnejše fenomene, kot sta dohodkovna razslojenost v neki družbi ali reproduktivna uspešnost (oziroma mera uspeha pri ženskah/moških). Privzemimo zaenkrat, da to drži. Privzemimo tudi, da je hierarhija tekmovalnosti po svoji strukturi in zakonitostih podobna hierarhijam med živalmi. S tem se, kot sem že omenil, strinjam; namig za to živalsko poreklo hierarhije tekmovalnosti lahko najdemo v tem, da se ta tip hierarhij praviloma izoblikuje med osebami istega spola. Se pravi, dekle bo vstopalo v hierarhije tekmovalnosti skupaj z drugimi dekleti (v internatu, med prijateljicami v srednji šoli, s sodelavkami približno istega ranga), fant pa bo tekmoval z drugimi fanti (v športnem društvu, zlikovski tolpi, za razpravljalskim omizjem). Morda je to mnenje šovinistično, vendar se mi zdi, da praviloma ne občutimo tekmovalnosti v razmerju do oseb drugega spola. To nakazuje, da so hierarhije tekmovalnosti bistveno živalskega porekla: njihova biološka podstat je morda reproduktivna tekmovalnost.

Hierarhije tekmovalnosti imajo še eno, presenetljivejšo lastnost. Za te hierarhije je značilno, da so v nekem pogledu egalitarne. Egalitarne so prvič zato, ker ni načeloma nobene omejitve, ki bi preprečevale nekemu osebku (jastogu, zaporniku, srednješolki), da izzove tiste nad seboj. Hierarhija tekmovalnosti nastane samo tam, kjer je tekma odprta za vse v isti meri. Absurdno bi bilo domnevati, da si nadrejen (v smislu hierarhije tekmovalnosti) nekomu, ki je po svojem osebnem, vnaprej določenem statusu izključen iz tekmovanja s teboj. »Hierarhija tekmovalnosti« pomeni prav to, da se mora medsebojno razmerje osebkov določiti s tekmo, kar pomeni, da sta izzivanje in konfrontacija odprta vsakomur. Drugič pa je hierarhija tekmovalnosti egalitarna zato, ker se vzpostavi med posamezniki, ki se nahajajo v enakovrednem institucionalnem, starostnem ali kakšnem drugem položaju. Zaporniki so si enaki, ker jih združuje skupna usoda in prisilna koncentracija v skupnem prostoru; fantje na dvorišču ali dekleta v high school so vrstniki in vrstnice; člane tolpe združuje to, da so vsi podvrženi kazenskemu pregonu. Hierarhije, ki se vzpostavijo v teh skupinah, so torej hierarhije inter pares oziroma among peers: med enakimi. Te ljudi združuje enak status, enaka obravnava institucije, v kateri se nahajajo, ali skupna množica izplena, ki ga hočejo osvojiti. Enaki so v tem smislu, da so medsebojno zamenljivi: in ker so zamenljivi, lahko vedno znova vstopajo v konfrontacijo in izzovejo – ali utrdijo – obstoječo hierarhijo.

Te egalitarnosti, ki se nahaja v izhodišču hierarhij tekmovalnosti in ki te hierarhije tudi poganja, pogosto ne opazimo, saj smo pretirano pozorni na rezultat, torej na dejstvo, da so osebki v hierarhiji dobili drugačen delež plena (denarja, partnerk, popularnosti). Pozabljamo pa na to, da je to končno stanje razslojenosti nastalo iz interakcij med osebki, ki so bili v izhodišču absolutno enaki. Podoben paradoks opisuje Hobbsova politična filozofija. Absolutna razlika med suverenom in podaniki, ki je po Hobbesu rezultat (ali doseženo ravnovesje) političnih interakcij, nastane iz izhodiščnega stanja absolutne enakosti. Zato se je absurdno spraševati, ali je Hobbes vrednostno pristaš egalitarnega individualizma ali hierarhičnega monarhizma. Po Hobbsu je absolutna razlika neobhodni rezultat interakcij med izhodiščno absolutno enakimi ljudmi; podobno tudi hierarhije tekmovalnosti nastajajo iz prvotno enakih posameznikov.

Hierarhije reda

Če povzamem, Jordan Peterson meni, da je hierarhija tekmovalnosti – ki je skupna jastogom, volkovom, zapornikom in gimnazijkam – tudi edina človeška hierarhija. Po mnenju Petersona in najbrž veliko drugih piscev sta pravzor človeške hierarhičnosti tekmovanje in lestvica, ki nastane iz tega tekmovanja. Toda to ne drži – in zdaj bi rad pokazal, zakaj je to mnenje zmotno. Obstaja veliko situacij, ki jih izkušamo kot hierarhične in ki vseeno ne ustrezajo temu modelu hierarhije. Pomislimo na naslednje skupnosti: posadka ladje, znanstveni team, raziskovalna odprava, družinska kmetija, založba, univerzitetni oddelek, mestna verska skupnost, tipična italijanska družina. Vse te skupnosti so urejene hierarhično. To pomeni, da člani teh skupnosti ne zasedajo enakih položajev. Nekateri položaji v teh skupnostih so prestižnejši od drugih. Očeje na čelu italijanske družine, profesor vodi študijski proces, najstarejši brat (ali sestra) vodi kmetijo, urednica nadzoruje proces izdaje knjige na založbi. Toda kljub temu, da so te skupnosti urejene hierarhično, ne moremo reči, da so nastale kot posledica tekmovanja. Razmerja med nono, očetom, materjo, sinom, bratranci itd. v italijanski družini ne izhajajo iz tekmovanja med temi posamezniki. Enako velja za razmerja med pisateljico, lektorico, urednico, tiskarko in PR-strokovnjakinjo na založbi. Svojih položajev v hierarhiji ne zasedajo zato, ker bi se v preteklosti pomerile v intelektualnih sposobnostih in kot rezultat te konfrontacije sklenile, da naj Metka postane urednica (šefica), Betka pa piarovka (podrejena). Prav tako absurdno bi bilo, če bi lektorica izzvala urednico in poskušala zasesti njen položaj. Razmerje med delavkami, vključenimi v proces izdajanja knjige, pač ni tekmovalna hierarhija. Toda kljub temu – še enkrat – ima urednica glavno besedo in kljub temu bo knjiga v javnosti veljala prvenstveno za izdelek pisateljice, ne pa lektorice, tiskarke ali urednice. Hierarhija je tu, vendar ne tekmovalna hierarhija. 

Ta drugi tip hierarhije bi imenoval hierarhija reda. Poglavitna značilnost hierarhije reda je, da sistem položajev, ki ga zasedajo posamezniki, obstaja pred interakcijami med temi posamezniki in neodvisno od teh interakcij. To pomeni, da specifično razmerje med urednico in piarovko ne bo nastalo kot rezultat konfrontacije med Betko in Metko. Dejstvo, da mora piarovka izpolniti naročilo urednice in da mora urednica upoštevati smernice piarovke, ne izhaja iz duševnih sposobnosti, domiselnosti ali celo fizične moči dveh posameznic, ki zasedata ta položaja. To dejstvo je del reda. Ta red pa je bolj kot od delavk odvisen od stvarnosti. Rečeno konkretneje, medsebojna razmerja med njimi narekuje narava njihovega skupnega cilja, ki je v tem primeru knjiga. Za nastanek besedila je potrebna pisateljica, za njegov pregled lektorica, in tako dalje do tiskarke, ki poskrbi za natis knjige, ter urednice, ki bdi nad celotnim procesom. Razmerja poslušnosti in ukazovanja med njimi so torej odvisna od strukture same stvari.

Podobno velja za razmerja v predavalnici. Razmerja med profesorjem, asistentom, slušatelji in podpornim osebjem, ki skrbijo za funkcionalnost učilnice, izhajajo iz narave učnega procesa. Enako drži za ladijsko posadko, raziskovalno odpravo in druge primere hierarhije reda, ki sem jih navedel zgoraj. Krmar in mehanik sledita odredbam kapitana – vendar ne zato, ker bi ju kapitan prekašal po zmožnostih, temveč ker je od njune poslušnosti odvisna dobra plovba. Hierarhija reda torej odvrača našo pozornost stran od konfliktov in konfrontacij. Družno nas obrača proti stvarnosti. Hierarhija reda v tem pogledu deluje kot faktor miru in, zakaj ne, tudi duševnega blagostanja. Za hierarhije tekmovalnosti je značilna zavist, želja po pripoznanju ali statusna tesnoba, ki jo izkušajo tisti pri vrhu. Hierarhija reda pa nas, tedaj, ko deluje, prej zatopi v stvarnost. V nas sproži prizadevnost. Od modernih kritikov dela, birokracije in tehnologije lahko pogosto slišimo, da nas red »razoseblja«. Toda razosebljanje je včasih dobrodošlo: dobrodošlo je zato, ker nas odvrne od medosebnih odnosov dokazovanja, merjenja moči, konfrontacije in izzivanja. Krmar mora poslušati povelja kapitana, toda dobro ve, da njegova poslušnost ne odraža njegove osebne inferiornosti. »Nič osebnega« tukaj ni samo fraza: je resnična prednost hierarhij reda.

Hierarhije reda so potopljene v stvarnost, obstajajo neodvisno od interakcij med konkretnimi člani, omilijo našo konfliktnost in nas usmerijo v skupni cilj. So skupni način spoprijemanja z realnostjo. In če se vrnemo k Petersonu: problem njegove analogije z jastogi je v tem, da spregleda to hierarhičnost reda. Njegova zmota ni v tem, da primerja spopad dveh jastogov s tekmovalnimi hierarhijami v človeških družbah. Ta analogija drži. Težava je prej ta, da v njegovem opisu tekmovalne hierarhije povsem zasenčijo hierarhije reda. Za Petersona so spopad, primerjava in merjenje moči tisto temeljno izkustvo, iz katerega izhajajo hierarhije. Ampak pri tem spregleda bogastvo reda, ki je neodvisen od naše tekmovalnosti. Petersonovemu opisu hierarhičnosti se izmaknejo italijanska družina, knjižna založba, študijski proces in raziskovalna ekspedicija. Se pravi, izmuznejo se mu ureditve, ki nikdar ne bi mogle nastati iz tekmovanja med jastogi ali volkovi – izmaknejo se mu pristno človeške hierarhije.

Protiudarec egalitarizma

Morda to zveni paradoksno, toda Petersonova stališča v tem pogledu sovpadejo z določeno verzijo radikalnega egalitarizma. Ta egalitarizem trdi, da je potencialno sumljivo vsako razmerje nadrejenosti. Profesorska avtoriteta, hierarhija na delovnem mestu, neenakost v družini in organizacija v političnih skupinah so škodljive za človeško dostojanstvo, ki je polno uresničeno samo takrat, ko se člani dane skupnosti nahajamo v enakovrednih položajih, trdi ta egalitarizem. Toda ta radikalna perspektiva spregleda, da odprava hierarhije reda ne vodi nujno v odpavo vsakršne hierarhije. Nasprotno, če se otresemo »formalnih hierarhij« – denimo ločnice med urednico in lektorico v postopku priprave knjige – lahko odpremo vrata tekmovalnim hierarhijam.

V tem pogledu je podučen kultni esej Tiranija nestrukturiranosti (1973) feministke Jo Freeman. V njem avtorica analizira dinamiko medosebnih razmerij v radikalnih političnih gibanjih, zlasti v feminističnih skupinah. Nekatere od teh skupin – ki imajo za svoj cilj izgradnjo egalitarne družbe – so se načrtno odrekle formalni notranji organizaciji. Se pravi, te skupine naj bi omogočale svojim članicam enakopravno udejstvovanje brez tega, kar smo tukaj imenovali hierarhija reda. Toda ta zavrnitev je imela, kot ugotavlja Jo Freeman, uničujočo posledico. Ker ni bilo v feminističnih skupinah jasne organizacije, je pobudo prevzela tista članica, ki je druge prekašala po glasnosti, inteligenci in poznanstvih. Naposled je sredi teh gibanj nastal »zvezdniški sistem«, kot pravi avtorica: torej sistem, ki je največ vpliva dajal članicam z izjemnimi osebnimi kvalitetami, obenem pa jim ni pripisoval nobene odgovornosti. (To nam lahko tudi pojasni, mimogrede, zakaj so prav najbolj egalitarna gibanja 20. stoletja ustvarila največji politično-zvezdniški sistem v zgodovini človeštva, torej politike-zvezdnike, kot so bili Trocki, Che Guevara in Tito.) Umik hierarhije reda potemtakem ne vodi nujno v egalitarno skupnost, kot bi lahko verjeli nekateri idealisti. Nasprotno, če se otresemo pravil, ki določajo položaje glede na neki red, omogočimo članom, da začnejo svoja medsebojna razmerja oblikovati glede na svoje razlike v moči. Odpremo vrata hierarhijam tekmovanja – ki so morda bolj »osebne«, vendar niso osvobajujoče. Ali kot strnjeno pravi Jo Freeman:

»Laissez faire skupina je realistična prav toliko kot laissez faire družba; ideja postane dimna zavesa za to, da tisti z močjo ali srečo vzpostavijo nevprašljivo hegemonijo nad drugimi. Ta hegemonija se tako zlahka vzpostavi zato, ker ideja nestrukturiranosti ne prepreči nastanka neformalnih struktur, temveč samo formalnih«. Ali z našimi besedami: prepreči lahko kvečjemu hierarhije reda, ne pa tekmovalnih hierarhij.

V tem smislu egalitarizem (kot nauk o sumljivosti sleherne formalne hierarhije) odpira vrata tisti vrsti razslojenosti, ki jo hvali Peterson. Pripravlja teren za jastoga. Razlika je le v tem, da so egalitaristi pozorni zgolj na izhodiščno stanje (»Ukinimo formalne hierarhije!«), Peterson pa hvali rezultat (»Spoštujmo hierarhije, ki nastanejo iz borbe med enakimi!«). Gre torej za podoben problem, kot smo ga zgoraj srečali pri Hobbsu – drugače je le to, da se je Hobbes zavedal, da sta izhodiščni egalitarizem in končna razlika med podaniki in Suverenom dva momenta istega procesa.

*

Morda zveni, kot da imam hierarhije reda za brezpogojno dobre, hierarhije tekmovalnosti pa za slabe. To ne drži nujno. Tekmovalnost lahko v nekem formalnem redu služi temu, da spodbudi nadrejene k delovanju. Študent, ki sumi, da je pametnejši od profesorja in da bi zato morali prisluhniti tudi njemu, lahko poglobi dinamiko predavanj; v kritičnih trenutkih, kot jih preživljamo te mesece, med pandemijo, lahko glas nekaterih strokovno podrejenih posameznikov pripravi zaspane institucije k boljšemu odzivu. Če bi vsi sledili redu, ki so ga narekovali Svetovna zdravstvena organizacija, vlada Združenega kraljestva ali švedske zdravstvene institucije – torej običajnim hierarhijam moči, vednosti in stroke – bi bila pandemija v slabšem stanju, kot je trenutno. Skratka, tekmovalni težaki, ki jih običajno doživljamo kot motnjo, imajo včasih produktivno vlogo: v tem pogledu hierarhije tekmovalnosti dopolnjujejo hierarhije reda. Če sem v tem eseju poudaril dobrodejne učinke hierarhij reda, sem to storil zato, ker sem hotel idejo hierarhije rešiti pred tem, da jo povsem absorbira ideja tekmovalnosti – ideja jastoga.