Zadruge so po definiciji organizacije oziroma skupine enakih in enakopravnih, kjer ni (naj ne bi bilo) prostora za hierarhije oziroma se hierarhija v zadrugah vzpostavlja v obliki obrnjene piramide, kjer je direktor na dnu hierarhije in je odgovoren vsem članom zadruge, združenim v skupščino ali občni zbor zadruge, ki je na vrhu. V teoriji so torej zadruge članske organizacije, ki temeljijo na enakopravnosti članov ter na demokratičnem soupravljanju na vseh ravneh zadružnega podjetja: lastniškem, upravljalskem in produkcijskem (ali uporabniškem, kadar so člani predvsem ali tudi potrošniki). Seveda pa zadružništvo v praksi ni romantika, kjer bi demokratično soupravljanje delovalo vedno, povsod in brezhibno. Žal ne.
Skozi tri značilnosti oziroma posebnosti zadrug glede vprašanja hierarhičnosti odnosov bomo v tem eseju opisali tri hibe oziroma pore, skozi katere zadrugam demokratično soupravljanje pogosto spolzi iz rok in se tako bolj ali manj podvržejo principom klasičnega hierarhičnega upravljanja. Seveda so med demokratičnim soupravljanjem in klasičnim hierarhičnim top-down upravljanjem še številne vmesne oblike »mehkega« participatornega soupravljanja, a v primerjavi z zadružnim soupravljanjem, ki poteka po načelu »en član, en glas«, so takšne oblike participacije bolj lepotilne narave; seveda vedno dobrodošle, a v tem besedilu jim ne bomo posvečali pozornosti.
Član zadruge je sam sebi hierarhično nadrejen in podrejen hkrati
Vloga »biti član« je v praksi bolj kompleksna, kot se zdi pri zgolj formalnem opisovanju članskih organizacij, kot so zadruge ali društva. Biti član v organizacijah ali skupinah, kjer velja pravilo »en član, en glas« (kar v posebni obliki velja tudi v demokratičnih političnih sistemih), je po eni strani preprosta funkcija, ki pomeni, da vsem članom pripadajo enake pravice in obveznosti. Ne moremo pa zato že preprosto zaključiti, da v skupnostih enakopravnih ni nobenih hierarhij.
Hierarhije v zadrugah obstajajo v dveh pogledih. Prvič, člani iz svojih vrst izvolijo za določeno obdobje posameznike, ki jim je zaupano izvrševanje skupne volje (zadružnih pravil, programov) in nadzor, torej izvolijo predsednika, upravni odbor, nadzorni odbor in druge organe. S tem nehierarhično oblikovana skupina po lastni volji oblikuje hierarhijo in izbere tiste posameznike, ki se jim bo v dnevnem organiziranju in usmerjanju podvrgla. A ob tem ta skupina enakopravnih ohranja nehierarhičen princip glede odločanja na dolgi rok, torej bo o letnih in večletnih načrtih dela, o spremembah pravil ter voljenju predstavnikov še vedno odločala na letnih skupščinah po principu »en član, en glas«.
In drugič, zadruga pravzaprav hkrati je in ni hierarhična struktura. Član zadruge hkrati je in ni v hierarhičnem razmerju. To ni protislovno, čeprav se tako sliši. Član zadruge je namreč hkrati sam sebi nadrejen in sam sebi podrejen. To je podoben princip razlage demokracije kot pri Rousseaujevem pojmu prenosa moči na suverena. Demokracija v večjih sistemih, kjer dnevna operativnost zahteva izbrane izvrševalce, ne more biti vzpostavljena, če se svobodni in enakopravni člani ne odrečejo delu svojih pravic na način, da jih prenesejo v upravljanje izbranim predstavnikom, ki nato uresničujejo njihovo voljo. V zadrugi je skupna volja zapisana v skupnih (zadružnih) pravilih ter kratkoročnih in dolgoročnih načrtih. Zadruga je namreč skupina oseb, ki sama sebi piše pravila. Vsak član lahko in mora sodelovati pri pripravi, sprejemanju in spreminjanju teh pravil. To se počne po določenih postopkih v okviru skupščin, izven teh postopkov pa se mora član podvreči tem pravilom, ki jih je pravzaprav postavil samemu sebi. Član zadruge je torej hkrati sebi podrejen in nadrejen. Ko sodeluje na občnem zboru (skupščini), se postavi v objektivno pozicijo ali, kot bi rekel Rawls, postavi se za »tančico nevednosti« in skupaj z drugim člani piše pravila in načrte za delovanje zadruge. V tej vlogi se vede, če še naprej sledimo Rawlsu, tako, kot da ne ve, kakšna bo njegova vloga v zadrugi v prihodnosti, kot da ne ve, kakšno pravilo bi bilo njemu bolj v prid. Zato se odloča objektivno, v prid vseh članov zadruge. Ko je kot član zadruge izven občnega zbora, jemlje nase obveznosti in pravice, kot izhajajo iz zadružnih pravil in načrtov, ter jih razume kot nekaj, kar je naložil samemu sebi. Ne čuti se obteženega s hierarhijo »tistih zgoraj«, saj je on sam sebi »tisti zgoraj«.
Tako je oziroma bi bilo v optimalnih zadružnih razmerah, v praksi pa pogosto prihaja do tega, da manjši ali večji del članov zadrug svoje vloge ne razume tako, kot smo jo opredelili zgoraj. Dogaja se, da se po eni strani odpovedujejo svoji vlogi odločanja o pravilih in načrtih; po drugi strani pa se čutijo podvržene hierarhijam, ki v resnici sploh ne obstajajo ali naj ne bi obstajale oziroma so se vzpostavile zaradi apatičnosti članov samih. V teh primerih se v zadrugah »hierarhija« članskega samonadzora (samonanašanja), kjer so člani hkrati samim sebi podrejeni in nadrejeni (torej dobesedno »samim sebi gospodarji«), sprevrže v klasično top-down hierarhijo, ko je vodstvom zadrug omogočeno, da upravljajo zadruge po svoji volji in manipulirajo s članskimi glasovi, letni občni zbori pa posledično postanejo samo kulisa demokratičnega soupravljanja, v ozadju katere se vrši samovolja vodstva in morda ožjega dela članstva. To so zlorabe zadružnih principov, ki so možne takrat, ko se na eni strani pojavi množična apatičnost članstva, na drugi strani pa hkrati sistematična manipulativnost vodstva in/ali manjšinskega dela članstva.
Hierarhije se gradijo na védnosti/nevédnosti
Drug vidik, ki razkriva razloge za relativno (ne)uspešnost prakticiranja demokratičnega soupravljanja v zadrugah, je vidik védnosti. Etimologija besede hierarhija razlaga, da beseda izhaja iz starogrške besede hierarkhía, ki pomeni »vlada svečenikov«. V tem pomenu so na vrhu hierarhije tisti, ki so posvečeni, torej tisti, ki imajo določeno védnost, ki vedo stvari, ki imajo dostop do spoznanj, ki so tistim spodaj (običajnim, navadnim) nedostopna. Meja med zgoraj in spodaj v konceptu hierarhije se torej izrisuje na podlagi védnosti, spoznanja, znanja – in iz tega izhaja moč, ki jo običajno razumemo kot temeljni kazalec hierarhij. To premiso so tudi kasneje v politični filozofiji nekateri avtorji (na primer Foucault) vpeljevali v razumevanje vladajočega kot tistega, za katerega se predpostavlja, da vé, da poseduje védnost.
Področje znanja, védnosti, zmožnosti spoznavanja ima v zadružništvu zelo pomembno mesto. Člani zadrug kot enakopravni odločevalci po principu »en član, en glas« na občnem zboru oziroma skupščini odločajo tako o zadružnih pravilih kot tudi o letnih poročilih ter o kratkoročnih in dolgoročnih poslovnih načrtih zadruge. Da lahko član glasuje o vsem tem, potrebuje takó znanje, veščine in informacije, kot tudi občutek samozavesti, da je zmožen spoznati in razumeti poslovne procese in dokumente ter finančna poročila in projekcije, da je zmožen objektivno in strokovno (v mejah laičnega člana) odločati o poslovnih rečeh zadruge, katere enakopravni član in torej soupravljalec je. Ker so znanje, informiranost in sposobnost spoznavanja v zadružništvu tako pomembni, je eno od t. i. »sedmih načel zadružništva«, zapisanih v Izjavi o zadružni identiteti kot temeljnem globalnem zadružnem manifestu, prav načelo o izobraževanju, usposabljanju in informiranju članov.
Torej, če so vsi člani usposobljeni, izobraženi in informirani v ključnih poslovnih zadevah, o katerih se glasuje na občnem zboru, potem se hierarhija, ki bi temeljila na pripisovanju avtoritete tistemu, za katerega se predpostavlja, da vé, da ima spoznanje ali uvid v »skrivnosti sveta«, ne more oblikovati. Vsi člani so namreč tisti, za katere se predpostavlja, da vedo. Vsi imajo dostop oziroma uvid v skrivnosti sveta, vsi so torej svečeniki, nihče od njih ni izbran kot edini s posebno zmožnostjo spoznavanja. Tako je v principu in teoriji. Seveda pa se žal v praksi prav v tej točki zelo pogosto zalomi, saj se zadruge premalo zavedajo tega načela zadružništva in posledično premalo usposabljajo, izobražujejo in informirajo svoje člane. To na dolgi rok vodi v nekakšno razvodenelost principa soupravljanja in soodločanja o poslovnih zadevah, saj se člani sčasoma počutijo vse manj zmožni strokovnega premisleka in odločanja ter posledično poslovne odločitve vse bolj prepuščajo vodstvu, mu slepo zaupajo in slepo glasujejo na občnih zborih. Tako se v praksi pogosto zgodi, čeprav je izhodišče obratno, da se na dolgi rok vseeno oblikuje hierarhija prav v tem prvotnem pomenu pripisovanja avtoritete nekomu, za katerega se predpostavlja, da vé, da ima poseben vpogled v resnico poslovanja in je zato vreden slepega zaupanja. Dobre zadružne prakse iz sveta nas učijo, da je dosledno in sistematično izobraževanje, usposabljanje in informiranje članov ključni pogoj za dejansko delovanje demokratičnega soupravljanja v zadrugah.
Kakšna vrsta bivajočega je demokratično soupravljanje?
Skeptiki rečejo, da demokratično soupravljanje ni možno in da ne obstaja, da gre za iluzijo sanjačev. Dejansko je vprašanje obstoja »demokratičnega soupravljanja« tudi resno ontološko vprašanje. Namreč, demokratično soupravljanje zagotovo ne obstaja na tak način kot obstajajo miza ali kamen ali sonce. Niti ne obstaja na tak način, kot obstaja mrzlo vreme ali mravljinci v podplatu. Niti ne obstaja na tak način, kot obstaja svetla prihodnost ali upanje ali strah pred prihajajočimi dogodki. A obstaja na nek svoj način. Z vidika ontologije vse stvari ne obstajajo na enak način, a to ne pomeni, da ne obstajajo. Miza in kamen in sonce obstajajo neodvisno od našega odnosa do teh predmetov. Mrzlo vreme in mravljinci v podplatu obstajajo, a ne neodvisno od našega zaznavanja, prav nasprotno, to so naše zaznave nečesa, so naše čutne reakcije na okoliščine, ki verjetno imajo neke objektivne značilnosti, zaradi katerih jih tako zaznavamo; mrzlo vreme in mravljinci v podplatu obstajajo, a obstajajo kot naše zaznave oziroma občutja nečesa. Tudi svetla prihodnost ali upanje ali strah pred prihodnostjo obstajajo, čeprav jih ne moremo prijeti, ne moremo s prstom pokazati nanje, niti jih jasno in enoznačno opisati, a vendar moramo reči, da obstajajo, obstajajo kot visoko abstraktna občutja ali kot zelo primarni občutki ali kot nejasna generalizirana občutja, individualna ali kolektivna.
Torej, ja, tudi demokratično soupravljanje obstaja, a ne obstaja kot nič od zgoraj naštetega: ni objektivna stvar, ni subjektivna zaznava, ni abstraktno občutje. Je stanje stvari, ki obstaja, kadar ga prakticiramo, in ne obstaja, kadar ga ne. To se sliši kot tavtologija, kot prazen stavek, ki ne pove ničesar o našem vprašanju, a poglejmo kakšno primerjavo, da pokažemo nasprotno. Na primer prijateljstvo; prijateljstvo obstaja med ljudmi, ki se drug do drugega vedejo na specifične načine, oblikujejo določeno mero zaupanja, delijo skupne stvari v življenju. Vprašanje, ali prijateljstvo obstaja, ali je možno ali ne, ni smiselno vprašanje. Obstaja, kadar ga prakticiramo, in ne obstaja, če ga ne. Podobno je z ljubeznijo. Ljubezen v abstraktnem smislu ne obstaja, je način odnosa med ljudmi, je občutje in izkazovanje pripadnosti, zaupnosti, povezanosti, ki se odraža v specifičnem vedenju med osebami. Ljubezen obstaja, ko jo občutimo in izkazujemo, in ne obstaja, ko (če) je ne. To so takšne vrste bivajočega, ki obstajajo, ko jih (če jih) »ustvarimo« s svojim vedenjem, načinom dojemanja, občutenjem, govorjenjem, početjem. Skratka, so stvari, ki obstajajo, če jih prakticiramo kot obstoječe, in ne obstajajo, če jih ne prakticiramo. In tu je zanka, v katero se pri tovrstnem bivajočem pogosto zataknemo. Če vnaprej rečemo, da nekaj ni možno, da tako ali tako ne obstaja, se posledično vedemo na način, kot da ni možno in da ne obstaja, kar seveda pomeni, da ne more obstajati, saj gre za takšno vrsto bivajočega, ki lahko obstaja samo, če se mi vedemo tako, kot da obstaja; obstaja, če ga mi ustvarjamo. In takšne vrste bivajoče je tudi »demokratično soupravljanje«; ne samo demokracija v zadrugah, ampak tudi v večjih sistemih, v skupnostih, državah, unijah.
Pravzaprav tukaj govorimo o neki obliki aplikacije Thomasovega teorema iz sociologije, ki pravi, da je situacija, ki jo zaznavamo oziroma obravnavamo kot resnično, resnična v svojih posledicah. To pomeni, da ni edino pomembno to, ali je nekaj objektivno resnično, ampak tudi to ali predvsem to, ali mi to zaznavamo kot resnično, saj se v tem primeru vedemo tako, kot da je resnično in s tem v posledicah ta zadeva postane resnična. Takšni primeri so na primer psihološko povzročeni padci na borzah vrednostnih papirjev ali psihološki vplivi na rast in padanje cen nepremičnin, tudi družbena stanja, kot so skupinske paranoje ali sistemske segregacije ljudi. Skratka, če bomo vsi ali večina verjeli, da bo kmalu gospodarska recesija, se bomo v svojih dejanjih vedli tako, da bodo ta dejanja povzročila recesijo; na primer panično bomo razprodajali vrednostne papirje, zmanjšali potrošnjo, pretirano varčevali in podobno, vse to pa, kadar je prisotno množično, nujno povzroči recesijo. Ali še drugače: če se bomo vsi do neke manjšine vedli tako, kot da nam je to absolutno tuja skupina, nam bo ta manjšina ostajala ali postajala vse bolj tuja. V našem primeru velja podobno, a s pozitivnimi družbenimi posledicami: če se vedemo, kot da je »ekonomska demokracija« možna in obstoječa, potem bo obstoječa v svojih posledicah, bo formirana oziroma ustvarjena skozi naše ravnanje. »Ekonomsko demokracijo« bomo torej soustvarili, če bomo sledili pravilom, ki smo si jih postavili kot skupina; če se bomo pri določanju pravil postavljali za »tančico nevednosti«; če bomo obravnavali sebe in druge kot enakopravne subjekte vednosti; če se bomo zanimali za informacije o organizaciji, ki jo soupravljamo itd. Vprašanje, ali je ekonomska demokracija možna in ali je obstoječa, je torej nesmiselno vprašanje, kajti obstoječa je, če vanjo verjamemo in jo dejavno soustvarjamo, če ne, pa ne. Tako kot ljubezen, prijateljstvo, skupnost prebivalcev in podobna razmerja obstajajo, ko jih gradimo in gojimo, in ne, ko (če) jih ne.
Trikrat »če«
Prav tiste točke v zadružni organiziranosti, ki so po eni strani njena ključna izhodišča za oblikovanje in prakticiranje demokratičnega soupravljanja, so po drugi strani njene šibke točke. Če se člani ne zavedajo svoje hkratne paradoksalne vloge biti sam sebi podrejen in nadrejen, potem v praksi upravljanje zadrug prepustijo vodstvom ali ožjim skupinam. Če se člani ne izobražujejo, usposabljajo in informirajo zadostno, potem zapadejo principu avtoritete, za katero se predpostavlja, da ima izključni dostop do resnice. Če člani zadruge ne verjamejo v demokratično soupravljanje in se ne vedejo, kot da to obstaja, potem izvajajo dejanja, ki slej ko prej pripeljejo do potrditve njihovega dvoma v možnost in obstoj demokratičnega soupravljanja. Zadruge niso hierarhične strukture, ampak so demokratične skupine enakopravnih soupravljalcev, to velja tako v teoriji kot v praksi. A v praksi to velja samo tako dolgo, dokler člani zadrug v to verjamejo in v skladu s tem delujejo. Opuščanje te prakse pomeni dopuščanje razraščanja hierarhij.