Hirokazu Kore-eda; Kakršen oče, takšen sin

Rjota je sicer uspešen poslovnež, ki dela za gradbeno podjetje v finančnem okrožju japonske prestolnice. Rjota, Midori in Keita uživajo vse prednosti elitnega življenja, od sodobnih igrač, avtomobila do visokega bivanjskega standarda, zaradi česar ju novica, da njun sin Keita ni njun, toliko bolj pretrese. Rjota in Midori sta sicer v zadnjih šestih letih že večkrat opazila, da Keita ne deli vseh njunih lastnosti, še posebej Rjota je večkrat opazil, da njegov sin ni nadarjen za igranje piana. Po drugi strani pa njun naravni sin živi na drugem koncu Tokia, v revnejšem predelu, v skromnejši in preprostejši petčlanski družini, kjer imajo popolnoma drugačne navade. Kljub nižjemu življenjskemu standardu se njihovi odnosi zdijo pristnejši. Tudi otroci so navajeni drug na drugega, saj tudi spijo v isti sobi. Njihov oče ima skromno trgovino s tehničnimi pripomočki, vendar Kore-eda njihovo življenje prestavi kot srečnejše in bolj povezano, saj ne potrebujejo ničesar več od tega, kar imajo. Tudi otroka se razlikujeta. Keita je zadržan, uglajen, in olikan, tako kot Rjota in Midori. Rjusei pa je, ravno nasprotno, razigran, poln življenja in tako brez manir, kot je Keita uglajen. V šestih letih njunega življenja so oboji starši izoblikovali značaj obeh dečkov. Ko se družini prvič srečata, se nelagodju ne moreta izogniti. Otroci se sicer sproščeno igrajo, vendar se starši, predvsem očeta, ne ujamejo. Kljub temu se hitro dogovorijo, da je potrebno dečka zamenjati in vrniti k naravnima družinama.
Težka situacija, v kateri se znajdeta tokijski družini iz filmske zgodbe, opozarja na eno izmed večnih dilem o družinskem življenju: ali je krvna zveza predpogoj za nastanek družinskega življenja ali pa je pomembnejša srčnost, predanost in povezanost družine ne glede na genetsko sliko otrok. Kako lahko torej opredelimo družinsko življenje? Midori in Rjota se tako nenadoma znajdeta pred dilemo, ali naj Keito zamenjata z njunim naravnim sinom ali pa je vendarle močnejša vez, ki se je v šestih letih spletla med njima in Keito. H kalvariji in zapletenosti situacije pripomore še Rjotov oče, ki sinu zabiča, da je najpomembnejša krvna vez in nič drugega. Filmska zgodba odpira vrsto vprašanj. Od tega, da ljudje mnogo stvari v življenju jemljejo za samoumevne. Njihove pomembnosti se zavemo šele ob najtežjih preizkušnjah. Tako se na pretresljivo novica odzoveta tudi starša Keite. Njuna reakcija je razumljiva, nič drugačna od reakcije, ki bi jo istem dogodku čutil povprečen razumen človek. Njuna ljubezen do Keite ju postavi na preizkušnjo, saj tradicionalna japonska družba, ki jo v filmu predstavlja Rjotin oče, poudarja pomen krvne vezi kot temelja ohranjanja časti in tradicije japonske družine.
Film poleg odlične zgodbe odlikujejo vrhunska režija izkušenega režiserja Kore-da, ki jo spremlja do potankosti izklesana fotografija in glasbena podlaga. Stilistična dovršenost filma tako z roko v roki spremlja vrhunsko zgodbo. V filmu se odlikuje predvsem Masaharu Fukuyama, ki v vlogi Rjote odlično prikazuje različne pasti njegovega težavnega notranjega soočanja z nastalo situacijo. Življenjska preizkušnja, v kateri se znajde, je univerzalna, zaradi česar se s filmom lahko poistovetijo gledalci z vseh koncev sveta. Njegovo trpljenje ni le trpljenje japonskega očeta, k izve, da sin, s katerim je živel zadnjih šest let, pravzaprav ni njegov; je tudi trpljenje očeta kot takšnega, enako univerzalna pa je tudi njegova končna odločitev, s katero se dokončno umakne iz sence tradicionalnih vrednot. Njegovo začetno stališče se do konca popolnoma spremeni, kot se spremeni on sam. Skozi film tako spremljamo dokončno dozorevanje in spremembo Rjote v samostojnega, dobrega in odgovornega odraslega človeka, kot tudi približevanje obeh družin, ki ju je nehote združila namerna odločitve medicinske sestre (film se odgovornosti bolnišnice za zamenjavo dojenčkov dotakne le na kratko ter precej plitko in neprepričljivo), ki pa se je Kore-eda dodatne le mimogrede in bi jo lahko morda bolje pojasnil kot le, da je dojenčka zamenjala iz ljubosumja življenjskemu slogu Rjote in Midori.
Enako prepričljivo je svojo vlogo odigral Keita Ninomiya, ki je v vlogi Keite prikazal izjemno sposobnost za prepričljivo izražanje čustev. Film prikazuje in aludira na navzkrižje med tradicionalno in sodobno japonsko družbo, pri čemer odpira večno dialektiko med starim in novim. Vendar je v njem še veliko več. Je veličastna filmska mojstrovina in upodobitev zgodbe, ki je morda za nekatere samoumevna. Kore-da njeno prepričevalno moč črpa tudi iz konfliktov med različnimi sloji znotraj sodobne družbe, kar nazorno prikazuje tudi s kamero, ki potuje od visokih stanovanjskih stavb japonskega višjega sloja do manjše enodružinske hiše v predmestju japonske prestolnice. Hkrati Kore-da izpostavlja tudi navzkrižjem med moškim in ženskim dojemanjem nastale situacije, pri čemer je čustvena vez obeh zamenjanih otrok močnejša pri obeh materah kot pri očetih. Takšno večplastno zgodbo različnih konfliktov moderne družbe je pogosto težko preslikati v gledljiv in zanimiv cineastični izdelek, vendar Kore-edi z natančnostjo, predanostjo in prefinjenostjo uspe prav to. Še več, gledalce uspe subtilno prepričati, da družina ni samo skupnost, ki temelji na krvni zvezi, saj je veliko pomembnejša čustvena vez, ki se splete med družinskimi člani. Krvna zveza je sicer pomemben, vendar ne odločilen dejavnik pri nastanku družinskega življenja. Slednje ustvarja in vzdržuje predvsem močna čustvena vez med družinskimi člani in se razlikuje od družine do družine. Če čustvena vez ni prisotna, tudi krvna zveza med družinskimi člani ne pomaga kaj dosti. Če je pravica do družinskega življenja nekoč varovala le tradicionalno opredelitev družine, torej očeta, mamo in otroka, dandanes vključuje vse razsežnosti resničnih družinskih življenj. V filmu tako obe družini, ki ju je združila zamenjava dojenčka, postaneta ena velika družina.
Četudi bi si želeli, da bi vsi otroci živeli v popolnih družinah, je resnično življenje kruto in s seboj prinaša veliko žalostnih zgodb. V sodobnih družbah tako dandanes najdemo različne oblike družinskega življenja, tudi take, ki ne temeljijo na krvni zvezi. Japonski film Kakršen oče, takšen sin poleg odlične režije, fotografije in igre zato ponuja svež pogled na razumevanje družinskega življenja v sodobnih družbah. Pri slednjih gre za fluiden koncept, ki se spreminja iz leta v leto. Kar sporoča obravnavani film je, da se družinske skupnosti razlikujejo od primera do primera. Njihova raznolikost je tolikšna kot raznolikost vsakodnevnega življenja. Opredeljevanje družinskega življenja zato ne sodi med lahke naloge. Pojem družine namreč ni statičen, saj se spreminja na podlagi spreminjajočih se medčloveških odnosov in življenjskih razmer v sodobnih družbah. Glavna poanta omenjenega filma je zato univerzalna: veliko več kot krvna zveza je pomemben čas, ki ga družina preživi skupaj.